Moje iskreno sožalje, Paloma Nera. Žaluj in bodi v mislih z njim, ki ti je toliko pomenil. Žaluj in ohranjaj spomin na vse lepe reči, ki sta jih skupaj počela, čas bo prinesel olajšanje…

V soboto bo že 2 meseca od kar ni več mojega očeta in dedija. Zelo sem nesrečna, boli me duša, nekako v ničemer ne vidim smisla, vse mi je brezzveze. Neprestano jokam. Toliko je stvari, ki si jih nismo mogli povedati in si jih nikoli ne bomo mogli. Hodim na grob, kjer mi je še huje. Pogrešam očeta, naše izlete, najine pogovore. Te praznine mi nihče ne more nadomestiti, tudi otroka, ki ju imam najrajšni na svetu ne. BOLI, BOLI, BOLI, BOLI,….

Paloma

O paloma nera, kako ti v verjamem, bolečina je huda tudi zame. Od smrti očeta je minilo 9 mesecev in še zdaj nisem dojela, da ga ne bom več videla.
Včasih se mi zdi, da je zdraven mene in ko se obrnem ni nobenega. Ne vem no ali se mi počasi že meša al kaj. Ravno včeraj, ko je bil Miklavž sem se spomnila kako je bil naš tatko in nončko pozoren za vsak dogodek, običaj itd. Tako lepo nas je znal presenetiti vsako leto znova in znova, da smo se dobro nasmejali.
Dragi tata manjkaš mi, pogrešam skupne trenutke ob tvoji dobri kavi in tvojo karizmo.

rada te imam, tati – tvoja R….

Pravzaprav sem zelo vesela, da sem vas našla, ker tudi jaz ravnokar preživljam prvi šok, po smrti moje babice. Umrla je včeraj, na tako lep (praznični) dan, imeli smo jo tako radi in kar ne morem verjeti, da je nikoli več ne bomo videli doma, nasmejane in dobre volje….Tako pa samo tečejo solze in žalost je neizmerna. Kako zelo jo bom pogrešala…

Draga Paloma,
bolečino boš občutila še zelo dolgo, verjemi, če ste bili med seboj le malo navezani.
Od smrti mojega tasta je preteklo že sedem let, pa še vedno občutim tisto topo bolečino, ko urejam grob, ko sem sama z njim, ko podoživljam vse tiste zadnje trenutke, ko sva se pogovarjala o vsem in ko je revež skušal nadoknaditi izgubljeni čas. Vsakokrat občutim cmok v grlu, kadarkoli grem na pokopališče, kadarkoli kupujem rože zanj. Ko sem šla zadnjič plačat mašo, sem prav tako občutila tisto bolečo stisko. Nisem živela z očetom, on me je pač samo naredil… kot se temu reče. Živela sem z materjo in brati in sestro. In ko sem spoznala tega tasta, mi je v hipu postal kot oče in mi bil oče do njegovega zadnjega diha. Zato tudi po sedmih letnih njegovega odhoda še vedno občutim praznino in bolečino. In v teh čustvih negujem lep spomin nanj! In mu seveda želim mirnega počitka.

Dragi oči,

danes je že 70 dni od kar te ni več z nami, jaz pa imam občutek kot da je to bilo včeraj. V teh dneh sem velikokrat žalostna, zelo te pogrešam, saj nimam nikogar s kom bi se lahko pogovarjala kot sem se s teboj. Vsak večer postanem nemirna, ker te želim poklicati po telefonu in slišati tvoj glas, tako kot je bilo zadnjih nekaj let da smo se vsak večer slišali in poklepetali. Zelo rada sem klepetala s teboj. Vem da ti tam kjer si sedaj lepše kot ti je bilo tukaj, vendar bi te vseeno želela imeti tu ob sebi.

Oči rada te imam in nikoli ne bom pozabila nate.

Tvoja strta hčerka

Oče

ne veš kakšno praznino si pustil v mojem življenju, zelo te pogrešam, skoraj vsak dan objamem tvoj pulover in nekako te čutim zraven. Zelo hudo je živeti brez tebe.

Oči rada te imam!

B

Oče jutri imaš rojstni dan, kako vesela bi bila tvojo ljubljenčka da bi ti lahko čestitala, pa se pogovarjala kaj ti bosta nesla za darilo. Sedaj pa je edino darilo, ki ti ga lahko damo rožice in sveče. S tvojo vnukinjo sva ti naročili srček po njenem izboru. Jutri na tvojem grobu.
Kako žalostno je brez tebe, nikoli več ne bo tako kot je bilo, nekako se prebijamo iz dneva v dan.

