Pišem zaradi dogodkov kateri me spremljajo že dober del življenja in nikakor ne gredo iz glave. Vsake toliko se zbudijo, naredijo nevihto in povzročijo sume. Še bolj sumim v resničnost zaradi obnašanja osebe, ki je utrpela škodo.
Namreč, pred davnimi leti smo kot otroci brez spremstva odraslih in zaradi vojne pristali v težki življenjski situaciji. Jaz sem bila komaj polnoletna, sestra 14, brat pa 10 let. Ker nas nobeden od številnih sorodnikov ni hotel, smo bili preveliko breme, sem prevzela skrb za nas. Najprej smo se naselili v en manjši kraj kjer so bivali sorodniki od očeta. Sestra je že prej (nekaj mesecev pred nami) bila gor, s staro mamo in ostalimi sorodniki, brat in jaz sva se ji pridružili kasneje. Trajalo je, da smo se namestili. Potem sem skrbela za nas po najboljših močeh. In je kazalo, da bo vse v redu, da nam bo dobro. Nakar je priletelo kot strela z jasnega. Poklicali so iz CSD da naj takoj pridem. Potem so mi povedali kaj se je zgodilo. Spomnim se samo besed, da moramo takoj stran in če imamo kam iti. Poklicala sem teto, mi reče da ja, spakirajte in pridite takoj pa sporoči kdaj pridete da vas počakam na avtobusni postaji. Sem letela spakirat in na hitro zaključiti, preverila kdaj imamo bus, popoldan letela še enkrat poklicati teto. To je bil dan, najhujši od vseh. Morali smo takoj oditi in prav vsi so nam zaprli vrata. Ne bom pozabila kako mi je tisti popoldan, nekaj ur kasneje, teta rekla: meni ne hodite na vrata, jaz s tem nočem imeti nič. Kaj takšnega ne pozabiš. Ne moreš če se še kako trudiš. Namestili smo se v varno hišo. Uradne službe so poskrbele za našo varnost, uredile prepoved približevanja ipd., namestitev na varnem. V novi kraj smo prišli na hitro. Sorodniki so se med seboj dogovorili kako smo si to vse izmislile ker hočemo biti pocestnice in kurbe. Teta nas je potem kasneje obiskovala ker smo ji bili dobri za pokoristit, pa zato da je preverjala ali smo res kurbe, ker so prav čakali na dokaze in zadoščenje. Za varstvo njenih otrok sem potem bila super, da bi pa ona nam pomagala ko je bilo treba pa ne. Drugi sorodniki nas niso obiskovali niti so bili zainteresirani da bi kakorkoli skrbeli za nas. V novem okolju smo se namestili, nekako začeli normalno živeti. Kar dobro sem se znajdla in poskrbela, da nismo bili lačni niti bosi. Trajalo je nekaj let. V tem času so seveda uradni organi poskrbeli tudi za preiskavo. Ravno tako je urejeno za psihoterapije za sestro. Sem jaz skrbela za to, da je redno hodila in dobila vso potrebno pomoč. Svojo sestro nisem nikoli spraševala niti silila v kakršnekoli razlage ali pripovedovanje o tem kar se je zgodilo. Ves čas sem ji brezpogojno verjela, jo vedno obravnavala kot žrtev in ščitila. Naša ljuba teta, ki je drugače že celo življenje zaposlena v zdravstvu, se spomnim, takrat na vse načine pritiskala na sestro da bi ji razlagala kaj se je zgodilo. Zelo nečloveško je takrat postopala s sestro. Sploh k človek dojame dejstvo da gre za osebo ki celo življenje dela v zdravstvu. Sedaj pa razumem, da je na vsak način hotela dokazati da se lažemo. Hotela je sestro prisilit, da bi rekla kako ni res, kako smo se zlagale. Sestra se je izogibala kontakta z njo. Enkrat se spomnim je teta od mene zahtevala da pošljem sestro da bo čuvala njeno hčer. Ker sestra ni hotela iti, sem to rekla teti in se je skregala z menoj na mrtvo. Hočeš, kako se upamo kaj takšnega saj nam je pomagala in smo ji dolžni biti na razpolago ko ona to reče. Sestro nisem silila, je pa res, da sem jaz potem plačevala ceno za vse. Nekdo je pač moral udovoljit zahtevam da bo mir pri hiši. Če sem se uprla sem potem še od matere bila napadena. Po nekem času je sestra zaključila s terapijami. Psihiatrinja je tako rekla. Jaz se nisem vtikala, sem verjela strokovnjakom. V tistem času ko smo mi sami živeli skupaj, je sestra postala zelo sproščena in svobodna. Ugotovila sem tudi, da ima fanta. Ker je bil tip starejši od mene, sem sestri prepovedala da je z njim. On je bil že dovolj star za poroko, ona pa mula, še v osnovni. Sestra je bila jezna in prizadeta. Se spomnim da je enkrat zbežala od doma, ker sem ji jaz pač prepovedovala, da bi se okoli potikala in preživljala čas na cesti, pa da bi imela fanta. Moja sestra in brat sta imela v tistem času normalno življenje kolikor sta ga pač lahko. Jaz sem skrbela da smo dobili vse potrebno, kuhala, praha, pregledovala naloge ipd. Onadva sta imela samo šolo. Po nekaj letih so se stvari uredile in sta brat in sestra ostala s starši. Jaz sem se odločila za samostojno pot. O situaciji s sestro se ni govorilo. Moja sestra ni nikoli sama kaj rekla, jaz nisem spraševala. Sem pač mislila, da jo boli in nisem želela povzročati še več bolečine. Moji starši niso nikoli vprašali ničesar. Niti enkrat samkrat. Ker sem se takrat uprla in odločila za samostojno življenje, sem bila izobčena, izbrisana. Za njih nisem obstajala več. Tudi danes ne. Po vseh teh letih, sem uspela pridobiti tudi potrdilo s katerim se je dokazala resnica, ga dostavila vsem pa spet nič. Ni dovolj. Še vedno je vse laž in izmišljotina. Moja mati je enkrat omenila kako je sestro spraševala da ji pove kaj je bilo, pa ji sestra ni hotela nič povedati. Mene ni nikoli vprašala. Nikoli, niti enkrat samkrat. Pred nekaj leti, ko sem še hodila domov, se je zgodilo to, da je ena od sorodnic iz očetove familije, prišla nenapovedano, je vstopila v sobo. Jaz sem takoj šla ven. Nisem pričakovala da bo prišla noter. Mati jo je skoraj prisilila da je prišla noter v hišo. Zakaj? Šele zdaj razumem zakaj. Zato da se je še naprej glumilo in igralo njihove umazane igre ignoriranja. Moja mati je tista ki ves las skrbi zato da se navzven kaže kako ni bilo nič, kako je vse v najlepšem redu, kako se mi vsi super razumemo. Huh. Kar omedlela bi ko pomislim na vse, ko dojamem kakšen človek moraš biti da lastnega otroka žrtvuješ zato da sosedje vidijo kolk je v tvoji hiši vse super. In to je bila ena od sorodnic ki je na sodišču pričala kako smo se mi to vse zlagale. Jaz sem letela ven iz sobe. Bi šla ven preden je una vstopila not, samo nisem pričakovala tega, nisem vedela da je moja lastna mati takšen gnoj od človeka. Tisti čas sem preživela v drugi sobi. Ko je una odšla, sem šla nazaj v kuhinjo nakar me mati napade, verbalno in fizično, da kako me ni sram, kako se obnašam, da mi ne bo krona z glave padle če se z njo pozdravim. V tistem trenutku sem bila šokirana, najprej zatečena zaradi situacije o kateri se mi sanjalo ni, da se bo zgodila, potem pa še z nastopom matere. Od šoka sem obstala in nisem znala niti a izustiti. No, od tistih časov naprej sem začela počasi rezati vrvi in se odmikati od te morilske družine. Nekaj časa po tistem sem materi v enem od pogovorov omenila kaj je naredila in da mi ni bilo prav ko me je napadla zaradi tiste svinje, ki je na sodišču lagala. Njen odgovor pa me je še bolj pahnil v zagrenjenost. Na ta moj komentar mi je rekla da se lažem, da to ni res, da se to ni nikoli zgodilo. Nekaj mesecev od tega razgovora pa mi je teta povedala kako jo je moja mati prosila da ji prevede tisto potrdilo s katerim se dokazuje da je storilec poslan v zapor, tj. stric ki je spolno zlorabljal mojo sestro. Nakar sem jaz poklicala mater in vprašala če je res teto spraševala da ji prevede potrdilo. Zakaj ni men rekla da naredim prevod, zakaj men ni nikoli rekla da ji ga prevedem? Je bila samo tiho. Niti besedice ni izustila. Seveda a ne, kako bo mene spraševala, saj se jaz lažem, saj sem jaz izmislila vse te laži. V vsem tem času so se moji starši lepo družili in prijateljevali s sorodniki, ki so na sodišču lagali kako smo se vse izmislile. To ni bil problem. Mi otroci smo bili nevredni. Ni bilo pomembno kaj je res in kdo ima prav, nič ni pomenilo da je sodišče dokazalo. Ne. Ni bil zadosten dokaz da je ta stric odsedel zapor skupaj s sinom od maminega brata, tj. našim bratrancem. Stric je bil v zaporu zaradi zlorabe sestre, bratranc pa zardi mamil. In to spet ni bil zadosten dokaz da naši starši potegnejo črto in se postavijo na tisti stran na katero je prav da se postavijo. To ni bilo dovolj da bi kdorkoli od sorodnikov ki so tako pljuvali po nas in tako čakali dokaze s katerimi nas bodo dokončno pokopali, rekel ali omenil da so bili v zmoti ali kaj podobnega. Nikoli. Tudi vprašali niso nikoli kaj se je zgodilo, kaj je res. Oni so se enostavno med seboj dogovorili da smo me krive, da se lažemo in to je to. Idelana prilika za njih da se nas dokončno znebijo kar so tudi naredili. Nobeden od maminih bratov ni prišel na obisk. V vsem tem času ko smo bili sami, ni eden od njih prišel pogledat kje smo, ali imamo za jest ipd. so pa zato leta kasneje naredili takšno sranje ker jaz njih ne obiskujem. Napadi iz vseh strani, da zakaj ne grem na obisk, kakšna sem, kako me ni sram, kako se obnašam, kako so nam oni pomagali jaz pa se tako obnašam sedaj. Neštetokrat. In to se je dogajalo vedno tako da so naredili paniko na mojo mater, ona pa name. Polovico življenja živim v tujini. Nikoli, niti enkrat nisem doživela da bi me oče ali mati poklicala vprašat kako sem ,kje sem, ipd. Niti enkrat. Tolika leta sem jaz vztrajala, klicarila, še tisto malo denarja zapravila na klice. V zameno sem dobila naslednje: če se je oče oglasil je njegova reakcija bila: izvoli, kaj rabiš. Potem je dal tel. Materi, ki mi je rekla naslednje: kje si, kako si. A si bila pri teti, a si