NIMAM VEČ OČETA
Pozdravljene včeraj zvečer se je od tega sveta poslovil moj oče. Rada bi vas vprašal kaj je z menoj narobe da sem tako prazna ne morem jokati, včeraj sva s sesto preživeli v intenzivni negi 5 ur, ki sem jih večino prejokala, ko pa so nam sporočili da ni več našega očeta ni nobene solze. Kaj se z menoj dogaja? Nekoliko sem zmedena tako da se opravičuje, če pišem nesmisle.
PALOMA
Paloma, najprej sožalje – lahko pa ti povem, da s tabo ni nič narobe.
Zaradi dogodkov – pišeš, da je bil oče na intenzivni, torej ste verjetno smrt pričakovali – si v šoku in čisto raztrešena.
Tudi jaz nisem jokala, ko so mi povedali, da je mama umrla.
To je bilo prej, ko sem izvedela, da ji ni več pomoči – pa potem kasneje.
V trenutku ko je umrla, ko smo rihtali pogreb in v času pogreba pa sem bila čisto prazna.
Iskreno sožalej ob tvoji izgubi. S teboj ni nič narobe, vsak pač reagira na svoj način. Verjemi mi, solze bodo prišle in takrat jim pusti prosto pot in izjoči svojo bolečino. Jaz sem na žačetku pogosto jokala in čeprav je minilo že skoraj leto dni odkar sem izgubila svojega najdražjega še vedno kar pogosto jokam.
pošiljam ti topel objem
Draga Paloma najprej izrekam tebi in tvojim bližnjim iskreno sožalje.Tudi z menoj se je približno tako dogajalo, ko sem prvič izvedela, da je oče na intenzivni po operaciji in da so ga oživljali ter da diha s pomočjo aparata sem dobesedno ponorela. Jokala sem dolgo, dolgo pol ko sem ga videla in je bilo nekaj časa stanje dobro sem se delala pogumno. Ko sem izvedela, da mu ni več pomoči in da umira sem se zjokala pred njim se mu zahvalila za vse kar mi je v življenju dal in ga močno objela in poljubila.Takrat smo na intenzivni vsi jokali. Ko pa so me poklicali zgodaj zjutraj ter mi povedali, da je tata umrl sem mislila, da bom ob bolečine, jeze in žalosti umrla.Nato pa je sledila praznina verjetno od same jeze (ker te smrti nisem pričakovala oz. je tudi nisem sprejela) sploh nisem mogla jokat ne na pogrebu in ne potem. Sedaj pridejo trenutki, ko mi je hudo in takrat se zjočem.
Oprosti ker sem bila dolga…..
lp mamiR
Predraga Paloma
Tvoj oče se je poslovil, kako hudo ti mora biti?
Žalovanje je intimen proces vsakega posameznika. Z ničemer se ne obremenjuj. Pa kaj če nimaš zunanjih znakov, pogovori se sama s seboj, pogovori se z očetom, jokaj ali pa bodi vesela, poslovi se od očeta na svoj način. Ne čudi se svojim reakcijam navzen, prepusti se svoji ljubezni in navezanosti na očeta.
Nihče, ki ni šel čez žalovanje si ne more predstavljai kako se bo odzval, ko se bo nekdo poslovil s tega sveta. Za vsakim človekom žalujemo na svoj, unikaten način. Sprosti se, globoko zadihaj, danes, jutri, čez leto, 10, 50 let in se nasmehni ali zjoči ob spominu na očeta,…
Tebi in tvoji družini pošiljam objem sožalja,
Ana
Spet sem se zbudila in čutim velikansko bolečino. Imam občutek da vsak dan bolj boli, v petek imamo pogreb, mene pa je strah da ne izdržim te bolečine. A ste se tudi ve srečevale s takšno bolečino in kako ste jo premagovale? Ves čas pa imam občutek, da nekeko premalo žalujem. Samo primer, ko sem se razšla z bivšim pred 10 leti sem v enem tednu shušala za 12kg, izguba je nekako drugače bolela. Verjetno človek na različno vrsto izgube drugače reagira, Očeta sem imela srčno rada, nekako sem imela z njim takšen odnos kot ga ponavadi imajo hčerke z mamo, bil je moj svetovalec, človek s katerim sem se lahko pogovarjala, sedaj pa nima nikogar. BOLI BOLI BOLI BOLI. Oprostite na zmedenem pisanju morda ne znam niti dobro izraziti vso bolečino, ki jo imam v srcu.
