nič ni z mano
Vaše pisanje (lenka, queen, nadja) mi je zelo zanimivo, bi se vam zdelo smešno, če bi iz tega svojega pisanja, naredile kako knjigo, priročnik ali roman za druge, ki se tudi srečujejo s temi težavami?
Z malo spretnosti, dodatkov, in povezljivega teksta bi to vaše pisanje lahko spravili v en romanček, v stilu “Dnevnik hujšanja Queen D.”?
Upam, da vas slučajno nisem užalila ampak vaše branje je res zanimivo, spodbudno (zelo), nalezljivo in simpatično, berljivo.
Kaj pa druge pravite, ki to berete? Se vam zdim smotana? meni je to prišlo na misel že na drugi strani…
Queen D. upam, da si prišla pod 70?
pozdravljena tista ki nas rada bereš,
ja, ti rečem, če bi nas tule več združilo moči o prigodah, nezgodah, vzponih in padcih, bi lahko napisale vojno in mir.
Ja, ponosno javljam, da sem padla krepko pod 70.
Danes zjutraj sem imela 68,40. In čez 70 nisem šla že vsaj en teden.
Sedaj so nastopili težki tedni, ker zadnje kile gredo pa težko dol.
PA sem vseeno še kar dobro sprogramirana, samo še vedno imam težave z rekreacijo.
Noče, pa noče priti. Pa vztrajno čakam. Hahahaaa.
Any way. Moram reči, da se razlika med 74, 75 kg in sedaj 69 kg kar prijetno pozna.
No, še ene 3-4 kg bi rada smela, pa sem ravno taprava.
Bom javila, kako se izteče.
LP
QD
Sem se ravno najedla (jurčkovih žlinkrofov z domačo paradižnikovo omako in parmezanom. njami)
Pozdravljene vse skupaj!
Tudi mene je pritegnilo vaše pisanje, predvsem uspešni koraki NAVZDOL pri kilogramih.
Tudi sama se nekako že celo poletje spravljam k hujšanju… Moji podatki: stara 29 let, visoka 165 cm, težka 74 kg. Želim si izgubiti 10 kilogramov, ki me ”obremenjujejo” že slabih 10 let…
Pri meni so največja kriza vikendi, ko je veliko piknikov, druženj, večerje,…in teža, ki jo čez teden izgubim, pride nazaj…
Moj plan: malo paziti pri hrani čez teden, veliko paziti čez vikend in dodati gibanje (trenutno še zunaj, kasneje pa aerobika, ipd.).
LP
no, tkole.
sedaj pa že 3 teden nikamor.
Gibljem se med 68.50 -69.00 zjutraj in 69.50 zvečer.
Nisem pa že 3 tedne šla čez 70. Kar je dobro.
Po mojih izračunih bi morala imeti včeraj 67.50. No, pa nimam.
Sem pa vesela, da ne grem nazaj gor.
In bom počasi vztrajala. Se mi ne mudi.
Sej vem, šport bi morala vključiti.
Jutri grem pa na službeno pot in bo spet lažje,
ker grem sama in nimam dogovorjenih večerij.
Tako, da bom bolj okoli hodila, pa manj jedla.
Se še javim.
Upam, da s kakšne pol kile manj.
Lep dan.
QD
no, še vedno sem tam.
nekje med 68.5 in 69.5.
malo popuščam, premalo se pazim.
Bo treba spet malo bolj paziti.
vesela pa sem, da ni šlo nazaj in da nisem spet začela:
nič ni z mano. spet imam 74, Hvakla bogu.
So pa sedaj kar vsi opazili, da me je malo manj.
No, upam, da grem vsaj na ene 67.
Bom poročala.
Ja s športom sem pa še zmeri skregana.
LP
QD
zmano tudi ni nič, sem pametovla sodelavki, ki je šla na 90-dnevno ločevalno, da to prava dieta, naj raje malo pazi kaj je in teloadi, tako kot jaz in kaj se je zgodilo, ona je shujšala 12 kil jaz pa nič!!! pa se mi zdi, da jem manj, edino kokakolo kdaj pa kdaj spijem, ne vem kje je keč….zdaj me pa še išijas daje, da še hodim bolj težko, apeti je pa potem še večji, motivacije pa nobene, energije pa tudi ne, če ne rem vsak dan za eno urco spat, splohne morem funkcionirat, ne morem bit cel dan budna, ima še katera te težave?
Hej, QD, bravo! Si na pravi poti! Športala boš že, ko boš imela pravo voljo. Samo da kile ne gredo nazaj gor, pa si že napol zmagala!