Oči radi te imamo.

Vsi tvoji

Verjetno me ne berete vendar bi vseeno rada vprašala, koliko časa ponavadi traja da sploh dojameš da je tvoj bližnji umrl. Pri sebi imam občutek da še vedno nisem dojela da je moj oči umrl.

Nimam ravno vzpodbudnega odgovora. Od smrti mojega partnerja bo 15 mesecev, pa še vedno ne dojamem, da smrt pomeni konec, da ga nikoli več ne bo, vsaj ne tukaj in zdaj. Jaz ga še vedno čakam in ne znam si pomagat.

Ma še sama ne vem, meni je grozno če pomislim, da ga nikoli ma prav nikoli več ne bom videla. Grozno,
Dragi tatko tvoj vnukec je 9.1. praznoval 8. rojstni dan. Čeprav smo se vsi trudili, da nam bi bilo lepo je tvoj vnukec želel najprej na pokopališče, da ti nese svečki in lepo figurico šele nato smo lahko razrezali torto.

Rada te imam tata……………………

Pozdravljeni

PALOMA NERA, sprašuješ koliko časa traja,da dojameš? Moja zlata tašča je umrala pred 4 leti, pa me še vedno duši, še vedno pogledujem proti vratom, še vedno gledam v njeno okno, ko obešam perilo.Takrat se zavedam, da je ne bo nikoli več.

LP MARIJA

Različno, draga Paloma Nera, čisto različno. Če odide nekdo, s katerim smo imeli sicer zelo lepe in dobre odnose, nismo pa bili skupaj, nismo živeli skupaj, nismo bili prveveč navezani, potem je dojetje njegovega odhoda hitrejše, milejše.

Ko pa se poslovimo od nekoga, ki nam je izredno veliko pomenil, s katerim smo bili v zelo prijetnih odnosih, navezani drug na drugega, pa če je to še oče ali mati, potem dojemanje tega kar nekako ni dokončano. Jaz sem drugič poročena in še vedno se ničkolikokrat spomnim na mater prvega moža, na prvo taščo, s katero sva bil v zavidljivih odnosih, ki me je toliko vsega naučila, ki mi je bila mati v pravem pomenu besede. In s hčerko se nanjo velikokrat spomniva, dostikrat samo ob nekem dejanju, neki mimiki, nečemu, kar naju obe spomni nanjo, morda samo to, kako je ona prala solato, morda samo neka beseda… in še vedno ostane potem oko v solzi in cmok v grlu, pa je od tega že toliko časa.

Sedanjega tasta že sedem let ni, pa se mi sem in tja zazdi, kot bi kmečko izbo pravzprav pred minuto zapustil … nekaj v njej ostaja nejgovega … ???

Včasih pa se nekoga, ki je preminil, morda naš stric, tega, daljnji sorodnik … ne spomnimo več, ne dobimo pred oči duše več njegovega izgleda?? Tudi to je nek čuden pojav, a tako je!

In še vedno imam v sebi enkratne in nepozabne spomine na dedka in babico … jasno ju vidim pred seboj, pa ne le vidim. Včasih se mi zazdi, da ju celo začutim v svoji bližini … In to sta človeka, katerih izgube tudi jaz ne morem nadoknaditi.

Drži se! Ne trudi se dojeti, enkrat boš začutila rahlo spremembo in morda v tistem trenutku neko notranjo sprijaznitev s tem manjkom v taki meri, da boš znala s tem živeti in da se boš zavedla, da ga ni več, pa vendar je vedno … tu!

