nikomur ne zaupam

Kot majhen otrok sem izvedela,da sem bila nenačrtovan dojenček, vsi sorodniki vključno z očetom so mater nagovarjali k splavu, ona se je odločila, da me rodi in potem so me vsi neznansko vzljubili razen očeta in matere, ki sta imela že vsak svojega ljubljenčka ( starejša brata), jaz sem bila vedno nakako odveč. Moj srček je bil prizadet, še najbolj takrat, ko sem bila s strani staršev česa po krivici obtožena, trudila sem se v šoli, da bi jima z dobrim uspehom dokazala, da sem vredna njune ljubezni. V puberteti sem doživela velik šok od očeta-začel me je spolno nadlegovati, kasneje šok od matere-finančno se je okoristila na moj račun in me s tem pahnila v dolg in obravnavo na sodišču-počutila sem se kot največji zločinec, tudi eden od bratov me je okrog prinesel pri denarju.
Moje spoznanje je bilo boleče, da vsi tisti, ki bi me morali brezpogojno ljubiti, so me globoko prizadeli. Spoznala sem fanta, ni bila ljubezen na prvi pogled, ampak se je kasneje razvila iz prijateljstva, bil je dober poslušalec, moj zaveznik in zavetnik. Prvi dve leti je zveza temeljila bolj na prijateljstvu, ko sem se mu končno odprla si me je začel lastit, prestala sem zraven njega peklenska tri leta ( ljubosumni izpadi, poniževanja, grožnje z umorom in samomorom), nekako mi je uspelo, da sem končala vezo brez posledic.
Polna nezaupanja do vseh, ki so me obkrožali sem začela delati na sebi. V dveh letih sem spoznala, da ne potrebujem nikogar, da sem srečna sama s sabo.
Polna samozavesti sem spoznala mojega sedanjega moža. V njem sem videla drugačnega človeka od vseh ostalih, ki so me kdaj prizadeli. Noro sva bila zaljublena in bil je res prvi človek, ki sem se mu predala s srcem in dušo in mu popolnoma zaupala. Z leti sem ga velikokrat zalotila pri majhnih nedolžnih lažeh, sva se pogovorila, obljubil, da ne bo več lagal. V vsaki zvezi so vzponi in padci. Najino je zaznamovalo iz njegove strani: laži in hinavščina. Še vedno ga kdaj pa kdaj dobim na kakšni majhni laži. Ohladila sem se in spoznala,da na svetu ni človeka, ki bi mu lahko zaupala.
Hudo je, ker res nikomur več ne zaupam, na vsakem koraku vidim grožnjo in najhuje je, ko ugotovim, da sem za nekoga mislila, da se želi spet okoristit na moj račun, v resnici pa se izkaže, da mi je želel samo dobro brez povratne usluge.
Ne morem se znebiti tega občutka, da mi je vsak človek, ki se mi približa grožnja, da bi nekaj rad od mene, se okoristil na moj račun, me prizadel, poteptal. Vsi me poznajo kot zelo močan karakter, vendar sem zlomljena. Vseeno mi je za vse in vsakogar, na nikogar me nič ne veže RAZEN sin je VELIKA IZJEMA, ker je v mojem srcu brezpogojna ljubezen do njega za vse življene. Edino njemu zaupam kot mama, ker vem , da je pošten in,da me ne bi nikoli namerno prizadel. Tudi če bi me, je edini, ki bi mu oprostila in ne bi izgubil mojega zaupanja.

Si razmišljala o kakšnem pogovoru pri terapevtu? Mogoče bo bolje.
Drugače vem kako se počutiš. Sicer pri meni ni bilo vse tako drastično, pa vendar – neprijetno otroštvo pusti pečat v človeku. Zavedamo se ga, spremeniti se ne moremo. Vsaj ne sami, ampak s pomočjo. Upam, da ti bo kdo znal bolje svetovati, jaz glede teh težav še sebi ne znam. Bom pa z veseljem prebrala kak nasvet namenjen tebi, kajti vem, da lahko zluščim nekaj zase. Drži se!

Pozdravljeni in hvala za deljenje vaše zgodbe!

