Zdravo.

Malo ozadja. Imam malo čez 30 let in dolgoletnega partnerja. Sem iz družine, ki si izkazuje ljubezen in deluje kot družina z veliko začetnico. Nismo nič posebnega, samo čustveno zreli in zvesti. Moj prihaja iz družine, kjer so čustveni invalidi. Nič narobe, ampak žal drugače se ne da opisati. No moj je vse kar bi si lahko želela… dober po srcu, prijazen, nasmejam, fokusiran, ambiciozen… fak ga mam rada, ne morem vam niti povedat kako zelo

Pred njim sem imela krajšo zvezo. Med svojim prvim spolnim odnosom (“če ne daš, greva narazen”) sem želela prenehati pa ni bilo posluha, kar je ostalo z mano. Bivši je nad mano zganjal čustveno in ostalo nasilje in sem mu verjela, da sem otročja (pri 14ih… no shit Sherlock), da sem grda, debela, bleda itd. Saj sem bila debela in bleda, sam a moraš to najstnici nabijat vsak dan? Pač tu sem sama kriva, ampak nad mano je imel res ogromen vpliv. Je razlog za to, ampak ne bomo o tem. Vse skupaj je pustilo en kompleks. Da sva prekinila stike je trajalo dlje kot zveza… Ampak sem predelala tudi to, čeprav se ga še vedno bojim. Pač tip me je zjebal

Partnerja sem skozi leta naučila, da potrebujem dotik, objem in ker sva se dala skupaj zelo mlada, je prevzel to navado in mi tudi daje vso fizično ljubezen, ki jo potrebujem. Jo potrebuje tudi on. Se dopolnjujeva in funkcionira. Naj tu povem, da se imava res rada. Tu ni dvoma. Kregava se kolikor se vsak srečen par, poveva si 99% stvari, razočarana sva enako kot ostali;ker sva skupaj odrasla sva v vseh očeh ekipa in celota. Imava popolnoma enak karakter, vrednote in razmišljanje… do ene meje. Za nič na svetu ne bi želela, da bi bila brez njega. Enostavno se najin svet vrti okoli naju. Seveda, če se na to pomisli in ni samoumevno, da sva skupaj. Kar pa zna bit mini težava

Problem (čeprav ni) pride pri čustveni inteligenci, ki je nima. Kar mi je zanimivo je to, da praktično vsaka ženska čuti enako kot jaz (kar piše spodaj). Razlika je, da krivijo partnerja in razmišljajo celo o ločitvi. Meni so druge stvari pomembnejše, še vedno pa…

Kaj vidim kot problem
– po 15 letih zveze nisem še dobila pozornosti za obletnico (on vsako leto); jo pa dobim vmes večkrat, on seveda enako. Ampak obletnica… obletnica!

– zelo si želim poroke (ni važno kakšne, majhne, velike, na luni. Boli me) a ker si je on ne, sva na koruzi. Recimo to me tako prizadane, da jočem, ko se o tem pogovarjava. Zame je žalitev, da sem še vedno samo punca. Pač wtf, boljše ne bo dobil… jaz pa tudi ne. Ta ‘punca’ me prav zaboli. No evo, že cmizdim. Rada bi, da je moj mož. Sem tradicionalna glede tega. Ne razumem zakaj ne želi poroke. Ne razumem kaj je na meni tako narobe, da ne želi bit moj mož.

– uredila sva si dom (on vsaj 2x na teden spi v starem stanovanju ker je lažje zaradi treningov (ok, ni panike), ampak s seboj v najin dom pride skoraj da s potovalko. Malo pretiravam, ampak dejstvo je, da je še vedno baza staro stanovanje, ne kjer naj bi živela skupaj). Razlog niso treningi, kot sam pravi, ampak da nisva več v mestu – ga predobro poznam.

A se vam zdi to normalno? Imel je čas, da pove kako čuti, imel je nešteto priložnosti, da pove če mu lokacija ni ok… mu je vse bilo super. Njemu poroka ne pomeni nič, meni cel svet. Kar zelo dobro ve. Če bi meni partner kupil darilo za posebno priložnost in jaz njemu ne, bi naslednje leto vložila ogromno truda, ne pa vsako naslednje leto naredila isto… nič. Ampak NE ZNA se izrazit.

