Prvič pišem na forum, že nekaj časa ga pa berem in preko drugih težav sem rešila tudi nekaj svojih, ker se tukaj najde veliko dobrih nasvetov, predvsem pa ne manjka resnosti.

Imam tudi jaz problem, ki ga sama ne bom znala rešiti, zato se obračam na vas.

Stara sem 30 let, fant je 2 leti starešji. Skupaj sva že nekaj let, imava 10 mesecev starega sina. Fant ima iz prvega zakona 10 letnega sina za katerega mi je povedal že takoj na začetku našega poznanstva.Ločitev je bila zelo burna in komaj si je opomogel, povedal mi je da se je on ločil od žene, od otroka pa se ne bi nikoli, zelo ga ljubi, redno ga obiskuje in plačuje zanj od prvega dne. Ko sva se spoznala in ko je bivša žena zvedela da si je ustvaril novo žiljenje, se mu je hotela maščevati tako, da mu je branila sinove obiske, ga izsiljevala, otroku natvezila vse najslabše proti očetu in seveda o meni. Bilo je zlo mučno, želela sva si svojega otroka, toda zaradi vseh stresov nisem mogla dolgo zanositi.

Moram povedati, da sem se jaz z njegovim sinom takoj dobro ujela, se razumela, skratka dobila sem občutek, da me ima rad in da je sprejel najino vezo. Vedno ko je prihajal ali odhajal domov me je iskreno objel, se pogovarjal z menoj nič sramežljivo, hodili smo skupaj na izlete in se vedno lepo imeli, skratka “čarovnici” ni ratalo, da bi odtujila otroka od nas.

Sedaj pa ima njegova bivša svojega otroka z drugim možem in plošča se je obrnila. Komaj čaka, da fant pride po sina, ga klicari, zmišljuje si, da ga otrok pogreša, da ona rabi tudi mir (fant gre po sina 3X nat teden po 6 ur), kdaj bi se lahko pogovorila o raznim problemih v šoli, čeprav fant hodi tudi na govorilne ure in je otrok najboljši v razredu, po naravi je zelo brihten. Moj fant je do bivše žene zelo uraden, odgovarja z da ali pa ne, nikoli je ne pokliče, sinu je kupil mobilni telefon, da se lahko le z njim pogovarja,z njo noče imeti dosti opravka le toliko koliko mora zaradi otroka.

Problem pa je nastal, ko sem pred 10 meseci tudi jaz rodila in nimam več toliko časa za pohajanja v vseh vremenskih urah, tudi midva imava otroka za katerega morava oba skbeti, fant gre po sina kar 3 x na teden po par ur in zadnje čase je postalo kar mučno, fant drugače dela po cele dneve, razen tiste dneve ko gre po tavečjega.

Meni že vse preseda, postalo mi je vse skupaj malo odveč, saj bi rada bila malo sama s svojo družino, a po drugi strani se mi zdi to malo “egoistično” od mene. Ne vem več kaj je prav. Z fantom sva se miljon krat pogovarjala o tem, on pravi, da me ljubi in da sva zdaj z najinim sinom njegova prva stvar v življenju, a tudi drugega sina ima rad. Nočem mu odvzeti te ljubezni, skrivoma upam, da bi hodil po sina bolj poredko, saj je on zelo izčrpan že od svoje dela v službi, pa še laufa po sina vsaki drugi dan. Ne vem kaj naj več naredim, duši me in bojim se da bi lahko nekega dne eksplodirala od vsega hudega.

Kaj mi svetujete ! Hvala !

