POZDRAVLJENI!

Kako zbrati pogum in končno narediti odločilen korak?Tako hudo mi je, ker tega ne zmorem, ker je preveč psihičnega ustrahovanja, da ne bom dobila otrok, da bom sama nekje gnila, da bom za vse posledice sama kriva, ker mu nikakor ne morem odpustiti 20 letnega maltretiranja, poniževanja, vpitja, včasih tudi kakšnega udarca, zvijanja rok, porivanja po stopnicah,poniževanja mojih najbljižnih…in sem mu rekla, da bom odšla.Zdaj se res trudi,vendar zakaj?
Ker je ugotovil, da mislim čisto resno, da iščem pomoč odzunaj, ker sama se bojim, da se bom zlomila, ker čuti mojo hladnost do njega. Kajti vsi telesni stiki z njim so mi silno neprijetni in zoprni.Zdaj se skoraj jaz počutim krivo, čeprav vem ,da je vzrok te smrti ljubezni življenje z njim.
Drugače je zelo skrben za otroke, dom .Veliko pomaga tudi v gospodinjstvu, vendar kaj ko so bile vedno poleg besede, kako je to malo dela, da jaz samo brez veze kompliciram…Imam stalno kontrolo, kako kuham, kaj dam noter, celo opazuje koliko olja bom zlila v posodo, koliko praška bom dala v pralni stroj…V bistvu se počutim razvrednotena kot mama, gospodinja, kot človek nasploh.Strah me je, kakšne posledice bo vse to pustilo na otrocih, če bomo še skupaj in še bolj me je strah,kaj bo, če odidem.Ali bosta šla sploh z menoj, saj se oče dosti ukvarja z njima,čeprav je pa prisotno zmerjanje tudi njiju, če ne naredita kaj prav.Sedaj mu tudi onadva že povesta, da tega ne bosta prenašala, tako da se ob teh besedah povleče malo nazaj.Vedno je prisotno tudi kritizerstvo in grdo govorjenje o raznih skupinah ljudi, ki njemu niso po godu, tako da mu ni bilo jasno, ko sem jaz obiskala cerkev,oz mi je tudi nasprotoval.V bistvu, če ne misliš tako kot on in ne delaš tako kot on, si prfuknjen, idiot in še kaj.Ko ga nekaj res razbesni, se potem več ne ustavi, dokler človeka ne poniža do skrajnosti in ni važno ali sem to jaz, otroka ali njegovi ali moji starši, tako da imamo v hiši vedno nekakšno obsedno stanje oz. napetost, saj nikoli ne veš, kaj ga bo razjezilo.Tako mi je hudo, ker nikoli ne steče v družini spontan in sproščen pogovor, saj zanj vedno nekdo reče kaj nespametnega in že je tukaj neskončno pridiganje in prevzgajanje po njegovo.Pogovarjati se o teh težavah s komerkoli , je težko. Svoje starše tudi nočem preveč obremenjevati s tem, saj vidijo, kako je , vendar njim pomeni to, da nam finančno nič ne manjka, glavno.Saj v moji družini, kjer je bil prisoten tudi alkohol, ne vem kakšne blaginje ni bilo,zato mama še bolj ceni njegovo skrb in če sem kdaj kaj postokala, mi je rekla samo, da naj potrpim.In kalvarija gre dalje.Jaz sem že psihično precej izčrpana, hčerka se je nekako rešila motnje hranjenja, sine pa je vsake toliko časa zelo žalosten in se sprašuje zakaj je na svetu.Tako me je strah prihodnosti in tako sem jezna nase, ker nisem ostala v stanovanju, kamor sem se z otroci preselila pred dvema letoma in prišla po njegovem moledovanju in obljubah,da bo bolje ,ker je res spoznal, da se je napačno obnašal….nazaj.Nekaj časa je bilo res bolje in zdaj opazim, da mu včasih uspe, da premaga sam sebe, vendar pa še vedno je včasih žaljiv, čeprav on trdi, da ko je potrebno, mora biti tak.Jaz pa sem na tak njegov odnos tako alergična, da je v meni umrla vsa ljubezen in potrpežljivost.vem, da je polno podobnih zgodb in da uspejo najpogumnejše, zato prosim stojte nam ob strani s svojimi zgodbami in mnenji. Naslednjič bom pomagala jaz nekomu drugemu, upam in želim, saj to da ti nekdo prisluhne in kaj svetuje, sigurno pomaga pri dokončnih odločitvah, ki so v bistvu že padle, samo še kakšno potrditev rabijo. HVALA IN SREČNO VSEM!

