Od tega pisma je preteklo že nekaj časa, dogajalo se je poleti, vendar ga objavljam ker se bo morda še kdo našel v njem. Kljub temu, da on že ve da vem in da mi je natrosil kup laži…..ter da sem se le delno soočila z vsem tem, vam bom vsem ki boste odgovorili na mail izredno hvaležna.

To je moja zgodba…..
s partnerjem sva skupaj 10 let, od tega sva za slabo leto prekinila, z njegove strani brez pojasnila, na vsake toliko časa se je v tem letu oglasil, da ga le nisem pozabila in da si je zagotovil varen pristan. Ko je od nekje slišal, da si utegnem ustvariti novo zvezo z moškim s katerim sva se dobro razumela, je prehodil pot od Poncija do Pilata, da me je dobil nazaj. Obljubil mi je vse po čemer sem prej hrepenela (skupno preživljanje prostega časa – izleti, sprehodi, kdaj pa kaj kavica v baru, skupni hobiji, pogovor, konstruktivno reševanje problemov, brez verbalnega in fizičnega nasilja, družina na prvem mestu, skupna družba, komunikacija,trud, trud in še enkrat trud za najino partnerstvo…), celo zasnubil me je. (Do poroke še do danes ni priščo, dve leti po zasnubitvi. Zanjo vedo le moji prijatelji, njegovi ne, niti družina ne. Če ga vprašam kako je s poroko molči ). Po tem sem kmalu zanosila. Obljubljeno življenje se je kmalu končalo. Nisem prepričana iz kakšnega razloga, v mislih imam dva: postal je spet tisto kar v njegovi biti je in/ali moja napaka – tisti moški mi je potem pošiljal sms-e in partnerju sem obljubila, da mu jih bom pokazala. Tega potem nisem storila, saj sem ocenila, da je bolje da jih izbrišem, ker bodo povod za prepir, ljubosumje,… Vsebina sms-ov sicer ni bila sporna, naklonjenost iz njegove strani, pač. Partnerju sem povedala, da mi je žal, da sem jih izbrisala ter da tega ne bi več ponovila. Nosečnost sem preživela osamljena, brez ljubezni, razumevanja, podpore, interesa za mene, dojenčka. Od njega sem dobila le zavračanje in napadalnost. Zahteval je naj ga pustim pri miru, oz. naj od njega ne zahtevam nič, ker on se že ne bo spremenil, niti načina življenja. Tako ostaja tudi sedaj. Razen zadnjih 14 dni, ker ga peče vest.
Problem, ki je – že v nosečnosti sem odkrila, da je imel zvezo z neko žensko – sicer ne vem če intimno. Vsekakor pa je bil z njo in ob njen medtem ko sem jaz osamljena čakala nanj doma. Zvezo je zanikal, izgovoril se je na prijatelja, dobil malce slabe vesti in tukaj se je nekako končalo. Sedaj sem ponovno odkrila, da je oddal oglas na eni od internetnih strani s seksualno vsebino, da išče žensko. Želela sem ga ujeti pri delu, zato sem se registrirala na tej strani in ni trajalo dolgo, da se je ujel. Dopisovala sva si. Vsebina mailov je bila predvsem kaj dela on, s čim se ukvarja, kako je oh in sploh,….potem je stvar prešla na osvajanje na splošno in v seksualnem smislu, vabila na zabavo,… Vse tisto je ponudil, česar meni in hčerki ne da. Stvar gre k koncu, saj ne zdržim več psihičnega pritiska, pretvarjanja doma, da je vse ok, bolečine, ki jo čutim v srcu. Tako, da se moram soočiti in odkriti zadevo. Ne vem, če sem pripravljena na nadaljnjo zvezo, saj glede na dogajanje v preteklosti, mislim da to počne že vseh 10 let najine zveze. In da ne bo nikdar odnehal, saj je to hrana za njegov ego – mora osvajati in mora biti osvajan, če ne je »mrtev«. Morda bi se potrudila zaradi hčerke. Vendar dvomim, da bom lahko še zaupala.
Prosim za vaše mnenje – kako se soočiti s tem problemom, kako povedati, da vem, kako naprej – sama ali odpustiti. In predvsem bi rada vaše mnenje, zakaj moški posegajo po tem, zakaj mora vedno osvajati in biti osvajan, zakaj mora vedno imeti nekaj na rezervi, doma pa zaradi slabe vesti igra neko ljubezen do naju s hčerko in se na glas prepričuje kako dobra družina smo, kako se imamo radi, kako sva njegova srčka,..
Oprostite, ker sem bila dolga, vendar je bilo potrebno za kolikor toliko celostno predstavo.
Hvala vsem za odgovore.