In Pika5: mene so zdajle dva meseca pestile poškodbe. Sicer manjše, a vendar so me pri gibanju toliko ovirale, da ni šlo. Sem kar obmirovala. Zdaj me je sicer (pred kakimi 14 dnevi) začela po malem boleti še hrbtenica, tako da leva roka spet ni gibljiva, kot bi morala biti. Apetit: iz dneva v dan večji. Zakaj, ne vem. Mislim, da zaradi dolgega časa. Pa ne me narobe razumeti – dela imam čez glavo. Ampak res gre predvsem za rutinsko delo, jaz pa ljubim spremembe, da se nekaj dogaja. Sicer se preveč dolgočasim. In ugotovila sem, da je gibanje pravzaprav tisto, pri katerem se vedno nekaj dogaja in mi odvrača misli na hrano. In ko se nisem mogla gibati, so se mi misli preveč vrtele okrog hrane. Ugotavljam, da sem še vedno odvisnik od hrane, a sem na dobri poti, da to ne bom več. Nočem več biti. In kakor hitro se mi je stanje toliko izboljšalo, da sem lahko šla ven, na sprehod, sem to naredila, a s hudo muko, ker sem se vmes že polenila. In točno tako je bilo, kot to opisuješ ti, Pika, nobene motivacije, kar naprej sem bila nekaj zaspana, pa nizek krvni tlak in podobno. Groza! In sem se morala res pošteno ujeziti sama nase, da sem se okregala in se pošteno brcnila v tazadnjo in šla na nordijsko hojo, ki sem jo tudi že dva meseca prelagala. In glej, čudež! Od petka do danes lep skok navzdol: 1,6 kg! Yesssss! Apetit se mi je povrnil na že kolikor toliko utečene nove tirnice, o utrujenosti ne duha ne sluha, skratka, takoj sem padla nazaj v v ritem. Zdaj moram samo paziti na to, da tako tudi ostane. In kar se tiče ločevalne diete in tvoje kolegice: primerjajta se čez pol leta, ko bo morda ona pokasirala jo-jo efekt (ima velike šanse), ti pa boš fit in lepa! Dokler imaš bolečine, ne pretiravaj z gibanjem, če pa ti ustreza kakšen sprehod, pa le pot pod noge! Želim ti, da se izviješ iz začaranega kroga, v katerem si se po sili razmer znašla. Vedi, da je to le prehodno obdobje, ki ne bo več dolgo trajalo, potem pa boš spet lahko poiskala sama sebe.
Lp
lenka hvala za vzpodbudo.
naj povem, da sem včeraj prišla iz službe ob 17,pojedla dva kosa kruha z nutelo in šla spat,.bila sem utrujena, zaspana, brez volje, lačna in zgodilo se je kar se je. ob 19 sem se zbudila in se skoraj zjokala, pri 40 sem kot razvalina, ne vem kako sem včasih lahko zmogla toliko več, poleg dveh majhnih otrok, sem imela vedno vse pospravljeno, speglano,…. vsaj večino dni je bilo tako, zdaj se pa 3 mesece pripravljam, da bom okna pomila, da o prahu in pajčevinah sploh ne govorim, kje je šele likanje,……….zdaj se še študij začne,……sem se mogla mal izlit,…kdaj pa ve hodite ven, takoj po službi, zvečer,…….veliko bolje sem funkcionirala, ko sem imela službo tudi popoldan, dopoldan sem veliko več naredila doma, kot zdaj lahko tiste par ur popldne, če sploh lahko
Hja, Pika, ko pride človek na 40+, se res čutijo spremembe. Tega prej nikoli nisem verjela. Ampak da ti povem, odkar sem bolj telesno aktivna in odkar sem izgubila teh 20 kg, se mi je življenje izboljšalo za 100%! Je že res, da se pajkom pri nas dobro godi, prah pa tudi ima prostor, kjer v miru lepo počiva, ampak naredim pa vseeno mnogo več, kot sem včasih, samo vrsta dela in delovni čas sta se spremenila (nimam samo ene službe kot včasih). In kljub temu, da v stanovanju res ni vse bleščeče čisto in perilo včasih ni takoj zlikano, imam mnogo bolj polno življenje. In sem tudi mnogo bolj zadovoljna. Je pa res, da si moram svoje dejavnosti zelo dobro razporediti preko dneva. Zato mi najbolj odgovarja, da grem ven zjutraj (ob 6. me že lahko vidiš, kako vihtim nordijske palice) in sem ob 8. že v službi. K sreči sem malo bolj zgodnja ptica in mi to ne predstavlja problema.
Pa še enkrat ti polagam na srce: na trenutno situacijo glej kot na prehodno obdobje. Ko se boš bolje počutila, boš vse zamujeno nadoknadila. Morda se bo obdobje hujšanja in pridobivanja kondicije malo zavleklo, ampak nič hudega, svoj cilj BOŠ DOSEGLA! Tvoja naloga je, da razvalino (kakor se sedaj počutiš) spraviš v red, jo obnoviš, ji daš novo vsebino. To boš zmogla, ko ne boš imela več bolečin. Zagotovo!
Lp
Ojla,
no, a vas zanima?
še se držim, ampak dol pa noče več.
Dobila sem eno slabo kilo nazaj, tako, da imam zjutraj 69.5,
zvečer pa ene 70.5.
Se pa spet pripravljam, da grem malo dol.
Samo, da gor ne gre, pa sem že vsa vesela.
In moram reči, da se nisem preveč pazila.
