nič ni z mano
Lepo pozdravljene!
Kako vas je lepo brat.
Tudi jaz rabim eno brco v tazadno.
Pred štirimi leti sem imela 82 kg (182cm sem visoka) in počutila sem se čudovito, polna volje in energije……..Veliko sem športala z veseljem in lahkoto. Gorsko kolo in pohodništvomi je bilo v veselje no saj mi je še samo 100 kg s sabo vlačit ni ravno lahko….
No pravzaprav sam danes zjutraj samo nemo in s solzami v očeh gedala na tehtnico, ki se je ustavila na 101.8 kg……..Beda…. Čas je za spremembe, pa leta so tud že taka lepa ko je vsak kg še težji (35)
Našla sem vas in upam da bom tu našla tudi spodbudo.
LP
no, glede na to, da vas je že toliko na kupu, pa naj se pridružim tudi jaz. En mičken malo se počutim med vami, ker imam pod 160 cm, vseeno pa je na meni zavidljivih 73 kg, ki sem jih pridno nabrala v zadnjih treh letih po prometni nesreči. Starost – 34 leta.
zgodba podobna kot pri vas, premaknilo pa se je v meni, ko sem pred parimi dnevi pogledala fotografijo, ki jo je naredil sodelavec…..res se mi je skoraj obrnil želodček….
moj problem je predvsem v tem, da čez dan zlahka jem po malem in zdravo, zvečer pa pojem vse, kar mi pride na pot.
torej,že dva dni ne jem po šesti uri, še ta dva dni do ponedeljka bo isto, potem pa štartam na polno….
no, še to – tudi jaz grem od doma v službo v belo Ljubljano iz Mb ob pol šestih, domov pridem ob pol šestih zvečer, kjer me pričaka sinko in mož in pa lep, svetleč, ubijalsko drag orbitrek, pa abtronic, pa leg magic..malo heca. Ampak me res čakajo, predvsem na to, da se obriše prah z njih. lp
Ja, vidim, da imamo vsi podobne težava… Čez dan sploh ni problem – hrani se zlahka odpovem – tudi slaščicam… Zvečer pa kar iščem, kaj naj pojem, da bi bilo čim manj kalorično…
Eni pravijo, da si je treba hrano prerazporedit čez dan – začet lepo z zajtrkom in potem jest ne vem – vsake 4 ure po malem… Ampak treba je spoznat samega sebe in ugotovit, kaj komu paše. Pri meni tak način ne zaleže. Ker zvečer ko začnem jest, ne morem nehat… Zato sem ubrala tako pot: zjutraj (ko pridem v službo) spijem le kapučino, za malico pojem nekaj malega (kak jogurt, mini štručko, keks,…), za kosilo spet neki malega (podobno kot malica), potem pa si okoli 19.00 privoščim dobro večerjo (namesto kosila), ki vsebuje vedno veliko zelenjave (ker jo imam zelo rada in vedno eksperimentiram razne poskuse). In to mi res odgovarja – ker tudi fant pride s šihta bolj pozno… In na tak način mi je uspelo shujšat 10 kg…
Seveda pa ne bi uspela brez telovadbe – teka… Tekla sem skoraj vsak dan – po 8 km (povprečno) in blo mi je super… In ravno to je sedaj problem. Premalo migam, ker mi vreme tega ne dopušča. Sprva sem mislila, da so me sami zgovori in nato pričela… Po enem tednu sem že zbolela… Potem sem se malo pocajtala – in spet šla na teren – drugi dan sem imela spet grozne bolečine v grlu – da o kašlju sploh ne govorimo… In zavedam se, da bo treba it na kak fitnes, ker aerobika je tu pri nas ful prepozno – kaj drugega pa že ni… Ampak glede na to, da se mi je fitnes pred leti ful zagravžal, se ful težko odločam in poskušam z glavo skozi zid… Ampak zdravje je vseeno prvo – zato se ne bo več za igrat.
Tako. Punce, veliko uspeha. Bom poročala, kako napredujem.
LP
Ampak pri meni je težava edino
No, tehtnica je danes pokazala 101,6kg.