Sva tak par, ki ima vsak zase ogromno obveznosti in imava vsak svoj lajf. Skupnega živiva svobodno, brez slabe vesti in teženja/nabijanja. Ker sva se spoznala pred faksom sva si obljubila, da si ne bova stala na poti. Sicer še ni bilo sploh take situacije. Sem pa trenutno kjer sem zaradi njegovega spodbujanja. In za njegov uspeh gre zasluga tudi meni. Si zaupava. Veliko potujeva skupaj, sva praktično vsak vikend drugje. Slaba stran takšnega življenja… kjer te partner pusti kamorkoli, kadarkoli… preveč na free si tudi preveč samostojen. Kar sva pač vzela v zakup. Npr. stanovanje je pripravljeno, sem rekla 1x, 2x da se preseliva. Potem sem se sama in nama je to čisto ok. Ne super, ampak ok. Itak se vidiva vsak dan

Najini prepiri so vedno enaki. Poroka, bežanje v star flet, in seveda da jaz tam nočem niti prespt, in ta jebena tradicionalna ženska odvisnost, ki so nam jo vcepili. Da mora moški odpreti vrata, nesti težke stvari, braniti žensko itd. Ker vse to izvira iz tega pofu***ega načela, da je treba za žensko/ženo skrbet.

Zakaj to pišem? Ne nameravava biti sama več dolgo in sedaj se mi porajajo dvomi, kako bo ko bo tu otrok. Bom vedno razočarana? Bom imela vedno občutek, da vlagam v zvezo več kot on? Da ga imam raje, kot on mene? Mu bom vedno govoril kaj čutim in se bo strinjal z mano (me hkrati ne bo razumel, vsaj ne za res) in takoj pozabil? Sprašujem se če je z mano nekaj narobe, ker dajam vse od sebe, dajam vso sebe in sem še vedno samo ‘moja punca’. Nisem oseba, ki bi to metala naprej in nekako ne najdem pravega odgovora oz očitno pogovora. Ne želim se tako počutiti cel lajf.

Pa to s poroko ne traja par mesecev, ampak 10 let. 10 let prosim vsaj za prstan. Da imam nekaj na sebi, ki me veže nanj. Rada bi, da vsi vejo, da ‘pripadam’ nekomu. Razumem, da se ni želel poročiti pri 20ih, ampak sedaj…????

Ne vem, a ima sploh smisel imet otroka in ga zjebat zaradi najinega načina življenja?  Ker bova čisto lepo živela brez. In vidim da se trudi zame. Da gre iz svoje kože, da sem srečna in SEM. Pa še vedno na momente totalen let down. Npr to obdobje, ko sva se (sem se realno) preselila v novo stanovanje. Tak let down, da bi  marsikatera spakirala in odjebala.

Otroka si želiva oba in tudi čas je končno pravi

Spoštovana Darlena318.

Kar veliko nasprotij je zaznati v vašem pismu. V isti sapi govorite, kako zelo imate radi partnerja, kako je ljubeč, prijazen, kako vas podpira, razume in istočasno poveste, kako zelo vas prizadene s tem umikom v staro stanovanje, pa s tem, da vas v vlogi “punce” pušča na distanci, se ne izrazi, vedno znova vas ne obdaruje za obletnico… Ti vaši notranji boji in prepričevanja same sebe o tem, da je super in istočasno ne čutite, da skupaj rastete, vam vzamejo ogromno energije, notranje moči.

Kaj boste naredili? Kako dolgo boste vztrajali v tej pat poziciji?

Ko govorite o svoji družini podobno, po eni strani govorite o tem, da je družina z velikim D, po drugi strani mi manjka tisti del njihove podpore, ki ga 14 letnica ob nasilnem in žaljivem bivšem fantu potrebuje. Kolikor nas starši naučijo, da smo lepi in imamo pravico biti ljubljeni, toliko manj pademo pod vpliv nekoga, ki nam “ljubezen” izkazuje na drugačen način. Hočem reči, da imate kot pri vašem partnerju, tudi dva pola vaše družine.