PALOMA NERA-naj prej moje sožalje.Slučajno sem naletela na tvoj post in prebrala vse kar so ti pisali,kar si ti pisala-tvoja občutja,ki so se spreminjala in se še bodo…Moj oče je odšel pred 4 leti in skoraj 4 meseci…pa se mi zdi,da je bilo včeraj…Še danes nekako ne dojamem,da ga ni več…pač nekako sem se pomirila v sebi oz mogoče navadila na msile,da ga pač fizično ne vidim več…čeprav ga pogrešam ves čas in včasih na trenutke to neznansko boli in vem,da bo vedno tako…Živim nekako s tem,človek veliko prenese v življenju,še sami ne vemo kaj vse prenesemo..
bil pa je šok.In od šoka do zalovanja je pač pot,ki jo mora vsak na svoj način prehodit ,potem pa sledi zalovanje-faze skozi katere pač moraš it.Seveda vsak posameznik drugače..Jaz osebno sem bila nekako pol leta v nekakšni komi-seevda hodiš v sluzbo,nekako delaš,skrbiš za otroka..ampa kvse nekako avtomatsko.kot robot.V sluzbi sem nekak oše funkcionirala,ko pa sme prišla doma pa sem kar otopela-nič se mi ni dalo,nobene volje,nisem zelela druzbe,ne obiskov.Lahko celo rešem,da sem v tem času nekako popustila pri vzgoji-sam da je bil mir pri hiši.Zelo pomembo se mi zdi,če imaš partnerja ,da ti stoji ob strani.Jaz ga takrat nsime imela oz ne tako kot bi želela.Seveda si v tem času nikakor nsime mogla zamsilit,da očeta ni več-ker ga večkra tni bilo doma sem si pač mislila,da je na poti.Da je tam nekje…da bo ze prišel.Skratka gre za zanikanje.kot d ase ni zgodilo.Seveda sem vsak dan hodila na grob ampak niti slučajno verjela,da je tam on pokopan.No po pol leta sem se nekako predramila(vzrok so bile težave v osebnem zivljneju) in takrat pa sem začela pogrešat očeta,ga iskat.Vedno bolj me je spremljala misle,da lahko grem na konec sveta pa očeta ne bom več našla….Bilo je hudo… In prišlo je dolgo obdobje neizmerne žalosti…. Potem pa nekako živiš…on je še vedno z mano,v mojih mislih,pogovarjam se z njim…Nekako sicer dojemam da ga ni in nekako sem se pomirila z to mislijo..Ni res,da čas celi vse rane-čas naredi bolečino znosnejšo.In tako bo tudi pri tebi.Čas.Zdaj pač boš morala skozi vse te faze,ki smo jih pač morali vsi dat skoz..sami…nihče ti ne more pomagat.Tako pač je.Lepo t ije Marija v prejšnem postu napisala-ne trudi se dojeti,enkrat boš začutila drugače…in tako bo.

n12 in ostale hvala za sožalja in lepe besede.

Dragi oče, že zelo dolgo ti nisem pisala, čeprav si non stop v mojih mislih, močno te pogrešamo. Pred dvema dnevoma je tvoj vnukec praznoval 6 rojstni dan za darilo si je zaželel novega dedija tazga istega kot ga je imel.Žal to je darilo, ki ga je nemogoče dobiti.
Zelo je hudo in nekako se ne znajdemo brez tebe, toliko je stvari, ki bi ti jih radi povedali in toliko stvari je, ki bi jih radi s teboj doživeli pa tega ne bo nikoli več… Ravno danes je tvoj ljubljenček rekel, če bi bil dedi živ bi me pa peljal na izlet.
Dragi oči vem da ti je tam kjer si mnogo lepše mi pa živimo v upanju da se bomo nekoč srečali do takrat pa moramo preživeti. V torek bo že 6 mesecev kar te ni, zelo žalostnih 6 mesecev, manjkaš nam na vsakem koraku. Moja dva otroka tvoja ljubljenčka sta ostala brez edinega dedija, ki sta ga imela, dedija za katerega se res lahko reče da je bil dedi. Morda se takrat ko si bil še živ niti zavedal nisi kakšen močan vtis si pustil na njiju, res sta bila navezana nate in sta te imela zelo rada, saj te imata še vedno. Ti veš da imata še 1 dedija in dve babi, ki pa nikoli ne bodo mogli, pa čeprav živijo še 100 let pustiti takega pečata kot ti. ZELO NAM MANJKAŠ POGREŠAMO TE IN TE IMAMO ZELO RADI.
OČI ZAKAJ SI MOGEL UMRETI????????????????

Vsi tvoji….