Njegova bivsa je pokazala pravi obraz – nesposobna je ljubezni. To je prej dokazovala tudi s svojim nezrelim obnasanjem, sedaj pa za starejsega otroka pac ni vec casa. Najbolj pomembno je, da se ta otrok ne bo cutil odrinjenega. Zato je nujno potreben kompromis med vami, odraslimi. Tocno naj se dolocijo dnevi in cas, kdaj naj ga oce obiskuje ali vzame k sebi. Vmesno varstvo naj ta zenska poisce drugje, saj sta vidva enako obremenjena z drugim otrokom, torej ne moreta igrati varuske. Omenite pa ji morda tudi moznost, da bi starejsi stanoval kar pri ocetu – ce se vi s tem strinjate. Morda bi se ga preprosto rada “znebila”. Tako pa bi bil otrok pri vas, z ocetom bi se vsak dan videla, vi pa bi si lahko utrgali nekaj uric samo z njim. Ker se s tem starejsim otrokom tako dobro razumeta, bi vam morda lahko pri dojencku tudi pomagal (niste sicer napisali, koliko je star).

Razumem pa tudi vaso potrebo po tem, da ste s partnerjem skupaj. Za to mu zmanjka casa. Toda razlozite mu, da ne morete ziveti samo od ljubecih besed, da njegovo stisko sicer razumete, potrebno pa je, da to razresi. Tudi vi morate biti delezni njegove pozornosti. Sicer bo vajin odnos hitro ogrozen. Ljudje pogosto ne razumejo, da ljubezen predvsem pomeni CAS, ki si ga za partnerja utrgamo in se mu povsem posvetimo. Potem pa pravijo: “Vse sem ji dal, pa se po teh letih hoce lociti od mene”. Ta vse obicajno kategorizira materialno blagostanje, za katerega je eden izmed partnerjev garal cele dneve, ne da bi se kakorkoli posvecal partnerju. Sluzba je bila prva.

Torej: vse je umetnost organizacije casa. Vas partner pa naj si ga razporedi po prioritetah. Ko bo razumel vaso potrebo po vecji pozornosti, bo verjetno bolj samozavestno terjal od bivse partnerke, da se razmere uredijo.

Tole je bilo odlično, Irena!
Bereš mi misli oz. nekaj takega bi svetovala tudi jaz, samo verjetno bi besede “zložila” kako drugače. Bistvo pa bi bilo enako.

Sploh, kar se tiče glavne teme – njegov sin. Če to odgovarja vama obema in bi se strinjala tudi mati, vzemita ga k sebi. Fant (-ek) je sedaj zbegan, raztrgan med dve družine (občutek ping pong žogice). Še korak, pa se bo pučutil izdanega in zapuščenega od obeh staršev, čeprav oče čuti drugače kot mati (ta otrok jo očitno ovira). Tudi tvojemu fantu bo tako lažje, ker ne bo rabil tekati sem ter tja. Tisti čas bo bolje izkoristil v družbi vseh štirih.

Ostale stvari je pa že Irena dost lepo povedala.

Vse kar sem imela povedati sta povedali že Urša in Irena. Otrok ni paket, ki bi si ga podajali kot pošto.

Špela

Tocno. Pameten je, priden, inteligenten in prijazen. Da bo vse to ostal in da se bodo te lastnosti dobro razvile, potrebuje predvsem obcutek varnosti in ljubezni, Zeljka!

Hvala vsem za prijazne nasvete, vendar to bi bilo imenitno, če bi bilo izvedljivo.
Bivša je od samega začetka izrecno poudarila, da se ona ne bo odrekla preživnini, ki le ta ni majhna, glede na to da fant dobro zasluži,citiram njene besede, ki jih je izrekla na sodišču: “da pa bi jaz njemu plačevala, mi ne pade na pamet, ah in oh”

Govora je bilo o tem malo morje,toda nič nikoli o tega. Je pa tudi naša zakonodaja takšna, da sodišče otroke vedno dodelijo materam (razen če niso pijanke ali narkomanke), ona pa je redno zaposlena in je dobro materialno priskrbljena. Na žalost se v Sloveniji še vedno samo to gleda, ne pa kateri od staršev bolj ljubi svojega otroka.

