nič ni z mano
Queen Deborach – kaj te najbolj muči? prigrizki? sladko? pozne večerje?
mene mika sladko, sem na PMS-ju… včasih popustim, pojem kaj nezdravega, včasih mi uspe ubežat z načrtnim “pobegom” (se zaposlim s čim drugim), včasih si ponavljam, da je to samo en kup moke, cukra in maščobe in kdo bi to hotel, …
vem, da se boriva, dajva, držim pesti!!!
A se zmeniva, da bova ta vikend preživeli z največ enim “prekrškom” od danes pa do ponedeljka?
Punce, ne stradat. To je najslabše kar lahko delate, pa še yo-yo učinek boste dosegle. KO se stradate, stradate tudi mišice, ki pa morajo biti.
Sem bila v podobni situaciji kot ve in je pomagala samo res huda telovadba, v smislu fitnesa in to pod strokovnim vodstvom. Strokovnim zato, ker te samo nekdo drug lahko spravi preko meje (saj veste, narediš 10 počepov, pri 11 se že mantraš, pa si rečeš eh, vsaj nekaj sem jih).
Pa tudi to je, da 1.5meseca ni bilo nobenega rezultata na tehtnici, edino kondicije sem imela za 10 konjev.
Potem pa kar naenkrat bim-bam-bom, je šlo dol 10kg. Kaj pa je še največje veselje…jem čisto vse, torej se tudi večkrat pregrešim.
P.S.-pa ne hujšajte s tekom, ker bo trajalo in trajalo in boste še prej obupale.
Queen Deborach – ne se “bat”, jaz nisem bila s samo enim prekrškom preko vikenda… pri sladkem sem imela trojanski krof in še eno kupljeno pakirano čokoladno rezino (zelo zdravoooo :()… sem pa potem zavestno pri ostalih obrokih opustila OH in tud zmanjšala obroke, razen zelenjave…
tokrat se je sešlo, danes zjutraj je bilo 73,2, kar je cca 1,5 kg manj kot pred mesecem, sicer pa je to moja standardna povprečna teža zadnja 4 leta…
za spravit težo pod 73 bo pa že treba malo več resnosti…
v glavnem, oglasi se, ker jaz sem resna in bi bila vesela, če bi si medve “stari odvisnici od (ne)hujšanja” ob koncu leta čestitali, da letos nama je pa res uspelo in shujšat in obdržat kg tam pod 70.
Čist resna,
jaz sem čist žalostna,…. in zgodba se spet ponavlja,… vedno je isto , pa to sploh ni za verjet,… vztrajam kakšen mesec, mesec in pol,,, začnem zdravo jest, črtam sladkarije, kruh, to je pri meni največji probelem,.. potem pride ena situacija – sedaj je bila službena pot, ko nisem mogla imeti obrokov pod kontrolo – in potem ne vem kaj se zgodi v telesu, nemogoče je vzdržati, NEMOGOČE!!!
Sploh ne znam razložit,… Začnem spet jest po starem. ali pa jem zdravo,potem pa po obroku nujno rabim cuker – kot ena odvisnost je. To je res nekaj s tistim glikemičnim indeksom. In da se ubijem spet ne morem nazaj v red.
Glaven problem pri meni so OH.
In sedaj grem spet nazaj proti 76. In sem bila že na 73.8.
Ma jaz ne vem kaj naj, :-(, jok, jok…. smrk, smrk,….
bom se še matrala, ..
QD, ti na službeni poti, jaz pa na smučanju… pridno migala, hrana pa … velik zajtrk (ok, ane?), čez dan kako jabolko, dosti čaja (z medom), potem pa večerja – pa ne da sem se preveč najedla, sam ura ni bila ok očitno… no, pa sladica k večerji, seveda… Tako da sem na 73,8 … torej več in ne manj…
in kako mi kaže?
tud jaz se bom matrala…
povem prihodnjič, koliko 🙂
Ojla punce,
priznam, nasmejale ste me, sploh ti, Queen Deborach. Verjamem, da tebi v resnici ni tako smešno, ampak tvoje pisanje je 😉
Skratka, očitno ne gre ravno vse po načrtu..tako kot meni ne zadnje 3 leta. Prej sem mela med 65 in 68 kg, minimalno 60. Zdaj po 2 porodih jih imam trenutno 87 pri 170 cm. Groza, šele ko napišem mi rata res slabo, to je cca 20 kg več kot prej.
