nič ni z mano
lenka,
dej da ne bo pomote. Moj mož me zelo podpira. sva hodila skupaj teč, vse bi naredil namesto mene, če bi me lahko zbrcal ven na šport. Z otroki se ukvarja.
No ja, z gospodinjstvom pa res bolj malo.
Očitno je, da je problem v meni in mojih izgovorih in moji utrujenosti.
Da ne rečem, da sem med dopustom spala po 10-12 ur na dan.
Ni pošteno, da za karkoli okrivim kogarkoli. Razen sebe.
In ne morem in ne morem se brcniti v rit. Nobene volje nimam za fizične napore.
Seveda za vikende z otroci gibamo. Smo načeloma precej športni. Do svojega 27 leta sem bila aktiven športnik. Kar težko človek verjame, kako se lahko takšen človek poleni.
Mož še vedno 3 x na teden teče, pa ene 1 x kolesari na hribe, pa v kleti ima fitnes in boxarsko vrečo, kar vsakodnevno uporablja.
In jaZ? OOOOOOOOOOJOOOOJJJJ. Nič. Najboljši šport zame ja kavč.Pa ne gledanje TV. V šusu zaspim.
Vem. Za ubit.
V kleti imam fitnes, odlično gorsko kolo z vso opremo, najboljše tekaške superge.
Ma. Za natepsti sem.
Pa si spet rečem. A zdej nej pa stradam, pa še tečem zraven. Dve ubijalski stvari na mah?
Bom raje nehala. Po moje sem se že zadosti osmešila in ponižala.
Hahaha.
Pa lep teden.
QD
No, fino, sem vesela zate, da se tebe konkretno moje prejšnje pisanje ne tiče dobesedno, morda pa bo katera druga sebe našla v njem. Bognedaj, da bi mislila, da sem ti želela soliti pamet, ker to ni moj namen. Res ne poznam tebe in tvojega načina življenja, tako da sem stvari res zelo posplošila. Če sem te s tem morda užalila, se ti iskreno opravičujem. Bi pa verjetno marsikatera želela imeti takšnega moža, kot ga imaš ti, da bi svojo ženo podprl in ji 100% stal ob strani.
Kar pa se tiče tvoje ugotovitve, da si očitno za negibanje kriva sama, pa se moram strinjati. Lej, naredila si prvi, zelo velik in pomemben korak, da si si to sploh pripravljena priznati. Samo še korak te loči do tega, da nekaj zase tudi narediš. Upam, da ti uspe.
Lp
lenka živijo,
Nič me nisi užalila. nič bat. Nisem občutljiva in vzkipljiva.
šele danes sem šla malo nazaj poste prebrat in videla,
da si že 20 kg shujšala in da želiš še 19. Kar ne morem verjeti.
To pomeni, da si imela okoli 100 kg in da želiš priti na 60?
Kapo dol. Res.
Koliko si pa visoka?
res občudujem takšno voljo.
Kaj se ti dogaja s kožo? Ali ti šport pri tem zelo pomaga?
Ti boš shujšala 40 kg, jaz pa mio problemov z osmimi viška.
Lp
QD
Hm, mogoče je za 8 kg potrebno zbrati celo več volje kot pa za 40, kaj vem, ker pri 40 kg viška pogosto ne gre samo za videz, ampak tudi za zdravje. Zavedam se, da bom po 15 mesecih hušanja morala imeti volje še vsaj za dve leti, da bom dosegla svoj cilj, zato tudi morda na vse skupaj malo drugače gledam. Sem pa res bolj kot na izgubljene kg ponosna na to, da sem končno spoznala, da MORAM poskrbeti tudi zase, če hočem sebe še naprej razdajati drugim, sicer bom popolnoma pregorela.
V višino merim borih 166 cm in 99 kg na to višino je pomenilo, da bi me kdo že skoraj lažje preskočil kot obšel. Ko bom imela 60 kg, bom začela z vzdrževanjem telesne teže, tako da če slučajno pridobim kako kilo ali dve, to ne bo pomenilo čisto nobene katastrofe.
Koža? Zaenkrat sem izredno presenečena, ampak mi kljub izgubljenim 20 kg ni niti za mm prevelika. Drži, da sem za izgubo 20 kg potrebovala 15 mesecev in se je koža sproti krčila, vendar sem sveto prepričana, da bi brez telovadbe kljub temu imela nekaj viška mlahave kože. Mišice, ki so s telovadbo pridobile svoj tonus (saj ne, da bi bile močno razvite) tudi lepo delujejo pod kožo, ne vem pa, koliko same mišice lahko pomagajo pri krčenju kože. Tudi celulita je že mnogo manj kot pred letom dni. Vem, da nikoli ne bo popolnoma izginil, vendar je moja stegna zdaj prav lepo pogledati. Sicer pa kot že rečeno, popijem veliko vode, od oktobra do maja pa tudi redno obiskujem savno, kar menda nekaj tudi pripomore k bolj čvrsti koži z manj celulita. V prihodnosti moram dodati še knajpanje in najti kakšno res učinkovito mazilo za bolj prožno kožo (lahko tudi iz domače lekarne), ker se do sedaj res nisem popolnoma nič mazala. Če kdo pozna kaj učinkovitega, bom zelo hvaležna za odgovor.