Res si v nezavidljivem položaju, toda v globalu gledano bo ta trajal, veš do kdaj ? Dokler boš sama to dopustila !!! To je tako sigurno kot to da se on ne bo NIKOLI spremenil, ljudje njegovega kova so psihični bolniki, psihopati; da bi prikrili svoje vedenje, nasilje, se samopotrjujejo v dejanjih, katere smatrajo kot pozitivne (tvoj kuha, skrbi za otroke..) in se čudijo da tega “nihče ne opazi”.

Z nasiljem nad partnerjem ali celo otroci ne kažeš drugega kot svojo nemoč, bedo, to je demonstracija osebne praznine. Emocialno ničnost ne moreš sprovesti v partnerstvo, gre le za občutek neke pripadnosti. Z kančkom samoponosa hočeš uveljavljati svoj prav in tako nastopati kot dominantna osebnost navzven, toda vedi da ta okolica še kako prepoznava take osebke. Da o otrocih ne govorim; vedi da so otroci največji razsodniki in se jih z banalnostimi ne da podkupiti. Osebno menim da bi ti zelo stali ob strani ob morebitni osamosvojitvi, da pa mož kleveta o vsem kar si napisala, pa je čisto brez pomena. Njega je strah tvojega odhoda, morda še bolj kot strah tega ga je sram kaj bo rekla okolica, toda zavedaj se le eno: v vsem skupaj veljaš samo TI ! Ti sama boš morala potegniti ločnico ali pa boš vegetirala še naprej. To, kar si opisala, pa recimo temu da smo slišali le tvojo plat zgodbe, to ni zakon, v njem ne more biti sreče ne zate, otroke in v končni fazi tudi zanj ne. Ne more imeti občutka da je ljubljen prav tako kot ne ti, že v spolnost sta prej kot ne robota. Je to normalno, se v takem življenju vidiš še naprej ?

Ne verjamem da so finance tisti dejavnik zaradi katerega si (še) v zvezi, verjamem pa da si premalo odločna, morda si že zaradi tega prejela kak nepotreben udarec. Kresnila bi ga 1x nazaj, pa bi bilo… No, malo šale, povedal bi rad le da je v agresiji še večja moč če čutiš da se te nekdo boji.

Veliko napisanega je že na to temo in da se ne bi ponavljal, preberi tukajšnje forume. Predvsem pa naredi korak dalje !

Cec

Jaz sem z mislimi pri tebi.
Svetovar ti druga ne znam kot pa ti rečt, da bodi močna, da si zaslužiš lepo življenje in da je bilo 20 let 20x preveč.

Lepo pozdravljeni!

Najverjetneje je zelo težko živeti z moškim, ob katerem nikoli ne veš, kaj bo naslednji trenutek, udarec, vpitje ali boste celo padli po stopnicah. Naveličani ste njegovih obljub, da se bo spremenil, saj vendar vedno bolj z grenkobo v srcu spoznavate, da bo to zelo težko. Enkrat ste že odšli, sedaj zbirate pogum, da greste ponovno. Ob vsem tem vas skrbi za otroke in kako vedenje vašega moža vpliva tudi na njiju.

Kot pravite sami prihajate iz družine, kjer je vladal alkohol in najverjetneje tudi nasilje. Zelo boleče je, ko spoznaš, da si pobegnil od doma, kamor se nikoli več nebi želel vrniti, v nov dom, ki v mnogih pogledih odseva prejšnega.

Zelo težko bo spremeniti moža, to je odločitev, ki jo mora sprejeti sam. Vsak je sam odgovoren za svoje odzive. Pomembno je, da začnete postavljati meje. Te so v družini z alkoholom popolnoma porušene, zato je zelo težko vedeti, kje so tvoje meje, ko vstopiš v svet odraslosti. Obstaja odgovor zakaj ravno vi ob tem moškem, kar pa ne pomeni, da ste krivi za njegove napade besa, udarce in skratka neprimerne zlorabljajoče odzive. Verjamem pa, da se velikokrat tako počutite, saj je to tisto čutenje, ki vas je doma, najverjetneje ob očetivih napadih besa in jeze najglobje zaznamovalo in vas sedaj zelo močno drži v odnosu z možem.

