Pozdravljeni!

Pred dobrim letom sem spoznala partnerja, ki živi z najstniškim sinom (njegova prejšnja partnerka je nesrečno pokojna). Všečnost in privlačnost je bilo začutiti že na prvem zmenku. Po začetni evforiji, so se pojavili tudi problemi oz. nezadovoljstvo. Ti so predvsem na njegovi strani.

Živimo ločeno, vsak na svojem koncu mesta. Partner večkrat pride k meni, kot jaz k njemu,saj sva pri meni lahko sama, imava svoj prostor za intimnost in najine pogovore. Večkrat njega in sina povabim k sebi na kosilo, poleti smo nekaj tednov preživeli skupaj na dopustu. Včasih gremo za vikend skupaj na krajši izlet,sprehod. To je to. problem je v tem, da mi je že večkrat rekel, da pričakuje več moje pomoči, angažiranosti. Stvar je v tem, da mora doma poskrbeti za vse sam, kar mu kot moškemu dela probleme. Večkrat negoduje, ker mora likati, pospravljati, nakupovati in dr. Nekoč je v šali rekel, da si bo nataknil še “prsa”. Skratka, naravnost povedano, pričakuje mojo pomoč v njegovem gospodinjstvu. Jaz se na to v tem čas odkar sva skupaj, nisem intenzivno odzvala. Poleg vabil na kosila k meni, sem mu parkrat zlikala, presadila rože, pomagala pri kuhanju, če se je kuhalo pri njemu.
Nekoč mi je namignil ali bi vzela k sebi njegovega sina, če bi on šel v Indijo za en mesec na potovanje. Naj dodam, da mi je po enem mesecu poznanstva rekel, če bi šla k sinu v sobo in ga malo stisnila, ker da mu to manjka. Takrat sem mu odvrnila, da je vendar za to potrebno razviti odnos, da je za take stvari še prezgodaj. Takrat je rekel da razume.
Nekako sem presenečena in zmedena hkrati. Ne vem kako naj se odzovem na njegova pričakovanja. Skbeti moram za svoje gospodinjstvo, dodatno redno delo pri njemu bi me obremenilo, občasno mu seveda lahko kaj postorim.
Naj dodam, da je sicer precej gospodovalen, ves čas me želi usmerjati glede frizure, nasprotuje uporabi ličil in krem, tudi sicer se mi zdi, da hoče, da je vse po njegovo (npr. koliko in katere začimbe morajo biti v hrani, koliko soli). Mislim, da ima tak vzorec tudi iz primarne družine, kjer je mama garač, oče pa “komandant”.
Pravi da je razočaran nad mano in da je odnos večplastna stvar.
Seveda, se strinjam, vendar mi (še) ne živimo skupaj. Pred kratkim sva imela pogovor na to temo, ki se ni razvijal kot sem želela. Tudi sicer se na vsak nesporazum odzove zelo burno, v prispodobi bi lahko rekla, da name “zlije vso gnojnico”. Sedaj se je umaknil in pravi da rabi mir.

Prosim vas za mnenje, sugestijo kako naj se odzovem na njegova pričakovanja. Hvala.

Spoštovani,

če bi živeli skupaj, bi bila partnerjeva pričakovanja v zvezi z gospodinjenjem nemara (nemara!) bolj upravičena. Tako pa vse skupaj zveni, kakor da želi iz vas narediti neplačano gospodinjsko pomočnico, ki bi ji še odrejal frizuro in osebno nego, obenem pa od vas (brezčutno do vas in svojega sina) pričakuje, da bi otroku, ki je izgubil mamo, po nareku odigrali nadomestno mater; in seveda naj bi s tem vsiljenim »materinstvom« podprli še njegovo »Indijo«. O njem lahko ugibam, da smrti partnerke ni niti še začel predelovati in da si dovoli občutiti edinole nemočen gnev, ker ga je »zapustila« v vlogi očeta samohranilca. In svojo stisko zmore reševati samo tako, da tiranizira sedanje dekle (to ste vi) z gospodinjskimi zahtevami, ki jih ovija v izjave o »večplastnosti« odnosa (za katerega se zdi, da se te plasti imenujejo likanje, pospravljanje, nakupovanje, kontroliranje partnerke … ipd.). Odkrito rečeno: ali mislite, da bi bilo kaj bolje, tudi če bi mu vodili gospodinjstvo do zadnjega prahca? Je poanta gospodinjenje? Najstnik je oseba, ki lahko že zelo dobro sodeluje pri domačih opravilih, če ima s staršem dovolj dober odnos. To je tudi koristno zanj, s tem bi se poglabljal odnos oče-sin in fant bi se učil prevzemanja odgovornosti. Poleg tega: koliko mater samohranilk vodi gospodinjstvo, pa se o tem nikjer ne piše niti ne razpravlja. To je stvar osebne starševske odgovornosti.

Ampak lahko razumem nemoč tega moškega, ki nosi v sebi toliko potlačene žalosti in groze. Kot otrok ni mogel kontrolirati ravnanja svojih staršev. Kot oče ni imel kontrole nad tem, da je njegov sin izgubil mater in on partnerko. Ogenj te groze gasi z oljem – poskusi kontroliranja stvari, ki so irelevantne (debate o začimbah in obrazni kremi) ali neizvedljive (»pojdi stisnit mojega sina, ker je izgubil mater«). Morda vam s svojim »teženjem« sporoča drugo plat svoje nemoči, ki seveda ni gospodinjska. Morda si želi več pozornosti, sočutnosti, nežnosti, pa tega ne zna povedati – še gnojnico zliva po vas – in nesrečen ugotavlja, da tako ne gre, drugače pa ne zna. Ko ni po njegovo, se umakne – še raje pa bi zbežal kar v Indijo, kot da bi bila to rešitev za njegovo izgubo. Se boste spoprijeli s tem? Kako? Zakaj?

Kakšna so namreč VAŠA pričakovanja od partnerja in od partnerstva nasploh? Prav imate, da poslušate svojo potrebo po varni razdalji in da želite tankočutno pustiti času, da se (morda) poglobi zaupanje med vami in partnerjevim sinom. Toda – kaj VI pričakujete od tega odnosa? Kaj si v tem odnosu želite vi oziroma kaj je tisto, s čimer se niste pripravljeni več sprijazniti? Mislim, da je to odgovor, ki ga potrebujete, daste pa si ga lahko edinole sami.

Čisto zdravo razmišljaš, predvsem mislim tu na bližino s partnerjevim sinom, kjer imata oba pravico, da sta si (še) tujca. Ta dedec bi rad na hitro pokrpal stvari: s tem, da je dobil “novo mamo” je “spet vse v redu”, kar pa v vsakdanjosti ni krivično le do tebe, temveč še posebej do sina. Govorim iz pozicije partnerjevega otroka in lastne izkušnje. Če torej prenesem svoj primer nate in narediva igro vlog:
Ti si moja mačeha. Četudi mi oče pomeni vse, saj je edino, kar mi je ostalo in me za nikogar drugega, torej tudi zate ne briga (izgubil sem mamo, čemu bi ti tujka meni kaj pomenila!), se po vseh letih skupnega bivanja vprašam samo to: kaj ti počneš ob njem? Tudi če te sovražim (ker si se mi vsiljevala kot mama, kar NIKOLI ne moreš biti!), si mislim: le kaj ti počneš ob takem moškem kot je moj oče?! Zakaj se moraš toliko poniževati?
Po tvojem opisovanju imam občutek, da se boš ti veliko bolje postavila zase, vse drugo pa je žal odločitev partnerja. Upam, da ti bo moj primer olajšal nadaljnje odločitve!