Iz vaše zgodbe verjamem in vas razumem, zakaj imate težave z zaupanjem tako najbljižnjim kot tujcem. Čeprav je prav, da smo do tujcev previdni. Previdnost v življenju nas lahko stane kakšno stresno obdobje ali razočaranje. Vsekakor ne smemo biti preveč previdni, saj si potem posledično ne dovolimo pristnih medsebojnih odnosov. Še huje je, če kronično ne zaupamo partnerju. Tako upam, da z možem uspešno rešujeta težave z zaupanjem z veliko pogovori.
Kar se tiče vašega odnosa z najbljižnjimi. Včasih je realnost takšna, da je kakšna nosečnost tudi nezaželena. A ko je otrok v družino rojen, je ljubezen staršev in drugih do njega pristna. Nikoli ne smete imeti občutka krivde za svoj lasten obstoj! Odgovornost slabih dogodkov in zlorab ni na vaši strani! Slabe stvari, ki so se vam dogajale v otroštvu, od ljudi, ki ste jih imeli najbolj radi, so pustile globoke rane. In posledično imate razumljivo občutek, da ne morete nikomur zaupati, saj so vas izdali ljudje, ki ste jih zaupali najbolj na svetu in ljudje, ki bi vas morali varovati pred grozotami sveta. Takšne stvari je zelo težko preboleti. Naučiti se moramo z njimi živeti, pri čemer nam velikokrat resnično najbolj pomaga strokovnjak. Zaupanje si človek pridobi. S časom in s tem, da se izkaže… Posledično je potrebno nekaj časa in življenjskih izkušenj s posameznikom. Verjamem, da je za vas toliko težje, a vendarle… Korak za korakom lahko privede, do lepih prijateljstev, tudi morda z ljudmi, ki ste jih na prvi vtis napačno ocenili. Upam, da vas kdo pozitivno preseneti!
Veliko sreče vam želim!
Lep dan, F.Tadeja

otrok ne sme biti nadomestek za starševko ljubezen!

Če boš otroka naredila odvisnega od sebe, ga dušilas svojo ljubeznijo in skrbjo, ne boš naredila njemu koristi. zavedati se moraš, da otrok ni tvoja lastnina, da ne moreš skozi svojega otroka reševati svojih težav s svojimi starši, da je tvoj otrok samosvoja oseba in živi svoje življenje.

Glede staršev je tako – nisi kriva! Nisi in ne moreš bit! Če lahko, jima začni očitat krivico, ki sta ti jo narddila. Tudi, če te ne bosta poslušala, tudi, če ju ne bo brigalo. Nisi kriva, kriva sta ona. To ti mora biti jasno. Onadva sta bila starša, stabila odgovorna zate. Torej nisi ju niti dolžna oskrbovati, skrbeti za niju in to moraš razjasnit.

Sedaj draga moja imaš novo življenje. glede zaupanja je pa tako: prav je, da ne zaupaš. Ljudje so “norci”, imaj osvoje težave in se kaj hitro lahko obregnejo vate. Zato, kadar govoriš o sebi, pazi, da ne govoriš o svojih osebnih podatkih, o svojih osebnih izkušnja, o svoji preteklosti. Ljudje zlahka to izkoristijo. In ja, so tudi drugačni, vendar jih ne najdeš kar tako in so tudi nezaupljivi, ker točno vedo, kakšni prevaranti so tisti, ki dosti govoričijo.

Tako da pamet v roke, srce ne smeš nositi na dlani, otroka moraš vzgajati tako ,da ga učiš samostojnosti, samodiscipline, odgovornosti. Nikakor ga ne smeš narediti odvisnega od sebe. dovolj je ljubezni za oba i nsama n boš nikoli, vendar ga moraš pustiti oditi, ko bo hotel iti in si poiskati konjičke, hobije.

Glede staršev e pa tako – uredi si situacijo in opredeli s svojimi starši in bratom, da ne boš več skrbela za njih. Vztrajaj na svojem, tudi če se ti smejijo v obraz. Kaj oni hočejo, ni pomembno. kaj ej bilo, pa tudi ni pomembno, ker je bilo in se ne da spremeniti. Je del tebe in bo ostalo del tebe,bistvo je, da te bolečine ne hraniš s svojo žalostjo, obžalovanjem in razmišljanjem.

Lahko tudi pišeš. Je lažje, vendar moraš pustiti preteklosti ,da gre.

Živjo, sem povsem enaka kot ti, razumem te milijon procentno. Sem pa se naučila, da živim z mislijo, da lahko v življenju računam le nase,zaupam vase in vase investiram tako duševno kot vizualno. Na ta svet si prišel sam in sam boš odšel…važno je,da zaupaš sebi in vase! Na druge in njihovo ravnanje ne moreš vplivati, zato je brezveze da si zato žalostna. Lahko vplivaš le na svoj odziv na to in skušaš biti kljub vsemu pozitivna, srečna in nasmejana, ker si ti in ker imaš to čudovito življenje, ki ti je namenjeno! Vsak dan, ki ga ne izkoristiš do maksimuma, je izgubljen dan. Glavo gor,punca! PS: Včasih je bolje zaupati in biti razočaran,kot ne zaupati in nikoli več doživeti “pravljice”. Nikoli ne veš, kje te čaka pravljica…in včasih je, četudi boli, vredno.