Vaša mama se je naučila potrpeti in kalvarija je šla mimo, vi pa ste ob tem ostali sami v strahu in grozi, saj ni bilo nikogar, ki bi za vas čustveno in hkrati tudi fizično poskrbel. Vaša mama resnično ne zmore začutiti vaše bolečine, če tudi si vi želite, da bi enkrat razumela in bi vam dala tisto sočutje in ljubezen, ki ste ga pri njej tako neizprosno iskali. Otrok nikoli ne obupa in ta punčka v vas še vedno živi in upa. Če bi mama zmogla začutiti vas in vašo bolečino, bi hkrati morala začutiti sebe in vso krivico in bolečino, ki jo je čutila na svojem telesu. Tega pa ne zmore, ker je preveč hudo. S tem ne želim opravičevati nje, kot mame, le sočutje boste težko našli pri njej.

Veliko moči boste potrebovali, da boste našli notranjo mejo, do kje se vam lahko ljudje približajo in na kakšen način. Predvsem pa veliko potrpljenja in sočutja do sebe. Veliko ste prestali v življenju in bilo vam je vse prej kot lahko. Že kot majhna punčka ste doživljali krivice in zlorabe, ki so vas zelo močno zaznamovale.

Veliko neizjokanih solz čutim ob vašem pismu, obupa in žalosti. Vi ne morete spremeniti moža, četudi ste si to tako želeli in poskusili že vse, celo z odhodom od njega. Ob tem pa doživeli prazne obljube, nova razočaranja in razvrednotenja.

Priporočala bi vam terapijo, ki vam bo dala globji vplogled v vaš notranji svet in hkrati v tisti razboleli otroški svet, ki je poln bolečine in zavrženosti.

Verjamem v vas, saj ste močna ženska, ki je zmogla v življenju že veliko. Bodite potrpežljivi do sebe. Ko se boste v sebi odločili, da želite od življenja več, kot samo ponižanja in udarce, bo nastala tudi pot za drugačen odnos.

Želim vam vse dobro v prihodnje.

Sabina Stanovnik
spec. Zakonske in družinske terapije

Hvala vsem !

Res je, moja neodločnost prispeva k temu, da ne rečem grem in konec neskončnih tehtanj , kaj bi bilo bolj prav.Vem pa tudi, da to izhaja iz otroštva, kjer sem vedno jaz morala pozabiti na vse svoje probleme in nikogar s tem obremenjevati, saj sta oče in mama imela dovolj problemov sama s seboj, tako da sem bila jaz raje tiho oz. sem bila njima v pomoč.In tako sem vedno lahko zase le upala, da se bo rešilo na bolje, oz. mi je prišel vzorec drame v življenju nekako pod kožo in mi je bil domač. Najbrž sva padla zato skupaj ravno midva s parnerjem, saj on pa izhaja iz družine, kjer je bilo vsakodnevno maltretiranje otrok in najbolj matere.že na začetku sem slutila, da lahko to prenese tudi v bodočo najino družino, vendar sem se slepila, da bom z ljubeznijo, potrpežljivostjo, mirnostjo ob njegovih izbruhih in odpuščanjem, vse to premagala.Resnicaje zdaj taka, da je najina družina odsev njegove in da mi je žal še za kakršnokoli energijo za rešitev vsega tega, ker rešitve kratkomalo več ne vidim. Trudi se, vendar poleg zahteva, da ne prebiram več knjig , ki so s tematiko poglabljanja človeka v samega sebe in v partnerska razmerja, saj pravi, da vidim ,da je zdaj boljši in da naj se sprostim in živim in ne kompliciram. Meni pa so ravno te knjige pomagale razvozljati marsikaj, kakšna se mi je zdela kot sveto pismo zame. Da ne omenjam vseh npr. od Sanje Rozman vse, najbolj Sprememba v srcu, potem od Dr. Marjana košička Zakon na razpotju in Človek, imej se rad, neverjetne knjige.Najbolj pa me je presunila knjiga Susan Forward :Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo.Jokala sem poleg, ko sem jo prebirala, saj sem dobila potrditev tako kot piše v podnaslovu Ko ljubezen boli in ne veste , zakaj.Spoznala sem, da v bistvu živim z ženomrzcem.Ko pa sem to knjigo omenila na enem od obiskov pri družinskem perapevtu, pa je le ta gospod to knjigo proglasil za feministično, češ da naj tega ne berem, če hočem dobro zakonu.Nič kaj dosti ni hotel da razgljabljamo o stvareh, ki so me v preteklosti prizadele, saj je trdil, da moramo biti arhitekti, ne pa arheologi.Dobra prispodoba, vendar jaz sem mnenja da na temeljih , ki so čisto razjedeni od bolečine, pa le ne moreš kar takoj graditi novega odnosa.Mož že prej ni hotel z menoj in ko tudi jaz nisem želela več it, se je takoj strinjal.Ko se zdaj že kar nekaj mesecev trudiva, pa vidim da to ni to, da je vse le neka igra. Rekla sem mu, da mi je hudo, vendar nikako ne morem obuditi čustev do njega in da naj se že enkrat zmeniva kot trezna človeka za najin razhod, predvsem zato, da ne bodo še na koncu najbolj trpeli otroci.Vendar on me je zbrcal iz postelje , me porival po stopnicah v kuhinjo, mi grozil da bo sredi noči zbudil otroke in moje starše in kaj sem storila jaz. Spet sem popustila jaz, da ne bi trpeli drugi sredi noči. In zdaj moram biti ljubeča in mu kazati naklonjenost čez dan, drugače mi grozi, češ da on se trudi jaz pa ne …Se že zapletam, ker prihaja čas, ko se bo vrnil iz službe, jaz pa imam prepoved, da sem na forumih.Zato hvala vsem za kakršnokoli mnenje. SREČNO!
Če se ponesreči peka kruha, je en teden
izgubljen,če je slaba žetev, je izgubljeno leto,
če je nesrečen zakon, je izgubljeno
vse življenje.
Estonski pregovor