Razmišljam kaj se je tako spremenilo po porodu, pa u bistvu vem, kr velik stres zame v prvem letu in od takrat gre samo še navzgor. Ne najdem tiste prave volje, če pa že jo, nikoli ne traja dovolj dolgo, da bi zgubila kak kg. Nasprotno, samo pridobivam. Res se poznajo leta, pa sem še par let daleč od 4 spredaj. Kaj šele bo. Mislim, da je skrajni čas da shujšam. Dokler je koža še toliko elastična, da ne bom po tistem ko bom shujšala kot Shar pei al kaj je že un kuža s preveliko kožo :-))))
Torej punce, jst sem z vami…se bomo skupaj trudile. In se vzpodbujale in čakale na spremembo sprednje številke na tehtnici..samo da bo pri meni 7 super! 🙂 Za začetek.
Zdravo,
naj se še jaz oglasim z eno vzpodbudno.
Celo življenje že menda hujšam, saj sem bila že kot otrok precej buckasta. V srednji šoli mi je uspelo shujšati in težo kar nekaj let vzdrževati. Pred sedmimi leti mi je teža ušla iz kontrole. Pri 175 cm sem pridelala 86kg. Potem pa diete. Sploh ne vem, katero nisem poskusila. Od ketonske se mi je gadil meso, pa jajca, pa sanjala sem kruh… Ločevalna mi je bila mimo, ker nisem zdržala dopoldne ob samem sadju. Ob dieti kliničnega centra se ne smem spomniti na repo… Pa še kaj bi se našlo. Poleg tega se mi časovno ni izšlo, da bi kuhala za družino eno, zase drugo… Mož in moji fantje imajo pač druge potrebe in jih moji kg niti slučajno ne zanimajo. Pa še rekreacija. Vse pod prisilo, da bo ja tako kot pišejo poznavalci. V glavnem muke, brez efektov. Izgovor dodaten mi je tudi bil, da se bližam že obdobju mene in da je shujšati težko.
Po novem letu me je na zabavi ena obleka tako tiščala, da mi je šlo skoraj na jok, ko sem čepela kot kup nesreče za mizo. Takrat sem se odločila, da se ne grem več 5 obrokov dan in diet.
Ne jem nobene sladkarije in predelane hrane (salame, sira, paštete..). Zjutraj pojem en kos kruha s kakšnim namazom. V službi pojem jogurt. Če je lakota, notri vmešam kakšno žlico ovsenih kosmičev in brusnic. Skoraj vedno še kakšno jabolko.. Do drugega sadja mi ni nikoli niti bilo. Kosilo imamo okrog pol petih popoldne in jem tisto kar ostali. Porcijo sem prepolovila ali skoparim s krompirje in rižem. Ta teden smo v nedeljo imeli govejo juho, puranje zrezke, krompir in solato. V ponedeljek smo imeli kuhano govedino, pečen krompir in solato. V torek smo jedli ričet. Danes je bila na vrsti jota. Jutri bodo testenine v haše omaki… V glavnem kuham tako, da lahko pripravim že prejšnji dan. Po peti uri ne jem več. Zvečer ponavadi še spijem dve ali tri skodelice nesladkanega čaja.
Rekreacijo imam samo takšno kot mi paše. Malo sem izkoristila sneg za tek na smučeh. Ko je bilo slabo vreme, sem jo mahnila za eno uro v bazen. Včasih samo z našo pasjo mrcino na enourni sprehod. Če pa se mi ni ljubilo, pa brez slabe vesti, nisem šla. Enostavno sem si rekla, da če se mi to ne obnese, se bom širila in bom šla po novo obleko.
Lakota zvečer je bila predvsem prve dni, kasneje je izginila. Rezultat je minus 8 kg v manj kot dveh mesecih. Pa teža še vedno pada. Pa še obleka me ne tišči več. Mogoče je res tisto kar pravijo, da mora vsak spoznati svoje telo. Očitno je pri meni dolgo trajalo… imam dolgo lajtngo..
Punce nikar obupati. Želim vam vsem veliko uspeha.