bila pri stricu. Zakaj ne? Ti si njih dolžna obiskovati in pomagati. Oni so tebi pomagali. In to je trajalo dve desetletji. Dokler mi ni počil film in sem nehala klicati in imeti stike s komurkoli. Predolgo sem odlašala…… to bi morala narediti ko so nas postavili pred vrata takrat ko je bilo najhuje. Nikoli, niti enkrat samkrat nisem dobila Hvala od nobenega. Marsikaj sem žrtvovala za druge, za starše, pa za sestro, pa za brata, pa za teto, v zameno razen posmeha in poniževanj drugega nisem dobila. Moja sestra ni niti enkrat v vseh teh letih spregovorila besedice o tem kar se je dogajalo. Enkrat sem jo dobesedno prisilila da mi je govorila o tem, samo to kar mi je povedala me ni prepričalo niti pomirilo. Ne vem več kaj naj verjamem. Izobčena sem od vseh. Za celotno familijo sem jaz neki, en čudak, en idiot. Vse kar mi moja mati, moja sestra in brat imajo za povedati je to da sem jaz čudna, da se z menoj res ne da, da sem nekaj. Ko sem vprašala pa kaj sem to jaz, nisem nikoli dobila konkretnega odgovora. Za takrat ko kaj potrebujejo pa sem čist v redu. Nikoli nisem doživela da bi oni zame kaj naredili, da bi skrbeli zame, da bi jih zanimalo zame. Tudi ko sem hodila na obiske sem bila tam pa kot da ne bi bila. Njim je bilo odveč da bi se z menoj ukvarjali, da bi mi namenili svoj čas. Je bilo bolj pomembno, da gredo ven s prijatelji kot da so tisti večer z menoj. Pa hodila sem max 2 na leto na obisk. Nisem vredna toliko da bi se kdaj spomnili name in me poklicali ali poslali sms. Sestra se je poročila, ima svojo družino. Njeno otroci so tudi že navajeni da so me klicali samo ko kaj rabijo. Če sem prišla na obisk brez darila, so me že čudno vsi gledali. Brat se je menda prek kratkim poročil. Tudi toliko nisem bila vredna da bi mi sporočil da se je poročil, kaj šele da bi me povabil na poroko. Od znancev sem izvedela da se je poročil. Od ostalih tudi nisem nič izvedela. Nobeden me ni poklical, ali napisal e-mail. Ne sestra, ne mati, ne nobeden. Takrat ko naredijo nekaj takega kar ni ravno fer do mene, se skrijejo v mišjo luknjo. In kako je to prebrisano in zlobno. Brat se je poročil decembra. Januarja od ene prijateljice umre oče in jaz bratu pišem email da če ne drugega izreče sožalje, ker se pač poznajo, in nič. Mi odgovori ok in to je vse. Februarja se jaz dopisujem s to isto prijateljico in ona mi reče: hej, pa tvoj brat se je kar poročil….. Sem bila zelo presenečena. In zelo me je zabolelo. Res. Ko se spomnim da sem svoja najlepša leta, svojo mladost, žrtvovala, da sem skrbela za nas tri, in danes za te ljudi za katere sem marsikaj žrtvovala nisem vredna niti da bi mi povedali hej poročil sem se. Ne govorim o sosedu, o znancu in nekomu ki ni moj bližnji. Nato sem enostavno pustila vse pri miru. Nekaj mesecev je šlo okoli. Ne duha ne sluha, od nobenega. V zemljo so se vdrli. Nato sem ob eni priliki sestri napisala email, kako kaj, kaj dogaja. Odgovor: ah nič posebnega. In me je kot po stari navadi takoj zagrabila za korist, zato da sem nekaj za njeno hči kupila. In seveda sem jaz naivno tako kot vedno, zagrabila in naredila kar je zahtevala. Vendar zadnjič. Zagotovo. Pa ne zato ker ne bi imela rada otroke, temveč zato ker si ne zaslužijo. Niso vredni. V vseh letih nisem zaslužila darila od njih in ga tudi oni od mene ne zaslužijo. Nato pa sem svoji ljubi sestri napisala zakaj mi ne pove da se je brat poročil. In mi odgovori, da to ni njena stvar, da se ona ne bo vtikala v to kar je med nama. Da pa tut ne vem kaj ni bilo, da je ona šla na poroko, je blo ne vem kaj ipd…. istočasno sem brata napisala email in mi odgovori, da ja, poročil se je, da je blo vse na hiter, da nič ni delal neke veselice ipd. Wau. Me je skoraj kap. Vsaj laži bi lahk uskladila. In znova, tko kot vsa ta leta, se zgodba obrača v smer kako sem jaz nekakva, kako sem jaz čudna, kako se z menoj ne da in zato itak nisem nikjer zaželena. Spet sem jaz kriva, spet sem jaz črna ovca. Razen za korist – takrat nisem črna ovca. Ko kaj potrebujejo nisem čudna. In tako se vsi, moji starši, moja sestra, moj brat, vsi sorodniki katerim sem jaz zaupala, katerim sem verjela, katere sem vštevala v iskrene ljudi, obnašajo do mene. Vsem sem dobra ko me rabijo kaj ponucat. Takoj ko me ne rabijo več, sem najbolj grda oseba. Izkoristijo vsako priložnost da se mi posmehujejo, da me opljuvajo. Nikjer nisem zaželena. Najprej pri svojih starših. Ne vem in ne morem razumeti kako lahko starš toliko sovraži lastnega otroka. Jaz ne vem s čem sem si zaslužila toliko sovraštvo od matere, kaj sem ji naredila da odkar obstajam dela lažnjivko iz mene in izkorišča vsako priložnost da mene okrivi za kakšno reč,. Ne vem kako je lahko ena mati tako sovražna, da otroke hujska in dela konflikte med njimi. Se spomnim v tistem času ko smo mi trije živeli sami, sem velikokrat marsikaj uspela, pa tut staršem smo pošiljali denar in ostalo. Potem sem enkrat uspela narediti za mater dokumente da je prišla k nam. zapravila sem zadnji denar da sem vse zrihtala, da sem vse plačala. Potem pa sem še tisto denarja kar mi je ostalo zapravila da je ona lahk kupila darila da je obiskala svoje brate in sestre. Ostalo mi ni skoraj nič več, nekaj malega. Dva sni preden naj bi šla domov, ne vem kje sem bila, sta z bratom še tistih nekaj kovancev ki sem jih imela, vzela in šla v trgovino zapraviti. Jaz sem slučajno izvedela in potem sem se začela jokat, ker sem vedela da pač nimam nobenega denarja več, nakar j ebrat skočil name, me boksal, mati pa je sedela in se smejala s takšnim užitkom, da nisem mogla verjeti. Iz oči ji je sijalo zadovoljstvo, bratu pa niti besedice ni rekla. Nato je ona šla nazaj domov, jaz sem ostala z dvema otrokoma, pubertetnikoma, brez denarja. Jo ni zanimalo. Niti vprašala me ni od česa živimo, kako živimo, od kje nam denar, nič. Niti enkrat mene moji starši niso povprašali po tistem času, niti enkrat jih ni zanimalo od kje, kako, kaj, zakaj, kdo nam je pomagal, od kje nam denar. Niti enkrat. Niti so kdaj omenili da sem jaz naredila kaj za njih. Danes od vseh dobim odgovor, da če bi bila čemu bi se poročila in imela svojo družino, saj ni čuden da me nobeden noče glede na to kakšna sem, ipd. ipd. Da bi kdo rekel hvala, bog ne daj. Danes moj brat in sestra ližeta riti teti in stricem, ker so jim oni toliko pomagali. Njim se moraj oddolžiti ker so jim v tistem času toliko pomagali. Jaz nisem naredila nič. Niti omeniti se ne sme da sem jaz kaj naredila za njih. Sem enkrat bratu rekla, da sem v tistem času jaz dejansko naredila največ in največ pomagala, če že hočemo o tem govorit nakar me je v pričo mojih staršev napadel, da kaj se jaz mečem ven, da kaj mislim da sem, saj me nobeden ni silil da kaj naredim za njih, sama sem hotela, pustila bi jih in šla svoje življenje živet. Njemu je bilo takrat 10 let. Moji starši so poslušali in niti besedice niso črhnili. To imam danes za zahvalo da sem bila osel za njih, takrat ko so nas vsi postavili na cesto, takrat ko nobeden ni hotel vedeti za nas. Se spomnim ene situacije, ko je oče zahteval ,da gremo nazaj. Vojna je še divjala, najhujši del vojne je bil takrat. In naša teta je čist umirjeno in skulirano rekla, da je tako prav, da naj kar gremo domov. Kar strese me zdaj ko pomislim na to. Na srečo tistega prevoznika ni bilo, se sploh ni pojavil tako da smo ostali. Če bi se mojo teto spraševalo bi sedaj že bili mrtvi, bi nas ona brez težav poslala v vojno. Številni neznani in tuji ljudje so nam pomagali, naša lastna kri pa je poskrbela, da smo preživeli masaker brez primere. Seveda, zakaj bi se nam godilo dobro. Zbežali smo pred vojno, doživeli pa milijonkrat hujši zločin. Ne bom pozabila kako so nam očitali ker smo prišli neobuti, ne oblečeni, brez česarkoli. Adijo pamet. Zbežali smo od doma, pa je največji problem bil da si nismo prinesli vse kar potrebujemo in so nam oni mogli kupiti čevlje, obleke ipd. pa kakšen problem je bil koliko kruha pojemo. Bog se usmili. Strošek smo bili, ni dolgo trajalo da so se med seboj začeli kregat kdo naj bi nas imel. Nekaj mesecev smo se kar naprej selili od enih, do drugih ipd. odveč smo bili kamorkoli smo prišli. Se spomnim kako je brat s sinom od enega strica šel v nek vrt, ne vem kaj so robutali. Oba sta bila 9 let stara. Je pripel stric, takšno sranje naredil, češ njegove otroke bomo pokvarili. Potem smo pa odšli, smo jih pustili da živijo v miru, od nobenega ničesar nismo hoteli niti zahtevali, niti enkrat mi na misel ni prišlo, da bi kogarkoli od njih prosila za pomoč. Umaknili smo se da ne bi pokvarili njihove otroke. Rezultat pa je da so njihovi otroci potem kradli po trgovinah, na mamilih, po zaporih. Očitno ima bog. Moja tetam, ki je poskrbela za marsikakšen konflikt, saj drugega ni sposobna, nikoli ni bila človek pa povedala po pravici. Moji materi polni glavo z lažmi. Namesto da bi skrila kakšno stvar in me zaščitila je samo čakala priliko kdaj bo naredila še večje sranje. Se spomnim k mi enkrat pride mati z izbuljenimi očmi in vprašanje da kaj sem jaz zajebala v firmi da me zdaj tožijo. Sem samo gledala, sem si mislila pa kaj je s teboj kura zmešana, kakšna firma, kakšna tožba, o čem govoriš. V vseh teh letih me nisi vprašala če imam za jest a zdaj mi pa hodiš s takimi. Seveda je to bilo po obisku pri teti. Od kje bi pa lahka sploh kaj vedela. In zakaj je sploh šlo? Tistem gnoju od tete sem čisto po neumnosti, ker nisem smatrala da