Zelo žalostna zgodba, pa vendar tako vsakdanja. Veš, imaš pa eno veliko prednost pred ostalimi, ki imajo iste probleme, saj razumeš zakaj gre. To, da si se že do neke mere izobrazila na področju partnersta in prešla na višji nivo razmišljanja je velik plus zate. In to tvoj mož ve in čuti, zato ti tudi prepoveduje branje, forume in podobne stvari. Strah ga je, saj ve, da nisi neumna. Mislim da si zelo pametna, inteligentna in sigurno ga duhovno že zelo, zelo prekašaš. Beri še naprej (Sanja Rozman je res zakon), saj boš na tak način pridobila še nekaj moči in ga zapustila za vedno. Veš, smo pa vsi na nek način žrtve svojih staršev in njihove vzgoje, zato jim moramo odpustiti, saj so nas učili kot so najbolje vedeli in znali. Odpustiti pa moramo tudi sebi in vsem, ki so nas kadarkoli prizadeli, tako bomo lažje šli naprej in si gradili boljšo prihodnost. Vse dobro ti želim in videla boš, tudi zate bo posijalo sonce.

Živjo, draga Soseda!

Glede na vse kar pišeš, je že zdavnaj minil čas, ko bi se dalo še kaj storiti za tvoj zakon. Mrtev je že predolgo.

Ko ti bo zadosti hudo, boš lahko odšla. Zbiraj energijo v sebi. Pripravljaj si pogoje za odhod (denar, drugo stanovanje,….), razmisli o svojem bodočem življenju, naredi si načrt.

Bila sem v podobnem položaju pred leti in mi je uspelo. Zdaj sem srečno samska, otroke sem še pravi čas rešila zakonskih prepirov in nasilja. Ponosna sem nase, da mi je uspelo.

Želim, da uspe tudi tebi!

Hvala vsem!

Tako sem čakala, da se bo oglasil tudi en_bk,katerega odgovore povsod z velikim zanimanjem preberem.Prosim, če je možno,kaj pripomnite. HVALA!
Z licoriko pa bi se srčno rada pogovarjala še kaj in te prosim za tvoj mail, če ga seveda želiš dati.
SREČNO VSEM!

Spoštovana ga. SOSEDA!

Kako enako se počutim kot vi. Kako enako sem že ravnala kot vi. Vi ste edino imeli moč, da ste odši, pa ste potem šli nazaj. Jaz si oditi ne upam, ker zelo dobro vem, da bo potem resnično vsega konec, pa si še vedno neizmerno želim, da se to nebi zgodilo …

Tudi jaz sem prebrala že veliko knjih s to tematiko, čeprav Sanje Rozman, moram priznati, nisem veliko brala. Sem pa zato prebrala g. Gostečnika. Če bi možu povedala za Sanjo Rozman, bi verjetno bila njegova reakcija podobna, kot jo je imel Vaš terapevt … zmlel bi jo v prah …

Nisem v poziciji, ko bi Vam lahko dajala nasvete, tako kot marsikdo tukaj. Edino kar lahko rečem je le … KAKO ZELO VAS RAZUMEM IN SOČUSTVUJEM Z VAMI (pa saj ste nekaj podobnega napisali tudi Vi meni v odgovor). Ampak, obe imava iz preteklosti travmo (vi alkohol v vaši primarni družini, jaz nekaj drugega), zaradi česar sva celo življenje pripravljeni nase prevzemati krivdo za neodgovorno ravnanje partnerja (pa mogoče še koga drugega) in od tod tudi toliko manipulacij, poniževanje itd … Rada bi Vam znala kaj več svetovati, pa vem, da so eno nasveti, drugo pa realnost.

