Pozdravljeni!

V bistvu ne vem prav dobro, kje naj začnem. Stara sem 21 let, študentka, a še vedno na začetku visokošolske izobraževalne poti. Zamenjala sem že dva faksa, trenutno sem na drugem in to je bila moja zadnja možnosti vpisa na redni študij, preostala mi je še samo možnost izrednega vpisa kam drugam. Problem je v tem, da sem prepozno ugotovila, kaj si zares želim početi v življenju. Ko sem še obiskovala gimnazijo, kjer sem izdelala dva letnika, sem se zaljubila v psihologijo, kjer sem imela najboljše ocene, vendar me je z gimnazijske poti “zrinilo” naravoslovje, in sicer fizika, matematika in kemija. Vse sem komaj izdelala, nato pa ob prepisu na srednjo 4 – letno šolo izdelovala z boljšim uspehom. Takrat se še nisem zavedala, koliko bom izgubila s tem, ko ne bom opravila splošne mature na gimnaziji, pomembno mi je bilo le to, da sem se rešila naravoslovnih predmetov, ki so bili kljub inštrukcijam zame prezahtevni. Po končani srednji šoli sem se vpisala na fakulteto, za katero sem šele na predavanjih videla, kako mi je upadlo zanimanje, čeprav bi to lahko ugotovila že prej, a kot vedno, sem tudi ob vpisu na to fakulteto gledala samo na to, da se izognem naravoslovju. Minili sta dve leti, letos sem vpisana na podobno fakulteto, a bližje mojemu domačemu kraju. Tukaj seveda zgodba ni nič drugačna. Na to fakulteto sem se vpisala, ker je bil doma name pritisk, da ne smem ostati samo s srednjo šolo in da je važno, da pridobim vsaj VI. stopnjo (univerzitetni program po bolonjskem sistemu), ne glede na to, če bom dobila službo na tem področju ali ne. Vse bolj sem začela obupovati, saj sem v prvi vrsti razočarala sebe, ko sem tavala po poteh, ki v meni niso zbudile niti malo zanimanja, v želji, da bi ustregla staršem in dokazala drugim, da bom tudi sama doštudirala, a do zdaj še nisem dosegla nič. To je moja zadnja možnost, da doštudiram, saj me starši ne mislijo več finančno podpirat (če bi se izpisala), za morebiten izredni študij željene smeri (psihologija) pa bi morala opraviti maturitetni tečaj, za kar bi minilo še dve leti (tekoče študijsko leto, ker sem prepozna za vpis v tečaj, ter še eno leto tečaja), nakar bi bilo potrebno plačati še ogromno denarja za letnik. Tega mi seveda starši ne bi plačali, še manj stanovanja, ki mi ga zaenkrat še plačujejo. Z delom bi si kvečjemu lahko plačevala samo stroške bivanja in hrano, nikakor pa ne tudi šolnino.
Skozi vsa ta leta, ko nisem bila vztrajna in ker v 21 letih nisem dokončala še ničesar v prvo, brez bližnjic in prepisov, sem izgubila samozavest, samospoštovanje in začela toniti v depresijo. Začelo se je že pred dvema letoma, ko sem živela sama, kakor tudi zdaj, in šele letos ugotovila, da je samota tista, ki me ubija, saj me takrat zasledujejo občutki manjvrednosti, nesposobnosti, hkrati pa dobivam napade nekakšne vrste panike. Namreč, četudi imam kar nekaj kolegic za kavo ( resnično prave prijateljice ravno nimam), in grem na teden parkrat na kavo ali pijačo, se vmes dobim s fantom ali s kom od domačih, me zvečer, ko se vrnem sama v stanovanje, zagrabi neke vrste panika – strah pred samoto in če se tisti večer fantu ne ljubi dobiti z mano, ker je utrujen ali se dobi s prijateljem, ki ga jaz zaradi slabih izkušenj nočem srečevati, začnem paničariti, da se bom ubila. S tem se psihično utrudim, in obstajajo obdobja, ko to ponovim celo par dni zapored na teden. Zanimivo pri vsem tem pa je, da se v bistvu nimam zares namena ubiti. Resda sem blizu temu dokončnemu obupu, ker se bojim, da me bodi vsi zapustili in se smilim sama sebi, ker še vedno nisem samostojna in uspešna oseba kot so drugi, a resnici na ljubo nimam poguma, da bi se dotaknila z nožem, kaj šele, da bi se samopoškodovala.
Dejansko gre samo za zelo intenzivne občutke in iskanje pozornosti ter ljubezni. Ob tem se udarjam po glavi, včasih se z glavo zabijem v vrata ali zid, skratka, ko to berem, se več sploh ne poznam, ker se šele ob opisu tega stanja zavedam, kaj počnem in kaj si misli o meni okolica (za ta dejanja vedo samo starši, a hujšega izpada pred niimi nisem imela že nekaj časa, trenutno samo še fanta trpinčim s temi dejanji)… Je pa v jezi že izdal, da sem “psihopat”, ko je po telefonu govoril z mano in je njegov kolega zraven slišal za moj izpad. Sploh se več ne poznam. Če bi videla kaj takega na lastne oči pred nekaj leti, bi pomislila, kakšen psihopat je človek, ki dela kaj takega. Vse skupaj je že tako mučno, da ne vem, kaj naj naredim s sabo. Nimam več nekih ciljev kot sem jih imela včasih, saj se mi zdi vse izgubljeno. Cilj, ki ga imam (željeni študij) se mi zdi preveč oddaljen, da bi lahko nekoč postal realnost. Poleg tega opažam, da se v pogovoru z ljudmi vse manj znajdem. Sem nekako zaprta vase oz. zamišljena, nisem več energična ter komunikativna, kot sem bila včasih. Ne vem, kaj me je tako močno zaznamovalo…
Počutim se kot asocialna oseba, ki pa je hkrati cel čas v dogajanju, a ne spada nikamor zares.
Kakšno pomoč rabim? Ne želim si obiska psihiatra, saj ne želim sprejeti “kemije” vase. Rada bi naredila nekaj zase in priklicala mojo staro osebnost, ki so jo vsi imeli radi, predvsem pa sem jo imela najraje jaz sama. Ne vem kje in kako naj začnem. Morda priporočate kakšnega psihologa v Mariboru? Kje bi si lahko prebrala, koliko stane en obisk pri kakšnem izmed psihologov? Nisem pa prepričana, če bi se neznancu dejansko lahko odprla, ker bi marsikaj načrtno izpustila in se zaprla v lupino. Napotnico za psihologa sem imela že zaradi kolapsov, a v ZD blizu mojega domačega kraja, kamor pa na noben način nisem želela iti.
Prosim za odgovor, ki mi bo morda dal prave smernice kako naprej.