bo zlorabila moje zaupanje, povedala kako so me iz bivše firme klicali vprašat če bi šla kot priča na sodišče, ker se pač tožijo. In potem ko sem rekla, da ja ni panike, me je direktor klicaril da bi mi razložil kako in kaj moram povedati na sodišču. Ker se mu nisem pustila in nisem želela iti pričati nekaj kar ni v mojih spominih, sva se skregala in potem so itak umaknili vabilo za pričanje. In jaz sem to svoji idiotski teti razlagala, ona pa je komaj dočakala da je iz te situacije naredila sranje. Pa ko bi vsaj povedala po pravici, pa ajde. Se ne bi jezila. Ampak, da se lažeš in laži širiš okoli in zlorabiš zaupanje lastne sestre pa je kozlarija na kvadrat. Takrat mi je šele postalo jasno kakšen drek je ta ženska, koliko laži je ona servirala do tedaj in takrat sem tudi dojela od kod toliko sovraštva iz vseh strani. Takrat sem dojela da oseba, ki sem ji najbolj zaupala zlorablja moje zaupanje ves čas in samo čaka priložnost kdaj bo naredila konflikt in kdaj se bo maščevala. Ker je polna sovraštva in je treba zagreniti življenje vsem povprek. Ni osebe v familiji s katero se ona ni skregala, kateri ni naredila zlo, za katero ni okoli blebetala kozlarije. Večkrat tudi izmišljene. Prej nisem bila pozorna niti sem jo sploh poslušala, ko pa zdaj pomislim za nazaj, na vse kar je govorila in delala, pa dojamem koliko zlobe je v njej in koliko zlobe je naredila ljudem okoli sebe. Ni izbirala. Ni imela obzira do nobenega. Prav vsakega si je privoščila. Svojo zlobo je trosila samo da je imela priložnost, če pa se ji priložnost ni sama ponudila pa je ona poskrbela za to. Kolikokrat je šla nekomu v hišo z že izdelanim načrtom kako mu bo to in ono povedala, imela je pripravljen govor in kako bo nekoga pičila. Ne vem kako sem lahko bila naivna toliko časa in kako sem jo lahko prenašala. Tolika leta sem ji udovoljevala, bila na razpolago kadar se ji je dvignilo, za otroke čuvat, za stanovanje čistit, za kuhat, za prat, za vse, da je ona lahk zobe ostrila in po cele dneve spala. Pol življenja je prespala. Kadarkoli si poklical kje je kaj dela, spi. Kadarkoli si prišel na obisk, kje je kaj dela, spi. Nič od nič. Za posmehovat se drugim in poniževat druge pa je vedno bila pripravljena. Ne bom pozabila kako je zbolela, da se tudi premaknit ni mogla, niti na stranišče. Nobeden ni hotel vedeti za njo, prav nobeden jo ni hotel povohati. In spet, kot neštetokrat prej, sem bila tisti idot, ki je podturil hrbet. Zdravnika sem prosila da mi piše bolniško da sem lahko bila pri njej. Brez službe bi lahk ostala, tolk sem bila neumna. In sem bila pri njej, in po tistem še leta in leta na grbi jo imela, da bo ja ozdravela. V zahvalo imam to da širi laži o meni, da se mi posmehuje kako nimam fanta, kako nimam moža. Enkrat samkrat ko sem jaz potrebovala pomoč jo nisem dobila. Po hitrem postopku sem pač morala na operacijo, ni bilo druge izbire. Bilo je iz danes na jutri. Prosila sem jo če mi lahk prve nekaj dni ko pridem iz bolnice pomaga. Je rekla, ja ni panike. V soboto so mi napovedali odpust iz bolnice, ji sporočim in prosim da čimprej pride ker bi rada takoj po viziti šla domov. Seveda, kdo si pa želi biti v bolnici. Po operaciji je menda bilo hudo, se kar nisem zbudila iz narkoze, še una gospa ki je bila z menoj v sobi mi je potem rekla da je hodila vprašat kaj je z menoj, ker me niso pripeljali v sobo. Pa ni blo nič, na žalost sem se zbudila, ko se vsaj ne bi. Res. Se pa spomnim takrat samo enega občutka, da se nisem želela zbuditi. To je edino česar se spomnim od te operacije. No, v soboto je bila vizita in jaz vsa na trnih čakam teto, čakam k idot. In jo kar ni bilo. Potem pa sem poklicala eno sodelavko in jo prosila da me pride iskat in odpeljat domov. In je res, takoj. Sem potem od doma poklicala teto in ugotovila da ona sploh še ni šla od doma, pa je bilo že pozno popoldan. No, proti večeru se je primajala. Najprej mi razloži kolk je imela za delat, pa kako je še k svojemu bratu šla na kavo preden je šla k meni. In kako ji je on rekel da kaj ma ona meni hoditi pomagati, da ona pa ima moža in otroke in jih ne more kar tako pustiti same zaradi mene. Ona se je češ branila, da sem tudi jaz njej pomagala. Potem mi je razlagala kako se stricu zdi sumiva ta moja bolezen, češ če sem šla abortus delat sem si potem sama kriva in ne zaslužim pomoči od nobenega. Po operaciji sem itak bila na tleh, ob vseh teh strupih ki sem jih od nje dobivala pa se mi je gabilo. Tisti dan je prenočila, naslednji dan skuhala kosilo, postregla mi s svežo solato, kar je blo še najboljše. Ženska ki je celo življenje zaposlena v KC mi je za kosilo naredila solato da sem potem še 3 dni visela na stranišču, in skoraj si odprla rano od naprezanja. Ful dober res. Pomagala mi je, pa še kako. Od silne pomoči ki sem je deležna od sorodnikov in familije, mi na bruhanje gre. Danes se sprašujem kaj sem jaz naredila komu da me toliko sovražijo, da me toliko ne prenesejo. Kadarkoli je kdo potreboval klovna, kadarkoli je blo treba kje hrbet podtakniti sem jaz bila tista. Moja mati ni niti enkrat rekla hej jaz se moram oddolžiti za pomoč ki so jo prejeli moji otroci – ne, meni je nabijala slabo vest in mene zlorabila, da sem jaz vrača tisto, kar bi ona morala. In zato pa me danes ne prenese, zato se mi danes smeji in mi reče, saj ni čuden da te noben noče poglej se kakšna si, čuden da sploh imaš kakršnekoli prijatelje glede na to kakšna si. Celo življenje poslušam od njih zmerjanja in posmehovanja. Sedaj je itso od brata in sestre. S čem sem si jaz to zaslužila? Kaj sem jaz njim tako hudega prizadejala, da mi tako vračajo? A moja sestra, kateri sem edina jaz verjela in edina jaz pomagala, danes ni toliko človek da pove po pravici ,da dvigne glas takrat ko je prav, da vsaj enkrat prizna da sem naredila kaj dobrega? Ali pa nisem? Ali pa me je tudi ona zmanipulirala in je tista zgodba o spolni zlorabi res izmišljena in jaz sem bedak ki je nasedel? A je res tako da se žrtve nikoli o teh rečeh ne pogovarjajo? Zakaj se moja sestra nikoli o tem ni želela pogovoriti, zakaj ni nikoli z besedico hotela omeniti? Saj sem ji verjela in bila edina, ki je poskrbela za njo in ji pomagala. A se je ta zloraba sploh zgodila? Kako da ni nikoli niti z eno stvarjo dala vedeti da jo motijo drugi sorodniki, da jo boli. Čist vseeno ji je, in se čist imuna na ljudi, ki so po sodiščih lagali, mene pa ne prenese, jaz sem ji čudna. Tisti, ki so ji škodovali jo ne motijo, jaz pa jo, ker sem ji pomagala. A je mogoče problem v tem da sem ji verjela in pomagala? Ne razumem kaj se dogaja v glavi žrtve. Vem pa kakšni dvomi in sumi se pojavijo ko človek dozori in vidi kako so določeni ljudje dvolični in zlobni. Jaz sem za svojo sestro šla na nož, se borila zoper vseh, zato ker sem ji verjela in sem v njej videla žrtev, nisem dvomila, nisem iskala razloge da ji še bolj škodujem. Danes pa ta ista sestra pravi da sem jaz čudna in se z menoj res ne da. Odveč sem ji. Niti enkrat se ni postavila zame v nobeni situaciji ali pa da bi kdaj rekla da se kdo nepravično obnaša do mene, ali govori laži o meni. Ne. Ves čas je samo tiho in koristi priliko za svojo rit. S starši se ful dobro razume, ker ji pomagajo, čuvajo otroke, foter da žepnino otrokom, vse super. Jo ne moti da ji je do včeraj foter govoril da je kurba (ravno zaradi tiste situacije). Jaz pa jo motim. Mene so dobesedno odrinili in vse kar delajo v lastno korist, naredijo po tihem ,da ja ne bi kaj izvedela. In potem ko prvič stopijo v stik z menoj, najprej tipajo in če jaz nič ne odreagiram, me še naprej zlorabljajo. In jaz velikokrat v življenju nisem odreagirala ker nisem vedela in nisem imela pojma kaj se je dogajajo. In oni so seveda še naprej veselo delali norca iz mene. Tako kot z bratovo poroko. Vsi so bili tiho, pizde. Noben besedice ni črhnil. Nobeden se ni javil. In potem ko sem jaz poslala prva email, nisem nič omenila, me je sestra takoj naskočila, je mislila aha saj ni nič, nič ne omenja, ne pizdo, se pravi da ve in je vse cool. Lahko jo jaz zdaj naprej izkoriščam in brijem norca iz nje….
Na bruhanje mi gre od moje familije,. Na bruhanje mi gre ko pomislim v kakšni familiji sem se rodila. A obstajajo kej še bolj zlobni in ogabni ljudje? Ko bi vsaj lahko izklopila ,izbrisala spomine in odšla nekam kjer me nič in nobeden ne bi spomnil na ničesar. Ko bi se vsaj lahko izklopila. Velikokrat berem kako je nekdo poginil, umrl, zbolel za neko hudo boleznijo in si želim da bi bila na njegovem mestu. Ker moje življenje ni življenje in ni prav nič vredno. Od rojstva sem odrinjena, od rojstva sem odveč, najprej lastnim staršem nato pa vse ostalim. Od rojstva dobivam samo sovraštvo in ega sovraštva je enostavno preveč. Vse skupaj je enostavno eno veliko sranje za katerega se ne splača živeti. Bolečina ne mine. Nekaj časa je mir in potem se spet pojavi. Vedno se najde nek idiot ki ti odpre rano. Se mi zdi da ljudje prav uživajo v krvi drugih. Moji prijatelji vedo kakšna je situacija z mojo familijo pa prav vsi z veseljem sprašujejo če se kaj slišim z domačimi. Super re. Povem ti da nimam nobenih stikov ker ji hne želim imeti, ti pa mi potem ob vsaki priliki vržeš v nos : a te kliče brat, a se ti javi sestra….wtf. na bruhanje mi gre od ljudi, na bruhanje mi gre od tega sveta. Ko bi vsaj lahko umrla. Bi se končno spočila in umirila in nehala trpeti zaradi zlobe in zlobnih, brezobzirnih in lesenih ljudi.