Željka

Glede nasvetov se povsem strinjam z ostalimi zato ne bom še sama dolgovezila.

V glavnem sem hotela povedati le to, da kar se tiče dodelitve otroka enemu od staršev, ni ravno tako. Navadno je res tako kadar gre za majhne otroke, po dvanajstem letu starosti, pa se otrok lahko sam odloči pri katerem od staršev bi raje živel. Res je, da je za otroka takšna odločitev težka in pogosto travmatična, saj ima navadno oba starša rad in se z odločitvijo boji zameriti tistemu za katerega se ne bi odločil. Kadar se zgodi, da se otrok odloči za očeta gre navadno za primer, ko očetovo prijateljico ali novo ženo dalj časa pozna in se z njo dobro razume, medtem ko je praviloma ljubosumen na materinega novega partnerja ali pa z njim ne more vzpostaviti pravega kontakta. Pogosto imajo otroci tudi psihične težave kadar jim matere pripovedujejo slabe stvari o očetu in njegovi partnerki (recimo temu po domače: da ga “šunta”), otrok pa sam čuti, da gre za laži in so njegova čustva do očeta prav tako močna, če ne celo močnejša.

V vašem primeru to podajanje dečka sem in tja nikakor ni dobro in lahko v njegovi duševnosti pusti hude posledice (med drugim tudi strah pred lastno partnersko zvezo), še posebno zdaj, ko imata oba starša vsak svoje otroke in bi se utegnil čutiti zapuščenega. Resno razmislite o možnosti, da bi dečka vzeli k sebi, s tem pa se morate zavedati tudi vsega kar takšna poteza potegne za sabo. Jasno pa je, da bi se bilo potrebno najprej pogovoriti z njim. Otrok desetih let že dovolj jasno razmišlja in mu je razumljivo marsikaj. Bistveno je, da se ga povpraša po njegovih željah, po tem kaj on misli o tem podajanju sem in tja in temu primerno ukrepati.

Jasno pa je tudi, da je predvsem od vas odvisno ali ste vi pripravljeni na tak korak in posledice, ki bodo bistveno vplivale na vaše življenje in na vajin parterski odnos.

Otroci imajo izreden čut za pravičnost. Ves trud tvojega fanta bo poplačan. Res imaš poleg družine fantovega otroka, kot si sprejela že na začetku zveze. Imaš rada tudi tega otroka in želim ti le veliko potrpljenja, čas bo uredil ostalo.
lp, Andi

Zdravo!

Vsi odgovori so zelo podobni, poskušala bom odgovoriti drugače. Gre za to, da so ponavadi nove partnerke ta najbolj pametne in vedno je bivša zaendrek.

Tako je tudi v tej zgodbi. Mamica in očka sta šla narazen, očka ima novo partnerko in zdaj je mamica tagrda, ker ko je bila zapuščena je ščuvala otroka proti očetu, grozila na sodišču in tako naprej. Zdaj ko si je našla partnerja želi več časa zase je sebična, hoče se znebiti otroka. Mislim da si zelo sebična, in da tudi tvoj partner ima svoj del krivde za razvezo s prejšnjo partnerko. Če jaz kaj vem, je velika večina ločitev burna in napeta pa ne samo z ene strani. Govoriš, kot da je tvoj partner največji revež na svetu. Pa ni. Navsezadnje si sama povedala da si zdaj ko imaš otroka želiš, da bi bili sami s svojo družino, torej ti hodi odveč “njegov” sin.