Spoštovana gospa,

najprej moram priznati, da nisem čisto prepričana, ali sem čisto razumela, kaj je del preteklosti in kaj je čisto aktualna zadnja zgodba, a vendarle…

Vaša zgodba je res polna prevar, pretvarjanja, negotovosti, bolečine in podle izdanosti. Na koncu si spet osamljen in prevaran in se sprašuješ, ali je res edina pot do resnice ta, da sprejmem njegovo igro, da ga dobesedno »zasačim« na njegovem terenu… Ja, očitno je bilo potrebno točno to, da ste dobili potrditev vseh vaših strahov in sumov.

Ja, verjamem, da bi želeli razumeti njegovo vedenje, hoteli logična pojasnila, zakaj ostanete ob njem vedno tako kruto izigrani, prevarani, nepomembni, kako lahko ob tem pozabi in laže vam in hčerki? Tega se s preprosto logiko ne da razumeti in opravičiti. In da ne bomo delali krivice vsem moškim – ne, niso vsi taki. Ne vem, zakaj si vaš partner ne sme dovoliti začutiti res globoke bližine v intimnem odnosu, ki je možna samo tam, kjer je odnos strogo eksluziven, kjer je 100% jasno, da sva v igri samo »jaz in ti« in nihče drug, niti preko spleta ali kako drugače ne. In kjer je jasna zaveza, da je ta odnos »za vedno« (z obeh strani). Verjetno bi razloge lahko iskali v njegovi preteklosti, v tem, da ga je že nekje nekoč nekdo grdo izdal, prevaral in zavrgel in zdaj to raje on počne drugim… iz nezavednega maščevanja. Ali pa je to tako globoko, da niti sam ne ve, kaj ga v to pelje. Vsekakor je tam ena globoka ranjenost iz zelo zgodnjega otroštva (govorim o navezanosti – o tem, da se ta gospod verjetno ni mogel »varno navezati« na svoje starše (predvsem mamo), vzpostaviti tam temeljnega zaupanje in občutka, da biti v tesnem in globokem odnosu je varno in zanesljivo). Takšna ranjenost, ki se je ponavadi ljudje ne zavedamo in je tudi s strani staršev povzročena nenamerno, lahko povzroči tudi čisto osebnostne spremembe, ki so lahko tudi trajne. Kot rečeno – ne morem soditi o človeku, ki ga ne poznam, lahko le ugibam… In noben odgovor ne more ublažiti vaše bolečine in prevaranosti ob tem, kar se vam dogaja.
Hkrati pa se mogoče lahko tudi sami vprašate, kaj pa je v vaši osebni zgodovini, da se vam »kar zgodi«, da se zapletete ravno v tak odnos, s takšnim človekom. Kajti nič ni naklučje, ko je v igri naša podzavest in romantična čutenja. Iskren odgovor na to vprašanje in razrešitev čustvenih vzorcev, ki se vam ponavljajo na nekem nivoju (ne gre nujno za “dobesedne” ponovitve), vas mogoče lahko obvaruje novih razočaranj… Če presodite, da je potrebno, lahko pri tem poiščete tudi pomoč terapevta.

Sprašujete, kaj lahko storite v tej situaciji – se še enkrat pustiti zvabiti na led? Še lahko kdaj zaupam? Bi se splačalo potruditi zaradi hčerke? Žal se boste morali kljub vsem odgovorom, ki jih še boste dobili, odločiti sami. In to je tisto najtežje in do vas tudi najbolj krivično. Sprejeti odločitev in za njo stati (ker on namreč ne stoji za svojimi odločitvami in obljubami).

Samo vi se lahko odločite, ali boste še kdaj lahko res »varni« z njim, mu kdaj še res zaupali po teh izdajstvih? Kaj bi moral on narediti, da bi mu vi res verjeli? Ali je sploh kaj, s čimer bi vas še kdaj prepričal? Verjamem, da prazne obljube in kratkotrajne spremembe ne bodo dovolj – v primeru, da se odločite še karkoli poskušati, si dovolite biti zahtevna in vztrajna – pa tudi če to pomeni, da poiščeta pomoč terapevta in tudi če to lahko traja kar nekaj mesecev ali celo let.
In naj hčerka ne bo izgovor, da bi se vi prehitro vdali – ona bolj kot »posladkano« življenje z obema staršema, za katero bo slej kot prej začutila, da ni pristno (če ne bo tudi res pristno in zaupljivo), potrebuje starša ali pa vsaj mamo, ki je realistična; ki zna poskrbeti zase in zanjo, obe zaščititi pred manipulacijami; ki ji da jasno vedeti, kaj v tem svetu je sprejemljivo in kaj ne. Kaj se sme in česa se ne sme. In končno samo ob vas se bo lahko naučila – kaj lahko ona zase zahteva v odnosu do moških in česa ne. Žal se tu otroci več naučijo iz dejanj kot iz besed in dobronamernih naukov staršev. Zato vam res polagam na srce – poskrbite zase kot žensko in kot mamo.

