Kako se lotiti krize, ki je nastala pri naju, če je vsak prepričan, da ima prav in da bi se moral drugi prilagodit? Ker meni res veliko pomenijo določene stvari (aktivno preživljanje prostega časa), njemu pa ravno to ne paše. Če bova začela delati vsak po svoje, se bova po mojem mnenju odtujila. On pravi, naj sprejmem da ni tak in naj ga ne spreminjam. Jaz pa tega skoraj ne morem, ker mi to res veliko pomeni…seveda sem z njim tudi zato, da bi skupaj počela določene stvari.

Kaj menite?

go

Ti kar poslušaj njega. Veza postane sčasoma dolgočasna če skoraj vse počneta skupaj…to je pa še slabše kot če bi imela vsak svoj hobi…

Jaz tudi ne verjamem v prilagajanje,ker enkrat vseeno udari ven tisti stavek “skoz se moram jaz tebi prilagajat”.:)

Če si zmožna iti preko tega,da je na tem področju drugačen od tvojih pričakovanj,potem ok…sicer pojdita narazen.Fant ima namreč prav,ne ga spreminjat.Ker potem on ni več on.

Kot ti ne bi bila ti,če bi trdila,da ti je vseeno če imata skupne hobije ali ne…

hiter se ločit.

verjetno ne bo šlo. Če obema paše, da imata svoje hobije, je ok. Pri meni to npr. ne bi bilo v redu, ogromno časa smo v službah, še smene, popoldan še veliko dela, če bi imela še hobije različne, skoraj ne bi preživljala časa skupaj in za naju to ni.
Nekateri se pa hitro naveličajo, če so na dan kaki dve uri skupaj, pač odvisno. Je pa fajn, ima vsak še kak čisto svoj hobi, ni nujno , da počneta vse skupaj, ampak ko je družina, je časa manj, zato se je to pri nama zmanjšalo na samo en hobi, ki ga izvajama vsak zase.

Midva sva šla narazen in prav je tako. V vsakem primeru eden trpi, pri vaju si to ti, on se pa ne obremenjuje s tvojimi željami. Da ti bo lepše v življenju pojdi! Kajti miogoče se ti zdaj to zdi majhen problem, ampak zna rasti v višave.

Manja 123 – pri nama je problem glede različnih hobijev postal zanemarljiv, takoj ko sva dobila otroke. Namreč časa ni več. In v prvi vrsti so otroci, potem pa kakšen hobi, če je sploh mogoče. Pa še to ne moreva it skupaj, saj mora nekdo paziti otroke. Torej, velik problem, kot se tebi trenutno zdi da je, lahko postane tudi majhen. LP.

….in nekega dne otroci odrastejo in odidejo po svoje, takrat bo ta problem velikanski problem, saj si ne bosta vedela počet kaj eden z drugim. Če je res tako kritično bolje končati zdaj kot ustvarjati družino, ki te morda ravno tako ne bo izpolnjevala.

Pri nama je podobno-tudi ni kakih skupnih hobijev. Imava otroka, kateremu se precej posvečava. Mislite, da sem sebična, ker si želim, da bi se mož posvetil tudi samo meni?
On na to pravi, da saj smo skupaj. Igramo se skupaj, sprehajamo se skupaj…Ne vem, ali sem nezrela, če si želim trenutek v katerem bi bila samo mož in jaz? Opažam, da nimava časa za kake posebne pogovore, vse se vrti samo okoli otroka. Čez dan se me komaj kdaj dotakne. Posledično mi ni niti do seksa z njim več. Veliko sva skupaj, a meni se zdi, kot da sva milje narazen. Včasih si prav mislim, da bi bilo bolje, da bi cele dneve pohajkoval naokoli, kot pa da je ob meni pa da jaz čutim, kot da ga ni.

Hej, a si se mogoče vprašala zakaj sta sploh skupaj? Sigurno so stvari, ki so vaju zanimale na začetku – a je to minilo? Če jih pa nikoli ni bilo, potem je malo verjetnosti za skupen izhod. Če se samo en prilagaja, mu bo to nekega dne začelo presedati. Pa, saj ima vsak samo eno življenje in ga mora živeti. A ni dost, da se mormo v službi prilagajat? Pa (še zl.asti ženske) mormo doma skuhat tud če ne diši, pa otroke rihtat in še marsikaj… Hobije pa imamo lahko vsak zase, če že ne gre drugače. KOt sem že povedala, živimo samo enkrat. Vem o čem govorim… Počutila se boš veliko bolje, če si boš privoščila vsaj nekaj od tistega, kar te veseli…