Eden je v odgovoru napisal: Znati potegniti mejo! Seveda, ko se ne počutimo več krive za vse gorje, ki se nam dogaja, ko preprosto znamo razmejiti med krivdo in krivico, šele takrat bomo kaj naredili.

Hvala za Vašo odgovor. Spodbudil me je, da sem pogledala tudi Vaš post. Znali ste zelo dobro povzeti vso krivico, ki se Vam godi. Jaz sem se kljub temu, da imam zelo podobno situacijo Vaši, žal osredotočila le na tisti delček, ki je bil v tistem trenutku sila aktualen pri nas: JAZ MENDA IZVAJAM NASILJE IN TEROR, MOŽ PA JE MOJA ŽRTEV IN TO BO PRIJAVIL NA CENTRU (tja seveda ni šel, ker po pravilu vedno grozi, samo, da se jaz nekaterih njegovih groženj bojim, saj poznam kako strašno zna zmanipulirati stvari, obrniti stavke, jih izrezati iz konteksta, povedati samo tiste delčke:

… danes je sončno … joj kako se imamo lepo bo vsak zaključil … stavek pa se je v resnici glasil … danes je sončno, na drugem koncu države, pri nas pa lije kot iz škafa … malo šale … čeprav se niti šaliti, pa tudi smejati ne znam več …

LP

Soseda, po vsem prej napisanem bi pripomnila samo to, da ti želim, da
zbereš dovolj poguma in stopiš v akcijo in se tega rešiš !

Kje je volja, tam je moč !

O prihodnosti razmišljaj pozitivno. Verjetno si še sorazmerno mlada in imaš lahko še veliko lepega pred seboj.

Ne razmišlaj o tem, da boš ostala brez otrok, premoženja , prijateljev….mogoče ti mož grozi in izsiljuje, ampak pravica je na tvoji strani. In ne nasedaj besedam SAJ BO BOLJE – iz izkušenj ti lahko povem, da je teden ali največ mesec bolje, potem pa vse po starem oz. še malo slabše

