NIMAM VEČ OČETA
Dragi Kimi31 najprej iskreno sožalje ob izgubi očeta. Razumem tvojo bolečino saj sem sama mesec dni nazaj izgubila očeta, umrl je v bolnišnici za posledicami pljučnega raka.
Še vedno včasih ne dojemam da ga ni, čakam ga da bo prišel od nekje, da bo posedal doma na istem mestu kot vedno, vendar ga ni več.Tudi , ko se mu je stanje slabšalo in je bil v bolnoišnici sem imela upanje, da bo še vsaj nekaj časa z nami, vendar ga je bolezen premagala. Spomnim se da sem mu tistega dne še zadnjič segla v roko, ga objela, poljubila in mu rekla “ati rada te mam”. Boli me, da me ne bo videl diplomirati, da ne bo videl svojih vnukov, saj vem da bi bil ponosen name.
Vedno mu bom hvaležna za vso ljubezen in dobroto , ki mi jo je izkazoval skozi vsa leta in spomin na njega živi v mojem srcu.
Pogrešam te!
Kimi31 drži se
Hvala vsem za izrečene besede, ki jih večkrat preberem, vendar žal nisem v stanju da bi odgpvarjala, zato samo HVALA.
Včeraj je minilo 9 mesecev odkar ni več mojega očeta, bolečina in praznina pa je vsak dan večja. Nekako se prebijam iz dneva v dan, tudi nasmejem se, vendar to ni več to. Pogrešam ga vsak dan bolj in bolj želim si ga nazaj. Moj sin, ki je star 6 let ga ima še vedno v svojem srcu in pravi da ima dedija najrajši na svetu, potem pa očija in mamico.
Oči zelo te pogrešam PRIDI NAZAJ!
Čisto slučajno berem napisano in me tako boli. Tudi jaz sem izgubila
svojega ljubljenega očeta. Skoraj bo eno leto, bolečina in praznina za
njim pa je vedno večja. Govoriš si, da moraš preboleti, da moraš živeti
naprej pa je tako težko. Moj dragi oče je bil NAJBOLJŠI oči. Resnično.
Bil je – legenda. Bil je središče družine. In nepričakovano pride
bolezen in smrt. V nekaj mesecih, ko sploh ne dojemaš, da ga izgubljaš.
Kako zelo rada sem ga imela, kako zelo sem bila navezana na njega, bil
je resnično središče mojega življenja.
Danes, po skoraj enem letu, ko ga ni se čudim, kako smo sploh “preživeli”. Vsak dan grem na njegov grob in mu prižgem svečo.
Pa na grobu ne čutim bolečine. Imam občutek, kot da je še fizično
vedno prisoten. V mislih se pogovarjam z njim in si tako
želim, da bi bil med nami. Ko sem za zavedla, da ga izgubljamo sem
pri svojih 40 spoznala, da izgubljam edinega človeka na katerega sem
se lahko vedno zanesla. V malih in velikih težavah.
Edini, ki je vedel in razumel. In zato vem – SVOJEGA OČETA NE BOM
NIKOLI NEHALA OBJOKOVATI, NIKOLI PRENEHALA POGREŠATI, NIKOLI ČAS
NE BO ZACELIL BOLEČINE, KER GA NI.
Ljubljeni oče – počivaj v miru. To, da te imam neizmerno rada pa tako
veš.
Drage žalujoče in žalujoči!
Kako lepo je, ko vidiš, da v teh težkih trenutkih nisi sam. Vsem, ki ste izgubili bližnje, izrekam globoko sožalje. Popolnoma razumem, kaj doživljate. Tudi sama sem v štirih mesecih izgubila meni najdražja moška. Najprej očeta, nato še moža. Dokler je bil mož še živ, sem pri njem našla oporo, uteho ali tolažbo. Zdaj… zdaj pa nimam več niti moža, da bi naslonila glavo na njegovo ramo, da bi me potolažil. Ostala sem sama z bolečino in praznino v srcu.Močno ga pogrešam in se sprašujem, zakaj se je to moralo zgoditi, zakaj on, zakaj zdaj pri 34-ih letih, ko sva začela živeti. Zgradila sva si hišo, se preselila, imava dva majhna otroka. Zdaj bi morali živeti življenje, na nas pa se je zgrnila nesreča.
Vsem, ki ste izgubili starše in imate še partnerje, naj vam bo to vsaj malo v tolažbo. Delno drži, da čas celi rane, jaz pa menim, da jih bolj blaži kot celi. Čuvajte svoje može in otroke.
Vsem še enkrat iskreno sožalje.
Dragi oče,
včeraj je minilo že 730 dni od kar te več ni z nami, a izgleda kot bi bilo včeraj. Res je da ne jokam več vsak dan, Si pa vsak dan v mojih mislih in tako bo do konca mojega življenja. Tvoja vnukca se te še vedno spomnita, tamali je zadnjič celo kazal kako si ti hodil, dobro si se vsidral v njegovem srcu pa čeprav je bil v času tvoje smrti star le 5 let in pol. Imel pa je zadnjič tudi idejo, da bi tvoja duša prišla na tvoj grob in bi ti spet oživel in on bi spet imel svojega sivega dedija. Veliko gledamo slike na katerih si ti z nami na naših skupnih izletih, ki jih tudi vsi zelo pogrešamo.