Pozdravljena!

Me veseli, da si se odločila napisati svojo zgodbo. Tako si si, vsaj malo olajšala dušo.
Iz vsega napisanega sklepam, da si bila od nekdaj prezrta pri svojih domačih. Bila si tam, samoumevna, osamljena in vedno na razpolago drugim. Živela si za druge, da si jim ugajala. In to te je motilo ves čas. Pomoči ali pohvale nikoli nisi dobila.
Morda so tvoji domači mislili, da ti moraš to ” urediti “, ker si pač bila dovolj močna ? Ali si ti avtomatsko mislila, da moraš ti urejati vse to ? Odgovor veš le ti.

Sprašuješ se, kako se izklopiti in pozabiti vse to ? Če boš to dan za dnem premišljevala in premlevala s cmokom v grlu, bo le zate mučno.
To sedaj domnevam že veš. Zato si tudi pisala sem, ker si želiš sprememb
Najprej naredi preobrat v razmišljanju. Začni se imeti rada. Ja, prav si prebrala, imej se rada. Dopovej mali punčki v tebi ( vem da se skriva v čistem majhnem kotu srca, pozabljena in ranjena, ter sama ), da jo imaš rada. Da jo boš objela ( bolje pozno kot nikoli ) in potolažila. Objemi to punčko v sebi. Zašepetaj ji, da jo imaš rada, da je sedaj varna, da je vse v redu in ni sama. Da je varna.
Sčasoma boš pridobila zaupanje vase in samozaupanje. Ko bo raslo zaupanje in samozaupanje vase, bo bledela preteklost in odnos v tvoji družini.
Nič več ne bo bolelo, nič več ne bo jeze, grenkobe, stiske in razočaranja. Ne verjameš ? Poskusi. Kaj pa lahko izgubiš ? Pridobiš pa lahko ogromno. In to je cilj kajne ?
Biti srečna zase, biti zadovoljna in biti samozavestna. Vse drugo bo in je nepomembno. Zakaj ? Zato, ker boš sčasoma ti poceljena v duši. Rana ne bo več globoka, bo le še madež in na koncu bled spomin.

To si želiš, kajne ? Zaživeti končno življenje po svojem merilu, bo svojih močeh.
Ko boš samozavestna in odločna, bodo tudi zdrajšnji prijatelji ” odpadli ” in prišli novi ” boljši ” s katerimi boš imela nekaj skupnih točk.

Če je volja, lahko prebereš knjigo Strupeni starši. Morda boš bolje razumela celotno zgodbo.

Želim ti veliko razumevanja same s sabo. To je edino kar šteje in osvobaja. In še enkrat – ZAČNI SE IMETI RADA.

Verjamem vate. Vem, da ti bo uspelo !

Srečno!

Gospa Maja,
zahvaljujem se vam za odgovor. Kaj naj vam rečem, lažje reči kot narediti. Moje prvo vprašanje se glasi, kaj to pomeni imeti se rada? Jaz ne vem kaj to sploh je, kaj to pomeni, kako se obnašajo in delajo s seboj ljudje, ki se imajo radi. Jaz teh občutkov ne poznam….. jaz tega nisem doživela, to da bi me nekdo res imel rad, z menoj lepo delal. Meni se v situacijah ko je nekdo prijazen z menoj, sproži alarm da tej osebi ni za zaupati, da nekaj hoče od mene, da je zahrbtna….

O tem koliko sem se jaz osebno kdaj čutila sposobno ali odgovorno za skrb za druge člane družine, mislim da povedo dejstva, da sem od mejhnega bila kar odgovorna in za brata in sestro. Jaz otroštva nisem imela. Se ne spomnim, da bi kdaj kot otrok imela dovoljenje oziroma mi bilo dano / dovoljeno / omogočeno, da imam prijatelje, da grem ven, da kdaj imam otroštvo samo zase. Stara sem bila dobrih 7 let, ko so doma zidali hišo. Oče je delal v tujini takrat, mati je skrbela za dela, da se je hiša gradila. Brat se je šele rodil, ne vem če je imel 1 leto, ko sem ga jaz čuvala. Jaz pa nisem bila niti 8 let stara. Spomnim se ko sem ga enkrat čuvala in smo bili cel dan sami, mati je cel dan delala na hiši. Jaz sem brata hranila, previjala in vse. Sem mu pol oblekla neke hlače ki so mu bile prevelike in na koncu sem mu še z elastiko hlačnice spela, da mu niso lezle dol. Mati je prišla domov, ga ni nič preverila, smo šli spat. Zvečer je brat jokal, nakar ga je mati preverila in ugotovila, da je takorekoč prišlo do zastoja krvi v stopalih ker sem jaz tiste elastike stisnila….valjda, kaj pa sem imela pojma.
Sestro sem jaz peljala v šolo – prvi dan šole. In kar je blo najhuje se je ona strahovito bala. Je že skoz bila boječa, doma se jo ni smelo pustit samo, je kar okno odprla in zbežala k sosedom. Jo je blo strah. In tisti dan sem pred učilnico mogla čakat ker mi ni pustila iti domov. Celo učiteljica je kar nekaj časa pustila vrata odprta, da me je ona lahk videla, ker se je bala da jo bom pustila tam. Pol sem po skoraj dveh urah sedenja pred učilnico, šla domov, tudi zato da se pripravim sama za šolo. Sestra je glih takrat prosila učiteljico če gre lahko ven da preveri če jo še čakam, ko je videla da me ni je kar zbežala in tekla proti domu. Na srečo nisem bila daleč, samo čez cesto od šole. Sestra je kar tekla, vsa objokana, in je hotel kar čez cesto. Vse kar se spomnim je da sem kričala da počaka na drugi strani ker sem se na smrt bala da bo stekla čez in jo bo avto povozil….. in seveda sem pol cel dan bila z njo, do konca pouka….

Ali sem jaz sama avtomatsko verjela da to zmorem, ali pa se je to od mene vedno pričakovalo in mi enostavno bilo vsiljeno, ne vem, sami presodite. Mislim da marsikakšno dejstvo pove. kaj se je v resnici dogajalo. Jaz sem z bratom in sestro preživela in doživela in reševala vse tisto kar bi moji starši morali. Njihove otroške in zgode, in nezgode in prigode sem jaz doživljala….in reševala.

Danes pa imam to kar imam, da nisem zaželena, da me ne prensejo, da so me enostavno pozabili. Veliko ljudi, ki poznajo celo zgodbo, in moje starše, in vse kar se je pri nas v hiši dogajalo, mi pove kako mene v resnici nobeden niti ne omeni. Ena sodelavka od očeta mi je sama rekla kako oče ves čas govori o sestri in bratu, mene pa ni niti enkrat omenil. Moja mati tudi pomisli ne da bi bilo prav in lepo, da mi sčemerkoli pokaže da sem tudi jaz njen otrok. Niti takrat ko sem hodila domov ji ni bilo do tega da bi se mi vsaj za trenutek posvetila. Se spomnim ko sem prej hodila, ko sta bila brat in sestra še mlada, pa smo pol zvečer kao mi trije se zmenili da gledamo televizijo, da se mal zabavamo, potem k oče gre spat. Je mati ostala z nami. Na kavču smo sedeli, sem večkrat se ulegla tko da sem ji glavo položila v krilo. Ni zdržala niti dve minuti, se je vstala da gre spat k je tolk utrujena in ne more več sedet. Velikokrat pa sem jo dobila kako po noči gleda nanizanke do ne vem kdaj…za tist pa ni utrujena.

Ne vem, no. Toliko mi se vse zdi zaman, tako gnusno in hladno, da se vprašam kaj se mora zgoditi v človeku da nekoga enostavno odmisliš, da ti je odveč. Kako sem lahko najbolj osovražena od vseh njih, pa najbolj sem se žrtvovala za vse, ne samo enkrat. Nikoli nisem nobenemu nič očitala, niti sem kdaj komu rekla kaj zaradi tega, se mi je zdelo da to pač tko je in gotovo. Spremeniti se ne more. Ko pa sem prišla v obdobje ko mi je postalo zelo jasno da sem za njih samo predmet in nekdo ki ga je treba še naprej izkoriščati (še zdaj bi me izkoriščali, če bi jaz to dopustila), pa me je začelo zelo boleti. Takrat so prišli na dan tudi vsi spomini iz otroštva in preteklosti. Takrat me je čist sesulo. Ne samo, da ni bilo vredno čisto nič to kar sem dala, bila sem odvržena in izobčena. In to boli, hudičevo boli sploh ko veš da si tega ne zaslužiš….

