NIKOLI NE OBUPAJTE
Pozdravljeni!
Po premisleku sem se odločila da sem napišem svojo življensko zgodbo, ki bi mogoče lahko komu koristila in dala kakšen dober nasvet ali pa vsaj tolažbo, da nas je veliko ki imamo težko življenje.Naj kar na začeku napišem, da ne želim da se komu zasmilim, saj na ta način se ne pride daleč.
Takole je:
Sem Jasna in sem stara 27 let, imam še starejšega brata-zdravljen alkoholik, očeta ki se sedaj zdravi po 20 letih abstinenca, mama pa je leta 2000 naredila samomor.
V otroštvu nikoli nisem bila srečna, doma nisem dobila potrebne ljubezni, ko sem bila majhna se je oče zdravil za odvisnost od alko, vendar kasneje ni nikoli dal kaj na družino, mama je v mojih najstniških letih zelo zbolela -imela je več vrst raka, doma so bili večni prepiri.
Leta 2000 je mama naredila samomor-preveliki odmerek zdravil, v moji postelji, to je bil največji šok v mojem življenju, ki sem ga prebolela ob moje dragem partnerju, ampak res samo z njegovo pomočjo, po mamini smrti sta se oče in brat zapila, bratu je bilo takrat 25 let, ostal je brez vsega in ker sem bila takrat že na svojem, med tem sem tudi rodila sva ga za partnerjem vzela k sebi, bratu sem stala ob strani skozi celotno zdravljenje mu pomagala psihično in finančno še kasnneje, vendar do danes tega ne zna cenit, kjub abstinenci, oče je ponovno začel piti po 20 letih in se totalno zapil v dobrih 4 letih, z mojim bratom, njegovim sinom nimata pristnih stikov, očetov alkoholizem me je še bolj prizadel kot bratov, ampak se je sedaj oče pod raznimi pritiski odločil za zdravljenje, no in tudi sedaj ponovno sodelujem pri njegovemu zdravljenju, ki verjamem da bo uspešno.
Ni mi težko mu stati ob strani, kjub temu da imam svojo družino, sem ponovno noseča, imam svoje zdravstvene težave,….ampak navsezadnje je to moj oče, pa naj bo kak je.
Zadnje čase pa se zavedam da se preveč predajam drugim in premalo skrbim zase in za svojo družino, čeprav se sama tega ne držim vedno ker je težko vam vsem ki vam je hudo v življenju zaradi drugih svetujem POSKRBITE PRVO ZA SVOJ DUŠEVNI MIR in le tako boste pamgali tudi drugim.
Res je da je vsak sam kriv za svoje težave in nihče drug, saj vem da nas je veliko ki se počutimo krive za težave drugih.
No tukaj nekje bi jaz končala svojo zgodbo, anj le še onenim da ne jaz in ne mj partner ne pijema alko, na kar sma zelo ponosna.
NIKOLI NE OBUPAT V SVOJE SLABO, SAMO ZARADI DRUGIH!!!!
SREČNO VSEM IN LP
JASNA
Draga Jasna!
Hvala vam, da ste nam zaupali svojo tragično življensko zgodbo. Me veseli, da ste kljub težki družinski situaciji vztrajali in ohranili svoj ponos in dostojanstvo in izbrali pravo strategijo reševanja problemov, ne v alkoholu pač pa v spopadanju s tako težko življensko situacijo, sami ste pretrgali vedenjske vzorce, ki ste jih prejeli v družini in si ustvarili svojo lasten domek. Težave in stisko ste vzeli za odskočno desko, preteklost je dobra le v tem, da se iz nje nekaj naučimo in vi ste se zagotovo, trplenje človeka utrjuje in mu da osebno zrelost. Še naprej vam želim, da ohranite svoj duševni mir in upanje v smisel življenja. Veliko veselja z vašim partnerjem in malčki.