Vse dobro in pogumno naprej!

Pozdravljena!
Ne razumem, zakaj se hočeš še truditi. Moški, ki so taki kot ta, ki se pretvarja, da je tvoj, morajo umreti osamljeno v obžalovanju izgubljene priložnosti za polno življenje in povezano družino. Nikar mu ne grej toplega doma, medtem ko se on dokazuje na tujih pašnikih. Ne zasluži si te. Raje se spravi skupaj in ga naženi. Otroku pa prisotnost takega očeta samo škodi. Tam zunaj so moški, ki si zaslužijo spoštovanje partnerice, zato si raje najdi enega takega. Vso srečo.

Hvala obema za odgovore. Stvari so odtlej šle samo še na slabše, on živi zase in za svoje potrebe. Ničesar ne smem zahtevati od njega, ne pomoči pri skrbi za najino hčer, kaj šele da bi zahtevala kaj zase. Moram ga le pustiti na miru, da živi po svoje v svojem svetu.

ga. Anica je omenila vzrok za njegovo obnašanje v otroštvu, najbrž je nekaj na temu, saj ga je njegova mama ko je bil star pol leta dala k babici v drugo državo,kjer je ostal kar nekaj časa, dovolj dolgo da se je zavedal da ga mama in oče le obiskujeta. Potem so ga kasneje pri njegovi 9 letih pustili samega doma tudi po 14 dni, ker ni hotel iti z družino. Ja, se strinjam imel je težko otroštvo, kasneje ko pa bi potreboval samostojnost, osamosvojitev, pa je dobil potuho. Tako, da je danes izjemno neodgovoren, razvajen moški.

Vendar, tudi jaz sem imela težko otroštvo – oče je bil alkoholik, živela sem v enostarševski družini in moja mama je zelo dobro skrbela za otroke, očetu pa je še danes pomembnejše letati za ženskimi krili kot pa da bi se zbližal z otroki in vnuki – do tega sem prišla nedolgo nazaj. Pa kljub temu ne delam proti družini.

No, dandanes si greva zeeeloooo na živce. Umikava se drug drugemu. Ne preživljamo prostega časa skupaj. Živimo vsak zase. Ko prideva s hčerko domov med tednom iz sužbe on odide ven. Z njim se vsak izlet ali obveznost spremeni v pravo katastrofo, ker ves čas samo nerga, zaradi vsake malenkosti izgubi živce (če ne ve poti, če se kakršna koli stvar zaplete, da ne gre perfektno skoz,…če ni po njegovem,…) NAPOR, raje grem sama s sončkom, ker vsaj nisem pod pritiskom. No, pa tudi on se ne pritožuje, ker niti noče z nama.
Želim ga zapustiti in ga tudi nameravam. Vendar mi odhod otežuje ena stvar in ne vem kako se z njo soočiti: ker prihajam iz družine kjer je bil oče alkoholik in se tudi v treznih dneh ni ne vem kaj zmenil za družino, in v času ločitve je umrl tudi dedek na katerega sem bila zelo navezana in je bil tako rekoč nadomestni oče pa njegovo smrt nisem nikoli prebolela; smo z mamo ostali sami. In ves ta čas sem hrepenela po družini, po polni družini, z mamo in očetom. Počutila sem se osamljeno in nemočno, ko sem gledalatrpečo mamo. Tega za svojo hčerko ne želim. Hudo mi je, da bo “brez” očeta, da bo prihajala iz enostarševske družine, čeprav vem, da je to zanjo najbolje. Kako naj se s tem soočim?

Oprosti, ampak ko si omenila, da si zelis oceta za svojo hcerkico, se mi je kar za malo zdelo.