Tole jezo sem stresla zato, ker sam tudi sama mati samohranilka, partner me je zapustil zaradi druge ženske, in to že v nosečnosti, kljub temu da sva bila prej skupaj 10 let. Moj otrok si to razlaga bogve kako. Gre za to da jaz skoz govorim otroku, da je očka pač našel novo teto, in da z njo živi. Nikdar mi ni na misel prišlo da bi vpričo otroka govorila kaj grdega o njemu. Je pa res, da je on tisti, ki otroku noče priznati da ima drugo žensko. Rekel ji je da je veliko “v službi” in da pančka pri babici. Jaz skoz trdim da bi bilo bolj prav da otroku pove po pravici pa neče in neče slišati za to. Tudi to nama noče povedati kje je, kje stanuje, njegova nova “teta” se kljub temu da ve da ima on otroka niti slučajno ne zanima za otroka. Ko je “očka” z novo tetico ga za naju dve enostavno ni. Vsak vikend torej praznike, dopuste in tako naprej. Verjemite da boli in to zelo…….

Zato ne mi govorit “ta druge ženske” da ste zlate in da so vaši partnerji reveži. Vsaka zgodba ima svojo stran

V razmislek

Draga N.

Mislila sem, da ne bom komentirala na vaše pismo, pa me srbi jezik in bom povedala svoje.

In sicer po Vaše si po razvezi ljudje ne smejo omisliti novo življenje, naj jočejo nad usodo in se utapljajo v depresijah, ker so povozili svoj zakon. Bi bila srečnejša, če bi vaš bivši partner trpel in to topo bolečino znašal nad vajinim otrokom. Kaj ni lepše, da je vsaj on spet srečen, čeprav ne z vami. Verjamem, da mu to ne privoščite,ker ste sama zaradi tega nesrečna, predpostavljam tudi, da ste razočarana in zelo jezna nad drugimi “tetami”.

Omenjate, da vas je zapustil zaradi druge ženske že v nosečnosti, pravite, da ima vsaka plat svojo zgodbo, torej ste tudi sama pripomogla k temu, da vas je varal, če partner ali partnerka nima vse pošlihtano doma si srečo poiše drugje. Tako pač je. Lahko sem vas prizadela,toda kje piše da partner mora ostati z ženo za svako ceno, pa čeprav je ta cena otrok, če se partnerja med seboj ne razumeta, tepeta itd.

Verjamem da vas boli, ko je z drugo tetico, toda ali niste razvezana od njega, naj obiskuje še vas ? Koliko očetov sploh noče vedeti za svoje otroke, vaš ga vsaj obiskuje in verjetno kam odpelje, kaj vi počenete med tem časom, se kujate ?

Moj fant ni imel obraza meni prikriti, da ima otroka, otrok ve kje stanujemo, pokliče nas lahko kadar hoče, moti me to, da si ona tudi umišlja, da nas lahko pokliče ob vsaki uri.

Da otroku vaš BIVŠI prikriva resnico ima pač svoj razlog, lahko ga enostavno noče obremenjevati, saj ste že vi preveč obremenjena s tem.

No upam, da se bova ponovno slišale !

Željka

Dragi Željka in N., obe imata prav, vsaka po svoje. Res je, da je vedno treba poznati obe strani, je pa tudi res, da vsaka stran po svoje interpretira svoja in partnerjeva dejanja. Prav tako je res, da sta za razpad zveze vedno kriva oba partnerja, ker če bi bilo res vse v redu, se nekaj takega ne bi zgodilo.

Sama sem kot otrok spoznala stran, ki jo zastopa N. Ko naju je oče zapustil, je bila mami zagrenjena in vsega je bila kriva izključno njegova “ta nova” (medtem, ko sem se jaz krasno razumela z njo in sva še vedno dobri prijateljici). Šele po dolgih letih je ugotovila, da je tudi sama (s svojo pretirano dobroto, prošnjami in potrpežljivostjo) odbila moža. In kolikor sem se zaklinjala, da jaz ne bi nikoli razdirala zakona, sem po sistemu, da se zarečenega kruha največ poje, sama prišla v Željkino situacijo. Moj sedanji mož v svojem prejšnjem zakonu že leta ni bil srečen, sledili so številni skoki čez plot, vendar je ostajal z ženo zaradi otrok. Ko sva se spoznala in je med nama preskočila iskrica, nisem nikoli razmišljala o tem, da bi bila zanj kaj drugega, kot ena izmed mnogih kratkočasnih zabav. Pa vendar se je izkazalo čisto drugače in že dvet let sva srečna skupaj. Seveda sem bila tokrat jaz tista, ki je bila vsega kriva. Vseeno pa po vsem tem času opažam, da je njegova bivša vendarle dojela, da sem kriva le toliko, da sem ob pravem času prišla mimo, ker če ne bi bila jaz, bi bila pa kakšna druga. Poleg tega pa ljubim “njene” otroke, kot bi bili moji in jima čustveno, časovno in finančno nudim kolikor je v moji moči (= zelo veliko).

