Nič ne čutim

Pozdravljeni,
ze pol leta se zdravim za depresijo, vendar učinek ni popoln, je le recimo cca 50 %. Moti pa me izredno to da ničesar ne čutim.
Ne čutim zalosti, ne čutim veselja, ……
Imam 2 leti staro hčerko. Imam jo ful rada, vendar nekako ne morem uspeti
čutiti tistega veselja in sreče kot bi morala, ko recimo hčerka naredi hiško.
Tudi ko se skregam z mozem, ne občutim nobene zalosti, ne razočaranja,
kot sem včasih.
3 leta nazaj na primer sem to vse čutila. Zdaj pa nič več.
Zadnjič mi je mama povedala da je varala svojega moza, oziroma mojega očeta.
Začudila sem se, ampak to je bilo tudi vse. Nič presenečenja, razočaranja,
zalosti itd. NIČ OD NIČ.-
Od česa je to, bo kdaj minilo,bom spet čutila veselja, zalost, radost???
Hvala za vaš odgovor…

Draga Kaja!

Napisali ste, da se že pol leta zdravite za depresijo, niste pa omenili na kakšen način. Če jemljete zdravila, antidepresive, je možno da gre deloma tudi za stranski učinek zdravil. V tem primeru je najbolje, če se o težavah pogovorite s svojim zdravnikom.
Za depresijo je poleg črnogledosti, negativizma in občutkov krivde značilna tudi čustvena otopelost. Ko je človek zelo ranljiv in občuljiv in se ne bi mogel spoprijeti s svojimi resničnimi občutki, jih popolnoma zablokira. Gre za izogibanje občutkom, ki so neprijetni, posledično pa so onemogočena tudi doživljanja pozitivnih čustev. Verjetno je bila blokada v nekem obdobju za vas rešitev, zdaj pa vas moti in želite si spet občutiti. Pozitivno se mi zdi, da ste sama pri sebi prepoznala to stanje in ga želite spremeniti.
Svetovala bi vam, da se poskušate spomniti stvari, dogodkov, ki so vas včasih razveseljevali. Umirite se, vživite se v konkreten prizor in poskušajte podoživeti občutke, ki vam jih je vzbujal. Začnite počasi, čustvo naj ne bo premočno. Vajo naredite enkrat na dan, vzemite si približno pet minut. Dopustite si občutiti in občutke sprejmite.
Tudi v konkretnih vsakodnevnih sitacijah, npr. ko gledate hčerko, ko sestavlja hiško, se vprašajte, kaj bi vi v tem trenutku morali čutiti in dopustite si, da začutite.
Pomembno je, da greste postopoma, od malih preprostih stvari in doživljanj do vedno intenzivnješih. Soočenje s premočnim čustvom je za začetkek preveč zahtevno in bi v vas čustveno blokado le še utrdilo. Npr. čustvo, ki bi ga v vas vzbudila mamina nezvestoba do očeta, bi bilo premočno, da bi se lahko takoj spoprijeli z njim.
Prepričana sem, da vam bo uspelo, ker imate voljo in si to želite.
Lep pozdrav.

Hvala vam za prečudovit odgovor.
Kaja