Oče rada te imam in že sedaj te neznansko pogrešam!
B
Paloma, pot žalovanja je zelo dolga.
Takrat živimo in se dotikamo področij, o katerih do takrat še sanjali nismo. Prepusti se se toku žalovanja, ker bolj ko se boš upirala, težavnejše bo. Trenutno si pa v tako imenovanem prvem šoku žalovanja. Zame je bilo to še “najlažji” del.
Ločitev in smrt sta si tako različni izgubi, da ju lahko v nekaterih niansah primerjamo, globina, dotiki bistva, duše , smisla, pa sta popolnoma razčićna. Zato ločeni ne razumejo vdov in vdovcev ( istih let), ker enačijo razhod s partnerjem z njegovo smrtjo. enako velja tudi za otroke in mladostnike, ki so s smrtjo izgubuli starša, kot tistimi ki so ” starša izgubili” z ločitvijo.
Ans
Spet ne morem spati in danes je še posebej hudo saj bomo popoldne pokopali mojega ljubljenega očeta. BOLI tako zelo da ne vidim izhoda, danes je v bistvu bolečina najhuša od takrat ko smo izvedeli. Najhuje je pa to da imam občutek da prihaja v navalu.
Res pa je tudi da sem že od marca ko je bil 14 dni v bolnici zaradi izredno visokih pulzov srca, živela v nenehnem strahu da se mu bo kaj zgodila, vsaka sirena reševalnega vozila, ki sem jo slišala je zame pomenila grozo takoj sem poklicala domov in spraševala kako je oče oziroma sem ga vedno želela na telefon da ga slišim. Vsak telefonski klic me je spravil v strah. Najhuje pa je to da je tudi on vedel za ta moj strah, nekaj ur pred smrtjo ga je medicinska sestra vprašala koliko hčerk ima in jim je povedal, zraven pa dodal eno je pa tako strah da bom umrl.
Iskreno se opravičuje, če morim, ta forum preberam že dolgo časa in ob zgodbah jokam in sočustvujem in sedaj v teh težkih trenutkih iščem tolažbo.
Paloma
Draga Paloma Nera
Želim ti, da bi bila močna danes, vem kako grozno se počutiš pred pogrebom, toda tudi to moraš dati skozi. Sama sem na dan pogreba odšla do urgence po pomirjevala, čeprav sem prej ves teden ustrajala brez zdravil. Ne vem, sem mislila da sem močnejša. Ko se danes ozrem nazaj, vem da sem prav ravnala, pomirjevala so mi pomagala, da se na pogrebu nisem zlomila in da sem ga preživela na nogah, ne vem pa kako bi bilo, če si ne bi pomagala.
Bodi pogumna
Pred 2 mesecema sem sama izgubila mamo. Iz danes na jutri. Storila je samomor. Tudi sama nisem imela solz, ampak žalujem na drugačen način.
Me pa spremlja bolečina v prsih, oziroma v duši. Morda ima še katera podobno izkušnjo. Težko je opisat. Ampak prav čutiš kako te boli duša in težko dihaš, tudi sapo težko zajameš.
In vsak dan je huje. Skor ne verjamem več v rek, da čas poceli rane.
