Naj na kratko opišem svojo zgodbo.

Pred enim letom sem se odselila od doma, ker je bil pritisk doma nemogoč – mama z preveč obveznostmi (ki si jih nakoplje sama), živčna, histerična, preutrujena. stresala jezo na vse okrog sebe, nikoli ni imela časa da bi se ti posvetila, posesivna, omejevala, najraje je imela vse zaprte v hiši, ker je imela tako najmanj skrbi z nami.Zaradi tega sem tudi začela popuščati v šoli, en letnik nisem naredila, vmes sem shujšala 10 kilogramov, bruhala, stradala..Pred letom in pol sem spoznala fanta, moj prvi fant, imela sem ga najraje na svetu, zarad njega se je začelo v moji glavi vse obračati na boljše, zredila sem se na normalno kilažo, prenehala z dietami, postala sem preprosto srečna, dobila nek smisel.Čeprav je bilo že od začetka opazno, da je meni do te veze dosti bolj kot njemu, a se s tem nisem ravno obremenjevala, ker sem bila zaljubljena do ušes.Preden sem se odločila, da se odselim od doma, si je on našel službo v mojem kraju in mu je bil pogoj, da si najde stanovanje v kraju kjer naj bi delal, zato sva se preselila skupaj.Ampak presenetljivo, nisva imela večjih problemov z skupnim življenjem, prvega pol leta lahko rečem, da nama je bilo super, potem pa so se začeli problemi – dobila sem vtis, da ni pripravljen na resno zvezo, da ga preveč duši to, da je z mano, da preprosto ni srečen zraven mene.In vse skupaj se je stopnjevalo tako daleč, da sva se pred mesecem dni po letu dni skupnega življenja razšla, na njegovo pobudo.Naj povem še to, da je bil on starejši od mene 6 let.

Jaz pa sem spet na neki mrtvi točki, preselila sem se nazaj domov, shujšala sem 5 kilogramov v tem mesecu dni, grozno ga pogrešam, sanja se mi o njem, ogromno se jokam, čeprav razumsko vem, da je za njega in mene najboljše, da sva se razšla, če z mano ni bil srečen. Sem popolnoma brez energije, mogla bi se ukvarjati s šolo, a nimam volje, strah me je da bom letos spet padla, nimam nikogar da bi se z njim pogovarjala, doma nimam podpore, včasih razmišljam o samomoru, si želim da se ne bi rabla ubadati z vsemi problemi, da bi lahko preprosto umrla, ker preprosto ne vem, kaj si naj počnem v življenju.In ni to zaradi propadle veze, preprosto imam zaradi vseh dogodkov v mojem življenju o sebi tako slabo mnenje, da sem nesposobna, da ne zmorem, sem brez energije, samo spala bi, muka se mi je zjutraj vstati, dejansko nimam nikogar, ne ljubi se mi ukvarjat z vsemi problemi v življenju in se prebijat iz dneva v dan, to da sem mogla prit nazaj domov in da sm zgubila osebo, ki mi je toliko pomenila, je samo pika na i. On je prekinil stike z mano, ker je rekel da bo tako najboljše za oba in obema najlažje.Tako rada bi ga kontaktirala, saj mi je navsezadnje bil tudi najboljši prijatelj, a me je vedno “skenslal” ko sem ga, češ da hoče živet življenje naprej.Doma nisem srečna, se ne počutim ljubljeno, kar sem se poleg njega, in pogrešam ta občutek.

Ne vem, ali se meni počasi že meša, dejansko preprosto nimam več volje do življenja.To je čista resnica.Poleg njega sem bila čisto drug človek, vesela, zadovoljna, srečna, zdaj pa se vlečem iz dneva v dan, konstantno se jočem, muka mi je it v šolo, v službo, kamorkoli.Mogla bi se naučiti bit sama sebi dovolj, poiskat srečo v sebi, ampak ne vem kako..

Ali bi pomagal obisk pri psihiatru in antidepresivi, ali kako naj začnem delat na tem, da bi mi blo boljše? Slabo vest imam, ker se pritožujem, ker vem da je enim ljudjem dejansko slabše, pa ne obupajo, ampak če si pa ne znam pomagat, preprosto se tako počutim in to ne en dan ali dva, ampak veliko večino časa.

Hvala za nasvete..

Upam, da ni to kakšna provokacija …ker napisano je brezhibno, ne zgleda da imaš kakšno “depresivno” stanje. Ampak vseeno ti bom svetovala ..vsi imamo v življenju preiskušnje, pomaga pa vedno delo, delo, delo, delo, Deni se kaj delat, konkretnega, kar te veseli – pomivat, pospravljat omare, šivat, risat, pisat, barvat….

pojdi kot prostovoljka delat na onkološki oddelek, kjer ljudje z rakom bijejo boj iz dneva v dan…iz dneva v dan si želijo samo eno-PREŽIVETI, pojdi tja in jim pomagaj, pogovarjaj se z njimi, morda ti povedo kaj pametnega!!
Ali pa pojdi za prostovoljko v Afriko, kjer ljudje umirajo od lakote, kjer otrokom zažarijo očke, ko prinese oče vrečo pšenice domov….kjer jokajo od sreče, če dobijo botra iz Evrope, ki jim plača OSNOVNO ŠOLANJE, ker tam šole niso nekaj samoumevnega…ali pa pomagaj kakšnemu invalidu, ki je na vozičku in vseeno vidi smisel v tem življenju…lahko bi ti še našteval, ampak upam, da si me razumela !!!
Predvsem pa pojdi vsaki dan v naravo in teci,teci,teci in se nadihaj svežega zraka, potem ko boš vsa prepotena in zadihana in polna kisika, boš morda po kakšnih 10. dneh tega početja spoznala, da je smisel živeti !

