Ta forum sem pregledovala že pred kakim letom, pa me ni nič nagovorilo.
Kar ne morem verjeti, kako stvari počasi zorijo. Sedaj pa sem se popolnoma našla tu. In sem temu hvaležna, da je to spoštljiv forum, saj sem se pred parimi meseci obrnila na forum za spolnost in tam se lahko objavlja vse in vsak prispevek je popljuvan. Tukaj pa je res varen kotiček.

Sedaj, ko sem prišla do točke, da sem se začela v polnosti zavedati, da zloraba je BILA.
In glede na moja leta, kako sem se večkrat mučila, ker nisem vedela, kaj se dogaja z menoj.

Kadar mi je začel kak moški dajati pozornost, sem se lahko “zaljubila” vanj.
Ponavadi sem hitro zlezla v njegovo naročje, se hotela stisniti, biti varna, on pa je potem pričel s konkretnimi “prijemi”, me slačiti in jaz se sploh nisem čutila, kaj želim in kaj ne želim in dejansko sem dopustila vse. Moj “ne” je donel nekje v globini, na plan pa ni prišel.
Potem sem se vedno počutila zlorabljeno, grozno in vsak moški je ponavadi potem ušel, ker se je ustrašil moje reakcije.
Pred nekaj leti pa mi je zmešal glavo znanec, ki se tudi ukvarja z osebnostno rastjo in dela na sebi.
Zgodba se je ponovila, jaz sem želela nežnosti, varnosti, crkljanja, on pa me je začel slačiti in kmalu je bil seks, čeprav je vse v meni vpilo “neee”.
Potem sem bila zopet povožena, on je odšel. Ampak sva se videla na nevtralnem kraju spet in pričela sem mu pripovedovati, kako sem se počutila. Zanimivo, sploh ni imel občutka, da meni ni za seks. On je mislil, da jaz to hočem. In vsakemu sem dajala tak občutek.
Vprašala sem ga, kako bi lahko ravnala, da do tega ne bi prišlo. In rekel je, da bi lahko npr. vstala, šla v kopalnico, se oblekla, oblečena prišla nazaj…on bi dobil znak, da nekaj ni ok, da morda pa si jaz tega sploh ne želim tako zelo..
Mi je dal precej vpogled v to, da jaz lahko nekaj sama storim za to, da ne padem v početje, ki je zame tako škodljivo. Da nisem več mala punčka, ki je obsojena na ravnanje drugih, ampak da imam sedaj sama moč, da kaj storim.
Za začetek morda res samo to, da vstanem, grem v kopalnico, globoko vdihnem, se vprašam, kaj želim in kako bo moja odločitev name vplivala naslednji dan..

Tako, da lahko rečem, da se z malimi korakci pomikam naprej proti temu, da čedalje bolj čutim sebe, kaj jaz želim in kaj je dobro zame.
Od takrat se mi praktično ni več zgodilo, da bi prišlo do seksa, ne da bi si jaz to želela.
Sicer je še nekajkrat prišlo do tega, da sem v to šla preprosto zaradi tega, ker sem bila radovedna, če mi bo všeč in kako bo vplivalo name. Ampak nikoli nisem šla več v to na tak način, ne da bi se sama odločila. Šla sem v to z vsemi posledicami, ki bi lahko bile in to tako, da sem jaz prevzela odločitev za to.
Od takrat tudi opažam, da pričenjam med spolnostjo čutiti sebe. Svoja čutenja, svoje užitke.
Vedno sem se namreč osredotočala samo na drugega, kaj on doživlja, kako se počuti, se mu prilagajati, narediti vse, da bi bil zadovoljen…
Sedaj pa se lahko popolnoma potopim v svoje občutke in vidim, da ni to pogoj, da je drugi zadovoljen. Če sem jaz zadovoljna, je tudi drugi. In najvažnejše, pri tem ni mojega občutka, da mi je on nekaj vzel, da sem prikrajšana. Ker tudi jaz dobim, sem zadovoljna.