Pozdravljeni,
sedaj sem pa že zaskrbljena a žalovanje res obira tako čudna pota, trenutno imam občutek kot da se ni nič zgodilo nekako ga čakam da pride skozi kakšna vrata v stanovanju, tudi solz nimam, tako grozno mi ja da pomislim a sem vesela da ga ni več ali kaj je z menoj? Verjetno je še kdo tako doživljal ali sem samo jaz tako čudna? Zelo mi manjka, le on bi mi v terh trenutkih znal svetovati.
Oči rada te imam!
Pozdravljeni,
sedaj sem pa že zaskrbljena a žalovanje res obira tako čudna pota, trenutno imam občutek kot da se ni nič zgodilo nekako ga čakam da pride skozi kakšna vrata v stanovanju, tudi solz nimam, tako grozno mi ja da pomislim a sem vesela da ga ni več ali kaj je z menoj? Verjetno je še kdo tako doživljal ali sem samo jaz tako čudna? Zelo mi manjka, le on bi mi v terh trenutkih znal svetovati.
Oči rada te imam!
Razumem tvojo skrb in strahove, saj se ti dogaja isto kot meni.Moj ati se je poslovil pred štirimi meseci.Življenje sicer teče dalje. Kot bi bil na valovih enkrat si zgoraj, drugič te zalije val vendar se ne vdaš, ampak plavaš, pa ne veš kam.Nikoli ne bo več tako kot je bilo.Živim popolnoma neko drugo življenje.
Toplo te pozdravljam in mislim nate.
DRAGA PALOMA,ISKRENO SOŽALJE!
NE MISLI DA JE S TEBOJ KAJ NAROBE,TO JE ŠOK.VEM KAKO TI JE,JAZ SEM TUDI IZGUBILA OČETA,NA KATEREGA SEM BILA NAVEZANA ZELO MOČNO,TODA ON JE ŠEL NEPRIČAKOVANO,V OSMIH MESECIH SEM IZGUBILA BABICO,DEDIJA IN OČETA,VSI SKUPAJ SMO ŽIVELI,ŠLO JE KOT PO TEKOČEM TRAKU.TUDI PRI MENI NI BILO SOLZ TAKRAT,MINIL JE EN MESEC DA SEM SPLOH DOJELA KAJ SE JE V RESNICI ZGODILO,OD TEGA JE ŽE SKORAJ PET LET,A BOLEČINA JE ŠE VEDNO PRISOTNA,VČASIH NE MOREŠ VERJETI,DA NEKOGA,KI TI JE POMENIL NI VEČ.AMPAK BODI MOČNA,KER ŽIVLJENJE TEČE NAPREJ,PRAVIJO,DA JE NJIM TAM LEPO.
Pozdravljene,
tako čudno mi je da bi najraje kar umrla pa zaradi mojih dveh majhnih otrok ne morem danes sem bila na grobu, kjer sem vsak dan, nako pa sem se še kakšno uro in pol sprehajala po Žalah malo gledam kako so urejeni grobovi. Nakar zavije v trgovino in kupim še dve sveči čeprav jih imam cel prtljažnik in nazaj na grob, jokam premišljujem in nekako sem prišla do zaključka da morda pa zdravniki niso naredi vse da bi ostal pri življenju. Vem da je sedaj že prepozno zanj ampak vseeno me razjeda, kaj naj naredim kar pozabim ali razpredam dokler se mi čisto ne zmeša.
Oče tako te pogrešam, brez tebe mi je v življenju vse brezveze.
Oči danes je že mesec dni odkar te ni več z nami. Za nekoga mogoče dolgo za nekoga malo. Ves čas si v mojih mislih, nikakor se ne morem sprijazniti z dejstvom da se nikoli več ne bova pogovarjala, nikoli več smejala, nikoli več …. veliko je teh stvari. Bil si moj svetovalec moja mama in oče v eni osebi, resnično se mi zdi da mi je cela družina umrla. Tvoj vnukec ves čas govori da bo umrl in da komaj čaka da bo pri dediju, Res te vsi zelo zelo pogrešamo! Oči radi te imamo in upamo na to da se bomo nekoč nekje spet srečali.
Tvoja užaloščena hčerka