Veste, ko se zdaj spomnim določenih stvari me kar zmrazi. Nikoli, prav nikoli, nisem bila od staršev obravnavana kot človeško bitje ali otrok, ali nekdo ki ima pravico do vsega kar je naravno in človeško. Se spomnim da me je mati nadrla če nekaj nisem zmogla narediti….ko sem bila otrok. Jaz sem enostavno morala pač očitno vse razumeti, zmoči.
Kasneje, v letih, kot odrasla oseba sem šele ugotovila kako nisem imela pravice niti da bi spala kolikor potrebujem. Kot otrok sem se morala vstati zjutraj, zgodaj, ker se je pač nekdo tako odločil, tudi če sem pol sedela in gledala v zrak.
Šele pol kot odrasla oseba sem ugotovila kako v bistvu tudi spim ne dovolj. Ob vikendih npr. sem imela kar uro naštimano da sem se zbudila zjutraj da je ne bi si uničila bioritem. Čeprav sem se velikokrat počutila utrujeno in bi potrebovala spanec, sem jaz enostavno se zjutraj vstala tudi ko mi ne bi bilo treba.
Če sem kdaj, ko sem prišla na obisk – po dolgi vožnji, je kar nekaj sto kilometrov bilo treba prevoziti, prišla in rekla da kako sem utrujena, me je mati nadrla da kaj sem utrujena, nimam pojma kaj je sploh življenje, da kaj se imam pritoževat jaz saj mi ni nič hudega. Tudi te pravice nisem imela….. In tako se do mene obnašajo tudi drugi. Če mi je kdaj bilo hudo in sem to rekla na glas, so me nadrli da kaj imam jaz za govoriti, saj nimam pojma kaj je to hudo, meni pa res ni hudo, imam vse, meni je pa res lahk s polno r…… a ne. Vsem njim je hudo in vse, samo meni ni in se nimam pravice niti potožiti. Se spomnim ko me je enkrat kar prijela ena žalost, so mi solze kar tekle, se sploh nisem migla ustaviti, se mi je teta smejala v obraz, čez poglej se kaj cmizdriš, kaj se sliniš…….

Pozdravljena!

Kako se imeti rada in kaj pomeni ” imeti rad ” ? To pomeni, da delaš vse tisto, kar si ti počela z drugimi ( skrbela zanje in jim dajala vse sočutje in empatijo ), vrnjeno pa nisi dobila.
Pomeni, da skrbiš za sebe, pa čeprav se sedaj čudno tole sliši.
To pomeni, da rečeš osebi v ogledalu – nasmej se. Nisi sama, s tabo sem. Nimaš razloga, da se nebi imela rada. Lepa, prijetna, sočutna, urejena in pametna punca ali ženska si. Bodi ponosna na to!

To pomeni, da si rečeš, danes je res lep dan. izkoristim ga maksimalno.

Pojdi na sprehod, opazuj ptice, drevje, sonce ali nebo. Najdi stik z naravo. Tako boš našla prej ko slej stik sama s sabo. To je tisto bistvo, ki ga potrebuješ. To je tisto, kar tvoja duša rabi in kliče NA POMOČ, ukreni kaj !

ZBUDI SE !!
NE STOPICAJ VEČ NA MESTU !!

Praviš, da se ti v situacijah, kjer delajo lepo s tabo, vklopijo ” alarmi “, da tej osebi ni za zaupati, da nekaj hoče od tebe, da je zahrbtna …

Seveda je tako, ker si dobila od doma tak vzorec. Ampak ta vzorec te obremenjuje in ti ne da dihati … ni pravi .. te ne osrečuje …
Pomeni, da je treba spremeniti vse to … Želiš ? … Ne želiš ? … Ne upaš ? … Nič ni težko … Tukaj sem … skupaj je lažje …

Preveč se vrtiš v krogu, ali si zaželjena ali ne ? To veš, da nisi. Vem, da te boli to spoznanje … Naj ti zaupam, tudi sama sem bila v podobni situaciji … vrtela sem se v začaranem krogu in iskala rešilno bilko in upanje, da se bodo spametovali … pa se niso … tudi pri tebi se ne bodo … Zakaj ? …
SPREMENITI SE MORAŠ TI, ZARADI SEBE !!
SAMO ZAČETI JE POTREBNO !
KAJ TE USTAVLJA ? STRAH ??

Vsi vemo, da je strah velik NIČ, noter ga pa ni. To pomeni, da so VELIKI naši NOTRANJI STRAHOVI.

NE SE BATI SPREMEMBE !!

… Zakaj ? …

Spremembe potrebuješ in tvoja duša jih želi. Prav hrepeni po tem …

In ja, lahko rečem, da je zelo lepo imeti sebe rad. Si dokazati, da si tega vredna, da se spoštuješ, da spoštuješ svoje misli, čustva in telo. Vse to naj bi bilo v harmoniji.
Le takrat lahko začnemo funkcionirati in vplivati na potek svojega življenja!

Pot zagotovo ni lahka! Imaš pa pred seboj čas, da začneš še danes, postopoma !

Obrestovalo se bo !

… Imaš še dvome, pomisleke in strahove ? …

Prilagam pesem Ivana MInattija – NEKOGA MORAŠ IMETI RAD

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči,
– nekje vendar mora biti zanje,
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
– kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
– če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
– koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled –
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

Srečno!

Pozdravljena!

Mislim, da nima smisla tole pogrevati v nedogled. Samo ti trpiš, tvoja duša …
Treba je iti naprej …
Razmisli kako …

Dala sem smernice, kako sem sama začela … Vse ostalo je na tebi …

KJER JE ŽELJA, JE TUDI POT !

SAMO ZAČETI JE TREBA !
NI IZGOVOROV VEČ !

Lahko se mi tudi javiš na mail [email protected] !

Srečno!

Pozdravljeni gospa Maja!

Hvala za odgovore. Vam pa žal moram reči, da si niti približno ne predstavljate kaj se dogaja v moji glavi. Verjamem da ste preživeli kaj hudega v življenju, pa niti približno se najini zgodbi ne moreta primerjati.

Iskreno vam lahk povem samo to, da so zame, v teh kritičnih situacijah besede in nasveti, da se je treba imeti rad, da je treba začeti, da je treba delati na sebi ipd. floskule, ki mi nikakor niso v pomoč. Takšne odgovore doživljam kot nekaj kar je izrečeno sicer z dobrimi nameni, pa vendar brez teže. Zame so to floskule, ker se že toliko let borim in poskušam rešiti iz vsega tega sr…., pa ne gre. In ne zato, ker bi se ne imela rada. Če ne bi želela boljše, če ne bi hotela drugače, se ne bi nenhno trudila. Očitno da ni vzrok v tem da nič ne naredim in stopicljam v mestu.

To, da zadeve premlevam, pa ni ravno zato ker si to želim, ker se zato odločim. Pred leti se o teh rečeh nisem nikoli z nobenem pogovarjala niti je kdo vedel kako je v moji familiji. Sem vse trpela sama v sebi. Potem sem počila, dobesedno. V zadnjem času sem se o določenih stvareh pogovarjala z določenimi prijatelji, ne vsemi. IN kaj se sedaj dogaja? Trenutno se dogaja to, da tisti prijatelji ki ne vedo celotne zgodbe, pač vprašajo čist tko formalno, kako so moji, odgovorim da so vsi dobro in zdravo, konec zgodbe, vse gre mimo. Potem pa pridem k eni prijateljici, ki pozna situacijo in me ona vpraša: hej, a se ti brat kej javi (pa ve da me ne kličejo in me nikoli niso) in meni se sistem sesuje. In takrat pride na dan vse kar se je dogajalo in se prične bolečina in premlevanje. Pa ne zato, ker bi si jaz to želela ali zato ker nimam kaj drugega v življenju početi.

Nasveti tipa, da se moram odločiti, da je brezveze premletavi zame pomenijo, da se spet zaničuje oziroma se me spet ignorira. Celo življenje sem bila ignorirana, ko sem rekla da sem utrujena, pa da sem žalostna, da potrebujem pomoč ipd. In to, da mi danes kdorkoli reče, da je premlevanje preteklosti nesmiselno, zame pomeni doživljanje zaničevanja in ignoriranja mene in mojih doživljanj. Na žalost, res na žalost, te bolečine in ta premlevanja, pridejo nenapovedano in ne zato ker jaz hočem. In očitno da je potrebno – ne vem zakaj. Me pa zanima kako naj to prebolim…. Nehati premlevati ne morem, tako kot nekdo ki ne more pozabiti kaj drugega. Nisem robot. So dejanja in besede ki me v trenutku ko sem najboljše volje vržejo na tla, nenapovedano in nehote, pa spet ponavljam ne zato ker po cele dneve doma sedim in premlevam.

Niso stvari tako enostavne in rešljive po nekih splošnih nasvetih iz priročnikov. Mene nekaj boli, če premlevam potem pomeni da nisem našla / dobila, ustrezen način da se rešim bolečine. In ne, zares ne rata s tem ko si rečeš da se imaš rad, pa ne vem kaj…. ne gre, nisem edina ki se tega zaveda in stvari doživlja tako. Od globine bolečine je odvisno kako dolgo in na kakšen način se lahko kdo reši. Tisti ki nimajo vrezane bolečine tako globoko, sigurno lažje prebolijo, rešijo vse. Nikakor pa nekdo ki od rojstva dalje živi v določenih slabih okoliščinah, se ne reši s priročniki…..

To, kar mi je tudi zanimivo, ko se pogovarjam z drugimi, in tudi s psihologi, je dejstvo da vsi hočejo preusmeriti zgodbo. Mene zelo boli to spoznanje, da sem bila izkoriščena in nato odvržena, Od lastne krvi. In kaj se zgodi, ko to nekomu rečem? Dobim odgovor, ja saj vem da se počutiš osamljeno. WTF. Ja res se počutim osamljeno, kdo se pa ne bi…. sm istočasno pa mi tak odgovor v prevodu pove da sem ignorirana. Kaj premlevam jaz o zadevah od ne vem kdaj, saj samo meni škodi. Ja, meni škodi. Te situacije so mi škodile takrat in danes, zato ker me bolijo, ker sem po celi črti ignorirana, takrat in zdaj. Nisem še doživela da bi kdo rekel, hej veš kaj to pa res ni bilo ok, verjajem da doživljaš trpljenje ipd. Ne, niti enkrat. Ali pa da bi kdo rekel, hej to ni bilo od njih ok, da so tako ravnali s teboj. Ne. In spet torej je ignoriranje in zaničevanje moje resničnsoti in mojih čustev….