Lepo si napisala. Spomni se lepega, lepih trenutkov, lažje ti bo, verjemi! Tvoj oči te ne bi želel gledati takšno žalostno. obupano, polno vprašanj, toliko si ga poznala, da veš da imam prav.
Ko ti je sin izrazil željo, da če bi dedi bil žil, bi šel z njim na izlet. To stori ti, ti ga pelji, skupaj pojdite, vedite da bo dedi z vami ob vsakem koraku, hodil bo z vami v mislih in dejanju. Pojdite magari tja, kakor ste hodili skupaj na sprehod, obujajte njegove besede, stavke, misli…lažje vam bo. Naj mu otroka narišeta nekaj, moja hči je svoji babici vedno risala sončke, vedno 3 sončke:mene,sebe in pa bratca. Vsak dan mi nariše sonček, mi ga da, vsakič se spomnim, koliko sončkov je moji mami narisala. Vsak sonček je mamici pričaral nasmeh na obrazu. Miša je bila babičina injekcija, verjetno je to bil tudi tvoj sin tvojem očetu. Pojdite na grob, nesite risbice, pogovarjajte se z dedijem, kaj se vam je zgodilo lepega, ko greste, otroka naj pomahata. Mi smo mami tudi nesli za veliko noč košarico s piščančki, vejice …

Spet se malo oglašam, drage prijateljice in prijatelji v
žalosti če vam lahko tako rečem čas nikakor ne celi rane, saj je meni iz dneva v dan težje, razen če mora preteči res zelo zelo veeeeliko časa.
Danes sem prvič po očetovi smrti šla na naš vikend, kjer pa mi je bilo zelo hudo, očetova obleka še vedno visi tam, tudi očetov vonj je še na njej le njega ni, ki ga izredno pogrešam. Večkrat se znajdem v situaciji v kateri bi rabila njega. Nihče na tem svetu ga ne more niti malo nadomestiti, pa saj si niti ne želim da bi ga.
V omari imam njegov pulover, ki si ga vzemem povoham njegov vonj in ga nekako čutim zraven.

Dragi oče zelo te pogređam prav tako te pogrešata tvoja dva ljubljenčka, čeprav sta še manjka nikakor nista pozabila nate.

Draga Poloma Nera,

veš, večkrat se spomnim nate, kako si. Res je hudo, izgubiti ljubljenega očeta, tudi sama ga zelo pogrešam. Vedno ko sanjam o njem, ga vidim dobro in mi kot vedno zatrjuje, da je z njim vse v redu in naj ne skrbim zanj.
Veš tudi jaz sem si vzela eno njegovo majico, katero mi je včasih posodil,ko je bilo mraz in ko sem žalostna oz. si zaželim stika z njim jo vzamem in omare in jo voham in stiskam. Ne boš verjela celo eno vrvico s katero mi je zavezal cvetlično korito sem shranila.