A mislis, da ima sedaj kaj od njega? Sej je vseeno, ce ga pa nikoli ne vidi. Poznam druzino, kjer tudi zivijo drug mimo drugega ze 25 let – na isti nacin – mama z otroci in oce nekje v svojem svetu. Rezultat: otroci se obnasajo, kot da oceta ni in ga nikoli ni bilo – ker nikoli ni posegel v vzgojo, ni jim dajal vzgleda oceta, niti kaksne po riti (beri: vzgojne), nobenega denarja dal zanje, skratka ni se jih pritaknil…
Dandanes so ze odrasli in se obnasajo, kot bi gor zrasli brez oceta. Pa ceprav je bil tam, ga v resnici ni bilo. Otroci potrebujejo vzgled od blizu, soudelezbo pri vzgoji in vkljucevanje v odnos, ne pa neko senco, ki niti ne ves, kaksno vezo ima z njimi, razen to, da je bioloski oce.

Verjamem, da zelis hcerki vse dobro, ampak razmisli, kaj je res dobro zanjo.
Zelim ti, da se pametno odlocis.

V teh treh dnevih odkar sem se zadnjič oglasila na forumu je prišlo še do nasilja. Pretepel me je. Udaril me je z nogo v glavo, ledveni predel in nogo. In to pred hčerko, kar mi je najhuje. Kako se je prestrašila in jokala. Še bolj pa je jokala, ker nisem mogla zaradi strahu, bolečine in ponižanja zadržati solz. Potolažila sem jo lahko le ko je on odšel iz sobe. In zakaj je do tega prišlo? Ker mu nisem poiskala ključev od mojega avtomobila, ker sem ga zaparkirala, saj nisem mogla ker sem kopala hčerko. Je to normalno? Absolutno ne, se zavedam. Že dolgo ne. Vem, da je že več kot dovolj da odidem. Vendar zaradi navedenega v prejšnjem postu – “Njegova spletna ljubezen ali več” ne zberem poguma, deloma pa tudi zaradi financ, pa to bi že nekako, eventuelno se vrnem domov k mami, čeprav to ni najboljša rešitev. Saj veste kako draga je najemnina in življenje nasploh. Kako naj zberem pogum in grem?

veš kaj, oprosti, ker odgovarjam, morda ne boš zadovoljna s tem kar bom napisala.
Pojdi čim prej, ne išči razlogov, ne išči dialogov, ker sama dobro veš da jih ni in jih ne bo, ko moški naredi prvi korak z nasiljem, poti nazaj več ni, se bo samo še stopnjevalo. Prosim, naredi nekaj za sebe in za otroka, če nimaš kam, poišči varno hišo, dom, kjer boš vsaj nekaj časa na varnem, potem pa se tudi pokaže svetla lučka…. Ne čakaj, on se ne bo nikoli spremenil, poznam take primere, take moške, njim je samo do tega, da jim nekdo pere, kuha, da imajo stvari urejene, ljubezen pa dajejo in iščejo drugje, do tebe se obnaša kot da si nekdo, ki mu je dolžna to delati.
Prosim, pomisli na svojo hčerko, ne zasluži si tega nasilja, da gleda kako te tepe, niti si ne zasluži da od tebe prejema nezadovoljno mamico, polno obtožb, vprašanj, brez odgovorov,…. Odgovorov na tvoja vprašanja nikoli ne bo , to so moški ki potrebbujejo drugačno pomoč, ne tvoj, prej pomoč strokovnjakov, ker je v njihovi “biti” nekaj narobe,…
Reši sebe in otroka pred takim dramatičnim psihičnim in fizičnim nasiljem, ki se bo po mojem mnenju samo še stopnjevalo.
LP.

Spoštovana gospa,

žal se je čustveno nasilje in zanemarjanje in varanje razvilo še v fizično. (In vi niste pri tem nič krivi, niti 1% niste prispevali k temu, pa četudi bi on skušal krivdo in odgovornost prevaliti na vas.) In kar se je zgodilo, je zloraba vas in hčerke. Upam, da ste poklicali policijo ali vsaj šli k zdravniku, ki je zabeležil posledice nasilja… In povedali še komu, da boste imeli dokaze, ko bo to potrebno dokazovati na sodišču ali na CSD-ju. Le tako boste namreč lahko dovolj zavarovali sebe in hčerko in ji dali jasno vedeti, da boste vse naredili, da bo vajino življenje varno in brez nasilja in manipulacij.
Verjamem, da se vedno najde pot (in tudi finančna sredstva), če je zadaj volja in resna odločitev. Kajti vaša situacija terja takojšnje ukrepanje.