Moni živjo,
se popolnoma strinjam s tabo, vsak najde nek način, ni univerzalnega. In sem vesela zate, ni lepšega kot brez nekega posebnega truda izgubljati kg. Tako sem jaz enkrat in edinkrat shujšala tko by the way, ko sploh nisem mislila na to. No, prvi mesec sem zavestno preverjala kdaj ob obroku nisem več lačna. Ponavadi sem pustila 1/3 na krožniku. Potem je prešlo v navado. Jedla sem vse in vedno. Samo ustavila sem se ob prvi zadovoljitvi lakote, oziroma gušta (če govorimo o čokoladi npr.).
Nikoli po tem mi ni uspelo na tak način 🙁 Mogoče pa zdaj, potem malce kasneje.
Zdaj je prvi korak da ne jem po 19-ti. In sem zgubila 0,5 kg v 14 dneh :-))) Ni to glih to, lahko gre samo za napako v meritvi, sem pa vesela, da sem se nekako navadila zvečer ne jest in na dolgi rok bo to sigurno ok.
Kmalu pa dodam še kako spremembo v jedilniku. Počasi torej.
Smo na vezi 😉 uspešno še naprej!
Čist resna,
bi blo fino a ne, da bi lahko sprogramirali našo podzavest in spremenile napačne, naučene vzroce..jst kar podpišem za kako tako metodo. Nekje sem poslušala, da je za veliko ljudi hrana nek nadomestek za nekaj drugega. Nekaj kar nam v tistem trenutku manjka. Jst se dostikrat potolažim ali nagradim s hrano…le od kje to izhaja? Me razjezijo otroci in sem slabe volje in šibam v predal po čokolado ali piškot. Pol ko pa vzamem enega, je pa itak že vseeno, če jih še 10 :-))) Mi je pa uspelo se že kdaj na poti do predala ustavt in se vprašat, “kaj mi v tem trenutku manjka?”…”da bi me otroci ubogali”
“In kako bi mi lahko en piškot (ali pa 10) pri tem pomagalo?” Popolnoma nič. Otroci še vedno ne bodo ubogali. Sej pravim, parkrat do zdej mi je uspelo dojet banalnost vsega tega. In sem šla od predala brez piškota ali čokolade in raje na en sprehod. To pa je pomagalo, da sem se pomirila.
No, moje razmišljanje…te pa iz dna duše razumem 😉
evo napredek… 74,2 danes zjutraj… :((
kaj pa drugega… čokolada, čokolada, čokolada… nič drugega
jem drugače zgledno, gledam, da je zelenjave konkretno na jedilniku, drugega pa manj…
Potem pa pride večer, utrujenost, tako kot pravi Stefka1 – otroci naj bi me ubogali (jaz bi rabila angelčke, pa še bi me kaj zmotilo…grozna sem, vem), pa imamo vsak svoje muke ali muhe, in kaj sleduje? čokolada… in to po 5 dag od šupa…kao pobiram lešnike ven, sam čokolade pa zmanjka tipitop…
no, danes zjutraj se vstala pred 6 in šla telovadit… nekje moram “začet”…
No evo, tako kot sem slutila, se že nazaj bašem….. 76,5.-…..
In včeraj spet slavnostno prisežem: Brez sladkarij!!!!!!!!!!!
in rezultat????
Že zvečer me je začela boleti glava in me še kar boli!!!!!!!!!!!!
to je moja reakcija na mučenje burbončic. TKO.
Ma to je brez veze.
Sam mi se ne damo. Upanje umre zadnje, ne?
Bomo pa še mal aspirinčkov zraven :-).
Ja res smo zabavne.