Vesela sem, da si prebrala tudi stare poste. Verjetno si opazila tudi pri drugih forumovcih, da je od vsega hujšanja najpomembnejši korak odločnost pri pogajanjih zase, predvsem v tem smislu, da moraš iz svoje kože in si urico na dan, ki bo popolnima tvoja, postaviti kot prioriteto in se teh 60 minut ne ozirati na nikogar drugega. Vem, sliši se zelo brezobzirno, a brez tega ne gre. Potem pa odločnosti sledita vztrajnost in volja. No, te imam na pretek. Če jo kdaj rabiš, kar povej!
Lp
Šport ni samo kurjenje maščob in preoblikovanje telesa. Saj si bila aktivna športnica, torej poznaš vse pozitivne vplive učinke športa na telo in duha.
Sama sem tudi (pre)obremenjena mamica, kje najti energijo za službo, otroke (kolk fajn, da med počitnicami ni domačih nalog! :)), gospodinjstvo, neskončno zidavo hiše, psa..??? Vsi me sprašujejo, kako pri streli zmorem vse to, zraven pa še žarim in zgledam bolje kot pred petimi leti? Eno samo skrivnost imam: tek. Ki ni samo tek, je EDINA urica SAMO zame (ok, tudi pes je vesel:)), je čas, ko se lahko pogovarjam sama s seboj, je čas poslušanja prijetne glasbe, je čas planiranja za naprej in analiziranja za nazaj… prav gotovo nisem samo shujšala 32 kg, ampak sem v teh uricah tudi precej dogradila svojo osebnost. Tek je prvotno vlogo – željo po izgubi kg – že zdavnaj izgubil in dobil nove, še bolj pomembne vloge. Življenje brez teka? Upam, da nikoli. Včasih uspem vsak dan, včasih le dvakrat na teden. Ampak koliko energije črpam iz te urice! Zares ti iz srca zaželim, da se ti uspe prisiliti v gibanje, da vzdržiš in potrpiš prve tedne in da potem ponovno začutiš čisto energijo in dopaminsko srečo :))
Anina, te popolnoma razumem in dobro poznam občutke. Verjami.
Mogoče sem jaz svoje kilometre v življenju že pretekla, hahhahhaaa. (jih je bilo res veliko)
In sem vesela zate, da si našla svojo urico.
Pri meni pa ta zadnja leta ne gre in ne gre.
Sej vem, da je preobremenjenost le moj izgovor. Točno vem, da si z lahkoto utrgam uro zase.
Zakaj ne morem? Ne vem. Enostavno se počutim preveč utrujeno. Pa tudi dobro vem, da bi se po kakih dveh mesecih aktivne vadbe počutila bolje. Občutno bolje.
Pa kar ne gre in ne gre.
Enostavno sem zvečer, ko bi lahko prišla na svoj račun (nekje po 20.00) preveć zmatrana. Noge imam težke. In po pravici: ne da se mi.
Ampak nisem še čisto obupala.
Še vedno si želim. In samo čakam en preblisk, da začnem. Tako kot sem dolgo čakale tale preblisk za hujšanje.
Anina, hvala za besede. Želim ti vse najboljše.
By the way. Danes zvečer se tehta. Mislim, da bom imela mlo več kot 71 kot je bil plan (2 x picknik), ampak nič hudega, tako ali tako sem si prva dva tedna zastavila precej oštro.
Potem en četrt teden pa umirila.
Lep večer vsem skupaj.
QD
Ja, QD, popolnoma te tudi jaz razumem. Lej, jaz sem takle klik v zvezi z gibanjem čakala kakih 15 let, pa ga ni in ni bilo od nikoder. In kile so se pridno nabirale, jaz pa sem samo čakala in čakala. A bolje pozno kot nikoli. No, teh 8 kil boš verjetno izgubila tudi samo z dieto, a vendar ko te bo prijelo, da bi migala, ne odlašaj, ker sicer se lahko zgodi, da se ob normalni prehrani izgubljene kile povrnejo, pa jih boš z gibanjem verjetno lažje regulirala. Pa saj to itak sama veš. Želim le, da veš, da držim s tabo in upam, da se ti volja za gibanje čimprej povrne.
Lp
mater. pa sem kle. kile so se ustavile na 70.5 že cel teden.
brez prekrškov. Včasih se mi je to zgodilo pri ene 68.
