Pozdravljeni,

z možem imava 3 majhne otroke, stare 3, 4 in 5 let.

Oba hodiva v službo. On prihaja domov ob 18ih. Jaz hitim po otroke v vrtec, jih peljem 3x tedensko na dejavnosti.

Nikogar pa ni, da bi pomagal. Vidim druge, ko imajo support v starih starših.

Starši od moža ne pomagajo.

Moja mama je prihajala, ko so bili otroci še dojenčki. Kdaj sem lahko šla do trgovine. Sedaj, ko so starejši pa sva 2x bila odsotna do 23uh, ko sva otroke prej že dala spat.

Sedaj niti moja mama noče več k nam, da bi pomagala. Ji je preveč. Večkrat poudari, da si je sama dovolj. Da mora človek skrbeti predvsem zase.

Ob teh njenih besedah mi gre na jok. Saj nima prostega trenutka, ko otroke oddam na dejavnosti, skočim v trgovino, hitro skuhati večerjo na pol, končam, ko se vrnemo. Zavedam se tudi, da mi ni dolžna čuvati otrok (s tem se tolažim).

Mož pomaga bolj malo. Veš utrujen in lačen se vrne z dela. Potem gre delati svoje, jaz potem gospodinjim do polnoči. Drug dan jovo na novo. Mož vmes skopa otroke. Včasih pospravi kuhinjo.

Poskusila sem z dvema varuškama, s katerima je pa usklajevanje bilo velik zalogaj. Seveda prej sem morala vse pospraviti, počistiti, skuhati obed za otroke, da jim je postregla.

Skratka, čisto sem izmozgana. Najbolj bi mi prišla prav nadomestna stara starša, (bi ju bila pripravljena tudi plačati). Ena oseba namreč težko obvlada tri male otroke, da ne naredijo raztur vmes ko kuhaš oz. drugače gospodinjiš.

Malo tako sem napisala. Ampak bistvo je zajeto.

Skratka, ima kdo kak dober nasvet zame?

Moža ne bom menjala, službe pa tudi ne morem.

Lp

Spoštovani,

dobro vas razumem. Jaz sem bil pred kratkim kar utrujen, ko sem bil zaradi ženine poslovne poti 10 dni poleg svojega dela odgovoren še za gospodinjstvo z dvema otrokoma med 10 in 20 let. Kaj šele s tremi malčki. Tudi v svetovanju se pogosto ukvarjamo s podobno težavo. Res se nekateri stari starši ustrezno vključujejo v skrb za vnuke, vendar pa jih je res veliko takih, ki se vključujejo malo ali nič. Razlogi so različni, pogosto gre za infantilnost starih staršev, včasih konflikte, včasih krajevno oddaljenost, včasih dejansko ne zmorejo idt. Strokovno tako vedenje lahko razumem, čisto človeško pa se tudi sam čudim. Saj bodo vendar vnuki praktično vse kar bo ostalo za njimi.

Če gremo zdaj k predlogom za rešitev problema. Predlagam, da sami ali s pomočjo svetovalca težavo skrbno razstavite na tri komponente:

1. tisti del problema, ki ga lahko s svojim posredovanjem spremenite. Iz vašega zapisa je videti, da bi vam prav prišlo nekaj dodatne izvršne moči. V smislu, da bi bolj odločno organizirali delo, ga predali drugim, zahtevali svoje, poskrbeli zase itd. Torej, da se ne bi jokali (čaprav vas čisto razumem, da ko je preveč, je preveč) ampak bi naloge suvereno in odločno porazdelili med moža, varuško, gospodinjo in tudi mamo. To zahteva trenutno nekaj več napora, da vse organizirate, vzpostavite. Vendar bo to investicija za vaš duševni mir za naslednjih … recimo 20 let. Mogoče vam lahko pri tem asistira izkušen svetovalec, ki bo prepoznal, kje so morebitni globlji razlogi, da jemljeta tako veliko nase.