Za pomoč se lahko obrnete na lokalni CSD (ki bo tudi poskrbel, da bo oče izpolnjeval svoje očetovske pravice – do tega ima hčerka absolutno pravico, pa četudi bi vi lahko “zvozila” tudi brez njegovega prispevka – to je hčerkin denar in ji pripada, da ga koristi). Hkrati pa se lahko obrnete po dodatno čustveno oporo in spremljanje na katerega od terapevtskih centrov, ki so že skoraj po celi Sloveniji (če mi napišete, iz katerega dela Slovenije prihajate, vam lahko sporočim kontakte – lahko tudi preko maila) ali pa kam drugam. Tam vam bodo tudi pomagali soočati se s posledicami nasilja in počasi poiskati in razrešiti globlje čustvene vzroke, ki so pripeljali do te situacije. V kakšnem vrstnem redu se boste lotili naloge (najprej selitev ali najprej CSD ali najprej poiskati dodatno pomoč in oporo, se boste odločili vi, vsekakor pa ne smete več dovoliti, da se to še kdaj zgodi).

Dodatna možnost so tudi skupine za razporočene – eno takih vodi v Ljubljani dr. Gostečnik, kjer boste srečali precej ljudi (v večini žensk) s podobno izkušnjo izdajstva ali/in nasilja. Srečanja so vsak 1. in 3. torek v mesecu ob 20. uri na Prešernovem trgu 4.Prijave niso potrebne.

Kot ste že dobili nekaj odzivov na vašo izpoved – vaši hčerki bo najbolj pomagalo varno in urejeno življenje, pa četudi samo z mamo, na katero se pa da zanesti in poskrbi zase in zanjo. To ji namreč dolgujete. In samo na ta način bo tudi ona nekoč kot odrasla ženska znala poskrbeti zase in ji ne bo potrebno ponavljati vzorcev.

Pohitite in začnite ukrepati takoj, ker že en udarec je preveč – za vas in za hčerko!

Verjamem, da boste zbrali moč. Pogumno naprej!

Hvala za odgovore in podporo. Nisem poklicala policijo, ker se bojim, da bi s tem naredila sebi še večjo škodo. Prepričana sem, da bi bila potem črna. To lahko trdim z zagotovostjo iz mnenj katera je podal na enake situacije in korake, ki so jih storile ženske, ki so prijavile nasilje na policijo. V ZD me je sram, saj tam žal ne velja načelo zaupnosti. Bom pa zagotovo odšla na CSD po pomoč ter tudi povedala njegovim staršem, če bodo hoteli pomagati vsaj toliko, da zaščitim vnukinjo, ker namreč živimo v isti hiši.
Ker njegovo nasilje se ni zgodilo prvič. Ko je bila hčerka stara približno 4 mesece, se je spravil name, spet zaradi banalne stvari. Njegov oče pa je bil v sosednji sobi in je rajši odšel kot bi posredoval. Zato ne vem kakšna bo njihova volja glede pomoči. Pomoč v tem smislu, da dokler sva še tukaj da pomagajo zagotoviti mir, pa če je to en dan, teden dni ali mesec. Ostajam le še toliko časa da nama najdem stanovanje. Obrnila pa se bom tudi na terapevtski center.

Strinjam se s tabo jožefinas, za take moške se ne najdejo odgovori na vprašanja in jaz jih že nekaj časa ne iščem več. On definitivno potrebuje strokovno pomoč, katero pa ne bo nikoli poiskal, saj meni da je z njim vse ok. V veliki meri za to kar on danes je so tukaj krivi njegovi starši, ampak saj ni neumen, ve da bi lahko ravnal drugače. Ampak, kaj se bo dogajalo z njim oz se me ne zanima več. Sam naj poskrbi z svoje življenje.
Sedaj se trudim in iščem način ter pogum da odidem in se rešim tega odnosa.

Ja, ta način in moč le čimprej najdi in pusti slabiča samega ! Naj se brca sam.

navijam zate draga Sloncek!
Uspelo ti bo in bos neverjetno srecna, mirna, zadovoljna s sabo pa se dobro bos spala.
Drzi se in – Posiljam ti velik nasmeh 🙂

Moji mami sem od vsega najbolj zamerila to, da se nikoli ni ločila od mojega očeta, ki je pil, in ko je pil, je bil zelo nasilen. Znašal se je nad vsemi, najbolj nad mamo. Ona je navajala enake razloge, kot ti…

Če torej želiš dobro svojemu otroku, bejži stran kolikor te nesejo noge. Pojdi najprej domov ali kam drugam in si v miru poišči stanovanje ali karkoli pač. Svetujem ti tudi, da tipu tega ne poveš, spakiraj, ko ga ne bo in enostavno odidi. Ker zna ob tvojem odhodu postati hudo nasilen. Takšni moški namreč ne prenašajo zavrnitve. In ko boš odhajala, naj bodo ob tebi tvoji prijatelji, ki bodo v stanu posredovati, če se bo slučajno prikazal. Njegovim staršem pa ne govori nič!!! O njihovem odnosu veš vse, kar rabiš vedeti – to ti je jasno pokazala reakcija njegovega očeta, ko te je prvič (?) fizično zlorabil.