Kakor koli, mislim, da je v zvezi težko vztrajati, če iz kakršnih koli razlogov nisi srečen. Vendar pa je vprašanje ali otroci trpijo bolj, če eden od staršev odide ali pa v primeru, če ostane in je med staršema večna napetost ali celo prepiri. Poleg tega otroci niso tako neumni, da ne bi začutili kaj se dogaja in sčasoma začeli zastavljati vprašanj. Zato je poštenost do otrok bistvena. Prav tako se mi zdi, da je na obeh straneh potrebna strpnost do novih partnerjev, ki vedno tudi niso vsega krivi niti tako slabi, kot bi si kdaj želeli misliti. Sama izredno občudujem enega naših prijateljev, ki mu je uspelo, da sta njegova bivša žena in sedanja prijateljica dobri prijateljici in se vsi trije skupaj brez težav dogovarjajo o koristih otroka iz prvega zakona.

Vama, Željka in N. pa želim veliko sreče.

Oh Željka!

Če bi me osebno poznala ne bi takole pisala, ker me pač ne poznaš, da ti odgovorim na tvoj “napad”, ker sem prav dvakrat prebrala pismo in v njem zasledila samo napadalne besede.

Nikakor ne gre za to da si ljudje ne smejo po razvezah ustvariti nova ljubeča razmerja, apsolutno, sama komaj čakam da bom našla nekoga, se pa trenutno glede tega sploh ne obremenjujem, uživam v življenju, ki ga živim sedaj z izjemo starševskega odnosa do otroka, ki me obremenjuje in se zaradi tega zelo sekiram.

Zagrenjena nisem, se ne kujam, in totalno mi je jasno da je on moj BIVŠI ni bilo treba poudarjati z velikimi črkami, tako kot me ti na to hočeš opozoriti. Gre za osnovne stvari in sicer želim si da otrok ve, da si je očka ustvaril novo življenje, da ga ona tudi doživi, vidi, in deli z očkom. Tudi povsem preproste stvari, take vsakdanje, naprimer: otrok me sprašuje: “mami, kje pa oči spi, kakšno posteljo ima oči, kaj pa oči zdaj dela, kje je oči v soboto in nedeljo?? Kaj naj otroku odgovorim, ko bi bilo vendarle preprosto ga v tem trenutku, ko ga pogreša, zavrteti številko in urediti zadevo, in to zato da si otrok zgradi zaupanje vase, v očeta in mamico. Tako pa je otrok zbegan, ne ve ali mu jaz kaj skrivam ali oči in zakaj.

Ponovno ti poudarjam, da v vseh 5 letih, nisem pred otrokom nikoli govorila nobene grde stvari o očku, nasprotno, govorila sem ji da ima očka novo teto, ampak da jo ima kljub vsemu rad, najraje na svetu, in da je ona njegov sonček in da on tudi ko ni z nama misli na njo in jo zelo, zelo pogreša. Očka pa težko govori o čustvih in ji teh stvari ne govori, to vem, pa tudi to poskušam jaz nadoknaditi.NI enostavno, verjemi.