Izgleda, da so za to kriva tudi leta.
Še vendo planiram 70.00 v nedeljo zvečer.
Laufat. Laufat. Laufat. laufat.
Moram mal večkrat napisat, da mi bo šlo v ušesa.
No včeraj sem naredila celih 9 km na kolesu s svojo 5 letno hčeko. Shame on me.
QD
hvala za pozdrave… jaz sem se ravnokar vrnila s teka… Moram spet pridet v formo, ker sem že predolgo na ena in istem mestu… Rada bi shujšala še vsaj ene 4 kile, glavni cilj pa je, da se vsaj ne zredim… Jaz se namreč po dopustu vedno pričnem rediti… Tak da moram zdaj ful ahtat.
Nazadnje sem poročala, da moji kg stojijo na 65,5. In potem sem pred dopustom (zadnji teden v julju) ugotovila, da jih imam 64. Bila sem ful presenečena in vesela…
No, temu je sledilo morje… Čeprav sem vsako jutro tekla (razen 1 dan ko je deževalo) in tudi kar precej plavala, sem se vseeno 1 kg zredila… Ampak to še ni vse… Po morju sem šla malo domov k staršem (ker imam še kolektivni dopust) in sem se pustila razvajat – predvsem z raznovrstnimi sladkarijami in se tako v treh dneh zredila še za 1 kg. Tak da jih imam zdaj pa res 66.
Tak da, danes začnem znova. Še vedno enako kot dosedaj… Hrane bolj malo, gibanja pa čim več. Upam, da bo vreme še mal zdržalo.
QD, tebi želim predvsem, da kljub temu, da stojiš, ohraniš voljo… Jaz jo imam še vedno – mogoče še več kot prej, ker sem se letos na morju dosti bolj sprostila kot leto poprej ko sem se sramovala sama sebe.
lp
No takole.
zjutraj sem imela 69.40 in sem še vedno pridna. nič se ne nažiram.
Samo tole v nedeljo zvečer 69 bo pa težka. Edino kar je dobro je to, da potem naslednji teden nisem planirala znižanja, pač
pa sem predvidela, da bo tu malo problema, tako da tudi v nedeljo po tej nedelji predvidevam 69.
Do takrat pa mora biti.
Tole s športom je pa kriza. Jaz se cel dan pojam okoli in šele sedaj smo se vrnili domov.
In sedaj me čakajo pa še službene obveznosti – do jutri moram pripraviti precej zahteveno reč (vsaj 2 uri mi bo vzelo).
Včeraj sem prišla domov ob 20.00. Seveda tudi utrujena. Sem malo pospravila in šla spat že ob 22.00.
sej vem sami izgovori.
Ma bo že.
V nedeljo gremo v hribe. Vsaj nekaj. V soboto pa na kolo (ampak le kakih 10 km – imamo male otroke)
to je to. držim pesti za naprej.
pa ti nadja? še pridno športaš?
QD
no, kot sem predvidela.
Ta teden ni šlo nič dol.
Sem se za en teden zmotila. kajti jaz sem planirala, da bom imela to nedeljo 69 in potem naslednjo nedeljo spet 69.
No pa sem na 70. Sedaj imam teden dni časa za 69.
če ne bi bilo vsak vikend enih piknikov bi bilo tudi bolje.
No, se slišimo v nedeljo.
QD
Živjo QD.
Sori, ko ti nisem nič odgovorila, ampak zadnje čase sem bolj malo na računalniku…
Ja, moram se pohvalit, da sem glede športa (še vedno) kar pridna – tečem 5x na teden po 8 km (včasih samo 6, včasih pa tudi 10). Čeprav kile bolj ali manj stojijo (očitno mi je usojeno imeti 65 kg), sem zadovoljna, da sem se uspela zorganizirat in da držim ta tempo že lep čas, saj vem (in čutim), da si s tem zelo pomagam. Ko gledam nazaj, opažam, da se veliko bolje počutim kot sem se npr. pred enim letom – takrat so me večkrat bolela kolena, hrbet, glava… Zdaj pa se mi zdi, da sem veliko bolj fit (že trkam).
Malo me je sicer strah jesenskih padavin in krajšega dneva (že zdaj se mi zdi, da gre sonce prehitro dol), ampak se mi zdi, da mi zdrava pamet ne bo dovolila, da se (spet) polenim.
Veliko uspeha in volje še naprej
LP
sem še kar pridna.
No v nedeljo moram imeti 69.00.
Z malo truda mi bo ratalo.
Včeraj zvečer sem imela 69.30.
Se pravi, če se do nedelje nič ne prekršim
je uspeh zagotovljen.
No sedaj sem pa že – 5 kg.
Malo se pa že vidi in sem vesela.
Enkrat sem šla ta teden celo teči.
Bolje enkrat kot nikoli, ne?
Lp
QD