Hvala, ne morem vam povedat, kako so od mene letele težke spone, ko sem začela govoriti o svojih stiskah, ker če ne bi, potem bi se mi že utrgalo.Ker prej, ko sem možu ob njegovih izbruhih govorila, da bom vsem povedala, kaj se dogaja pri nas, je čisto mirno dejal, da kar naj, da bo potem meni in tistemu, ki se bo kaj vtikal, razbil g…Ali pa da kar naj povem, saj ljudje itak o meni mislijo, da sem …..V bistvu so to bile samo grožnje, ki pa sem se jih takrat silno bala in tudi ko smo se odselili od doma, sem bila čisto obupana, kaj bo, vendar taki psihopati pa se potem ustrašijo, ko vidijo, da si zbral moč in se jih več ne bojiš.Čeprav manipulacije pa lahko naredijo veliko hudega , saj pri otrocih dobim včasih nazaj take besede , kot da bi bile izgovorjene iz moževih ust.Ker, če povem čisto mali primer, kako se otroka lahko zavaja.Na primer otrok je v šoli naredil nekaj narobe in se je moral opravičiti pred celim razredom.To pove doma in jaz rečem, da naj drugič pazi in da se lahko takoj sam opraviči, ne da ga mora spomnit tovarišica, da pa ni naredil nič kaj tako groznega, da se to lahko zgodi vsakemu.Ko sliši to zgodbo oče, čisto ponori in že otroku reče, da je budalo, ker se je opravičil in da je učiteljica prf…., ker je to od njega zahtevala, da bo šel on v šolo….In ko mu jaz že stotič rečem, da naj se drugače pogovarja, reče, da sem prf…tudi jaz, ker koga bom zagovarjala , sina ali učiteljico.In ko hočem jaz kdaj sinu dajat vzgojne ukrepe, me na podoben način zdaj že on zavrne. V glavnem moja beseda v družini zelo malo velja, ker sem vedno popuščala zaradi tega ,ker je bilo dovolj že moževih zahtev in nisem hotela preveč obremenjevat otrok še jaz.Vendar tukaj vem da sem delala veliko napako, čeprav ne vem kako sploh lahko uspeš, če ti nekdo tvoje besede vedno dela nepomembne ali še kaj hujšega, zato me je strah, kaj bi bilo z otroci ob ločitvi .Koliko še hujših posledic bi to pustilo na njih, ker v bistvu ne vem kako bi se dalo z možem dogovarjat, ker mi že sedaj grozi, da on se nima kaj menit, če bom šla, grem lahko samo sama.Včasih se počutim tako v brezizhodnem položaju, da je groza, včasih spet zasije kakšen žarek, tako pa bi bila rada vesela mama svojim otrokom, tako bi jim rada kazala optimističen pogled na svet, vendar kaj ko otroci tako čutijo kaj se skriva pod nasmehom, kot da znajo brati iz oči.Saj drugače nisem skoz zagrenjena, zjutraj ko se sami rihtamo v šolo in v službo, prepevamo, se smejemo, pogovarjamo….Prav občudujem ljudi, ki znajo pogledati realno na svoje življenje oz na življenje s partnerjem in si natočiti čistega vina in se odločiti v dobro vseh.Saj že ločitev je sama posebi zelo stresna za vse člane, posebno še za otroke, lahko pa iz tega odrasli naredijo še večji pekel in tega se bojim.Se zavedam da mi vse to pisanje tukaj ne bo pomagalo, dokler ne bom naredila dokončnega koraka sama, mogoče pa potrebujem ob čisto izropani samopodobi, nasvete od drugih, ki so to že zmogli ali pa še upajo, da bodo.Res predolgo nisem spregovorila, zdaj pa mi vse te besede božajo dušo in mi govorijo, da le nisem tako nora, kot sem v bistvu skoraj že začela verjeti.Zato ljudje prisluhnimo drug drugemu, saj včasih že to rešuje ljudi iz brezen kamor so začeli drseti. HVALA VSEM IN VELIKO POGUMA IN SAMOZAVESTI VAM ŽELIM.
Gospa Ladi_m, vam lahko pišem na mail ali pa če želite, pišite vi meni.

Soseda, lep pozdrav

Napisala si, da je vajin terapevt dejal, da nismo arheologi, pač pa arhitekti.

Pravzaprav, ja, v tvojem primeru se strinjam s to izjavo.

Ta trenutek je zate vsekakor pomembneje biti arhitekt tvojega življenja, kot pa arheolog. Za arheologijo bo še čas, najprej se odloči za življenje.

V tem trenutku izvor vzrokov za situacijo, v kateri si, niti ni pomemben. Pomembno je, kaj boš storila. Kaj boš izbrala. Trenutno izbiraš vedenje predpražnika. Da nisi zadovoljna s tem vedenjem? Da ti prinaša le bolečino, solze, žalost? Da si nesrečna?

Potem izberi drugo vedenje, Soseda. Od tebe je odvisno, samo od tebe in od nikogar drugega.

Kakšne izbire imaš na voljo?
Jst vidim vsaj dve. Ena je, da ostaneš še naprej z možem in se vedeš dalje kot predpražnik. In zraven žrtviraš, se smiliš sama sebi, se navidezno obtožuješ, ker si taka srotka, da ne moreš proč, seveda kriviš moža in vse okrog sebe, ja, tudi sebe, da se ti to dogaja, lažno upaš, da bo pa morda kdaj bolje, da se bo spremenil /kakšna iluzija/, če boš še malček potrpela…in umiraš dalje. Ker umiraš.

Druga izbira, ki jo imaš na voljo je pa, da spokaš kufre in otroke /če so še majhni, če pa niso, je odločitev, pri kom bodo potem, njihova/ in odideš. Precej takoj. In začneš živeti. In si končno sam svoj arhitekt svojega življenja. In končno prevzameš odgovornost zase, za svoje življenje. Ker trenutno ga ne.

Soseda, še enkrat. Samo od tebe in izključno od tebe je odvisno, kaj boš izbrala. Za karkoli se boš odločila, bo to tvoja odgovornost.

