Vso svoje življenje sem se borila zase, svoj prav. Vzponi, padci, kot povsod. Vendar….nekje se vendarle zaključi.
Pred 4 leti poškodba, sedaj grem na IK, vmes brez denarja, dela, vsem v napoto, družina mi je dala vedeti da sem jim finančno breme, kljub vsem opravilom, ki jih opravim za njih – to ne prinese €, to ne plača položnic. Kljub vsem izvidom mi govorijo da se delam, da mi nič ni, naj ne jamram kako ne zmorem…. Nihče mi ne prisluhne, zdravniki samo – se bo treba sprijazniti. Seveda, saj se trudim, vendar…če ni tople besede, če ti domači povedo, da jih ubijaš, da ni financ…Vem da je hudo, kredit, ena plača, en šoloobvezen otrok vendar…zakaj me enostavno ne ubijejo? Zakaj me na obroke ubijajo, da se bom sama??? Tamlajši otrok je vsem v breme, tudi očetu. Nikoli se nihče ne igra z njim, samo obljubljajo mu, potem pa….Vem, če grem s tega sveta, vzamem tamalega s sabo, kajti drugače bo on na udaru družine. Zdajrazumem vse, ki so naredili samomor, ter zraven potegnili še otroka. Jaz vem, da bo otrok ob takih članih, brez mene čustvena razvalina ali pa, bog ne daj, kak prestopnik, narkoman…. Če mene ni, se nihče ne briga zanj. Ko sem v bolnici mi potem otrok ter sosedje povedo, da je bil pri njih, pa pri onih, pa lutal okoli….Mož ima ogromno dela (če se njega vpraša), starejšim otrokom malega obesit parkrat še gre, potem tudi nočejo…Babic, dedkov, tet, stricev ni…Smo sami, pa še mi sami s sabo ne zmoremo. Ne, dolgo več ne bo tako, kajti boli, vsaka beseda, obnašanje boli kot nož v srce…Celo življenje se ubijaš za družino, potem ko jih rabiš pa…….se moraš ubiti sam dokončno, da jim olajšaš še to breme, očitno. In potem ti nekdo na ulici reče, kako prijetno družino imaš, kako dobrega moža…..Ja, zunanja podoba, za stenami pa…..

Pozdravljeni,

slišim, da ste v veliki stiski. Imate občutek, da ste družini v finančno breme, da vam ne prisluhnejo in zato vam je še težje. Razmišljate o samomoru in celo, da boste zraven potegnili še otroka. Trenutno ste v strašni stiski in težko razmišljate prisebno. To so grozne misli, ki se ne smejo uresničiti. Vaš otrok je svoje bitje in ima pravico do življenja kot vsak drug človek.

S takšnimi misli ogrožate sebe in tudi druge, zato je pomembno, da nemudoma poiščete psihiatrično in/ali psihoterapevtsko pomoč. Nedvomno vam bo lažje. Omenjate izvide in hospitalizacijo – zaradi česar ste dobili izvide in bili sprejeti v bolnico?

V primeru, da želite nasvet kam se obrniti ali kaj drugega me lahko kontaktirate tudi preko emaila ali telefona (kontakt na moji spletni strani).

Lep pozdrav,