Pozdravljeni,

sem 31 letna zenska, in kot je ze razvidno iz naslova, nikogar ne pustim do sebe, pri cemer mislim na moske.

Ce pogledam povrsinsko, je bilo moje otrostvo normalno. Ampak nekaj ni bilo prav, ceprav ne morem s prstom pokazati kaj. Kot otrok sem bila zelo zalostna, sramezljiva, introvertirana. Mama in oce sta bila vec ali manj cele dneve v sluzbi, pa tudi sicer nismo imeli prav pristnih odnosov. Ne spomnim se niti enega objema, pohvale, pogovora o cemer koli pomembnem. Prijateljev nisem imela, ker na vasi ni bilo otrok moje starosti, z bratom nikoli nisva bila povezana. Pocutila sem se zelo osamljeno, predvsem pa neljubljeno. Vedno sem imela obcutek, da ima mama rajsi brata. Z ocetom sem imela dober odnos, ker sva si karakterno zelo podobna in imava skupna zanimanja, o mami se npr. danes ne vem nicesar oprijemljivega (kaj je njena najljubsa hrana, glasba, karkoli, kaksno je njeno stalisce do vere, politike … ona o vsem rece, da ji je vseeno). Pocutila sem se tudi zelo grdo, zelo dolgo sem bila postrizena na fanta in ta obcutek grdosti je ostal v meni dolgo. Od najstniskih let pa tja do sredine dvajsetih imam zelo malo fotografij, ker se enostavno nisem zelela slikati, saj sem bila prepricana, da sem grda. Kot otrok sem izredno veliko sanjarila (vedno eno in isto – da bi spoznala fanta, s katerim bi se nesmrtno zaljubila drug v drugega), moje edine prijateljce pa so bile domace zivali. Tam okrog 10 leta sem zacela razmisljati o samomoru, vendar sem si rekla, da bom se malo pocakala in videla, ce bodo stvari res postale nevzdrzne. In zelo zgodaj (vsaj v 1. razredu, ce ne prej) in zelo pogosto sem se zacela samozadovoljevati. Do kaksnega 10 leta sem se mocila posteljo in zelo nerodno mi je bilo, ko sem mamo slisala o tem govoriti prijateljicam.

Ob prehodu na sredno solo sem prvic zapadla v depresijo, saj sem izgubila edino prijateljico (ta se je pac zacela druziti z drugimi, pa hoditi s fanti, normalno pac). Kaksnih 9 mesecev nisem sla nikamor drugam kot v solo in potem domov. Pocutila sem se zelo tesnobno, sicer se iz tistega obdobja ne spomnim kaj dosti. K sreci je depresija potem izzvenela in do konca sole sem si nabrala kaj nekaj prijateljic, sicer povrsinskih, a vsaj druzbo sem imela. Fantje so se zanimali zame, a meni je bilo ob tem izredno neprijetno, sram me je bilo in hotela sem kar zbezati, ne glede na to kako zaljubljena sem bila. Okrog fantov sem se vedno pocutila zelo neprijetno in ni bilo govora, da bi s kom bila, pravzaprav pa sem pocutila prevec grdo za kogarkoli, ko pa je bilo okrog toliko lepsih punc.

V studentskih letih sem bila sorazmeroma v redu. Predvsem sem veliko zacela piti alkohol in to je bil moj nacin druzenja, saj sem bila sicer prevec sramezljiva. Moskih sem se se vedno bala, moje prijateljice pa so me zbadale, da sem ledena kraljica. Pa nisem bila, le nisem se pocutila dovolj dobre za kogarkoli! Potem se pri 22ih vendarle spoznala fanta, ki mi je bil vsec in postala sva par. Seveda pa je bil tudi on custveno nedostopen in precej sebicen in ponovno sem se borila za ljubezen nekoga, ki mi je nikoli ni dal. Vecino zveze sem bila depresivna, jokala sem vsak dan mesece in mesece in si nestetokrat zelela, da se zjutraj ne bi zbudila. Iz tistega obdobja imam velike luknje v spominu. Tocno sem vedela, kako bi storila samomor, vendar so bile to vendarle precej oddaljene misli. Pila sem nenormale kolicine alkohola, po drugi strani pa sem se tudi veliko gibala v naravi in morda me je prav to resilo. No po 5 letih sem vendarle sklenila koncati zvezo, saj sem koncno dojela, da je iz mene izvabljala najslabse.