Slonček, pohiti! In bodi previdna! Mi držimo pesti zate!

Glede na to, da gre pri meni za podobno zgodbo … bi želela samo en odgovor od takšnih mevž (ker drugega itak niso): ZAKAJ STE SE VRAČALI, PROSILI, OBLJUBLJALI, JOKALI? Zakaj nas niste pustili na miru, če vaše besede niso bile iskrene? Je šlo res samo za VAŠO »CENJENO« VARNOST (imeti nekoga v lasti, čeprav ga niti ne ljubiš niti nimaš rad), pa četudi potem na račun razpadle družine (ker jasno dandanašnja ženska ne požre več vsega)? STE SEDAJ ZADOVOLJNI, KO IMATE NEZAKONSKEGA OTROKA, ki ga ne vidite vsak dan IN KER STE DEL RAZPADLE DRUŽINE??? STE SREČNI, KER SO VAS VAŠE LAŽI, NEIZPOLNJENE OBLJUBE PRIPELJALE DO LOČITVE?
A lahko »normalen« človek razume takšnega človeka?

Dragi slonček,
tudi jaz sem pričakovala in pričakovala, kdaj se bo posvetil meni in otrokom, pa se ni, kljub temu, da sem mu dala vedeti kaj želim. Enostavno je bežal v varanje in od doma, začel ignorirati otroke, mene. Lahko rečem, da je to čustveno nasilje še slabše, kot fizično. Boli ravno tako, še bolje. Jaz se še sedaj nisem od tega opomogle, tudi če sem se umaknila in vem, da od njega ne morem nič več pričakovati. Sem pa vsak dan boljše, ker vem, da sem bila sama kriva, da sem si to dovolila (nespoštovanje, varanje, ponižanje, da njegovi lastni otroci vidijo slike nagih punc s katerimi se dobiva in to let njegovih hčera)….
Obtoževala sem se, nisem se več cenila, otroci so se mi začeli izmikati, ker so se bali, da me bodo še oni kaj prizadeli in še in še bi lahko naštevala.
Še sedaj ne vem kaj sem mu naredila, zakaj tako?
Pa mi ni več to pomembno, zakaj? Začutila sem, da če se sedaj ne postavim zase, bo to imelo posledice na meni, da ne govorim na otrocih. In sem začela delati na sebi, knjige, narava, šport, veliko smeha… In se počasi izboljšuje. Jaz nisem več tako na tleh, doma je boljše vzdušje, otroci so bolj veseli… Kako je pa on, je to njegov problem. Poskušam tako, da obračam misli, na druge bolj vesele dogodke in si sama dopovedati, da si zaslužim boljše življenje.

Tudi tebi želim, začni skrbeti zase in za hčerko on naj pa uživa svoje življenje, ča ga sploh lahko.

Vsi vaši odgovori in podpora mi zelo pomagajo. tudi vaše izkušnje in občutki, kot jih je zapisala”če ti bo kaj pomagalo” – upam, da imaš sedaj dober odnos z mamo. Jaz si ne želim tega za svojo hčerko kar si doživljala ti. In se trudim.
vbn, tudi mene zanima, kaj taki moški pridobijo s tem, če prazno obljubljajo, se vračajo,…. na dolgi rok sigurno ne profitirajo, temveč gredo kvečjemu gredo sami sebi v škodo, saj so konec koncev tudi sami nezadovoljni…….In jaz komaj čakam, da se “moj” brca sam – kot pravi cec.
Sedaj se že vrti okrog mene in pravi da sem za vse kriva jaz. Ja, ja sem rekla, prav če ti tako misliš. Jaz VEM DA NISEM! Povedala sem, da je med nama vse končano ZA VEDNO!
Korak za korakom, upam da se čimprej osvobodim….

Vbn,

Tule imam tudi jaz negativne izkušnje pri svoji bivši. Trikrat je klečala pred mano, me moledovala in prosila. In me je prepričala. Imela je oči polne solz in smilila se mi je. Na koncu je odšla, brez da bi rekla adijo in to z najinim lepim otrokom.