Kakšne bodo posledice tvoje izbire?
Če se boš ostala v tem zakonu, se bo nasilje samo še stopnjevalo. Do kam, ne vem. Lahko te pobije enkrat, lahko ti njega, lahko se ti zmeša, lahko otopiš. Imaš vse možnosti da resnično hudo zboliš /nočem naštevati teh bolezni, ker vem, da jih strah pred njimi še pospešuje/. Ok, to si ti. Ampak tu so še otroci a ne. Jah, pravzaprav je ogromna škoda že narejena, to je dejstvo. Vzorci so že vcepljeni. V nadaljevanju se bodo samo še bolj zasidrali in dirigirali njuno vedenje v odrasli dobi, ki bo po vsej verjetnosti pač tako, kot ga spoznavata v družini. Kakšno pa naj bi bilo a ne.

Če se pa odločiš in odideš, te pa čaka kaj? Sprememba zagotovo a ne. A ni zanimivo, kakšni kjukci smo ljudje. Kako se bojimo sprememb in kako se jim upiramo. Do nerazumnosti. Predvsem ženske ste pripravljene trpeti najhujše psihično in fizično maltretiranje in se vdajate nesmiselnim iluzijam. Zakaj? Ker je to okolje znano. Ker veste, kaj lahko pričakujete, recimo batine za zajtrk, kosilo in večerjo, vmes pa žalitve, podjebavanje, prezir, ustrahovanje, prepovedi pa tko. Se tolažite, da če ni pijan, je pa dober človek, da morda celo zaslužite pretepanje, da ste najbrž res slabe, ga opravičujete, češ da moški pač mora udariti ženo, ker če on ne ve zakaj, ona že ve, da ima v službi probleme in podobne bedastoče. A da bi zbrale pogum in odšle, ne, to pa ne. Ker, kaj pa, če bo še slabše. Ja le kako je lahko slabše. A je lahko še kaj slabše kot to, da nisi vreden nič, da si njegova last, da dela s teboj slabše kot z živaljo, da nimaš svoje samopodobe, svoje vrednosti, da nisi človek, da si nula?
Torej, čaka te sprememba. Nič več zmerjanja, žaljivk, prepovedi, nadziranja, pretepanja, poniževanja, strahu, zagovarjanja za vsak svoj korak. Ti boš morala prevzeti odgovornost za svoj vsakdan. Kaj boš počela čez dan, ali boš šla na sprehod z otoci ali sama, ali boš šla na kavo s prijateljicami ali prijatelji, ali boš šla v kino, ali boš spala po kosilu, kaj boš skuhala, kaj boš brala, ali boš pisala na forum. Dihala boš, živela boš.Arhitektka in gradbenik svojega življenja boš. In čas bo za arheologijo. Lahko boš začela delati na sebi. Prepoznavati vzorce, po katerih si delovala in deluješ, iskati njhove vzroke, jih preobražati. Razumeti mehanizme, zakonitosti, po katerih delujemo mi in odnosi. Vse to boš lahko počela. Kaj pa otroci? Zdej, kot sem ti že napisal, škoda je že storjena in to velika. Vendar, ljudje smo znani /sploh otroci/ po tem, da smo žilavi in učljivi. Vedno se splača delati z otroci. Nikoli niso prestari za spremembe. Če boš delala na sebi, na spreminjanju sebe in to tudi živela, bodo otroci opazili in sprejemali. Garantirano. Če boš spremenila odnos do njih, do sebe, do okolja, boš s tem vplivala nanje. In se bodo pričeli spreminjati, spreminjati vzorce, ki sta jim jih nabila vidva v njihovi rani dobi. Ne vseh in ne takoj. Ker to je tek na dolge proge.

Evo Soseda, sedaj si ti na potezi.

en bk

V globalu je tvoje izvorno vprašanje, oz. sestavek na temo “nikoli dovolj poguma za odhod”.

Brez predolgih filozofij (razen če jih imaš rada, potrebuješ..) daje to slutnjo tvoje neodločnosti kar ti je bilo po eni strani skozi vse pisce jasno navedeno, upam da vidiš. V življenju je potrebno postaviti jasne mejnike, drugače lahko stopaš na mestu vekomaj. In če si prebereš vsaj moje tri stavke v začetku mojega prejšnjega pisanja, k temu pravzaprav nimam dodati kaj več. Ker bi bilo brezsmiselno.