Selitev in življenje na svoje zahteva ne samo lokacijsko, temveč tudi čustveno odcepitev od primarne družine. Podobno je s poroko. Je znak poguma in prepričanosti, da nekomu zaupam toliko, da sem lahko z njim, ob njem lahko ohranim sebe in se ob tem še dobro počutim. To so teme, kjer je potrebno najti skupne besede in predvsem si v zvezi dovoliti toliko ranljivosti, da jih lahko naslovite, da ste slišani.

Če ste poskušali o tem spregovoriti s partnerjem že večkrat, pa brez vidnih sprememb predlagam, da se obrnete po pomoč strokovnjaka, ki vas bo na varen način peljal v ranljivost do te mere, da se boste lahko izrazili vi na način, da boste slišani in vaš partner tako, da bo razumljen.

V kolikor se partner s pogovorom s tretjim ne strinja, to ni ovira za vas. Tudi vi lahko v varnem odnosu s tretjo osebo pogledate v tiste dele sebe, ki so za vas trenutno še nedotakljivi in sprožajo nesoglasja znotraj vas samih.

Srečno!

Partner vam ne zaupa,se nebi rad resno vezal- poročil,ker ni siguren z vami,zato je še malo v drugem stanovanju,da lahko občasno pobegne- obveznostim,druženju z vami. Na svoje.ni siguren ob vami,mogoče ima celo katero drugo nagledano?  (za občasno,za  poročiti,??)ko je v stanovanju. vglavnem rad bi sedel na 2 stolih,pri vas in še v starem stanovanju. najboljsi bi bil pogovor,da vam razjasni kaj sploh on razmja o vajini vezi,kako gleda nanjo.( Če vam bo sploh kaj povedal,seveda zaupal, če ni preveč skrivnost zanj,ki bi vas prizadela.)naj se izjasni. nihče ni rad 2 violina,na čakanju.ali si ali pa nisi. Škoda nekoga neresnega čakati leta pa grejo, obema.

Lej koliko dobrega imaš v fantu, tebe pa zmotijo take stvari. Nehaj biti tako občutljiva, ker motijo te res malenkosti.
Preseli se k njemu in oddajajta stanovanje v katerem si sedaj.
Sama sebi kupi prstan in naj bo to znak ljubezni, ki jo imaš ti do njega.
Pa ne teži mu za poroko- nisi punca, po vsemu napisanem si njegova ljubezen, vse ostalo je le papir in on se očitno tega zaveda.
Ljubica mislim, da bo čas, da se naučiš delati kompromise, ker če si z njim, da ti on ugodi v vsemu, kar si zamisliš, si ti tista, ki je v tem z napačnim razlogom.
Včasih je dobro, da tudi ti popustiš, narediš kompromis in ti razumeš njega, temu se pravi partnerstvo.

Ni poroka problem, ampak kakšen odnos si on predstavlja. To da je zaradi treningov v drugem stanovanju, lepo te prosim. Če se to že zdaj dogaja ti povem da ko bo otrok ga ne bo. Odkrito naj ti pove kaj ga zadržuje. Če se bo pogovoru izogibal tako da bo na dan privlekel neko staro neumnost samo zato da se spelje drugam, potem imaš verjetno še kakšen problem več.

Dete zlato, če pa do zdaj nisi dojela da se ne bo zresnil s tabo, potem pa nevem kdaj se boš. Tako je ker noče sledi in ima zadaj v mislih vedno ‘lahko grem iz zveze kadar hočem in ona tudi’. Ti si njemu novodobna punca za eno noč, ki se pač vleče še do danes.

Draga Darlena,

iskreno te razumem. Jaz sem po 10 letih dobila porocni prstan, ampak ne na nacin kot bi sama hotela (bil je otrok na poti,poroka bolj formalnost zaradi priznanje ocetovstva, z dogovorom, da bova imela kasneje pravo poroko) Ampak ok, sem si mislila, pac ni romanticen tip… Dokler nisem ugotovila, da me je cel cas najine veze varal. Ne govorim, da to pocne tudi tvoj partner. Vsekakor polagam na srce, da preveris, preden se mogoce zgodi, da se porocita in imata otroke. Zdaj, ko gledam za nazaj mi je vsekozi dajal ocitne znake, da me vara. Samo jaz jih nisem videla, ker sem bila noro zaljubljena. Se danes ne razumem zakaj se je z menoj porocil, ce je hotel uzivati v objemih drugih zensk.