Še en korak naprej sem šla: bila sva v postelji, nekaj mesecev sva se že shajala in tudi čustva so bila tu. Naklonjenost. Seveda sem vedno imela težavo z doživljanjem orgazma z moškim. Kot je tipično, če sem bila sama, s tem ni bilo problema.
V tem primeru me je on začel božati in še nikoli nisem doživela, da bi se kak moški tako v popolnosti posvetil, se tako trudil, pa naj traja eno uro, ali dve. Vedno sem imela namreč nad sabo en pritisk, da bi mogla orgazem doživeti čimprej in seveda ga potem nikoli nisem.
V tem primeru sem uživala, se mu prepuščala, ko pa je sem začutila, da me odnaša, se je takoj zbudil moj obrambni mehanizem in v momentu sem bila spet budna, začutila tisti znani zid in že sem čutila, kako je začela vzburjenost popuščati in se je začelo vse skupaj spuščati na sam začetek. Običajno se mi je vedno potem zgodilo tako, da bi potrebovala še trikrat toliko časa do ponovne tako visoke stopnje vzburjenosti, pa seveda do tega nikoli nisem prišla, ker sem bila že preveč izčrpana. Nekoč mi je fant, ki mi je bil zelo všeč, me je po taki izkušnji jezno odrinil in rekel, naj si poiščem pomoč.
No v zadnji situaciji pa sem bila z moškim, s katerim sem čutila varnost in potem, ko sem začutila zid, sem v mislih ta zid podrla in obdržala stopnjo vzburjenosti, vmes je bil samo en premor, ko bi šlo skoraj vse navzdol, ampak potem pa je šlo vse strmo navzgor in uživala in doživela vrhunec brez, da bi ga držala za roko, ali si sama pomagala, kar je bilo ponavadi nekako reševanje, da ne bi izgubila popolne kontrole in sem na tak način morda tudi prišla do vrhunca. Sedaj pa samo kar je on počel in jaz sem doživela prvič v življenju tak orgazem, da nisem mogla verjeti in potem sem bila tako ponosna in vesela še cel teden..

To sem želela deliti in hvala, da lahko pišem o tem.

Zrijana!
Tudi sama sem imela podobne izkušnje. Vesela zate! Lep pozdrav in srečno 2014

Draga Zrijana!
Verjemi, da povsem razumem, o čem govoriš. Ampak pogost problem, kakor si izrazila že sama, je postavljanje meje, in to ne le drugim, ampak tudi sebi. Hočem reči, da če bi sama opisala (pa čeprav na ta forum) svoje osebne, intimne spolne izkušnje tako odkrito, bi se spet počutila razprodano in umazano. Nočem reči, da naj bi bila spolnost tabu tema, ampak bega me način, kako ti ni problem se tako “javno razgalit”. Pazi, da si ne škoduješ tako, da tudi na ta način ne postavljaš jasne meje. Po mojem, je veliko bolj zdravo izbrati dobro terapevtko in se z njo pogovarjati. To ni očitek! Samo toliko v premislek. Verjetno je moj način druga skrajnost, ko v svojem zaprtem svetu se skušaš zaščititi pred vsem. 🙂
Kakorkoli že … čestitam za dosežke in veliko sreče na tej težki poti!!!

Pozdravljena NajSonceSije,

moram povedati, da prav nasprotno, da bi se počutila umazano in razprodano, ker sem se izpovedala in niti nimam občutka, da sem se javno “razglalila”, ker sem tukaj pod drugim imenom in vem, da me nihče ne more prepoznati, pa vendar sem dala košček svoje duše “ven”, tisti košček, ki me že vsa leta tako boli. Tiste misli, ki me vsak dan spremljajo, pa se velikokrat še zavedam ne, ampak vseeno narekujejo moje življenje. In jih skrivam v sebi tako močno, da mislim, da jih sploh ni…hvaležna sem, da sem zadnjič sama sebe tako globoko začutila, občutila sebe in o tem pisala, pa čeprav je navzven mogoče izgledalo, kot da sem pisala samo o telesnih zadevah.
Na tem forumu se počutim varna med enakimi in ker je tukaj tudi moderator, ki budno bdi nad objavljenimi prispevki.
Potem, ko sem tukaj napisala, sem se počutila prav olajšano in neizmerno vesela, da mi je bilo dano nekaj, da lahko delim in se hkrati ne počutim čudno, ampak sprejeto. Da sem našla nek ventil, ko lahko spustim malo mojega sramu ven (ki mimogrede sploh ni moj, ampak sem ga prevzela od drugih) in grem lažja naprej.
S prijateljicami pač tega ne morem govoriti, trenutno pa še nisem dobila terapevtke, ki bi jo za to stvar začutila. Že več let se sicer udeležujem srečanj za samopomoč, ki pa niso prav iz tega področja ampak tam dobim sprejetost in varnost. O teh stvareh tam tudi ne morem govoriti. Če pa napišem v svoj dnevnik, se zopet počutim preveč sama v tem in se največkrat tega sploh ne lotim.
Štejem si za blagoslov, da sem takrat našla ta forum in da sem po branju ostalih prispevkov začutila, da želim napisati, iz sebe, kakor bo ven prišlo.
Kaj vse sem počela v življenju, ter se res počutila kot izmeček, umazano, pa niti nisem vedela, zakaj to počnem, ko pa sem imela vse možnosti za lepo življenje, ob tem, ko pa iskreno napišem nekaj iz sebe, pa se počutim zadovoljno in izpolnjeno.

