Pozdravljeni,

Potrebovala bi nasvet, ker sem obupana do konca… Ne vidim nobenega izhoda več…
Zgodba je sledeča: s partnerjem sva skupaj 18 let, pred 8 meseci sem izvedela, da je imel pred 8 leti 2-letno afero s sodelavko, ki se je končala tako, da je ona zanosila s svojim partnerjem.
Za afero sem izvedela preko njunih pogovorov, kjer se je ona spominjala lepih časov. V času afere sem sama bila v zelo slabem stanju-zdravila sem se za hudo obliko depresije, partner mi že tako ali tako ni stal ob strani in sem razmišljala ali želim sploh ostati ob takšnem človeku (slutila sem, da nekaj ni ok, ga s tem soočila vendar je seveda lagal, ptem sem to nekako postavila v ozadje spomina). No potem sva se nekako pobrala in zakrpala odnos in si ustvarila tudi družino. Ko pa sem sedaj izvedela, da se je takrat fino zabaval pa se je v meni vse zlomilo. Obiskujeva tudi psihoterapijo, ki pa mi ne pomaga. Ves čas čutim, da gospa želi naprtiti krivdo name in širi moja obzorja s sprejemanjem poliamorije… Ne razumem teh pristopov… Enostavno ne morem odpustiti. V resnici se sprašujem kaj to sploh pomeni? Zdi se mi, da se je odločil o moji usodi brez, da bi dejansko sama lahko odločala o tem. Vem, da če bi takrat izvedela za afero, bi še isti trenutek popokala stvari in odšla. Sedaj pa razmišljam kako obdržati družino, ker vem, da bodo otroci najbolj trpeli, po drugi strani pa se sprašujem ali v resnici žrtvujem svojo srečo za srečo otrok. Nekako si ne morem predstavljati biti še kdaj srečna s to osebo, ker me je preveč prizadel in tega enostavno ne morem odpustiti. Vem, da je sčasoma lažje glede čustev, vzponov in padcev, ampak ali v resnici kdo lahko živi z osebo in ji ponovno zaupa in jo spoštuje po vsem tem?
Prebrala sem že ogromno literature na to temo pa mi enostavno ni nič v uteho. Na koncu ostaneš sam s svojimi mislimi in občutki. Partner se sicer trudi in kaže voljo za vzpostavitev nove zveze, ampak ali je to dovolj? Še vedno sem ujeta v preteklost in človeka, ki sem mislila, da ga poznam, ga ne več. Tudi intimna ne morem biti več z njim. Ali ima kdo izkušnjo s tem, da je to odpustil in šel naprej in imel boljši odnos? Jaz tega v tej fazi ne vidim in si ne predstavljam… Prosim za vaše izkušnje…

Psihoterapevtka ti je pravilno pokazala s prstom nate, pa stem ni nič slabega mislila niti si ti kot oseba slaba. Prvič : ne vidiš reale
Drugič: še vedno vztrajaš ob človeku, ki te ne spoštuje
Tretjič: prepričana si , da se mora on spremeniti, ker samo tako bo tebi bolje in se boš bolje počutila
Četrtič: prevarala si se v njem ni to kar si mislila da bo
Petič: nimaš sebe dovolj rada zato pristajaš na drobtinice.
Sem skoraj prepričana , da ti psihoterapevtka želi ravno to povedati.
Zanima me kako dolgo boš še računala s tem , da se bo on spremenil? Kdaj si boš priznala realno sliko?

Spoštovani,

Prvi vidik, ki bi ga izpostavil, je na splošno prevara in vprašanje pod katerimi pogoji je mogoče ponovno vzpostaviti kvalitetno zvezo. To je mogoče v primeru, ko partner, ki je prevaro izvedel, izpolni naslednje pogoje:
– Svoje dejanje iskreno in v celoti prizna.
– V celoti sprejme odgovornost za svoje dejanje. Npr. reče »sem naredil to in to«, ne pa »se je zgodilo to in to«
– Da iskreno pokaže, da dejanje obžaluje in zgotovi oz. sprejme odločitev, da tega ne bo storil nikoli več.
– Da iskreno pokaže, da mu je za prevaranega partnerja mar in da hoče samo z njim preživeti življenje.