Mislim da so to osnovne stvari, ki jih moramo prenesti na svoje otroke, in sicer: resnico in zaupanje. Druga plat tega njegovega “skrivanja” je ta, da sem jaz v Sloveniji brez sorodnikov, torej popolnoma sama odvisna od same sebe. Verjemi, da je bilo v 5 letih veliko neprespanih, prestrašenih noči, ko nisem vedla kaj naj naredim ker je otrok (kot dojenček) imel visoko vročino, skratka, trenutki v katerih bi mi še kako prav prišlo da sem vedla kje je očka. Se ti ne zdi? Zdaj ko je stara 5 let že vem kako in kaj, ko je bila pa stara 5 mesecev, je morala zaradi hude viroze v bolnišnico, in ker je to bilo v petek zvečer, očka to ni mogel vedeti do ponedeljka zjutraj!!! TO so stvari zaradi katerih si želim da bi bil očka zraven pa ne zraven mene, ampak zraven svojega otroka. Upam, da zdaj ko ga imaš tudi ti to razumeš!

Se pa strinjam s tabo, ko praviš, da sta za razvezo kriva oba partnerja, vsak po svoje, jaz vem in priznam kaj sem narobe delala v razmerju in o tem sva se oba pogovorila, brez skrbi.

Kar se pa tiče “tete”; ta “teta” je bila v času ko sem jaz bila noseča, punca njegovega najboljšega prijatelja, obiskala me je v porodnišnici (!!??), in skratka ko sem izvedla da je ona ta druga “teta”, sem to zelo, zelo težko sprejela, ampak ko sem pač vedla za njo, me zelo preseneča, da se ona vsaj malo ne potrudi v tej smeri, da se otroku približa, da nekako uredimo to. Ona otroka ni vidla od porodnišnice naprej, ne razumem zakaj??? Pa pustimo to.

Pri tvojem pismu me je motilo predvsem to, da ti motiš odnos ki ga ima on z otrokom, in da ravnaš narobe, ko obsojaš ta “bivšo” kot zagrenjeno in nemarno mamico, nič drugega. Zato sem ti odgovorila, ne zaradi tega da se prikažem kot zagrenjena ženska ki jo moti da ima bivši novo žensko.

Sicer bi rada omenila, da nikakor nisem za ustvarjanje novega razmerja, dokler ne urediš “ta starega” do konca, torej sem proti ljubimkanju in podobnim rečem ko imaš še razmerje, ga najprej do konca pošlihtaj, potem preboli to obdobje in si potem poišči novo razmerje. To je mimogrede.

Tako, upam, da si zdaj bolj razumela o čem govorim, poskušaj vsaj razumeti, da mi “bivše” nismo take kot ta “bivši” partnerji govorijo.

Ciao

Da ne pozabim jaz sem N. Ime mi je Nives

Zdravo!

Oglašam se, ker imam popolnoma enak problem, seveda sem jaz v koži tvojega fanta.

Tudi jaz sem se ločil in imam sedaj z drugo leto in pol starega otroka, iz prvega zakona pa sedaj 11 letnega sina. Ločitveni postopek je bil za napisat roman , še sedaj nimam mira, delno sem opisal svojo zgodbo na forumu Srednja leta kot Jan pri temi ljubica. Moja bivša sicer nima otroka s kom drugim, tudi nima neke resne veze, ker ona pač ne bo nikoli stregla nobenemu moškemu, ki je po njenem le oseba s kosom mesa več, je pa tako maščevalna, da ji pod soncem ni para.
Prvi otrok je bil bolj navezan name in še sedaj ga mori najina ločitev. Čutim, da bi zaradi mojega razmišljanja, ki ni v nobenem primeru maščevalno bilo za otroka bolje, če bi bil pri meni, vendar to zaradi nerazumevanja z druge strani ni možno.

Ker tudi moja bivša razmišlja enako glede dodelitve sina meni, mu kot otroku-mojemu želim le to, da čimprej odraste in se sam reši te zapletene situacije, pa četudi potem oba pošlje nekam in gre po svoje. Seveda pa iskreno upam, da bo, ko bo malo večji razumel razliko med staršema in šel k tistemu, kateremu sam želi.