Upam,da bo moj prispevek še komu na kakršenkoli način pomagal. Srečno…

Pozdravljena!
Veliko tega kar pišeš mi je znano. Občudujem te, ker najdeš pogum napisati tako intimne stvari. Jaz o svojem odnosu do spolnosti sem govorila samo s svojo terapevtko. Nato je spet nastala tišina. Ne da ne bi o tem premišljevala. Veliko premišljujem o tem, kakšen človek bi rada bila in kakšna v resnici sem, tudi ko gre za tako intimno področje. Skušam najti odgovore, ki niso izgovori in veljajo zame. Skušam si iskreno odgovoriti na to, koliko se v resnici skrivam za svojimi načeli in koliko je tu čistega strahu in izogibanja osebnega stika. Po drugi strani pa, kakor ti, vedno znova ugotavljam, kako težko je reči ne. Popolni neznanec se mi dotika, tako da mi je neprijetno, in ne znam reči, naj tega ne dela. To mi je včasih grozljivo. Skozi branja in raziskovanja sem sicer našla nekaj odgovorov. Ugotovila sem, da je to, ali znamo reči »NE«, zelo povezano z dojemanjem lastnega telesa. Prebrala sem knjigo »Relacijska paradigma in travma«, ki zelo jasno razloži, da dokler oseba ni v stiku s svojim telesom, bo težko rekla »NE« ponovnim zlorabam. To branje mi je pomagalo razumeti, zakaj je tako pomembno, da se bolj trudim čutiti svoje telo, pa čeprav, priznam, mi je že sama misel na to prav organsko srhljiva. To knjigo bi namreč priporočala prav vsakemu človeku, ne glede na to, ali je doživel kaj hudega ali ne. Pisatelj, dr. Christian Gostečnik, je na čudovit način razložil, kako so sestavljeni možgani, kako se razvijejo, kje se zalomi pri travmah in kaj dejansko lahko pomaga vzpostaviti neko novo ravnovesje. Ne delam reklame za knjigo, saj me zato ne plačajo 🙂 ampak za globino, ki stoji za tem.

Na razumski ravni ni težko priti do nekaj odgovorov. In mogoče to je razlog, zakaj imamo besedo »razumeti« in besedo »dojeti«. Vedeti, kako pomembno je čutiti lastno telo, je po mojem samo prvi korak. Žal mi je, ker še zmeraj mi je tako težko začutiti telo. Težko ga čutim v kakršni koli dejavnosti in se tudi zelo težko o tem pogovarjam. Zaradi tega se v zadnjem času skušam malo bolj ukvarjati s telesno aktivnostjo. Vseeno pa malenkosti, kot je na primer zvok bitja srca, me spravijo v pravo paniko. Trud, ki ga vlagam v to, da bi sebe bolj začutila, me vedno znova pahne v jamo brezvolje in žalosti. Včeraj mi je trener rekel, da moram začutiti ramo, ko jo zavrtim … verjetno se je spraševal, če mi je to povedal v slovenščini, ker sem ga gledala, kot če bi govoril neko čudno arabščino. 🙂

Iskreno rečeno, vem, da je treba garati in da dobro počutje nikakor ni samoumevno. Vseeno pa sem na trenutke res utrujena tega truda sleherni dan življenja. A ni to fantastično, če te ljubeči starši vzgajajo v samozavestno punco, ki zna reči »NE« brez slabe vesti? Ki ve, kdaj je lačna, ki ve, kdaj je sita, ki čuti bolečino in poskrbi zase, ki čuti zdravo vznemirjenje ob dotiku? To je takemu človeku normalno, avtomatsko, kakor hoditi, govoriti ali jesti. A se ni obupno učiti vse te stvari kot odrasla ženska? Tiste dni, ko sem nase besna, ker ne morem spraviti te žalosti iz sebe, me tolaži ta misel: mogoče, če bom šla pogumno čez vse te muke, skoraj stojčno, bom na koncu cenila vsak dotik, vsak nežen trenutek, bolj kot povprečen človek, za katerega je vse to nekaj samo po sebi umevnega.

Prijeten vikend!