Pa še migat ne morem, ker me išjas matra. Beda.
Zjutraj sem se spravila na sprehod pa mi je prav dobro delo čeprav
me zdaj noga boli. Sem pa vsaj pokurila kako kalorijo več kot če bi doma ležala.
Ja Nadjap kot si rekla, važen je red pri hrani. In da veš kaj ti paše. Mene nesejo razni prigrizki “vmes”. Pa piškot tam, pa orešček, pa še malo……. in tega se nabere, ko sploh veš ne kdaj. Zato sem si pripravila na mizo dvolitrsko flašo vode in jabolka in mandarine in ko me ima da bi nekaj pojedla raje spijem kozarec vode Red in nič odstopanja.
Nonika, pozdravljena. Sva približno istih let, pa se bova skupaj lotili kg. Lepo.
Moj cilj je 85 kg. Če bi mi to uspelo taj do maratona Franja bi bila presrečna.
lp
Po malo daljšem premoru se ponovno oglašam. V zadnjih mesecih čas ni bil ravno moj zaveznik, zato sem se nekako znašla na stranskem tiru. Ne ravno v smislu prehranjevanja, pač pa predvsem v smislu gibanja.
Od nekje začetka oktobra do sredine decembra sem se res precej zapustila. Pridobila sem tri kilce (na 20 izgubljenih), a kar me najbolj veseli, SAMO tri kilce in nič več! Pridobivanje na teži se je potem ustavilo, kljub temu, da se nisem nič gibala. To je že prvi pokazatelj, da je moja metoda hujšanja res tista prava, ki meni osebno daje najboljše, verjetno tudi dolgoročne rezultate. V drugi polovici decembra pa sem spet začela z malo več gibanja (ni bila ravno telovadba, bilo pa je nekaj fizičnega dela) in te tri kilce (pa še nekaj dek zraven) je šlo kot po čudežu dol, kljub temu, da pri prehrani nisem nič na novo spreminjala! Zelo sem zadovoljna in sem dobila kar nekaj motivacije za novo obdobje izgubljanja še teh 19 kg, ki mi ostajajo.
Hej, punce, glavo pokonci! Saj bo šlo! Samo ne obupajte in predvsem imejte se rade!
Vsem skupaj želim prijazno leto, prežeto z ljubeznijo in pozitivno energijo!
Lp
joj, kolk je težko.
Skoz na hrano mislim.
Včeraj sem bila zvečer sestradana.
Sem pojedla 2 trdo kuhana jajca in nekaj sira in salame.
Potem si je tamala zaželela palačink.
Sem šla kuj peč, ker je tko suha, da sem jo hotela malo
nafilat (ima 21 kg v prvem razredu). Seveda sem zraven takoj
dve zmlatla.
Danes zjutraj 71.80.
Jutri zvečer moram bit pod 72.
QD
Živjo punce,
tudi jaz se oglašam po dolgem času. Vmes je tudi mene najprej sklestil stres, dva tedna nisem skoraj nič jedla, kar se seveda takoj opazi na upadlem obrazu in nič kaj bleščeči koži … potem so me vsi spodbujali, naj vendar začnem jesti in sem v začetku decembra prišla na svoje kg in se počutila fantastično in izgledala fantastično.