Sama sem bila v podobni situaciji. 10 let, potem selitev, nosečnost. Njemu poroka ni pomenila nič, jaz sem bolj tradicionalna. Ko sem rodila in je babica vprašala kako se bo pisal otrok je pričakoval da po njem, pa sem povedala da se bo pisal po obeh ker jaz ne mislim dokazovat da je otrok moj po tem ko sem ga 9 mesecev nosla in rodila. Pa je rekel da naj samo po njemu ker itak se bova poročila in sem rekla da ne verjamem ker na to čakam že 11 let. In je rekel ok pol boš pa ti potem po poroki plačala mali spremembo priimka in dokumente. Sem rekla ok. No zaročil me je ko je bila mala stara 1 mesec in poročila sva se čez 1 mesec in pol po tem. Danes imama 3 otroke, skupaj sva že 22 let, od tega poročena 10. Super se razumeva in sva srečna.

Zadevo vidim precej drugače. Mislim, da imate resne težave s samopodobo, pa še v navideznem svetu živite. Opis zlorabe s strani fanta pri 14, dolgo okrevanje, in vaša krasna Druzina namreč ne gredo skupaj. Ocitno niste imeli nikogar ali vsaj ne dovolj, na kogar bi se oprli. In tu vasa druzina ni odigrala vloge, kot bi jo morala. Na partnerju visite (custveno). Bolestno si zelite pripadati…zrela oseba si nikakor ne zeli pripadati komurkoli, ker pripada sama sebi, je samozavestna in hkrati samozadostna. Ne vem, ce me razumete, a skozi vse vase pismo se vleče ta zelja, biti opazena, pohvaljena, nagrajena…Hkrati pa vse mešate še s poroko. Menim, da bi psihoterapevtski uvid v vajin odnos in predvsem v vas pomagal naprej

Pozdravljena,

V dolocenih odstavkih vasega zapisa sem se zelo nasla. Meni recimo ogromno pomeni bozic in jaz bi smrekico lahko postavila ze 1.12. Bivsemu bozic ni pomenil absolutno nic. A ko sem zelela postaviti smrekico v prvem tednu decembra, pa je zacel sitnariti, da je to prehitro in na koncu sva smrekico postavila okrog 20. Mislim bizarno, bozic mu tako ali tako ni nic pomenil, meni pa ogromno, a hkrati ni dovolil, da postaviva smrekico cim prej, ceprav je vedel, da mi to ogromno pomeni. Spomnim se, kako se mi je tisti december zaradi odsotnosti smrekice dom zdel tako tuj, hladen, morbiden.. kot, da tam sploh ne bi bila doma. Grozno mi je bilo. Pocutila sem se tako osamljeno.. sploh se nocem spominjati.

Zakaj vam to govorim… govorite, da partnerju poroka nic ne pomeni, vam pa cel svet. Moje mnenje je, da bi vsak pravi in empaticen partner pri podobnih receh ugodil partnerki, sploh ce je on ravnodusen do necesa, parnerki pa to ogromno pomeni. Drugo je, da bi on imel neko negativno mnenje o tej zadevi, da se torej eksplicitno ne bi zelel porociti. To je drugo. Ce pa mu je vseeno, je ravnodusen, potem pa je to eno navadno trmarjenje in vztrajanje pri koruzi iz principa. Kar pa, kot vemo, ne vodi do skupne rasti in konstruktivnega dialoga. Vi se boste pa se naprej pocutili nerazumljeno, zavrnjeno in v neskladju s svojimi vrednotami.

Mislim, da si zasluzite boljse. Tudi jaz vec nisem skupaj z bivsim, ki je nasprotoval pri smrekici. Sedaj imam partnerja, ki bi mi smrekico postavil ze zadnji teden novembra 🙂

Vse dobro vam zelim