Hvala in lep pozdrav.

Zvezdazaspanka pozdravljena!

Hvala za tvojo zgodbo. Najbolj mi je padel v oči tale stavek:
“Dejansko gre samo za zelo intenzivne občutke in iskanje pozornosti ter ljubezni.”
Res je, za tvojim vedenjem, predvsem grožnjami s samomorom v odnosu do fanta, se skriva iskanje pozornosti in ljubezni. Vendarle nekje v sebi tudi veš, da dolgoročno takšno vedenje ne vpliva dobro ne nate ne na odnos, ki ga imaš s fantom. Pravzaprav je takšno vedenje obremenjujoče tako zate kot za tvoje bližnje in tega se tudi zavedaš, ali ne?

Želiš si namreč poiskati pomoč, a istočasno tudi poveš, da ne želiš k psihiatru, ker ne želiš “kemije”. Morebiti je to bolj predsodek kot kaj drugega, čeprav imaš vsekakor pravico do svojega mnenja. Glede na tvojo mladost in prihodnost, ki je pred tabo, bi ti svetovala, da si pomoč čimprej poiščeš. V Mariboru je možno priti do psihoterapije preko napotnice pri gospe Jasni Krump in Barbari Vajd Ledinek, mislim pa, da tudi v ZD Adolfa Drolca sprejema dr. Bočičeva. Takoj lahko prideš na vrsto na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše kjer je možno dobiti svetovanje in tudi psihoterapijo. Poglej na njihovo spletno stran za kontakt:
http://www.svet-center-mb.si/skupnost.html

V kolikor ti ne uspe najti primerne oblike pomoči zase, pa se lahko obrneš na naše društvo Ozara Slovenije in pomagali ti bomo najti zate najprimernejšo obliko pomoči in podpore.
Vsekakor si želim, da se še javiš in poročaš kako napreduješ.

Vse dobro ti želim,

Bernarda