Nisem vedela, da to obstaja …

in sem postala srečna v nekem trenutku.

Težko otroštvo, v mladosti nobenega zaupanja s strani staršev. Poročila sem se s partnerjem, ki mi ni dal varnosti, ne duševne hrane, katero sem tako potrebovala, ne da bi se tega sama zavedala.

S partnerjem sva se razšla. Že nekaj časa nazaj. Otrok nimava.

Potem sem spoznala nekoga, ki mi je dal varnost, to sem čutila iz njegovega pogleda, iz objema iz dotika. Bila sva veliko skupaj, najina prihodnost je bila na vidiku.

Vendar on odhaja, nisem zanj, morda se je prenaglil in tako ubil v meni tisto upanje, za katerega sicer sploh nisem vedela, da obstaja. Da te ima nekdo rad, da te želi varovati, da želi da si njegova ljubljena oseba. Tudi jaz bi zanj storila vse, tudi on bi bil pri meni varen. V mojem objemu in v moji duši.

Čutim in vem, da odhaja. Spet bom ostala sama, brez varnosti.

Tako rada bi, da bi mi podali besede, podali branje, podali misli, kako naj preživim svoje življenje, če mi nekdo ne nudi varnosti – v smislu varnega objema, v katerem čutim, da se mi ne more nič zgoditi, da sem ljubljena.

Prosim, pomagajte mi z nasveti, prosim, kako naj grem naprej, saj vem, da ta objem ni namenjen meni, da se morda že deli z drugo žensko.

In povejte mi, ti občutki, od kje izvirajo v meni? Zakaj čutim, da ima on ozadje, da bi rad odšel, le da ne najde poguma in pravega trenutka…

Povejte mi, ali je možno, da mi občutki dajejo prav čutiti? Kako to veš, kako se lahko prepričaš? Ali pa je morda to motnja v meni.

S kom bi se morala pogovarjati o teh stvareh? Kaj bi morala prebrati?

Vsekakor pa vem, da odhaja, in bom ostala brez zavetja, brez tega objema, ki mi je dal moč in v katerem sem čutila mir kot še nikoli v življenju, nikoli, nikoli….