NIHČE MI NIČ NE MORE, KAJ LAHKO NAREDIM SAMA?!

So vam znane te besede? Vsaj tisti prvi del stavka do vejice? Po mojem ste ali pa si tudi ve kdaj pa kdaj zastavite podobno vprašanje. To pišem sedaj, ker mi ta stavek ponovno odzvanja v moji glavi.

Nočem jesti, ker drugi tako želijo, nočem biti debela, ker spet drugi tako želijo. Slednje ni najbrž res. Verjetno ne želijo, da bi bila debela, bodisi presuha, temveč si želijo imeti zdravega človeka pred seboj. Ja, saj vem da je tako; a zakaj potem tega enostavno ne morem sprejeti. Ves čas imam občutek, da sem npr. staršem, ker je pač to pri meni najmočneje, v sramoto. Zakaj sem takšna? Zakaj ne morem biti drugačna? Zakaj ne morem zaživeti normalno kot večina? Zakaj, zakaj, zakaj?

Trapasta so vsa ta vprašanja, a se jih žal ne morem večno izogibati, ker se mi pač zdi, da se jaz s tem ne smem okvarjat, ker se mi zdi, da so vprašanja nesmiselna, da nikamor ne vodijo, da enostavno niso moralna.

Tu na netu priznavam, da imam motnje hranjenja, da imam anoreksijo. Trpinčim svoje telo, ker se tako zelo sovražim in najhuje je, da začenjam sovražiti že vse okoli sebe. Vsi so mi v napoto, mi gredo na živce. Vse težje se prilagajam, igram prijazno in pridno deklico. To pa zato, ker tega več ne prenesem. Sovražim življenje! Vsak je odgovoren za to kako živi, torej sem kriva sama. Izbrala sem si to, pa čeprav v tem še zdaleč ne uživam. Ne vem prekiniti, ker me je strah, strah ne vem česa vsega. Sramujem se tudi sama sebe, ker sem tako zelo nemočna. Lažem, da se trudim končati to svojo moro. Lažem, da jem povsem normalno. Lažem sebi in drugim. Sem lažnivka in morilka. Ubijam se, ker se mi zdi, da si to zaslužim. Nobenemu ne bom več v napoto, ko me ne bo, a na žalost ne bom mogla narediti nobenega dobrega dela več. Zmedena, razcepljena, polna jeze, razočaranja in žalosti. Vse zaradi sebe in odnosov s starši in drugimi ljudmi.

Bežim, bežim od doma, od prijateljev in znancev. Nobeden me ne bo več moril. Nobeden me več ne bo silil s hrano, mi govoril kaj je prav in kaj ne. Ne dam se več. Ne bom več jedla za vas. Ne bom požirala vso žalost, ne bom se rezala po nogah, da bom okrvila brisačo, češ da imam menstruacijo, ki je že dolgo nimam. Ne grem se več te igre. Ne boste več delali z mano kot z lutko. Nočem več tega. Hočem vstran. Zdaj bežim v Ljubljano, na študij. Bežim tja, čeprav se bojim, da ne bom v stanju priti niti do fakultete, ker mi zmanjkuje moči.. Bežim od vas ljudi, ker mi morda hočete dobro, a mi z nenehnim siljenjem in moraliziranjem najedate živce. Ne morete si predstavljati koliko sovražštva je v meni, čeprav vam ga ne pokažem. Na živce mi greste, a vedite da ne bom jedla zaradi vas. Če bom jedla bom jedla zaradi sebe, ker si nekje globoko, zelo daleč v sebi želim, da mi bo uspelo premagati motnje hranjenja. A zdaj sem na preizkušnji. Preverjam svoje telo, se dokazujem, sama ne vem komu, tekmujem z namišljenimi osebami za zmago v suhosti. Bolno, zblaznelo. Priznam, vse priznam, tudi to, da ne vem več kaj mi je, da to pišem.

Moram, dati to iz sebe. Hudo mi je, ker ste tarče tega čvekanja vi, a nekdo to mora prebrati. Mora, ker na koncu hočem dobro sebi. Nekdo me mora slišati.

Želim si uspeti, vem da želja ni dovolj, vem. Moram jesti, pa se bojim. Trudim se, čeprav mogoče ni videti in bolijo me besede moje mame, očeta. Čutim, da jim je pomemben samo moj zunanji izgled, da jim je pomemben njihov izgled v družbi. Moja duša, moja čustva so mrtva, oziroma bodo zelo kamlu, če me ne bosta nehala obtoževati.