QD
Queen D
a si kdaj razmišljala, če bi probala drugače? To je resno vprašanje, ker te popolnoma razumem, ker imam občutek, da sva nekako na istem. Ne vem, če se boš tudi ti našla v moji zgodbi, ampak pri meni je tako, da sem si vedno rekla, JUTRI! In pol sem poskušala bit pridna pri vsem naenkrat. Nič sladkarij, nič kruha, gledat kalorije, migat na polno. In sem zdržala nekaj časa, ponavadi še manj kot en mesec, potem sem pa nadoknadila vse nazaj in še mal čez. Vsemu kar sem se prej odrekla sem potem v večjih količinah jedla… To je tipičen sistem “vse ali nič”, ki je pri dietah zelo kontraproduktiven (no, pa kje drugje tudi 🙂
Jst sem napovedala boj temu mojemu načinu, vse ali nič, in se zavestno odločam, da bom popravljala po 1 ali dve navadi naenkrat. In ko se bom navadila tega bom šla naprej in vpeljala novo pravilo. To bi pomenilo, da bi mojo ciljno težo dosegla v cca 6-12 mesecih, ampak verjamem, da bi jo potem z na novo pridobljenimi navadami lažje držala. S tem sistemom, ki sem ga imela prej, bi v pol leta imela isto kil, oziroma če smo realna, še kake 3 zraven..:-)))
Ne bom preveč pametna, ker je za mano šele 14 dni in 2 osvojeni dobri navadi, ampak… Všeč mi je to, da se zavestno ne odrekam drugemu, sladkarijam, ostalim obrokom, jem tako kot prej. In sem zadovoljna, ker imam 2 pravili in se jih držim. In nič drugega. Ne pričakujem od sebe nemogočih stvari. Sem samo človek, ki tudi kdaj greši in ni potrebe, da zaradi ene napake naredim potem še naslednjih pet. In to mi ustreza trenutno. Če te zanima kako to zgleda poglej temo “edini pravi način”, kjer pišem bolj podrobno.
In vso srečo! Tebi in meni in ostalim :-))
Štefka,
Edini pravi način ni zame :-(… Ni za moj karakter….
Jaz sem vihrava punca….
na vse ali nič. edino tako je zabavno…
Včeraj sem šla teči :-). Danes me vse boli in lahko spet jamram :-). Jaz nisem za to, da bi šla raje hodit, ali pa 10 min teči, pa hodit, pa postopoma, ne jaz grem na polno, po 2 letih….z 8 kilami viška…
Pa je spet zabavno…. pa vsi ki me poznajo vejo, da je spet muha enodnevnica, samo jaz mislim, da bom spet začela migat,…
Mene red ubija.
Čeprav vso teorijo ful dobro poznam, vse vem kaj je dobro, kaj bi prineslo rezultate, samo ne gre in ne gre…
Zdaj sem prišla na idejo, da bi se šla 40 dnevni post. Do srede se moram odločiti čemu se bom odpovedala :-). Vinu ali slaščicam? Hmmm. Mislim, da bo cuker precej večji izziv. No povem v sredo. nekaj bo.
QD.
Hehe, tudi prav, sem se veselila, da bom mela družbo.
Tud mene poznajo na tak način…če je kdo pogruntal nekaj novega, nek nov pristop in se ga lotil na vse ali nič, sem to jaz 🙂 In čez 14 dni nekaj drugega. Mogoče bo ista zgodba s tem “edinim pravim načinom”, ki sigurno ni edini pravi način, sem pa tako napisala bolj zato, da sebe prepričam..
Je čisto izven konteksta mojega splošnega delovanja. In mi je že to čudno, da vztrajam že 14 dni in da še ne zgleda da bi me minilo…
No, se bom javila kako mi gre, mogoče mi pa rata in pol se boš vprašala, če res ni to edini pravi način, hahahaha. Se hecam, upam, da najdeš zase pravega in da ti uspe!
Srečno vsem in radi se mejmo..
Hvala bogu (ampak samo kar se hrane tiče…) sem bila zadnji teden precej prehlajena in mi krofi niti niso pasali… vseeno sem jih jedla, enega na pustno soboto (ker takrat bi bil greh, če ga ne bi, ane? ;)), enega v nedeljo pri mami (tistega tud moraš pojest, če ti ga ponudijo, ane? ;)), dva na pustni torek (taktar se jih tudi mora jest) in enega še včeraj, v sredo (so bili v naši menzi za k malici…). Tole je zame kar dosežek, ker če bi bila zdrava, bi jih zagotovo zmazala nekaj več…
sicer pa … samodisciplina…(!)
No takole,
Odločitev je padla.
Do 19.4 brez sladkarij. To bo moj post.
za alko bom pa še videla, sem rekla možu OK, nej ti bo, bom pa še to, da ti ne bo dolgčas, čeprav imam Jocker. Če mi bo res zapasalo na kakšni žurki, pa bom spila kakšen kozarček ali pa tudi ne,…
V glavnem glavni izziv so sladkarije, kar je zame sigurno najhujše.
No da vidimo, kako bo šlo.
Drugače sem pa na 75.5 kg.
QD.