Ampak jaz ne bi bila jaz, če ne bi iz ene skrajnosti v drugo, potem Božič in novo leto z vsemi svojimi mamljivimi jedmi, pa še res muhasto vreme, da ne moreš niti na sprehod, kje šele tek… in rezultat: 3 kg preveč. No, saj ni bilo druge možnosti 🙂 Hlače komaj zapnem, počutim se kot nasedel kit… in včeraj mi je počil film: jaz se tako klavrno počutim, če dolgo ne tečem (tokrat je bilo rekordnih 11 dni!) in sem se razjezila: navkljub burji (“samo” 80 km/h), ledenemu dežju (ki v zanosu burje kar biča obraz) in tveganju, da me proglasijo za norca 🙂 sem šla tečt 1 uro. Kot sem predvidevala: po teku se nisem več prepoznala. Seveda so cm in kile iste, ma jaz se počutim kot ptica in ne več kot kit 🙂
Sladkarije, alkohol in pozne obroke sem skenslala že takoj 2.1., manjkalo mi je le gibanje. In prav danes mineva natanko 4 leta, kar sem se odločila, da naredim nekaj zase in za svoje dobro počutje. Torej novoletni sklepi so odlična zadeva, le velikooooo vztrajnosti je potrebne. Danes (no, ne prav danes, ampak sem in bom) imam 34 kg manj, od tega jih več kot pol leta uspešno vzdržujem. Poleg tega sem se spotoma zaljubila v tek in ta je odličen sopotnik na vseh življenjskih področjih, ne le pri hujšanju oz. vzdrževanju teže.
Torej, punce, ni pomembno kako hudo in kolikokrat pademo, važno je, da se čim prej poberemo in VZTRAJAMO!
aninaB
ja čestitam. 35 kg je res veliko.
jaz se že vse življenje ukvarjam s 5-8 kg preveč.
in mi ne gre in ne gre dol.
no ja, gre ene 4-5.
držim nekaj časa potem veselo nazaj.
Tko da sem v eni fazi že rekla: a se ima smisel sekirati za + 5-8 kg, pa se odrekati.
Ali pa jem kot malo zmešana pa imam tistih 73 – 75 (pri 173 cm).
Ampak fora je v tem, da se bojim, da bom kmalu na 78, pa 80, to ja pa že
čist too much.
zato se vedno pri ene 73 zabremzam.
QD
Moja zgodba, še 10 let nazaj po 2 porodih sem uspešno shujšala na predporodno težo 57 kg. Nato sem šla v službo – se zredila v enem letu na 64 kg, nato v 3 mesecih shujšala na 58kg. V tem času sem doživela premestitev na delovnem mestu, v novo okolje se nisem vključila. Danes imam 75 kg!!?? (višina 160cm) Z januarjem sem na dieti.
Kar hočem povedati je, da v tem času ko sem se redila sem naredila napako, ker nisem rekla STOP npr pri 64kg, ker imam sedaj res veliko za shujšati.
No pri 64kg sem si mislila, saj sem kar ok, tud če imam kakšno kilo več ok zgledam … no in kam je to peljalo – samo navzgor.
Žal za nas, ki radi jemo ni druge kot vseživljenska dieta, da lahko včasih naredimo kakšen prekršek… žal. Ne mislim pa, da bom kdaj v življenju rekla, da imam pravo težo, hrani se pa ne odrekam-
Se kar strinjam, da si je zgornjo (pa tudi spodnjo) mejo kg potrebno zadati. Tudi meni so kg počasi in prav hinavsko naraščali, vsakič pač kupiš št. večje kavbojke… po porodih pa itak 🙂 Jaz se tehtam enkrat do dvakrat na mesec in se zavedam, da bom morala celo življenje paziti na težo. Dovolim si prekrške, ki jih “odplačam” s tekom. Ne slepim se pa, da lahko jem vse v neomejenih količinah in da se ne bom zredila. Telo je enostavna matematika: če ne pokuriš, gre v špeh.
Hujšanje in vzdrževanje teže je kot dober zakon: polno kompromisov 🙂
jst pa mam en problem. hujšam tako rekoč že od oktobra ampak mi je do zdej uspelo izgubit ENO ubogo kilco in ne vem kaj delam narobe. gibam se usak dan (najmanj 1 uro intenzivne vadbe, 5x na teden + sprehodi ipd.), pojem 1200 kcal, kilogrami pa še vedno stojijo. zadnji teden sem intenzivnost vadbe obdržala na istem nivoju, le dnevni vnos sem zmanjšala na 1000 kcal, in danes zjutrej se stehtam in mi kaže 0,6 kg več kot pred enim tednom. halo? sladkarij ne jem, pijem samo vodo in nesladkan čaj, ne jem mastnih in ocvrtih stvari, kaaaaaj pa je potem narobe? zmešalo se mi bo.