Ne, tu ne gre samo za ego ampak za drugo bistveno stvar, ta pa je, da je ta oseba, ki moleduje, da bi prišla nazaj, v tistem trenutku res prepričana, da si želi biti s to osebo, ki ji je lagala, jo zapustila, varala… Tak človek, ki prosi, res misli, da se bo spremenil. In tu je problem. Pride pa zopet skušnjava in bariere padejo in tak človek pozabi, kaj je obljubil. Gre za nestanovitne ljudi, ki ne morejo iz svoje kože, ker so zasvojeni. V študentskih letih sem imel punco, ki je bila manekenka. Takrat je res super izgledala. Rada je koketirala z moškimi in jih osvajala. Zavedala se je svoje lepe zunanjosti in je mislila, da bodo vedno vsi noreli za njo. Kadar je bila samozavestna je rekla, da lahko dobi vsakega moškega. Ko ji je samozavest padla, je bila bolj medena kot med in mi je obljubila vse. Nato sem jo zapustil. Takrat mi je samozavestno rekla, da se bom vrnil, ker njo ne more nobeden pustiti. No, do danes se to še ni zgodilo. Po 20 letih je še zmeraj sama.

Te osebe imajo čustvene probleme, ki jih ne znajo rešiti in na koncu seveda za njih dolžijo vse druge samo sebe ne. Mi pa smo krivi, ker to dopuščamo. Sedaj že gradim svojo osebnost. Zadnjič se je ena s katero sva se dobivala nekaj mesecev, po napaki, ki jo je storila tudi pristno zjokala in moledovala. Obrnil sem se in odšel. Ko sem sedel v avto se mi je zopet srce trgalo, a ko sem odpeljal, sem vedel, da sem naredil prav.

Pa lep vikend vsem!

Evgi

Evgen, zelo težko verjamem, da bi nekdo, ki se vrne, moleduje, gre na kolena in prosi, pa to ne niti prvič, niti drugič, niti tretjič, resno mislil, seveda če gre za ponavljanje napak, v mojem primeru je šlo za varanje.

Takšni ljudje so po moje samo preračunljivi in želijo s takšnimi dejanji doseči to, kar v danem trenutku smatrajo kot najboljšo rešitev. Če naslednji dan naredijo napako, se pač ubadajo z njo, ko/če pride na dan.

Nikoli, nikoli več padla na prošnje in plazenje po kolenih, takšne stvari niso odraz ljubezeni, ampak izsiljevanja. Štejejo le dejanja!

Spoštovana gospa,

ne vem, do kje ste prišli z reševanjem svoje stiske, a upam, da ste preživeli miren konec tedna…

Oglašam se, ker sem prebrala v enem vaših sporočil, da se bojite prijaviti na policijo, ker potem jih boste pa res dobili. Ali iti k zdravniku, ker so tam dolžni prijaviti. Rada bi, da veste, da dokler on ve (čuti), da se ga vi bojite zares prijaviti kam, kjer bi ga lahko kaznovali (policija, sodišče), je žal on zmagovalec te čustvene bitke med vama. Saj tudi če odidete, ne vem, koliko se boste vse življenje bali, kako bo naprej, bo še prišel grozit itd. On definitivno mora vedeti, da ste pripravljeni iti do konca (in da mu za že storjeno nasilje prijava ne uide), pa četudi boste to mu dali vedeti in storili šele, ko boste že na varnem. Enkrat mu boste morali dati “strah nazaj” – on vas ustrahuje z nasiljem, ker sam ne čuti strahu, ni v stiku z njim. In dokler ga ne začuti, je nevaren, ker je sposoben iti čez vse meje, saj niti ne ve, da jih prekorači. Enkrat mu bo moral nekdo ta strah, ki ga on trosi naokoli z nasiljem, vrniti. To pa lahko naredi le nekdo, ki se ga on boji – in to je v takih primerih ponavadi policija in sodišče – organi, ki imajo več moči kot on. Saj dokler se ga vi bojite, je on močan in vi “šibka” v njegovih očeh in zato primerna žrtev tudi za ostale oblike nasilja (čustveno izsiljevanje itd.).

Vsekakor pa je dobro iti k zdravniku, prvič bodo to jasni dokazi za morebiten sodni proces ali postopek na CSD-ju, ko se bo šlo za urejanje stikov ipd. In drugič vas ne more obtožiti prijave, ker je vi neposredno ne boste podali, pač pa ste vi le poskrbeli za svoje zdravje in dobro počutje, kar ste pa dolžni tako sebi kot otroku.