Največja sramota svetu – Peri

Draga Peri,
hvala za vase pisemce, prepljavljeno z vtisi in custvenimi viharji, skozi katere se prebivate. Kot se zdi, odnosi s starsi dodatno zapletajo ze tako zapleteno bitko anoreksije. To se dogaja zelo pogosto, ne da so ti odnosi vzrok odprtja bojisca s samimi sabo, so pa pogosto razlog, da bolezen vztraja. Tudi vi, Peri, omenjate obcutke obtozevanja z njihove strani, ki so verjetno med tistimi, ki zenejo vaso bitko dalje.
Verjamem, da vam je tezko,
Marija Anderluh

Peri,

prebrala sem tvoje pismo in obsedela na stolu, dobesedno. Takšnega pisma nisem še nikol prebrala. Nimam tovrstnih težav, veliko pa spremljam vse forume itd. Tudi prijateljici sem pomagala iz začaranega kroga, pa nisem nobena zdravnica ampak se gibljem v čisto drugih vodah. Ampak to kar si ti napisala me je zalepilo na stol. Zakaj? Takšna izpoved človeka ni vsakdanja………… Peri, vem da ti gre vse kar ljudje blebetajo totalno na živce in o tebi ne vem ničesar in niti si ne bom drznila blebetat v prazno ampak to je noro………… želim si, da bi te spoznala, dobro se zavedam, da kaj takega niti v sanjah ne boš dopustila ampak sorry, verjam al pa ne, nobeni nisem odpisovala, pa sama veš koliko deklet ima s tem težave. Zakaj tebi? Po pravici? Ne vem. Pojma nimam. Še vedno sedim na stolu in razmišljam kdo pravzaprav si. Kaj si napisala. Sama sem oseba, ki živi v sedanjosti, čist zares in vse stvari se mi dogajajo na hitro, s trenutnimi dogodk, odločitvami itd. Zato ti pišem, ker sm v tem trenutku pač tko začutla. Oprosti. Peri, če hočeš , mi lahko odpišeš, pa tud če si nikol več ne piševa. Ne silim, res ne.
Vem, da tile stavki sploh nimamjo smisla ampak tko je. Za nazaj pa nima smisla razmišlat pa se opravičevat.

Maša

Hej, Peri, grozno mi je bilo prebrat tvoje sporocilo, ker ves, da se unicujes in vseeno ne nehas s tem, in vem, da mislis, da ne mores, na en nacin pa tudi noces. Ne bom ti rekla, da nisi sama, ker v resnici vsi smo s to hrano, strahovi, trpinjcenji, jezo in z vsem tem kaosom, ampak meni se zdi, da je fora teh motenj hranjenja glih v tem, da so samo tvoje – tvoj nacin, kako se kaznovat, mascevat, razjezit, pomirit, ocistit. Zato v resnici noces pomoci, ker bi to pomenilo, da ti nekaj vzamejo, in ce ti recem, da daj, prosim, jej, si bos mislila – ta me sploh ne razume. Tudi jaz nocem jest, in ce jem, ponavadi bruham, in na en nacin ful nocem nehat s tem, ker mi glih to pomaga, da funkcioniram, da grem med ljudi,da nisem nonstop jezna, da se lahko ucim…V bistvu gledam na vse to kot na nekaj, zaradi cesa sploh zmorem svoj life. Na trenutke pa vem, da ne zmorem, da zaradi motenj hranjenja se manj zmorem, da ne morem vec. Na dolge proge je to res killing myself softly, ceprav se prepricujem, da je to moja gonilna sila in motivator. Ne vem, hotela sem ti samo povedat, da vem, kako ti je, in da ti zelim, da bi si lahko vsak trenutek, ko si priznas, da si bolna in nemocna, zapomnila, in se potem takrat, ko imas rada svojo bolezen, spomnila nanj. Drzim pesti in ti posiljam poljubcek.

Hojla Peri!

Naj ti napišem svojo zgodbo… Od otroštva sem imela težave s težo, ki sem jo uspešno odpravila s svojimi 13 leti. To uspešno si ne razlagaj dobronamerno, saj sam stara 30 let in še vedno trpim za bulemijo. Ko se obvladam pri tej in poskušam, da nebi bruhala zaužite hrane se pričnem trpinčiti z odpovedovanjem hrane-anoreksijo!