Po razhodu so prijatelji in sodelavci komentirali, da kar zarim in kipim od zivljenja. Res je bilo, pocutila sem se olajsano in veliko sem se smejala. Potem sem hitro spoznala fanta s katerim sva bila skupaj le za seks (pobuda predvsem z moje strani), ampak on se je do mene obnasal nespostljivo in zvezo sem takoj prekinila. Po tistem sem bila zelo prizadeta, vendar so najbrz sele takrat zacela iz mene bruhati potlacena custva se iz prejsnje zveze. Bilo je zelo hudo, takrat pa sem res pila enormne kolicine alkohola, ki se jih ne bi sramoval niti najhujsi pijanec. Niti ne vem vec, kolikokrat sem se napila prakticno do nezavesti, malo sem tudi eksperimentirala z drogami in res je bilo zalostno. Imela sem se nekaj avantur za eno noc s popolnoma nakljucnimi moskimi, ob katerih nisem cutila popolnoma nic (seveda pa sem bila vsakic pijana). Spet sem se ogromno jokala, zgodilo se mi je tudi, no tezko je opisati, kot bi mi mozgani preklopili v neko drugo stanje v katerem me je pomirila le misel na gotovo smrt. Spomnim se, da sem si v tistem stanju rekla, saj je ok, itak se bos ubila in le to me je zbudilo iz histericnega joka. Ko sem se zbudila, sem se ustrasila svojih misli. Odlocila sem se, da se spravim k sebi, vrgla sem se v delo, sport in dokoncanje studija.

Potem sem se kar iz danes na jutri preselila v tujino, brez enega poznanstva in brez sluzbe. Ampak tam se mi je odprl drug svet. Bila sem tako zelo srecna, spoznala sem veliko dobrih ljudi, veliko sem se smejala. Najboljse od vsega pa je bilo, da sem sama sebi postala vsec. Z veseljem sem se pogledala v ogledalo, cesar prej nisem dozivela nikoli. Koncno sem razumela kaj ljudje mislijo, ko pravijo da se dobro pocutijo v svoji kozi. Spoznala sem fanta s katerim sva si bila vsec (z moje strani je slo predvsem za fizicno privlacnost) in zacela sva se videvati. Dogovorila sva se, da bo med nama samo seks, in da bo ta zveza ostala samo med nama. Meni je to odgovarjalo, saj me je se danes zelo sram s fantom se pokazati pred ljudmi, ne glede na to kako privlacen ali uspesen ta fant je. Kakorkoli, fant se je vame zelo hitro zaljubil in mi to povedal, jaz pa vanj ne. Rekla sem mu, da je bolje, da prekineva zvezo, ampak on me je se vedno kontaktiral in ponovno sva pristala skupaj. Tako sva nekaj casa nadaljevala in tudi v meni so se razvila custva. Bil mi je v zelo veliko oporo, ko sem imela tezave in nasploh je bil do mene tako nezen kot se noben clovek prej. Seveda je ves cas zelel vedeti pri cem je, jaz pa se nisem mogla odlociti, ceprav sem ga imela rada (in ga se imam). Kar dusilo me je in nisem mogla spati, ko sem razmisljala o najini skupni prihodnosti. Zvezo sem prekinila. In kaj sedaj? Predstavljam si, kako objeta leziva v postelji, kako si izkazujeva neznosti … bolano, vem! Sele sedaj sem ugotovila, da tako intimna kot z njim, nisem bila se nikoli. Pa sploh ne vem ce hocem nazaj. V glavnem, sem ena velika zmeda, ki ne ve kaj hoce. Zelim si biti ljubljena, pa nikomur ne pustim, da bi me ljubil. Saj sploh ne vem, ce sem bila kdaj ze res zaljubljena in ce sem kdaj ze res ljubila. Zagotovo se nikoli nisem cutila metuljckov v trebuhu. Sedaj vsaj pijem ne vec, ampak volje do zivljenja pa tudi nimam pretirane. Vcasih si spet zelim, da se zjutraj ne bi zbudila ali da bi dobila raka. Veliko sem se jokala, potem pa sem bivsemu fantu napisala pismo v katerem sem mu opisala celo otrostvo in mladost in mu ga seveda nisem poslala, ampak sele po tistem mi je odleglo. Sedaj se poctim, kot da sem nekomu koncno povedala svojo temno skrivnost. Res ne vem, od kod vse te cudne crne misli, nezaupanje v moske (se vedno si namrec mislim, da me moski pa ze ne more imeti rad, da me bo slej ko prej prevaral in podobo)? Sedaj sploh ne vem ce si se zelim zveze, ko pa je vedno tako tezko. Kaj lahko storim, da bom koncno normalno zazivela?