Verjamem da iz lastnih izkušenj poskušate pomagati ljudem in svetujeje z dobrimi nameni. Iskreno verjamem. Iz mojega stališča pa vam lahko povem samo to, da so doživljanja, trpljena in vse te psihične zadeve zelo globje in nasveti iz priročnikov, posplošene stvari, dajejo trpečemu samo še vtis ignoriranja in zaničevanja….. to kar doživlja že celo življenje. Kaj se z menoj dogaja, ne vem, če bi vedela bi si že sama pomagala. Tako kot si pomagam, ko sem lačna, a ne. Pač zaznaš lakoto in greš jest. Hec pa je da pri globjih stvareh kot so psihična in duševna trpljenja ne veš kaj ti je. Pogovarjala sem se z veliko ljudmi in večina je narejena po knjigah in temu kar se bere po rumenem tisku. To so super stvari za nekoga, ki nima globokih čustvenih ran. Zato mi res, prav lasje gredo po konci, ko mi nekdo hoče svetovati z nekimi takšnimi izrazi, katere se je nekje naučil…. A sploh ne ve za kaj in kaj se pravzaprav dogaja z osebo…..

Jaz se zavedam, da so forumi pač takšni kot so, osebno te odgovore ne jemljem tako resno, ker jih je večina res zelo splošnih in neuporabnih, če lahko tako rečem. Nekdo, ki je zbolel za rakom zagotovo na tem forumu ne bo našel rešitve za svojo bolezen, tako kot jaz ne za svojo….. Včasih pa pišemo zato da si olajšamo dušo. Zato ker ni več ljudi ki bi nas pripraljeni poslušati. Tisti ki smo odvrženi od družine smo ponavadi odvrženi še od družbe. Zato pač pišemo po forumih. Moji prijatelji, kao prijatelji, takrat ko so se mi začele hude težave, so mi tudi svetovali da kao se moram imeti rada, pa da to in ono, nasveti tipa priročnika in vedeževalk. Jaz nisem imela ne za hrano in ne za karkoli drugega, pa so mi svetovali da naj se imam rada. Ignorirali so me… zato sem bolj občutljiva na tovrstne nasvete. Zame osebno to pomeni da se me nekdo na lep način želi znebiti – se mu pač ne da z menoj ukvarjati. Tako kot se mojim staršem nikoli ni dalo z menoj ukvarjati. So me nadrli in to je bilo to, a ne. Mir.

Upam, da me ne boste narobe razumeli……sm, ni vse tko enostavno kot mi želite prikazati in zagovoto se ne bo rešilo s temi nasveti. Delno že, sam najprej je treba odložiti del bremena, da se človek lahko vidi lepega. To, da se zdaj postavim pred ogledalo in si govorim kako sem lepa, lahk naredim – celih 24 h pa ne bo nič spremenilo – ne bom verjela. Ker enostavno ne moreš, ker ko se zjutraj zbudiš sam, in se zavedaš da si na tem svetu sam in dejansko nimaš nobenega, ki bi te sprejel v celoti, ki te ne bi kar naprej ocenjeval, od tebe nekaj zahteval ipd. boli. In s tako bolečino kdor se zbudi , mu ne pomaga nobena floskula kako je dan lep in ga je treba maksimalno izkoristiti…. Ne gre. Ni to glih tko. Pol enkrat, ko se človek reši določenega brena in dolečnih bolečin že, sam ko je res hudo, pa to ne pomaga.

V vsej tej zmedi in bolečini, sem začela sama premišljevati kaj sploh narediti. Določenim ljudem sem zaupala svoje težave v upanju da bom tako ozdravela. Dogaja pa se to da ravno ti ljudje mi odpirajo rane. Ko nimam stika z njimi sama ne razmišljam o tem kaj se je / kaj se dogaja. Potem pa srečam koga od teh nazovi prijateljev, ki mi odprejo rano. IN kar me še bolj zaboli je to da ti ljudje vedo da mi je hudo in vse in me še kar naprej sprašujejo. Velikokrat si mislim, pa dober pizda a nimaš toliko obzirnosti, a nimaš toliko čustev in možganov da razumeš da me te sitaucije bolijo, da mi ne prilivaš olje na ogenj. In namesto da bi pri svojih prijateljih se sprostila, se nasmejala, se počutila dobro in vsaj za trenutek pozabila na težave, pridem nazaj vsa razstreljena. Zato sem se začela izogibati ljudem. Dejansko sem začela prekinjati stike z določenimi ljudmi ker mi je dovolj tega odpiranja ran. Prej sem sama trpela zaradi vsega, ko sem končno uspela sama počasi pozabiti na vse, mi pa prijatelji ne pustijo da bi to dokončno pokopala.
In ne vidim druge rešitve kot to, da ensotavno določene ljudi izbrišem iz življenja, nobenemu ne razlagam sama nič, in edino bom tako imela mir. Jaz, ko sem sama, se sploh ne vračam v neka premlevanja. Pridejo trenutki ko mi je hudo, se zjočem in to je to. Naslednji dan, k da ni nič. Kar pa me uniči je to da mi določeni ljudje kar naprej odpirajo rane. In ker so to ravno ljudje, ki sem jim zaupala enostavno ne vidim več razloga da bi komurkoli kaj zaupala. Ker zame to, da mi nekdo priliva olje na ogenj, ko pa dobro ve kako me to boli, pomeni zloraba zaupanja. Jaz sem se pač potožila zato da bi si olajšala dušo, pa tudi zato da mogoče kdo kdaj trazume moje obnašanje in me spozna, zdaj pa to dobim nazaj kot šus v glavo. In potem je moje razumevanje, da je najbolj zdravo zame da nobenemu ne razlagam svojih osebnih stvari in to je to. Ker očitno ni toliko ljudi, ki so sposobni in pripravljeni nek pogovr ali izpovedovanje sprejeti kt nekaj zaupnega in to potem ne zlorabiti….
Zame osebno je zloraba in mene in mojega zaupanja, če se nekomu zaupam in potem mi ta isti kar naprej ponavlja in me opominja na tisto kar sem mu povedala….. K da ni dosti da me boli. Najmanj kar potrebujem je da me nekdo še spomni kako sem odvržena…

Zdravo

To kar praviš o floskulah inmaš popolnoma prav in hvala, da si vse to tudi napisala.
Tudi mene je jezila taka preprosta ‘imej se rada’ rešitev.

Žal pa je res, da si doživela blazne krivice, ponižanja in sovraštvo prav od tistih, ki bi ti morali biti v največjo oporo.
In za to ni besed ali prave tolažbe. Predstavljaj si nekoga, ki je v življenju še bolj trpel kot ti. Žal tudi taki obstajajo. Kaj bi jim ti rekla v tolažbo? Kaj bi rekla dekletu, ki jo jce celo mladost oče prodajal tujcem, da je imel denar za drogo?

Ni besed, ki bi lahko to bolečino pozdravile ali vsaj olajšale te rane. Prav tako ni razlage zakaj se ti je to zgodilo. Kot je tudi ni kako, da si sploh vse te grozote preživela.

Morda imaš čas in voljo, da se pozanimaš in poiščeš na internetu predavanja dr. Bassel Van der Kolka, ki ukvarja z travmatičnimi izkušnjami in ti lahko to znanje kako pomaga na poti. Ni pa to rešitev ali nekaj kar bi potolažilo to razboleno dušo. Vsaj ne hitro in enostavno.

Srečno

Pozdravljena!

Načrtno se nisem oglasila par dni. Zato, da si morda premislila o vsem kar si pisala.
Nima smisla v nedogled ” pogrevati ” kar je bilo. S tem se ne pride nikamor.
Potrebno je presekati to razmišljanje ” žrtve ” in iti na novo pot. Pot, ki bo boljša in drugačna od poznane in doživete.
In ni potrebno pisati, da so to ” floskule ” ki nič ne pomenijo. Morda tebi res ne, zato se tudi nič ne spremeni in uredi ?

Dokler se bo samo ” jambralo ” in nič naredilo za izboljšanje, je vse brezpredmetno.
Stopicanje na mestu. Koliko časa še ?
Ti je to v uteho ?

Spremeniti moraš sebe, svoje razmišljanje in potem se bodo spremenili tudi drugi tako imenovani ” prijatelji ” ali pa ” odpadli ” saj nimajo kaj več početi v tvoji bližini.

Nobena pot ni lahka, to nikoli nisem rekla. Tudi moja ni bila. Ampak sem preživela in prebolela, ter odpustila. Ni bilo lahko. Ampak sem zaradi SEBE.
V odnosih z ljudmi, se vsak dan učimo. Znova in znova.

Dolgoveziti ne mislim !

Vsi vemo, če ali ko nam nekaj ni všeč, stremimo k temu, da zadevo rešimo. Brez izgovorov.

Zavedati se je potrebno, da SAMI SMO ODGOVORNI ZA SEBE, ZA SVOJA DEJANJA IN ZA ” ŽRTVE “, KI JIH IGRAMO. SAMO MI IN NIHČE DRUG !

In od nas samih je odvisno, kdaj bomo prekinili s TO IGRO !

Srečno!

I

Pozdravljen!

Zakaj moti beseda IMEJ SE RAD-A ? Vsi vemo, da vse izhaja od tu ?
Če nimamo sebe RADI, kako pričakujemo, da nas bo imel partner, mama ali oče ?
Zmotno je mišljenje, me ” morajo imeti radi ” ! Zakaj ” morajo ” če mi sebe ne ” maramo v večini ” ?
Samo zato, ker so naši bližnji ? To še ne pomeni, da mora BITI avtomatizem IMETI RAD, in pogojnik. Kaj vse sem naredila zanjo ali zanje !!
Vse izhaja iz nas samih. Naša notranjost je tista, ki sporoča okolici, kaj si mislimo o sebi. Predvsem o sebi.

Zlorabljena oseba v večini primerov nima dobre samopodobe, samozavesti tudi ne. V vsaki stvari vidi napad nanjo. Pa je res ?

Zato pa vedno napišem in tudi na osebnem stiku rečem IMEJ SE RADA. Morda je res obrabljena fraza ali floskula, kot se piše. Ampak v resnici je res.

Če sebe nimaš rad, kako pričakuješ, da te bodo imeli drugi ?
Če sebe ne spoštuješ, kako pričakuješ, da te bodo drugi ?
če sebe ne ceniš, kako te bodo drugi ?

V vseh teh letih sem se ogromno naučila o teh vprašanjih in odzivih množice, ki sporočajo. Sporočajo pa vedno …
In zame nikakor IMETI SE RAD, ni fraza, ampak NUJNO DEJSTVO IN OSNOVA VSAKEGA ČLOVEKA.
Saj tudi otroka ućimo imej rad živali, rastline, prijatelje in sebe. Zmotno ? Napačno ?