Ta teden sem resnično sklenila, da ne bom več… Kolikokrat omenjeni stavek??Kajne? Mamica sem, poročena otroku bi morala biti za vzgled, samozavestna, mu pokazati, da je potrebno sebe in svoje telo spošzovati…
Vidiš sama se ne obravnavam kot, da sem manjvrena. Vsak človek ima določeno težavo, ki pa jo s svojo lastno voljo odpravi. Pri tridesetih sem pričela nazaj študirati, ni mi več pomembno kaj ljudje mislijo o meni , pomembno je kaj sama mislim o sebi. In vem, da bom nekoč zmogla prestopiti tudi to stopnico. Ni me sram kdo sem in verjemi tudi ti si čudovia oseba, ki je lahko v ponos družbi, sama sebi.. Nauči se ljubiti samo sebe in se sprejmi, ker si lepa, lepa znotraj sebe…

Naja

Pozdravljena!

Mi lahko pojasniš malo bolj podrobneje, zakaj si obsedela na stolu? Moje pismo je res malce nenavadno, samo jaz se prav nič ne čutim drugačno od drugih. Morda le v tem, da se mi vsi drugi zdijo veliko bolj potrebni pomoči, toplih besed, ki si jih jaz ne smem dovoliti, ki si jih ne zaslužim, ker sem pač za vse kriva sama. Kriva, ker sem zbolela, ker sem dopustila anoreksiji, da je postala del mene, kriva, da nisem dosegla vseh pričakovanj mojih staršev in še in še bi lahko naštevala.

Vesela sem, da si mi odpisala. Tudi ti mi še lahko odpišeš, če želiš tudi na email naslov, ki je zgoraj, samo kliknit moraš na moj nickname.

Peri

Hojla!

Delno ti dam prav, a samo delno, ker na stvari zdaj gledam še malo zdrugačnega zornega kota.

Do nedavnega sem se res, no malo se še vedno, vpraševala ali se hočem pozdraviti ali ne. Zdaj se mi zdi, da se hočem rešiti iz tega začaranega kroga, samo da ne vem, kje se naj lotim vse zadeve. Pravim si, da se moram zrediti, da si moram raje kupiti večje hlače, ki mi bodo kasneje prav in če bodo večje ne bom mogla obžalovati, da mi potem premajhne več ne bodo prav. Tako razmišljam in si želim, da bi tako bilo, čeprav ni. Potrudim se in kakšen dan pojem kaj več od jabolka in jogurta, pa tudi spijem malo več tekočine. Vse lepo in prav ne, boš rekla, vendar ni tako. Če mi naslednji dan tehtnica pokaže enako si oddahnem, da se nisem zredila, ne navda pa me z nobenim zadovoljstvom, če mi tehtnica pokaže samo sto gramov več. Takrat sem že povsem na tleh. Potem razmišljam še samo o tem, oziroma kar čutim, kako mi raste podbradek, kako se mi guba vsa maščoba na telesu. Takrat namesto, da bi napredovala, samo nazadujem in zaradi tistih sto gramov shujšam še kakšen kilogram. Tako ne vidim nobene rešitve. Resnično si želim premagat anoreksijo, ker mi je že preveč načela zdravje, pa tudi končno si želim narediti vsaj nekaj dobrega v mojem življenju. Trenutno sem naveličana vseh zdravljenj, primanjkuje mi volje za napredek, volje, da sploh s kako osebo, na osebnem pogovoru spregovorim. Na živce mi gre tudi pritisk, oziroma se ga kar bojim, da se moraš stalno dokazovat in prikazovat svoj napredek. Če nimaš kaj pokazat, so razočarani nad tabo. Tega pa ne prenesem več. Kaj ni dovolj, da sem razočarana že sama?

Peri

NAJA, prosim javi se mi, mislim, da si imava velikooo povedati.

LP

Po dolgem času sem prišla na to stran in ti odkrito povem, da tvoje pošte tukaj nisem pričakovala… Veš, zakaj ne? Ker verjamem vate!

Želim ti vse dobro, da bi končno našla pot iz tega začaranega kroga… Sama pa si lepo napisala – želja ni dovolj.

Odkrito rečeno mislim, da se še vedno ne zavedaš čisto točno, da je tvoje življenje TVOJE in da s svojo ne(ješčnostjo) škoduješ/koristiš zgolj SEBI, ne pa svojim staršem, prijateljem…

Rada bi ti odprla oči, ti pomaga uvideti, rada bi ti POMAGALA, a kaj ko sama na to še nisi pripravljena…

Škoda te je… In stvari se lotevaš na napačnih koncih. Na začetek se je treba vrniti… K vzrokom…

Oglasi se mi kaj na email. Veš, da sem ti vedno pripravljena prisluhniti.

Drži se in pridna bodi! ZASE!

Nataša, MB