nimam več nobene volje do življenja
Žal je tako, da se včasih lahko začnemo spraševati zakaj je vse skupaj tako. Predlogi so sicer dobri (tek, nakup psa,..) ampak!, če ne vidiš smisla v življenju, te težko kaj privabi. Lahko že imaš psa, lahko že tečeš vsak dan, lahko imaš s punco super odnose, pa še vseeno ne najdeš smisla v življenju. Ni tako lahko, kot se zdi. Začneš se spraševati, saj imam vse kar potrebujem, ampak, čemu mi to? Jutri lahko umrem. Ali pa sedajle lahko umrem. Zakaj mi vse to. Kaj mi pomaga tek, pes, služba, punca, če lahko sedajle umrem in od mene ne ostane nič? Zakaj se tako trudim za svoj prav, za svojo čast, svoj vpliv, če potem lahko čez sekundo umrem in je zame vse to vseeno. Ljudje si tako želijo biti slavni, potem pa umrejo, jim to kaj pomeni? Vse je videti minjivo in nesmiselno, dokler ne spoznaš Jezusa Kristusa,..
začni z metodo EFT, tapkanje. zdi se smešno, pa nekako res pomaga, vse negativnosti pridejo ven, podzavest ti pokaže vzroke za vse psihične težave in začneš se počutiti bolje. Je pa res, da ti nasveti po internetu ne pomagajo, jaz sem reskirala in kupila knjigo Vlaste Kuster, je samo nekaj čez 14 evrov in šele po tistih navodilih mi je tapkanje pomagalo, prej nič, ker nisem prav tapkala.
Tudi jaz nimam nobene volje do življenja. Nič lepega ne vidim okrog sebe. Vedno eno in isto, vedno eno in isto in to eno in isto je NIČ, velik Nič, ki se mi je zalezel pod kož in mi ne dovoli, da bi šla naprej, nazaj ni več poti in tonem vluknjo, ki je brez dna in me vleče vase in mi ne da dihati.
Pa sem šla k zdravniku in mi je rekel, da naj gledam na življenje pozitivno, toda na kaj naj gledam pozitivno. Otroci brez službe, denarja komaj za kruh in vodo, še tega bo kmalu zmanjkalo.
Obdana z betonom in asfaltom, sosedje, ki samo nagajajo in ponižujejo že tako težko stanje.
Rada bi šla v gozd, rada bi šla med zelene trave, do žuborečega potoka, pa mi kar zmanjkuje energije.
Naj mi kdo svetuje, kaj naj naredim, da ne bom srečala nikogar, ki me pozna, ker je potem še huje. Moja pričakovanja se niso izpolnila, moje vrednote so izničene.
Ne no. Samo enkrat se zivi folk.
Dejte mozgane na paso, naredte pizdarijo ala jejte torto brez bisteka, pejt v park pa se der na ves glas… ma ni da ni… zvecer bote polni energije.. ne recem so slabi dnevi, mam morda enga dva.. potem pa udri jace manijace…
Ce rabi kdo idejo naj pise, zadnjic sem plastelin kupu eni namest gline.. se dons se ji smeji…
Tudi meni čutim, da se bo zdaj, zdaj utrgalo. Vse, v kar sem verjela se je izkazalo za napačno razumljeno, vse, kar sem naredila se je razgubilo v nič. Napačne naložbe, zgrešene odločitve, vse to pokopava mojo prisebnost, ki vedno bolj tone v izgubi realne prisotnosti.Kako je to hudo, hudo in ni stvari, ki bi mogla izbrisati , oziroma vsaj malce razsvetliti to žalostno življenje.
Nocoj je taka noč, ko mi hoče raztrgati telo, duša mi ječi od hudega, srce trepeče in joče. Zapustila sem ljudi, ki so me imeli radi in odšla svojo pot ne da bi se zmenila za njihova razbolela srca.
Toda vest je pravičen sodnik, nimam nobenega veselja več v sebi,v ničemer ne vidim smisla, živ mrlič sem, nobenega miru , nobenega zadoščenja.
Nocoj je taka noč, ko mi hoče raztrgati telo, duša mi ječi od hudega, srce trepeče in joče. Zapustila sem ljudi, ki so me imeli radi in odšla svojo pot ne da bi se zmenila za njihova razbolela srca.
Toda vest je pravičen sodnik, nimam nobenega veselja več v sebi,v ničemer ne vidim smisla, živ mrlič sem, nobenega miru , nobenega zadoščenja.[/quote]
Odšla sem od človeka, ki je naredil veliko zame. In še bi naredil, toda mene je pičila neka muha in odšla sem z drugim, mlajšim.
Hitro se me je naveličal.
In sedaj moje srce krvavi, rada bi se vrnila, obstala sem na sredi poti, za nazaj so se zabrisale vse sledi, za naprej ni več poti.
Kaj. kaj, le kaj naj storim ?
Nocoj je taka noč, ko mi hoče raztrgati telo, duša mi ječi od hudega, srce trepeče in joče. Zapustila sem ljudi, ki so me imeli radi in odšla svojo pot ne da bi se zmenila za njihova razbolela srca.
Toda vest je pravičen sodnik, nimam nobenega veselja več v sebi,v ničemer ne vidim smisla, živ mrlič sem, nobenega miru , nobenega zadoščenja.[/quote]
Odšla sem od človeka, ki je naredil veliko zame. In še bi naredil, toda mene je pičila neka muha in odšla sem z drugim, mlajšim.
Hitro se me je naveličal.
In sedaj moje srce krvavi, rada bi se vrnila, obstala sem na sredi poti, za nazaj so se zabrisale vse sledi, za naprej ni več poti.
Kaj. kaj, le kaj naj storim ?[/quote]
Prevzemi odgovornost za svoje odločitve in dejanja in se sprijazni z njihovimi posledicami.
Lep pozdrav
marinec
vem da je težko- moja najboljša prijateljica je nedavno nazaj naredila samomor … nihče in res nihče ni tega pričakoval nikoli ni povedala da je karkoli narobe vedno se je smejala…. s tem da si to napisal na ta forum nisi dosegel ničesar lahko se samo še bolj smiliš sam sebi- vem kako je …. sama sem bila tik pred tem da bi se vzela življenje ko me je ta osebe moja najboljša prijateljica rešila…. dolžna sm ji življenje vendar ji tega ne bom nikoli mogla poplačati……………. zato povej da ne prizadaneš drugih … zaupaj nekomu ker to ni rešitev …..žalost te pripelje samo do konca , NE V RIM
Sem na istem. Piši mi na [email protected]
tut jast nimam vec volje do zivljenja nevidim sploh vec smisla.mam narejeno srednjo šolo in npk pa ne dobim šihta na zavodu me jebejo glede šihta na socialni istu.doma mam mamo ki je srčni bolnik.punca me je pustila ker sem zbolu na zivcih imam tablete asentro in helex vendar ne pomaga .hotu sem ze dvakrat nardit samomor vendar je prvic me resila mama drugic brat u tretje bo slo pa rado.nimam nobene volje sam sebi sem dosadiv.nevidim nobenega smisla vec .zjutri se mi neda vec ustat doma vejo bolj da me pustijo kuker da nekaj drezajo vame ker se mi takoj utrga ob napačni besedi.vidm sam se smisel da nardim samomor ki me nihce ne bo mogu rest in da se resm teh muk k me iz dneva v dan bolj utrujajo