Dobra samopodoba in samozavest, je gradnik trdnega človeka, ki odseva iz notraj navzen tudi to, DA SE IMA RAD ! In kot tak privablja enako misleče ljudi v svoj krog!

Srečno!

Spoštovana Maja.

Imate resnično prav in nisem želel zanikati pomena ljubezni do sebe. To je osnova.
Floskula pomeni (vsaj zame v tem primeru) zato, ker ne pomaga nekomu, ki se tako počuti in nima od tega, da mu to svetujete, nič. In to je avtorica sama poudarila in obrazložila.

Ne gre:
– o grozno se počutim!
– ej imej se rada!
– Aja OK, hvala, zdej pa je bolje!

Saj tudi ne gre:
– bila sem zlorabljena!
– pozabi, imej se rada!
– OK, pozabljeno. Kako se imam rada.

Zato je floskula. (flóskula -e ž (ọ̑) knjiž. fraza, ki se lepo sliši.)
Lepo se že sliši, ampak pot do ljubezni do sebe je večletno če ne desetletno delo, sploh za osebo, kot je avtorica, ki te ljubezni nikoli ni izkusila od drugih.
Kako se bo potem imela rada?

Manjka vam empatija.

Ko avtorica sama napiše kako se počuti in da ji te floskule ne pomagajo, jo zabijete da: (…In ni potrebno pisati, da so to ” floskule ” ki nič ne pomenijo. Morda tebi res ne, zato se tudi nič ne spremeni in uredi ?….)

Morda tebi res ne???
Ali se pogovor pod to temo odvija zato, da se trudimo dami pomagati, ali zato, da vi propagirate svoje rešitve in potem zabijate ljudi, ki razmišljajo dugače? Oziroma ne da razmišljajo drugače- čutijo, da jim to ne pomaga. In ko pogumno to povedo, HOP smo že tam, da jih krivimo, da so zaradi teh lastnih občutkov obsojeni da: ‘se tudi nič ne spremeni in uredi’!
Čestitke!
Dami, ki so ji vsi vedno zanikali občutke, da je doma nekaj narobe, da narobe čuti, ko je jezna na družinske člane, da narobe čuti in je nesramna, ker ne mara tete itd. ji sedaj VI ponavljate enako zlorabo, ko jo prepričujete, da narobe čuti in da mora čutiti tako kot vi.

In dama piše o tem da si želi smrti, in vi jo krivite, da je tako sama kriva, da se nič ne spremeni, saj se nima rada?

Saj verjamem, da imate iskrene namene. Verjetno pa je zadaj še preveč jeze, na ljudi ki ne zmorejo take moči, kot jo zmorete sami. In če zadaj gori jezna misel, če sem jaz lahko nehaj jamrati še ti in stisni zobe, je to bolj pokazatelj, da se raje izogibajte obširnejših nasvetov ljudem v težavah, saj jih zaradi svojih čustev ne morete prav začutiti.

Lahko si tudi ogledate lepo animacijo (youtube: Brene Brown on Empathy).

Srečno

Pozdravljen!

Mene so na terapijah učili, da je potrebno prej ko slej sprejeti svoje težave, se z njimi spopasti in iti naprej.
Stopicanje na mestu ničesar ne prinese. So me kar kruto prizemljili. Menim, da je to bilo prav.
Morda se je začutilo, da sem jezna ali pa, da sem premalo sočutna. Ni res. Vse to sem skozi dala tudi sama in še kako razumem stisko, strah in stopicanje na mestu.
Ampak na dolgi rok, to ne prinese nikomur nič dobrega.

Vsak zase ve, kakšno pot bo obral.

Srečno!

Zdravo

Zopet imate prav. Ampak ali je bila terapija enkratni pogovor na forumu?
Omenjate ‘terapije’, kar pomeni, da je bil to dolgotrajen proces. Vaš komentar je bil čisto na mestu za nekoga, ki je že naredil veliko korakov in se o ‘ljubezni do sebe’ že nekako znajde.
Po obliki pisma, je dama v veliki stiski in upam, da bo poiskala terapevtsko pomoč, kjer lahko počasi (tako kot vi) pride do osnov, ki bi jih morala dobiti s strani primarne družine: da je vredna ljubezni, zaupanja, da lahko postavi meje, da lahko pove svojo zgodbo mirno in jasno, saj jo bo nekdo slišal, da je iskrena in da pravilno čuti…
Zato niste naredili nekaj slabega, le prehitro ste poskušali ponuditi neko rešitev, gotovo iz lastne želje, da bi ji pomagali, saj drugače nebi izgubljali časa na tem forumu.

Vsekakor pa hvala za iskren dialog in oprostite, če sem bil preveč grob.
Lep pozdrav

Pozdravljeni.
Nekaj časa sem bila odsotna zaradi obveznosti. Vmes se je vidim razvila debata in sicer moram priznati, da res govori o sprejemanju čustev drugih – to kar sem jaz sama dojela pri sebi in poskusila tudi drugim povedati.

Jaz osebno, ko pišem po forumih ne pričakujem ničesar. Mi služi bolj kot pripomoček, da nekje zlijem svoja trenutna čustva, mogoče dobim kakšen dober nasvet.

Kar je tudi joco24 prepoznal, pri ljudeh ki smo na kakršenkoli način bili zlorabljeni, gre za dejansko problem odrivanja na vseh področjih in po celi črti. Gospa Maja, vi ste dali svojo izkušnjo čez, našli ste rešitev na vam primeren način – kako dobra je ta rešitev samo vi veste. Jaz ne morem in nimam pravice ocenjevati vaših načinov. Ali so vaše rešitve univerzalne, pa lahko z gotovostjo rečem da ne. Vam so dobre – meni nikakor ne. Vaš način razmišljanja je za vas ustrezen, ne pa za vse druge ljudi. Vaš način dojemanja dogodkov, sveta, drugih ljudi je samo vaš. Vaš način dojemanja vaše situacije in spopadanja s tem, reševanja, prepričanja v zvezi z nečem, je ustrezen in dober za vas, zame pa nikakor ne.

Drug problem, ki je družben in splošen je zanikanje vsega kar ni lepo in prijetno. Pri nas se avtomatsko ljudi zanika, zanikajo se njihova čustva – je kar sram, prepovedano ali nenormalno na glas povedati da te nekaj boli, da si slabe volje, da si jezen ipd. Kamorkoli se obrneš doživiš hladen tuš, ker te vsak zabije nazaj: pa kaj jamraš, pa kaj misliš da drugim ni hudo, pa dej že enkrat preboli ipd. TO NI PRAV. IN NE BO PRINESLO NIČ DOBREGA. To zanikanje pomeni tlačenje čustev, ki se nikoli ne konča dobro. Ljudje smo iz mesa in krvi, imamo čustva, imamo razum. Tako kot nam je potrebno zdravo telo da lahko delamo, zdrav razum da se pravilno obnašamo in odločamo, nam je potreben tudi zdrav duh. Zdrav duh pa pomeni točno to, da lahko kadarkoli poveš da si vesel, da si žalosten, da si jezen, da si to in ono…. se pravi da ti je dovoljeno odkrito in na glas povedati kaj te veseli / matra, brez strahu da boš obsojan in zavrnjen. Edino tako bo naša duša svobodna in osvobojena. Ljudje, ki smo kdaj kaj pretrpeli pa očitno imamo večjo potrebo da se o čustvih pogovarjamo in jih zlijemo ven, sploh ko gre za jezo, obžalovanje. Žal je tako. Pa ne zato ker se ne znamo ali nočemo drugače odločiti, obnašati, temveč zato ker v sebi nosimo določene stvari, ki so naš notranji strup in ki jih moram ven spljuvati, da sploh začutimo, vidimo in spoznamo da obstaja pa kaj drugačnega, da dozorimo in se očistimo slabega zato da lahko sprejmemo drugačno, pozitivno, boljše. Npr. V umazan krožnik ne moreš dati hrano oziroma v uamazanem krožniku ne moreš postreči kosila. Ali lahko to razumete?
Do večite teh spoznanj sem prišla ravno zato, ker sem si dovolila napisati to kar me boli in to na takšen način da se nisem obremenjevala kako bo to nekdo drug sprejel, kaj bodo drugi rekli. Pa me na vsak način želite zabiti nazaj in potlačiti. In tako je večina ljudi naravnanih pri nas.

To tlačenje drugih ker mislite, da lahko s svojimi prepričanji, s svojimi formulami naredite spremembo oziroma nekomu pomagate je napačno. Ne deluje. Mislim, da bi bilo prav da to razumete in sprejmete. Tako kot jaz vas ne morem prepričati v moj prav, tudi vi mene ne morete v svoj, ne glede na to kdo zares ima prav in čigava stališča / prepričanja so boljša.

Kar pa mene osebno največ moti je dejstvo, da je večina ljudi v Sloveniji se enostavno prepričala v nekaj in to tako slepo zagovarja, da je prav obup. Formule, prepričanja, fraze, naučene iz knjig ali nekih delavnic za osebnostno rast: vsi jih reitirajo po vrsti in po navadi sploh ne razmišljajo kaj govorijo in če je določena izjava v določeni situaciji primerna. Zame so te reči, ki jih vi meni želite ves čas ponuditi kot rešitev le floskule katerih se ljudje, ki nimajo lastnih življenjskih izkušenj naučijo in se v njih prepričajo, jih vzamejo za svete in z njimi skorajda posiljujejo vse drugače misleče. Jaz vaša nasvete doživljam kot nastop neke jehovove priče, ki so ji oprali možgane in nam ona vsa v krču, brez duše, brez čustev, brez možganov, poskuša to isto naprej prodati. Mogoče me lahko razumete, mogoče ne. Jaz sem vam brez dlake na jeziku povedala kako jaz doživljam vaše besede, nasvete. Mogoče jih kdo drug na kakšen drugačen način. Hvala bogu, saj smo ljudje različni. In ravno zato ker smo različni doživljamo srečo / žalost na različne načine. In ravno ker smo tako različni, se moramo naučiti in sprijazniti s tem, da ni univerzalne formule, da je treba vsakega človeka obravnavati individualno. In ja, to kar je tudi nekdo že napisal, potrebno je imeti čustva in sočutje. V veliki meri, sploh ko delaš z ljudmi in to na tak način da jim nudiš pomoč.

Gospa Maja, verjamem da ste marsikomu pomagali in verjamem da boste marsikomu še pomagali, vendar jaz osebno lahko rečem da vam manjka velik, velik življenjskih izkušenj. Mogoče se ne zavedate, polagam pa vam na dušo in upam, da boste to dobronamerno sprejeli, nape besede imajo lahko zelo pozitiven ali zelo negativen in razdiralen učinek na nekoga, čeprav smo mi ves čas želeli le dobro. Več odgovornosti in zavedanja za besede in dejanja boste mogli imeti, če se boste želeli ukvarjati z ljudmi, sploh na enem takem občutljivem področju.