Verjamem, da vas je strah njegovega nasilja in verjetno vam je res še najbolj varno iti v prijavo preko CSD-ja, potem ko bo za vaju že poskrbljeno.
Verjamem, da je v takem trenutku največji problem streha nad glavo (očitno tu ne boste mogli ostati, če je to njegov dom/dom njegovih staršev, ki ob nasilju se delajo, da ne vidijo in ne slišijo nič!!!). V takih primerih velja premisliti, ali se da v skrajni sili zateči tudi v varno hišo (informacije o tem boste lahko dobili tudi na CSD ali neposredno v varni hiši za vaše območje).

Ob vseh teh stiskah pa je ob vas še eno bitjece, ki gleda in opazuje in se uči, kako ravnati v situaciji, ko se nekdo nadte spravi z nasiljem. In ona mora vedeti, da mora biti nasilje vedno kaznovano in prijavljeno, da se storilca vedno kaznuje, saj je to edini način, da se bo lahko v življenju po taki izkušnji (pa tudi če ni bila neposredno prisotna) lahko počutila varna in bo lahko zaupala, da je zanjo poskrbljeno. In da se pred nasiljem ne skriva glave (tako kot dedek).In da se vsaj na mamo da zanesti, ker poskrbi za varno okolje in urejene stike (ne vem, koliko si bo vajin otrok dejansko želel stikov z očetom, če ve za nasilje, in ne vem, koliko boste brez dejanske prijave lahko otroka zavarovali pred stresnim življenjem z očetom, če bo on za uradne organe (predvsem CSD) nekdo, ki je “čist”…). Kajti nekdo od zunaj bo moral poskrbeti, da se mu bodo začele postavljati meje in se bo gospod začel “spravljati k sebi”, ker se sam žal ne bo.

Pogumno naprej in čimprej na CSD in še kam po pomoč!

Draga gospa Anica,
hvala vam za skrb. Vikend in teden sem preživela normalno, z obilico hinavske prijaznosti – z njegove strani seveda – ker se boji za svojo rit (v smislu, da bo ostal sam), ne zato, ker bi mu bilo žal. Nisem še zbrala poguma, da bi odšla na csd. Čakam, da mine naslednji teden. Namreč, nujno moram v tujino na službeno pot za tri dni, in če bi šla na csd in bi ga poklicali na razgovor oziroma ne vem kako poteka postopek tam, ko jih s tem seznaniš…., se bojim da bi mi vzel hčerko, prepovedal vstop, karkoli, ne bi bila mirna. Ugotovila sem, da je najvarneje iti proti njim taktično, previdno, ker je izredno maščevalen. Tudi sama sem se proti nasilju branila tako, da sem ga pljunila in odrinila – in na to nisem ponosna-, potem ko me je po končanem brcanju izzival s tem da me je odrival in klofutal po obrazu – in sem prepričana, da bi vso stvar napihnil in na koncu bi bila pred csd enakovredna nasilneža. Glede dela csd-ja smo lahko večkrat videli v medijih, da morda vedno ne ravnajo pravilno, da včasih zamenjajo žrtev in storilca. Tudi moja mama je imela slabe izkušnje z csd, v tem smislu, da je k njim prišla po pomoč, pa še zdaleč ni dobila pomoči. Ne vem morda mi je ostala tudi ta izkušnja v glavi in zato tako gledam na njih. Ne želim vse csd metati v isti koš, vendar se sprašujem kako bi odreagirali na to če bi on povedal zgoraj omenjeno. Bi s tem naredila škodo sebi in otroku?

Slonček,
tudi sama sem imela podobno zgodbo. Tri leta sem se mučila s podobnimi vprašanji in naposled zgodbo zaključila. Finančno sem bila na psu, poleg službe sem hodila še kako leto delat, da sem se izvlekla iz vsega. Takrat me je to tako skrbelo, pa je sicer z muko šlo skozi. Posvetila sem se otroku, bila sem polno zaposlena in nisem se več ozirala nazaj. Z csd si nisem kaj dosti pomagala, je pa potrebno z njimi vzpostavit stik, že zaradi formalnosti okoli ločitve, obiskov. Dali so mi listek z naslovi nevladnih organizacij, nihče pa me ni nikoli vprašal kako kaj in kje živim in ali zmorem finančno. Ker pa sem dala prijavo za nasilje, sem imela zadevo čez dve leti po končani zgodbi na sodišču in mi je bilo pošteno žal, obujati stare rane, saj tako ni blo nič pametnega iz tega, razen da mi je takrat znervirani bivši ponovno grozil in težil. Več let sem rabila, da sem se umirila navznoter in zaživela tudi svoje življenje.
Veliko poguma ti želim.