Drži se….. mamiR

Spoštovana Paloma Nera in vsi,ki ste izgubili očeta ali drugo ljubljeno osebo,vsem Vam izrekam globoko sožalje!
Sedaj sem se tudi sam znašel v podobni situaciji,saj sem dne 21.6. izgubil očeta,dne 26.6. pa smo ga pokopali ter se od njega za zmeraj poslovili.
Pa vendar se počutim,kakor to ne bi bilo poslednje slovo,kakor da oče še nekje je in nas opazuje in res je oče z nami,v naših mislih,besedah in dejanjih,zmeraj in povsod je z menoj prisoten in bdi nad menoj.Rane ob njegovi smrti so še sveže in globoke,bolečina,ki jo nosim s seboj po svetu je neizmerna,tolažbe ne najdem,a vendar poskušam biti močan,vsaj navidezno,sedaj ko vem,da je mama ostala povsem sama doma in se trudim biti močen za naju oba z mamo.Ko sem bil dan pred očetovo smrtjo nazadnje v bolnišnici,je tiho spal,očk ni odprl več,saj je spal že skoraj 2 dni,a vendar me je slišal in vedel,da sem ob njemu in ko sem ga vprašal,če ga malo pokrijem še,mi je samo z glavo počasi odklonil,da ne.Držal sem ga za roko in se pogovarjal z njim ter mu želel skorajšnje okrevanje,vendra sem globoko v sebi čutil,da tokrat žal ne bo tako,da ne bo nikoli več prišel iz sobe za intenzivno nego in terapijo živ in kljub vsemu sem se hrabril,da borec,kakršen je moj oče,se ne bo vdal zlepa ne.Tistega popoldneva je bila mama še pri njemu,držal jo je močno za roko,ko mu je pa rekla,da naj hrani moči za okrevanje,jo je takoj izpustil.Bil je že zelo slaboten,pritisk mu je padal in padal,počasi a vztrajno,srček mu je popuščal,pljuča so počasi odpovedovala,kakor tudi ledvice.Naslednje jutro,nekaj pred sedmo,me je klicala glavna med.sestra oddelka po telefonu ter mi sporočila žalostno vest,da je oče ponoči ob 1.45 uri umrl.Napol še v spanju,nisem mogel takoj dojeti,rekel sem ji,da to ni mogoče,nakar sem nekako se od vsega tega prebudil,dojel kaj se je zgodilo ter poklical domov mamo,ki jo je to povsem strlo,saj tudi ona ni mogla verjeti temu,zadoščalo je že,da sem ji rekel,da me je klicala glavna sestra oddelka,kjer je oče ležal priključen na vse možne aparate in je mama takoj vedela,da je konec vsega.Začela je močno jokati,komaj da sem jo malo pomiril ter k njej takoj napotil sosede,s katerimi smo družinski prijatelji,do mojega prihoda,nakar smo z mamo in partnerko odšli v bolnico se posloviti od očeta,ki so ga na mojo prošnjo še pustili na oddelku,da smo ga lahko še videli.Najprej nisem zmogel tega,zato sem prosil partnerko,ki dela v medicini že skoraj 13 let,da ga odkrije…
Ležal je tam,z rahlim nasmeškom na ustih,kakor da bi nam sporočal,da ni odšel,da je z nami in da je vse v najlepšem redu z njim.Pobožal sem ga,ga nežno prijel za roko in jo položil v mojo dlan ter sem se z njegovo roko še poslednjič pobožal po svoji glavi,nakar sem si v njegove prstke na rokah obrisal svoje solzice,da bi ga spremljale na njegovi večni poti.Tudi mojo mamo je strlo,jokala je,ga božala in poljubila v slovo,zatem sem ga nekajkrat še sam poljubil v slovo in položil svojo glavo na njegova prsa ter ga objel in močno zajokal.V sebi sem začutil to povezanost,da sem jaz On,da sem jaz njegova kri,da sem njegov edini sin!Poljubil sem ga v slovo ter ga sam pokril nazaj.Po koraku od njegove postelje,sem stopil nazaj,ga ponovno odkril ter mu zaprisegel,da bom dobro skrbel za mamo,ki je ostala sama ter da bom pazil nanjo,njega pa sem prosil,da naj pazi na nas iz nebes in kjerkoli že bo in da naj nam da moči,da bomo zmogli živeti.Sledil je moj poslednji poljub v slovo in čast mojemu očetu,pokril sem ga z rjuho,se obrnil ter odkorakal s pomočjo moje partnerke,pod roko pa sem držal tudi mamo,ki je bila vsa strta od šoka.Sledili so dolgi dnevi do pogreba,ki so za nas bili zelo mučni in boleči.K vsej tej bolečini ob izgubi očeta,si najbolj k srcu ženem dejstvo,da žal nisem mogel očetu izpolniti njegove največje želje in sicer,da bi mu podaril vnuka/vnukinjo,kar si je tako srčno želel!Čas njegove smrti me je prehitel in ponavlja se zgodovina,saj tudi sam nikoli nisem poznal svojega dedka po očetovi strani.Poskušam si dopovedati,da je najbrž usoda tako hotela,vendar grenak priokus ostaja v meni,globoko v meni,saj vem,koliko bi mojemu očetu pomenilo,da bi mu za časa njegovega življenja podaril vnuka ali vnukinjo!
Dnevi po očetovem pogrebu minevajo,čas neusmiljeno teče dalje,mojih solz pa ne more nihče posušiti,bolečina,ki jo čutim v srcu je neznosna,praznina,ki je s tem nastala v mojem življenju pa bo za zmeraj ostala.Z očetom je umrl tudi del mene in nikoli več ne bo,kakor je bilo!
Ne vem,kaj me čaka jutri in kaj mi prinaša jutrišnji dan,vendar se bom trudil naprej biti dober sin,biti v ponos svojemu očetu in pazil bom na mamo,kakor sem mu zaprisegel ob njegovi smrtni postelji ter na dan pogreba ob njegovem grobu!
V meni je ostala globoka praznina,ki je s tem nastala v mojem življenju,vendar ostajajo lepi spomini na dni,ko skupaj smo še bili,spomini na vse lepo in dobro,kar je bilo med nami doma z očetom,ostaja moj ponos na očeta in ostaja mi naloga za celo življenje,biti še naprej njegov dober sin ter nadaljevati z delom tam,kjer je on končal!Upam,da bo name ponosen in verjamem,da bi si oče želel,da živim naprej,da hodim z dvignjeno glavo in pokončno držo po svetu in po najboljših močeh se bom potrudil,da mu ustrežem….
Zato lahko za konec rečem le…:”Hvala TI,da si bil moj ATI” !!!