Lepo pozdravljena!

Se opravičujem za zapoznel odgovor. Veseli me, da ste se odločili deliti z nami svojo zgodbo, saj nas naše življenjske izkušnje vedno bogatijo. Seveda za vas vse skupaj ni bilo lahko, vendar imate vse možnosti, da poiščete svojo srečo in se odprete ljubezni.

Strah vas je, saj prave ljubezni do sedaj žal niste prejela. Vajena ste nekakšne samote, tako ste si tudi drznila od enkrat oditi v tujino, saj vas tu ni nič vezalo.

Ves čas pa pravzaprav, tako kot vsak od nas iščete ljubezen, predanost, pripadnost. Zmedeni ste zaradi “tuje ituacije”, saj tega še niste spoznali in posledičnega strahu.

Toplo vam priporočam psihoterapijo, saj je za vas pomembna predelava vzorcev, čustev, strahu…Lahko me kontaktirate v kolikor želite.

Vse dobro vam želim,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555

Hvala za odgovor

Res je to kar ste napisali, vajena sem samote in tako mi na nek nacin najbolj ustreza, me najmanj boli. Zelo si zelim imeti zdrave zveze, vendar mi je vse bolj jasno, da mi to enostavno ne gre. Kadar sem s kom, se v odpre cel vihar bolecih custev, pocutim se tesnobno in sprasujem se 1000 vprasanj, na katera ni odgovora (ali je on res pravi, kaj ce me cez x let prevara, kaj ce meni cez n let ne bo vec do seksa z njim, kaj ce mi bo cez par mesecev vse na njem slo na zivce, kaj ce zaradi tega ker bom z njim ne bom spoznala tistega, ki mi je res namenjen…). Mislim, da je z leti vse tezje.

Malo sem brala o stilih navezanosti in popolnoma se najdem v “Fearful-Avoidant” stilu. Nekega dne bom res sla na terapijo, ampak sedaj sem v tujini in trenutno res nimam te moznosti.

Lepo pozdravljena,

poskušajte s soočati s situacijo, s strahom….ga umsko analizirati in začutiti…Takrat bosta tesnobnost in strah uplahnela. Postaviti si morate jasen cilj, tako boste tudi v nezavednem hitreje pripadni le temu.

Sprostite se…zabeležite si, katere značilnosti si želite, da vaš partner ima (cilj in fokus). Kakšna ste v bazi vi, da veste kaj želite…Potem ni več težko…potem si morate samo še “dopustiti”, da takšno osebo uvidite…

Lep pozdrav in vse dobro vam želim,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]