Zdravo vsem,

ker več ne vem, kam z vsemi občutki in mislimi, ki me iz dneva v dan bolj utesnjujejo, sem si rekla, da napišem sem, mogoče pa mi bo kaka beseda odprla misli, mogoče ne, če ne drugega, bom vsaj iz sebe dala…
Mislim, da sem depresivna. Sicer sem daleč od tega, da bi obupala nad življenjem, ne mislim na samomor in podobno, ne najdem pa nobenega smisla v ničemer več, nimam nobenega veselja, nič, večino časa sem prazna in ravnodušna. Saj imam prijatelje, se družim, tudi fanta, ampak v sebi sem pa niti ne nesrečna, ampak tako prazna. Nič me ne izpolnjuje, tudi faks ne, ki mi je pomenil toliko in sem se z veseljem učila, zdaj sem začela dvomiti, da mi bo sploh kdaj uspelo, pa sem zelo uspešna študentka. Tudi zveza mi hodi viška, ker sem sama v sebi tako prazna, da mi je čisto odveč ukvarjati se še z nekom drugim. Zraven tega mislim, da me tudi fant ne razume, kako zelo hudo je, tako da se večino časa sploh ne odprem in pokažem svoje stiske. Rada bi se premaknila nekam v življenju, končala faks, začela delati, pa se kar ne… Dobila sem nečakinjo, pa me vsi gnjavijo, da sem zdaj jaz na vrsti, jaz pa si sploh ne želim otrok in potem se začnem spraševati, kaj je sploh smisel življenja… Ukvarjam se s športom, sem komunikativna, odprta, vedno pripravljena pomagati vsem… pa sploh ne razumem, kako je lahko tak človek depresiven. Če to sploh sem.

Pozdravljeni Žuža,

hvala za vaše sporočilo.

Verjamem, da vam je ob takšnem počutju težko. Ne najdete smisla, veselja in ste večinoma prazni in ravnodušni. Včasih se zgodi, da zapademo v stanje, ko težko razberemo kaj si sploh želimo, ko dvomimo vase in se zapiramo pred drugimi. Takšne in drugačne situacije so posledica globljih vzrokov, ki so nam na prvi pogled nedostopni. Vendar, če se poglobimo in začnemo sebe raziskovati, se nam odpre celo morje občutkov, spominov, čustev itd. Včasih tega ne zmoremo sami in najbolj smiselno je, da si poščemo pomoč pri strokovnjaku – psihoterapevtu. Glede na to, da svojo stisko večino časa ne razkrivate drugim, verjamem, da vam je takšna misel še težja. Kakorkoli, upam, da se boste opogumili in poiskali pomoč, kjer boste lahko tudi več povedali o svoji stiski. Navsezadnje, kaj pa lahko izgubite?

Lepo vas pozdravljam,