Mož težje bolan z neozdravljivo boleznijo, včasih zelo priljubljen v družbi. Imel je ogromno navideznih prijateljev kolegov, ki so ga vedno želeli imeti v svoji družbi. Po postavljeni diagnozi in vidnih znakih bolezni pa so se začeli postopoma umikati eden po eden, nihče na časa zanj, kljub povabil še ne odzovejo na obisk. Praktično je ostal sam brez družbe.

Jaz sem imela prav tako krog svoje družbe , ki je na enak princip kot pri njemu začel ugašati, ko so izvedeli in opazili moževo težavo. Ostala sva sama. Sorodniki so zavohali kapital iz naslova OA ne naprtili vse obveznosti, sami pa se okoriščajo na povsem legalni ravni.

Ker sva jim preprečila takšna dejanja v nadaljne in si izbrala svojo osebno asistentko, ki dejansko opravlja delo za katerega je plačana dva si nakopala doživljenjsko zamero pri njih. Šli so tako daleč da so želeli povzročiti najin razhod obirali zares nizke in podle poteze, ki pa jim moj ni nasedel. Sama sem izčrpana in posledično zaradi tega tudi sama zbolela. Dobila več diagnoz od diabetesa do kronične depresije in anksioznosti do visokega krvnega tlaka. Vse uspešno obvladujem vendar je to dolgotrajni proces.

Vedno sva bila pozorna skrbna do najinih navideznih prijateljev in tudi sorodnikov, spoznanje pa je da na koncu sva ostala sama. Nihče naju ne obiskuje, ker očitno nisva več koristna v njihovih življenjih. Premagujeta ovire in prišla sva do spoznanja da je vsak tujec bolj empatičen kot pa ljudje ki sva jim zaupala leta in desetletja.

Žal mi je da doživljate to. Ne bi se spuščal v družinske zamere in podobno, svetujem lahko le, da se z možem udeležite kakšnih delavnic o komunikaciji recimo, tam je mnogo ljudi, ki te sprejemajo takšnega kot si in potencialno lahko postanete prijatelji.

Vse dobro

V stiski spoznaš prijatelja. Vem iz lastnih izkušenj, ko sem bila sama v stiski, so me nekateri zapustili, spoznala pa sem nove ljudi, ki so prijazni in mi stojijo ob strani. Ne zamerite nobenemu, ljudje smo taki kot smo, velikokrat se ustrašijo bolezni, ne vedo, kaj bi rekli. Na žalost je tako, da se bolnega človeka kmalu naveličajo celo najbližji družinski člani.

Ne obupati.  Ljudje v naša življenja pridejo  in grejo. Družite se z ljudmi, ki imajo podobne težave, kot jih imate vi. Dejstvo je, da zdrav bolnega ne razume in sit lačnega tudi ne. Toda kljub vsemu verjamem, da so na tem svetu še vedno tudi dobri ljudje, ki premorejo empatijo in prijaznost do sočloveka.

Želim vam vse dobro!