Vama svetujem enako, treba bo počakati, da otrok toliko odraste, da lahko sam reče : Ati, k tebi grem !
V tem primeru bi vam bilo vsem lažje, ti ga pa sprejmi kot svojega in ne delaj razlik, preseži to, da on ni krvno tvoj, je pa od tvojega partnerja.

P.S.

Pardon, omenjena tema je na forumu Psihiatrija .

Lep pozdrav!

Nives

Tudi jaz sem tvoje pismo prebrala kar nekajkrat, sočustvujem s tabo in verjamem iz tvojega pisanja, da ne moreš biti slaba ženska. Toda vseeno mislim, da je takih kot si ti zelo malo.

To, da nisi nikoli v petih letih govorila o očku nič slabega otroku, si ravnala zelo pametno, saj si s tem naredila otroku veliko uslugo. Žal se nekatere matere ne zavedajo, da s tem ko blatijo očka svojega otroka škodijo le in le otroku. Mi odrasli
prenesemo marsikaj in marsikakšno laž, tudi hitro pozabljamo, otroku se pa grde besede o ljubljenem človeku zasidra globoko v dušo. Ni zastonj, ko pravijo, da je otroštvo najpomebnejši del v življenju človeka.

Da obsojam njegovo bivšo kot nemarno in zagrenjeno, imam svoje razloge in to ne počenem po pripovedovanju njenega bivšega, ampak sem njeno malomarnost doživela na svoje oči. Pa še preden sem postala del njihovega življenja, saj sem jo poznala že od prej.
Že sama misel, da je rajši šla v službo kot na porodniško in da je fant ostal z dojenčkom doma, meni pove veliko.

Da sem sebična in da hočem imeti družino le zase, to priznam, čeprav hkrati mislim da imam pravico do nje. Še enkrat poudarjam, da ima fant zdaj novo življenje, še tako je težko uskladiti dan
z vsemi obveznosti, da pa moraš doživljati še stalne konflikte
za katere nisi nič kriv in se sekirati, pa tako lepo bi lahko živeli.

Odnos med njima dvema torej med fantom in njegovim sinom ne motim, ker se ne umešavam, obišče in pripelja ga k nam domov lahko vedno, toda se ti ne zdi, da ena mera mora biti.

V tvojem primeru je drugače,si sama brez sorodnikov, verjamem, da je bilo težko in določene stari, ki si jih doživele so me resnično zabolele (bolnica). Tudi če bi imela njegovo telefonsko številko verjamem, da jo ne bi izrabljala, “tista” pa se vse mogoče izmišljuje in izrablja svoj položaj “matere”. Postavlja sebe na prvo mesto in pri tem zelo zelo izkorišča otroka. Tudi njen drugi otrok je več pri njeni mami kot doma, no o tem mogoče kdaj drugič.

Željka

Primož

Tvoja pisma, ki si jih pisal na Psihiatriji, so me ganila in kot da bi brala zgodbo svojega fanta iz prejšnjega življenja. Sama o njegovem bivšem življenju nisem hotela razlagati, ker jaz sem se pojavila kasneje, zato bi bilo iz moje strani zelo krivično, da bi govorila nekaj kar sem slišala od drugih in seveda od fanta. Tudi njegova bivša se je zdravila pri psihiatru, imela napade besa ne samo nad njim ampak tudi nad otrokom in otrok se je še danes tako boji, da je po cele dneve ko je pri nas sploh ne omeni, edino v primerih, ko kaj všpiči, plane v jok in sprašuje, kaj mu bo pa zdaj rekla mama!