Tako, da zdej spet ene 2 tedna malo paziti, da pridem zjutraj na 68.
Najmanj kar sem imela je bilo zjutraj 67.8.
O, sej bo. bo.
QD
Jasno, da bo! Verjetno si zdajle v fazi, ko kilaža miruje (bolj ali manj). To se namreč zgodi vsake toliko časa in takšno stanje zna trajati tudi cel mesec, da se telo adaptira na nove razmere, potem pa se spet začne obdobje zniževanja teže.
Lahko pa sama zase rečem: Nič ni z mano. Sem v nekem čudnem obdobju, kot da sem se popolnoma ustavila, kot da sem “zaglavila”. Kot da mi gibanje sploh ni več pomembno. In to traja že 2 tedna. V tem času sem pridobila kilo in pol (potem se je ustavilo, hvalabogu!). Edina in velika sreča, da sem v letu in pol že pridobila tiste dobre prehranjevalne navade, ki se jih držim, in to me po moje rešuje. Kam so šli vsi moji dobri sklepi, vsa moja motivacija in pozitivna energija? Kot da je vse to izpuhtelo v zrak. In ravno pred dvema dnevoma sem v eni drugi temi zasledila, da motivacija za hujšanje ponavadi pade po 18 mesecih in da je potrebno še naprej vztrajati, če hočeš do željenega cilja. Upam, da me tole čudno obdobje čimprej mine in da bom kmalu spet tista stara Lenka, ker taka, kot sem zdaj, sem že sama sebi v napoto. MORAM zbrati moči in izgubiti še teh 20 kg! Moram!!!!
No, tako, pa sem pojamrala. In sedaj moram še sama sebi dopovedati, da je hujšanje tako kot življenje sestavljeno iz vzponov in padcev. In zdaj sem prav grdo padla. Na meni je, da zberem moči, da se poberem in nadaljujem pot.
Lp
Lenka,
zgodi se tudi najboljšim :)) Ma sploh jeseni take motivacijske krize sploh niso nič novega, jaz jih doživljam vsako leto :)) In vsakič si rečem: samo, da ne gredo kg gor! Stagniranje sploh ni nič slabega, če pomisliš, kako smo se nekoč vsak mesec zredile za kak kg!
Ljudje imamo vzpone in padce na vseh področjih. Moj moto je: Ko si na dnu, je pot samo še navzgor!
Ne skrbi, motivacija zagotovo pride. Telo je že tako navajeno gibanja, da te bo slej ko prej povleklo. Če te ne bo, pa pojamraj, da te brcnem v rit :))
Meni je res pomagalo, da sem se zjokala na tem forumu. In zato ostajam, da se imam pod kontrolo :))
Hvala, Anina! Naj se tvoje besede pozlatijo! Saj vem, da je tako. Ampak do sedaj me še nobena kriza ni držala tako dolgo. Se pa lahko pohvalim, da sem včeraj zjutraj (ravno se je začelo svitati) kar vstala iz postelje in šla na nordijsko. Brez težav. Brez oklevanja. Ura NH mi je dala zagon za cel dan. Sin je praznoval rojstni dan, pa sem potem spekla še tri vrste peciva, pa naredila kosilo in večerjo tudi za goste ter bila pridna in vzorna gostiteljica in mi sploh ni bilo čisto nič težko. Danes sicer še ni bilo časa za rekreacijo, vendar imam občutek, da bom šla vsaj na eno hitro hojo (verjetno ne NH). Pa saj niti ni pomembno, da sem se le spet spravila v pogon in v gibanje.
Lp
Vse, ki vam zmanjkuje motivacije, vabim v Top Power studio na Ul.Staneta Severja 7b v Mariboru, da preverite našo ponudbo programov za oblikovanje telesa. Obljubljamo vam strokovno podporo pri treningih, načrt prehrane, ki ga prilagodimo po vaših osebnih željah, masažo za uspešen boj proti celulitu in kar je pri hujšanju in oblikovanju telesa najpomembnejše, pozitivno vzdušje, veliko vzpodbude in motivacije. Vabljeni ste z otroki, saj imamo za čas vašega treninga organizirano varstvo pod nadzorom v prostoru z igrali. Nič vas ne stane, če pridete vsaj na pogovor in ogled, če vam bo všeč pa se nam pridružite. Veseli vas bomo.
Ma meni še kar uspeva. Ta teden sem tekla v torek in včeraj, ko je dež naredil malce pavze 🙂 Za jutri imam tudi kak daljši tek v planu čez dan.
Ja, dežuje le redko neprekinjeno 24 ur/dan in tiste pavze je vredno izkoristiti. Takrat enostavno odložim likalnik, metlo, (kuhalnice ravno ne)… in odšibam pol urice, urico… če me malo tmoči, vroč tuš + vroč čaj in ni panike.
Le temi se ne uspem izogniti, razen med vikendom vedno tečem po temi. Odsevnike na obleko, lučko na glavo in zvestega psa na povodec.
To je moj recept, ki deluje 🙂