2. drugi del problema je, tisti, ki ga ne morete spremeniti, se mu pa lahko izognete. Tukaj bo prišel prav spisek vseh nalog, ki niso nujne in hkrati pomembne. Po neki prioritizaciji pač nekaterih nalog enostavno ne delate, ker je pač nujnih preveč. Recimo, manj čistite, v službi ne jemljete dodatnih nalog, otroke pustite, da so kdaj pač malo bolj umazani. Skratka začasno opustite dela, ki niso hkrati nujna in pomembna. Da se izognete nalogam, dosežete tudi z akcijami iz prejšnje točke. Npr. za vsa gospodinjska dela najamete zunanjo pomoč. Npr. hrano lahko naročate zunaj. Mi smo bili v podobni situaciji recimo nekaj časa naročeni na hrano iz vrtca/šole. Ni bilo najbolj okusno, ni pa bilo cel teden potrebno nikomur kuhati.

3. tretji del problema pa je tisti, ki ga niti ne morem spremeniti, niste se mu ne morem izogniti. To so dela, ki so nujna in pomembna. Sem sigurno spada skrb za tri malčke. Ta del pa sprejmete, sprejmete pripadajočo frustracijo, seveda z neko vizijo kako in kdaj bo vaše življenje spet nekoliko lažje in bolj uravnoteženo. To je torej tisti nujni del problema, ki ostane po tem, ko smo problem pošteno oklestili po prejšnjih dveh točkah.

Vse napisano seveda ni mačji kašelj, ampak bolj projekt za recimo kake pol leta. Po tem pa bi bilo fino, da vaš urnik postopoma nazaj uvajate vsaj nekaj časa zase, počitka, sprostitve, druženja s prijatelji itd.

Toliko na tem mestu.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Imam zelo podobno situacijo, le da imam dva otroka stara 6let in 1leto. S starši od partnerja smo skregani oz oni z nami, moji starši pa jih pridejo pogledat 2x na leto, ker ju vnuki ne zanimajo. Dolgo sem žalovala in me je bolelo kako malo jim vnuki pomenijo. Ampak….tako je in to je treba sprejeti in iskati rešitve ki so na razpolago. Moža prav tako pogosto ni in sama sem pridelala eno kronično bolezen od vseh naporov. Najbolj mi je sicer padlo v oči zakaj dejavnosti pri tako majhnih otrocih? Mi jih nimamo ravno zaradi tega in iskreno ne vidim doprinosa pri takoj majhnih otrocih. To je naporno za starše, tako majhni otroci pa ni ravno nujno, da imajo popoldanske dejavnosti, kaj če bi pa to omejili ali začasno opustili? Kaj pa skrajšan delovni čas v službi, to bi tudi malo olajšalo, če je mogoče. Jaz tudi večino naročam preko spleta, tako si olajšam zadeve oziroma prihranim poti.

enostavno ne razumem tvojega razmišljanja. Če sta se z možem odločila za tri otroke enega za drugim z minimalno starostno razliko, ja kaj pa sta pričakovala drugega, kot da bosta morala vsaj 10 let življenje popolnoma prilagoditi otrokom? Zakaj predšolski !!!! otroci rabijo neke dodatne dejavnosti, glede na to, da so že cel dan v vrtcu, mi tudi ni jasno.  Mož dela do 18.00, pričakuje gostilniško postrežbo, potem pa gre delat svoje???? Najbrž imaš ti tudi neka nerealna pričakovanja, da bo ob takem tempu, še stanovanje pospravljeno, obroki vsi skuhani, vidva z možem pa ob 20.00 ob kozarčku vinčka klepetata ob kaminu?

Z možem se morata resno usesti za mizo in se pogovoriti, kakšne so vajine vrednote in kako si predstavljata življenje še naslednjih 10 let. Treba bo določiti prioritete, najbrž zmanjšati pričakovanja in se sprijazniti s situacijo.