Vi mene osebno ne poznate, sploh ne veste kdo sem, kaj vse sem že naredila, prestala, presegla, pa me hočete predalčkat, označiti in uniformirati. To ne gre. Kar pa ima zelo negativen vpliv je vaš poskus tlačenja in zanikanja kot prvo mene kot človeka in kot drugo mojih misli / čustev. Na vsak način mi želite velevati, ukazati neke nove ideje, rešitve, pa sploh ne veste ozadja, sploh ne veste kdo sem, kaj sem. Ocenjujete me za jamrača, pa sploh niste premislii niti natančno prebrali mojih besed. nekdo, ki ima več življenjskih in poklicnih izkušenj me ne bi označil za jamrača.

Moj namen ni bil da od vas na kakršenkoli način vzamem karkoli. Samo želela sem si olajšati dušo, prek foruma ker na žalost okrog sebe nimam ljudi, ki bi imeli dovolj razumevanja in sočutja da bi mi dovolili da povem kaj me boli, da bi mi dovolili da sem kar sem v danem trenutku, pa ste to na vsak način želeli preprečiti. jaz sem to kar sem danes, ta hip, zdaj, če je vam prav ali ne, če se vam zdim jamrač ali karkoli drugega. Sem to kar sem. Zato predlagam, da mi nehate dajati nasvete, ker meni konkretno vaši nasveti ne koristijo. Me ne poznate dovolj dobro da bi mi lahko pravilno svetovali, naučenih izjav pa ne potrebujem. Se ne znam slepiti in slepo verjeti v nekaj…

Pozdravljeni.
Nekaj časa sem bila odsotna zaradi obveznosti. Vmes se je vidim razvila debata in sicer moram priznati, da res govori o sprejemanju čustev drugih – to kar sem jaz sama dojela pri sebi in poskusila tudi drugim povedati.

Jaz osebno, ko pišem po forumih ne pričakujem ničesar. Mi služi bolj kot pripomoček, da nekje zlijem svoja trenutna čustva, mogoče dobim kakšen dober nasvet.

Kar je tudi joco24 prepoznal, pri ljudeh ki smo na kakršenkoli način bili zlorabljeni, gre za dejansko problem odrivanja na vseh področjih in po celi črti. Gospa Maja, vi ste dali svojo izkušnjo čez, našli ste rešitev na vam primeren način – kako dobra je ta rešitev samo vi veste. Jaz ne morem in nimam pravice ocenjevati vaših načinov. Ali so vaše rešitve univerzalne, pa lahko z gotovostjo rečem da ne. Vam so dobre – meni nikakor ne. Vaš način razmišljanja je za vas ustrezen, ne pa za vse druge ljudi. Vaš način dojemanja dogodkov, sveta, drugih ljudi je samo vaš. Vaš način dojemanja vaše situacije in spopadanja s tem, reševanja, prepričanja v zvezi z nečem, je ustrezen in dober za vas, zame pa nikakor ne.

Drug problem, ki je družben in splošen je zanikanje vsega kar ni lepo in prijetno. Pri nas se avtomatsko ljudi zanika, zanikajo se njihova čustva – je kar sram, prepovedano ali nenormalno na glas povedati da te nekaj boli, da si slabe volje, da si jezen ipd. Kamorkoli se obrneš doživiš hladen tuš, ker te vsak zabije nazaj: pa kaj jamraš, pa kaj misliš da drugim ni hudo, pa dej že enkrat preboli ipd. TO NI PRAV. IN NE BO PRINESLO NIČ DOBREGA. To zanikanje pomeni tlačenje čustev, ki se nikoli ne konča dobro. Ljudje smo iz mesa in krvi, imamo čustva, imamo razum. Tako kot nam je potrebno zdravo telo da lahko delamo, zdrav razum da se pravilno obnašamo in odločamo, nam je potreben tudi zdrav duh. Zdrav duh pa pomeni točno to, da lahko kadarkoli poveš da si vesel, da si žalosten, da si jezen, da si to in ono…. se pravi da ti je dovoljeno odkrito in na glas povedati kaj te veseli / matra, brez strahu da boš obsojan in zavrnjen. Edino tako bo naša duša svobodna in osvobojena. Ljudje, ki smo kdaj kaj pretrpeli pa očitno imamo večjo potrebo da se o čustvih pogovarjamo in jih zlijemo ven, sploh ko gre za jezo, obžalovanje. Žal je tako. Pa ne zato ker se ne znamo ali nočemo drugače odločiti, obnašati, temveč zato ker v sebi nosimo določene stvari, ki so naš notranji strup in ki jih moram ven spljuvati, da sploh začutimo, vidimo in spoznamo da obstaja pa kaj drugačnega, da dozorimo in se očistimo slabega zato da lahko sprejmemo drugačno, pozitivno, boljše. Npr. V umazan krožnik ne moreš dati hrano oziroma v uamazanem krožniku ne moreš postreči kosila. Ali lahko to razumete?
Do večite teh spoznanj sem prišla ravno zato, ker sem si dovolila napisati to kar me boli in to na takšen način da se nisem obremenjevala kako bo to nekdo drug sprejel, kaj bodo drugi rekli. Pa me na vsak način želite zabiti nazaj in potlačiti. In tako je večina ljudi naravnanih pri nas.

To tlačenje drugih ker mislite, da lahko s svojimi prepričanji, s svojimi formulami naredite spremembo oziroma nekomu pomagate je napačno. Ne deluje. Mislim, da bi bilo prav da to razumete in sprejmete. Tako kot jaz vas ne morem prepričati v moj prav, tudi vi mene ne morete v svoj, ne glede na to kdo zares ima prav in čigava stališča / prepričanja so boljša.

Kar pa mene osebno največ moti je dejstvo, da je večina ljudi v Sloveniji se enostavno prepričala v nekaj in to tako slepo zagovarja, da je prav obup. Formule, prepričanja, fraze, naučene iz knjig ali nekih delavnic za osebnostno rast: vsi jih reitirajo po vrsti in po navadi sploh ne razmišljajo kaj govorijo in če je določena izjava v določeni situaciji primerna. Zame so te reči, ki jih vi meni želite ves čas ponuditi kot rešitev le floskule katerih se ljudje, ki nimajo lastnih življenjskih izkušenj naučijo in se v njih prepričajo, jih vzamejo za svete in z njimi skorajda posiljujejo vse drugače misleče. Jaz vaša nasvete doživljam kot nastop neke jehovove priče, ki so ji oprali možgane in nam ona vsa v krču, brez duše, brez čustev, brez možganov, poskuša to isto naprej prodati. Mogoče me lahko razumete, mogoče ne. Jaz sem vam brez dlake na jeziku povedala kako jaz doživljam vaše besede, nasvete. Mogoče jih kdo drug na kakšen drugačen način. Hvala bogu, saj smo ljudje različni. In ravno zato ker smo različni doživljamo srečo / žalost na različne načine. In ravno ker smo tako različni, se moramo naučiti in sprijazniti s tem, da ni univerzalne formule, da je treba vsakega človeka obravnavati individualno. In ja, to kar je tudi nekdo že napisal, potrebno je imeti čustva in sočutje. V veliki meri, sploh ko delaš z ljudmi in to na tak način da jim nudiš pomoč.

Gospa Maja, verjamem da ste marsikomu pomagali in verjamem da boste marsikomu še pomagali, vendar jaz osebno lahko rečem da vam manjka velik, velik življenjskih izkušenj. Mogoče se ne zavedate, polagam pa vam na dušo in upam, da boste to dobronamerno sprejeli, nape besede imajo lahko zelo pozitiven ali zelo negativen in razdiralen učinek na nekoga, čeprav smo mi ves čas želeli le dobro. Več odgovornosti in zavedanja za besede in dejanja boste mogli imeti, če se boste želeli ukvarjati z ljudmi, sploh na enem takem občutljivem področju.

Vi mene osebno ne poznate, sploh ne veste kdo sem, kaj vse sem že naredila, prestala, presegla, pa me hočete predalčkat, označiti in uniformirati. To ne gre. Kar pa ima zelo negativen vpliv je vaš poskus tlačenja in zanikanja kot prvo mene kot človeka in kot drugo mojih misli / čustev. Na vsak način mi želite velevati, ukazati neke nove ideje, rešitve, pa sploh ne veste ozadja, sploh ne veste kdo sem, kaj sem. Ocenjujete me za jamrača, pa sploh niste premislii niti natančno prebrali mojih besed. nekdo, ki ima več življenjskih in poklicnih izkušenj me ne bi označil za jamrača.

Moj namen ni bil da od vas na kakršenkoli način vzamem karkoli. Samo želela sem si olajšati dušo, prek foruma ker na žalost okrog sebe nimam ljudi, ki bi imeli dovolj razumevanja in sočutja da bi mi dovolili da povem kaj me boli, da bi mi dovolili da sem kar sem v danem trenutku, pa ste to na vsak način želeli preprečiti. jaz sem to kar sem danes, ta hip, zdaj, če je vam prav ali ne, če se vam zdim jamrač ali karkoli drugega. Sem to kar sem. Zato predlagam, da mi nehate dajati nasvete, ker meni konkretno vaši nasveti ne koristijo. Me ne poznate dovolj dobro da bi mi lahko pravilno svetovali, naučenih izjav pa ne potrebujem. Se ne znam slepiti in slepo verjeti v nekaj…ne iščem bližnjic…

samo to bom rekel…tisti ki so te zaj***** križ čez njih in končana maša. tisti s katerimi okej sodeluješ, ki so fer do tebe, tam nadaljuj. Drugače pa konc neke žalostne zgodbe in začni graditi novo, tako ki bo tebi prijazna. o selitvi na višjo raven bivanja…no go. daj si (vsaj)še eno možnost, uberi drugo pot, začni znova in bo svet definitivno drugačen. resno

Držim pesti da uspe. no če ne bo t apot taprava, bo pa druga. Amapk to so poti, ki jih poznaš, jih sama (pre)hodiš, imaš izkušnj eže od prej, tako da kar pogumno novim zmagam naproti. Nč bat

Še enkrat držim(o) pesti da ga zmagaš.

O Bog! Človek pri takih starših in sorodstvu pa res ne rabi sovražnikov… :((((( Enim bi pa res morali prepovedati imeti otroke. Psihopati!