No zgodba je zelo podobna tvoji, pa tudi po tej plati, da je fant od zmeraj hrepenel po ženi, ki bi ga imela rada in spoštovala, saj je zelo čustven in rad daja in izkazuje ljubezen,skratka tudi on se je težkim srcem odločil za ločitev,toda ker je bilo nevzdržno in skoraj boljše za otroka je odšel.

Nič pa nisi napisal, kako je tvoja sedanja partnerka sprejela vse to, verjetno ji NI bilo lahko, maščevalnost je huda reč. A mi lahko poveš tudi to plat.

Zelo zanimivo postaja, kajti pišemo kot v nekem trikotniku (Primož, Nives in Željka) imamo nekako povezana življenja.

Željka

Živijo,

najprej hvala Željki na razumevanju!

Brez veze se mi zdi tako zelo močno stresati jezo vsepovsod, take stvari se dogajajo in se bodo, tudi jaz nisem bila prav prijazna rožica, ko sva se razhajala s partnerjem, sedaj pa se spominjam lepih trenutkov, ki jih je bilo veliko.

Ko pride na obisk se lepo pogovorjava o takih običajnih stvareh uglavnem o otroku.
To kar on noče prevzeti nobene odgovornosti za otroka, me moti in sem mu to večkrat poskušala dopovedati po telefonu ker drugače se ne vidiva, pred otrokom pa to ne želim početi, pa se ne odziva. Mogoče rabi čas, ne vem. Odrasel je v družini kjer so bili medsebojni pogovori nekaj tujega, izražanje čustev nekaj nepojmljivega, tako da ga po svoje razumem. Midva enostavno nisva uspela rešiti medsebojnega odnosa, ker se on ni znal pogovarjati in izražati kaj čuti.
Osebno mu privoščim da bi se boljše zastopil s “teto” kot se je z mano. Jaz sem se tudi nekaj naučila v tem odnosu, in teh napak ne bom ponavljala v drugem razmerju, ki ga sicer zdaj še nimam, ampak sem prepričana da bom srečala nekoč novega partnerja. S tem se ne obremenjujem preveč, želim si pa da bi se to zgodilo.

Željka, kaj naj ti rečem, potrpi, ne vtikaj se preveč v očetostvo svojega fanta, ker bo on vedel kaj je najboljše za njega in njegovega otroka. Poskušaj mamico otroka čimmanj obrekovati ali kakorkoli omenjati, pa bo mogoče boljše. To kar je otrok ne omenja je mogoče zato, ker se “boji” očetove reakcije, mogoče je bil priča njihovim prepirom in že ve, da če bo samo omenil mamico bo že hudo.

Zanima pa me, ali se s tvojim fantom o tem kaj pogovarjata? Kaj on pravi, ali lahko izrazi svoja čustva kar tako ali pa samo površno pove? Kaj zate pomeni da je zelo čustven in da rad daje ljubezen, mislim da je osnova vseh dobrih razmerij iskren pogovor. Moji starši so zato živ primer, velikokrat se usedeta in pogovorita o vseh čustvih in rečeh ki sem ji dogajajo.Tako sem odrasla, tako sem navajena, in sem tudi to pričakovala od svojega partnerja, pa se ni izšlo. Namreč skrbi me da vam to dolgoročno ne bi omajalo vašega odnosa. Sliši se že tako.

Povej mi kaj o tem, zdaj morem iti, otrok me čaka v vrtcu, pa se “slišimo” v ponedeljek, ker doma nimam PC.

Ciao
.

Zdravo še enkrat!

Željka, veš, ko si enkrat v taki situaciji je fajn slišal malo, še tako vzpodbudno besedo ali pa opis zgodbe nekoga drugega v podobni situaciji. Na splošno je namreč take stvari nemogoče jemati kot ad acta.

Če imaš čas, si pa prečitaj še mojo temo Nasvet obupanim z foruma Psihiatrija, da vidiš, da ko ima hudič mlade, jih ima več. Samo dobre volje sem pa še vedno, ha,ha. Se ne dam!!!!