Glede socialnih stikov, ki si jih želiš in jih tudi potrebuješ ni drugega odgovora, kot da jih iščeš, tudi internet ni slaba opcija. Ko boš našla ljudi, ki so te vredni in ti bodo v vseh vidikih vstrezali in jasno bili motivirani, takrat gradi na odnosih.

Glede tega, kar te zanima… Iskanje samega sebe zna biti težak in dolgotrajen proces. Malo opazuj okrog sebe kaj drugi počejo in začni brati. Neka stvar ti pride na misel… Spsodi si knjigo, raziskuj. Morda ti bo všeč. Če ti ne bo poskusi na drugem področju.

doma boš vedno nesrečna in vedno te bo spremljali občutki kot pišeš sedaj.

zdaj si daj malo časa, da preboliš, da malo popusti.

ne bi bilo slabo da greš do zdravnika. če je za kej, ti bo pomagal.

prijateljstva se ne rodijo kar tako. mnogi tvoje stiske ne razumejo, ker sami odraščajo v okolju, ki jih bolj podpira, kjer najdejo zavetje. ti pa tega nimaš. razen- pomisli če poznaš koga, ki ti je dovolj blizu ali ima podobne težave.
probaj najti neko oporo v sebi, da se prebiješ. delaj na sebi, beri knjige. skozi leta boš spoznala, kaj ti je všeč, kaj bi lahko postala.

vse dobro

Pozdravljena,
tudi jaz sem končala vezo in vem kako ti je. Izgubljena sem bila, on je končal, nisem mogla verjet, svet se mi je v trenutku sesul. Od tega je dva meseca in pol in še vedno je težko, stiska te v telesu, neveš kako naprej, počutiš se tesnobno, nemočno, brez volje,…Te čist razumem in tudi v družini imam podobne težave- s svojo mami, če hočeš mi piši na [email protected]
Če z nekom govoriš o tem je lažje, res. Vidiš da nisi samo ti s temi občutki…
lepo bodi in piši 🙂

Samotono življenje je res beda, če si star manj, kot 20 let je to še prehitro, če si star že blizu 25 let pa o skupnem življenju sanjaš skoraj vsak dan, vemo da ti je hudo, ampak človek lahko največ sam naredi za ase, noben ti ne bo moral pomagat, morda rabiš en odih, najdi si novega partnerja….

Pozdravljena,

tudi sama sem sla skozi razhod, ki je bil zame izredno bolec. Od takrat se ne najdem, odnosi so se skrhali, nimam ob sebi vec zaupnika – najboljsega prijatelja in izredno tezko zaupam. Kako si danes ti?

Rešitev za tvoj izziv je preprosta, a precej zahtevna.

Za začetek, sama s seboj soočiti z dejstvom, da živiš v toksičnem okolju. Kaj lahko narediš v TEM trenutku je, da se obujes, greš ven in hodiš vsaj 10-15 km na dan. Hoja bo pognala kri po žilah, misli se bodo malo bolj razjasnile.

Med hojo jasno daš predse svojo problematiko, ker pa si polnoletna oseba, začneš ustvarjati plane.

In tvoj plan je, nujno se odstraniti od doma in matere. Za to potrebuješ dohodek, s katerim boš plačala najem. Danes so neštete možnosti za to, za začetek pa poiščeš službo, ki bi jo rada delala. Tvoja motivacija; biti srečna. Ko boš ti srečna, boš privlačila tudi druge srečne ljudi. Srečne s seboj pomeni, da se sprejmemo taki, kot smo in delamo na svojih izzivih.

Razumi fanta; težko je delati in skrbeti za vse, ob sebi pa imeti osebo, ki se marinira v svojih problemih.

Mogoče, da se obrneš nanj in ga vprašaš, kaj je bil razlog, da je zapustil odnos. Menim, da je zate bil prej reševalni pas iz situacije, v katero si šla vedno znova, kot pa tvoj partner. Odnos je delo obeh in mogoče, da se vprašaš, kaj si dajala ti v vajin odnos.

Za začetek torej za sebe ustvariti plan/cilje in začeti jih realizirati. Cilji ki so dosegljivi, a je potreben trud zanje.Dnevne, tedenske, mesečne, poletne ali letne.

Dnevni cilj, ustat se in narediti recimo 10 km. Stane te čas, udobne superge in to je to. Vmes poslušaš nekoga, ki te razvedri. Vmes se ogibas konfliktom z materjo. Dnevni cilj je tudi negovanje miru v sebi.

Brutalno realen bom; če ni možno normalno živeti ob materi, ČIMPREJ se odstrani; zaprosi sorodnike ali nekoga bližnjega, ki ima možnost, da ostaneš pri njemu. Med tem časom pa iščeš možnosti, da zaslužiš, vmes iščeš bivališče.. magar delaš v hostlu, zaslužiš in tam tudi bivaš. Za začetek je mnogo bolje, kot se marinirat v strupenem udobju doma.

Mogoče ne bi bilo slabo prekiniti z šolo in dati ves trud na delo za svoje mlado življenje. Spoiler alert; tvoja odločitev je ali želiš dan za dnem živeti in piti strup nekoga, ki ga pije sam, ali prenehati s tem.

Tvoja odločitev in tvoja odgovornost za tvoje življenje.

Pogovori se:

Skupina Posvet ti omogoča terapijo v tvojem kraju.

[email protected] ali 031/ 704-707

Terapija je orodje, ki ti bo pomagalo iti v željeno smer.

Odločitev pa je na tebi. Vse dobro 🌟