Pod temi pogoji je mogoče ponovno vzpostaviti iskrenost in zaupanje, ki sta temeljna kamna tega psihološkega fenomena, ki mu rečemo bližina, in s tem kvalitetne, stabilne partnerske veze. Če ti pogoji niso izpolnjeni, ne gre pričakovati odpuščanja in kvalitetnega partnerstva.

Drugi vidik je vaša odgovornost za svoje življenje in psihoterapija. Seveda ne morem ocenjevati poteka vaše partnerske terapije na podlagi kratkega komentarja. Vendar vaš komentar »Ves čas čutim, da gospa želi naprtiti krivdo name in širi moja obzorja s sprejemanjem poliamorije« plus vaš občutek, da bi morali odpustiti, zbujata določene sume v ustreznost procesa. Možno je, da bi vašo situacijo lažje razrešili v okviru kvalitetne individualne psihoterapije. Partnerska terapija običajno ne omogoča dobrih pogojev za nežen poglobljen vpogleda vase. Vpogled v svoje notranje silnice in lastno odgovornost. Iz vašega zapisa se poraja hipoteza, da nekje globoko nosite skupni imenovalec za to, da tolerirate prevaro, da ste občutili depresivnost in da se odločate za žrtvovanje za otroke. Mogoče je to žrtvovanje več kot je videti na prvi pogled. Mogoče ne gre le za dobrobit otrok, ampak nekje globlje celo bolj za vašo. Žrtvovanje bi lahko bilo povezano s tem skupnim imenovalcem, ki je obišajno globok občutek, da je oseba v biti nepomembna, nevredna ljubezni in nasploh slaba. To je hipoteza, ki pa bi jo bilo seveda potrebno preveriti v okviru individualne psihoterapije. Na ta način lahko zgrabite problem v temelju in okrepite svojo samopodobo. Tako boste tudi dejanja svojega partnerja videli v drugačni luči. Postali boste v jedru trdnejši in samozavestnejši. Najbrž potem ne bi več čutili, da »se je v vas vse zlomilo«. Bili bi na odrasel način žalostni zaradi dolgotrajnega varanja in laži. Prevzeli bi svojo odgovornost, da ste mižali na eno oko. Sigurno ste za to imeli tehtne razloge, zavestne in nezavedne. In tudi lažje bi sprejeli odrasle odločitve v svojo korist in tudi v korist otrok. To, da mama okrepi svojo samopodobo, je ena največjih koristi, ki ji lahko otroci prejmejo od staršev.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Draga moja,
če nisi finančno odvisna od njega ti svetujem, da ga zapustiš. Pozabila ne boš nikoli, roko na srce, tudi odpustiti ne boš mogla. Sami smo krojači svoje sreče, samo odločiti se moraš, da boš od zdaj naprej srečna (z njim ali brez njega).
Samo eno življenje živimo, ne živi ga v obžalovanju in nesreči. Raje se podaj novim dogodivščinam naproti.
Uspelo ti bo, samo ne obupaj ob prvi oviri. Življenje je lepo, če ga živiš. 😊

Midva s partnerjem sva imela tudi kakšne dve leti nazaj krizo.Izvedela sem, da se je dopisoval z drugo,izmenjavala sta si tudi gole fotografije in se dogovarjala za termin,da bi se videla.

Ko sem  to odkrila in ga soočila s tem ni imel druge izbire kot da prizna.Želela sem ga zapustiti.Po večdevnem premisleku,sem se odločila (predvsem zaradi najinih treh otrok) da mu dam še eno priložnost,ampak da se trudi za naju oz najino družino.

Me je pa toliko bolj prizadelo,ker sem ga že enkrat prej dobila kako si je z eno pošiljal “vroče fotografije” Vedno je rekel,da več od dopisovanja ni prišlo (ne vem pa koliko je to res).

Včasih še pridejo dnevi ko se skregava.So pa seveda tudi lepi dnevi.

Kakor koli se boste odločili,vam želim srečno🙂🍀