HVALA obema za vajin čas in za razmišljanje o mojem življenju.V bistvu sploh ne morem dojeti, da obstajajo tudi moški, ki tako gledajo na življenje in so sposobni prisluhniti in svetovati ljudem v stiski.Res občudovanja vredno.Še eno napačno moje gledanje na moške, saj z mojim možem hitro zaključiva pogovore o življenju, kajti on pravi, prej je bilo tako, zdaj se bomo trudili, ne komlicirajmo, uživajmo, v bistvu pa drastičnih sprememb ni.Zakaj vztrajam že toliko časa, sem že veliko napisala, res pa je tudi nekaj, da se mi zdi totalno krivično, da bi jaz zapustila hišo, ki sva jo dobila od mojega očeta vsak pol, čeprav je res, da je veliko vlagal v obnovo moj mož. Da mi je krivično, da bi otroke vselila v kakšno majhno stanovanje v bloku, ker sta navajena živeti vsak v svoji sobi, veliko sta zunaj pred hišo, jaz imam vrt, ki ga z veliko ljubeznijo obdelujem, imam veliko rož, ki so mi v veliko veselje, da ne govorim še o mnogih živalih, ki jih imamo.Kako naj sama nudim vse to otrokom, pa še počitnice, pa izlete, pa darila…Kaj če mi bosta to potem očitala kaj sta izgubila, oz . da sploh ne bosta hotela z menoj.Še tega pa mislim, da ne bi preživela, z a t o s e b o j i m tega koraka.Bojim se prizadeti tudi ostale najbljižnje, zato vedno rečem, bolje da trpim samo jaz, ne pa še toliko ljudi poleg.
Zavedam se , da si moram sama priboriti pravico odločanja o svojem življenju, toda jaz nisem sama.Vsako moje dejanje potegne za seboj življenje še ostalih družinskih članov.Odgovorna sem svojim otrokom,saj jim moram biti dober

zgled , kje si mora človek postaviti mejo, da ne bodo tudi oni dovolili, da jih bodo drugi maltretirali, oz. da ne bodo oni tisti, ki bodo ranili druge.Toda jaz sama ne zmorem tega, osebnost mojega moža je močnejša, nikoli ga ne bom umirila, samo še bolj ga bom razbesnela s svojim dejanjem. Ne mislite, da samo tiho ždim doma.Trudim se na vse kriplje, da bi v hiši zavladal mir, ljubezen, spoštovanje, stalno opominjam na to ,tako da včasih izpadem že kot nekakšna tečnoba, vendar mene najbolj boli, če ni harmonije.Ne mislim v tem smislu, da bi moralo biti spokojno, ampak da bi čutili drug drugega, se znali pogovorit na spoštljiv način, tudi če so različna gledanja na stvari.V glavnem, da bi v hiši vladal nek mir , ne pa stalno obsedno stanje.

JA CEC potrebujem pogovor, zato toliko pišem in sem vam res iz vsega srca hvaležna, da mi prisluhnete in še kaj napišete, saj verjamem, da so ti odgovori objektivni, ker nismo v kakršnih koli povezavah in vsak lahko čisto neobremenjeno pove svoje mnenje.Zavedam se, da bom morala še veliko delati kot arhitekt na sebi , to pa bo šlo tudi en del s takimi nasveti kot jih daješ ti, en_bk v povezavi s svojo ženo, mislim. HVALA!

Ti se še kar trudi naprej! Zardi otrok, zaradi družine, zaradi ugleda, skratka zaradi drugih. Samo probaj si zamisliti situacijo čez 10-15 let. Otroci so odšli, imajo svoje družine. Ti pa sama s svojim gospodom v vaši veliki urejeni hiši. A te kaj moti na tej sliki? Če ne, potem pa kar naprej.
Pa res veliko, veliko sreče!!!

Nezavidljiva situacija. Vsi, ki to beremo vidimo enako.
Vprašanja, ki se mi tukaj pojavijo pa so:
Zakaj moraš hišo zapustiti ti in otroci? Ti se moraš odpovedati vrtu, rožam, živalim; otroka vsak svoji sobi?
Tvoj odgovor soseda predvidevam vnaprej. On se trudi, on ne čuti potrebe, da mora stran in tudi ne bo šel.
Kako prisiliti človeka, da naj zapusti hišo sam? Fizično? Zakaj mora soseda žrtvovati vse, kar ji veliko pomeni, prav tako otroka. Oditi v neko stanovanje, potem pa se leta tožariti glede delitve premoženja. Samo zato, da se ga reši?

Kakšne odgovore pa imate na to?

Vse dobro, Lara

Ni je materialne dobrine čez duševni mir.