Vem da si ti tam, kjer je lepše kot tukaj in da se bomo nekoč srečali vendar je zelo težko biti brez tebe, brez najinih pogovorov, in tudi tvojima ljubljenčkoma je težko brez tebe.
Oče radi te imama in zelo te pogrešamo, vsi tvji!
Dragi oče,
zelo te pogrešam, ne mine dan da nebi pomislila nate in tudi ne mine dan, ko ne bi pomislila da te bom morda kje videla. Veliko krat si rečem pridi le za 1 urico in v istem hipu si rečem, pridi za več čase kajti 1 urica je premalo. Oče velliko, veliko prezgodaj si odšel, toliko je še ostal neizrečenega..
POgrešamo te!
Pozdravljeni
Tudi jas imam probleme ,no več kot probleme,saj ne vem,kako bi sploh to opisala……..Pred mesecem dni sem izgubila patrtnerja in očeta dveh otrok,ker ne vem kako se otroka na to čustveno odzoveta in tudi jas sem v temi bi prosila za nasvet Vas,kam naj se obrnem,kako naj izovem čustva otrok,ker me je zelo strah , ker ne pokažeta nič’kaj se z njima dogaja in sama ne vem kako bi se obnašala oz reagirala na dogajanje.
Lepo prosim za kakršen koli nasvet ali pomoč psihiatra za otroke.
Namreč moram še napisati,da je partner naredil samomor in otroka sta to bežno videla.
Petra p moje sožalje.
Obrni se na hospic, morda ti oni kaj lahko pomagajo, s kakšnim nasvetom. S psihiatrom pa kar malo počakaj, boš videla kako se bodo stvari odvijale. Žalovanje je proces, ki kar dolgo traja in v 1 mesecu še dobro ne dojameš da osebe zares ni in je ne bo nazaj. Je pa res, da je nakoncu človek sam s seboj in svojim žalovanjem in vsak mora sam prehoditi pot žalovanja.
Še enkrat iskreno sožalje, počasi, počasi bo malček lažje, kar pogumno naprej!
PALOMA NERA
Dragi oče
v teh dneh, ko se spominjamo naših pokojnih je zame zelo težko. Minilo je dve leti od kar te ni za nekoga veliko za nekoga malo. Velikokrat imam občutek kot da si šele včeraj odšel in nekako še vedno dobro ne dojamem da te ni. Včeraj zvečer ko je moj partner zvečer poklical svojega očeta sem si jaz zelo želela poklicati tebe pa ne vem kam naj te pokličem. Od kar te ni nimam nikogar, ki bi ga lahko poklicala in z njim poklepetala.
Pridi nazaj zelo te pograšam!
Tvoja zamorjena hči
Draga paloma nera
danes je pet mesecev odkar sem izgubila svojega atija, zelo ga pogrešam da ne znam povedat, najrajši me je imel jaz pa njega.Ne vem kako it naorej imam občutek kot da tavam v začaranem krogu.tudi tebi iskreno sožalje ob izgubi atija. povej mi kdaj začne bolečina vsaj malo popuščat,vsak dan mislim nanj pogrešam ga zelo močno.Barbara
Iskreno sožalje,
težko ti rečem, kdaj začne bolečina popuščati, ne vem če sploh kdaj, le navadiš se živeti z njo. Pri meni je 2 leti od kar ga ni pa ga zelo pogrešam, se mi zdi da sedaj še bolj. Kadar mi je najhujše vzemem njegov pulover in ga nekako čutim bolj zraven, čeprav jaz verjamem da je ves čas zraven, le čutim in vidim ga ne, kar pa bi si jaz najbolj želela. Nekako skororaj eno leto sem šla vsak dan na grob, sedaj grem bolj redko zaradi vseh ibveznosti, kar ni izgovor. V mislih pa je vsak dan z menoj.
PAloma
OČE
Mineva še več kot 3 leta od kar sem bila zadnjič s teboj ob bolniški postelji, pa se iz človeškega strahu nisem poslovila od tebe, saj sem te želela objeti in poljubiti pa se nisem upala, ker tega nismo imeli v navadi, pa sem mislili da boš morda vedel, da vem da odhajaš. Vsak dan si očitam zakaj nisem tega naredila. Če bi še enkrat lahko vrnila čas nazaj bi to zagotovo. Saj vem da si vedel da te imam rada, pa vseeno.
Še vedno je izredno težko, brez tebe, bolečina je morda drugačna kot takrat, ampak praznina je pa veliko večja. ZELO te pogrešam in si te želim nazaj. Ni res da čas celi rane (izgube), jih samo malček pokrpa, da ne krvavijo tako močno.
Oče zelo te imamo radi in te pogrešamo, pridi kmalu spet v moje sanje.
mi3