ni se odselil !!!
Že dalj časa sprašujem o skupnem skrbništvu, češ da se mi bo mož v kratkem odselil (ker stanovanje še ni gotovo), včeraj pa je prišel s pogovornih ur za sina – in se premislil. Ne bo se odselil, saj se boji, da si ne bi otrok kaj naredil. Svoje otroke ima rad, pa jim tega ne more narediti.
Jaz mu govorim, da otroci najbolj potrebujejo ljubezen staršev in občutek, da se imata starša rada. Tega pa jim po moje ne moreva dati. V dneh, preden naj bi šel, mi je “serviral” zgodovino 13 let najinega odnosa, pa izrekel stvari, ki jih bom težko pozabila. Tako da ga zdaj še objeti ne morem, poleg tega pa vem, da se ni vrnil zaradi mene, pač pa zaradi otrok.
Sploh ne vem, če sem vesela, čeprav sem čakala, da ko bo enkrat sam, da bo ponižno prišel nazaj. Vendar ne – zdaj je tu in še vedno sva tujca, ki se ne upata niti objeti.
Res, da je prišel danes ponoči spet spat v najino posteljo, vendar na svojo stran, jaz pa si nisem upala blizu.
KAJ NAMA JE STORITI???
LP; M.
Spoštovana »Marjetica72«,
res ste se znašli v zadregi in stiski – ko ne veste več, kako se obnašati, in ko se začnete spraševati, kaj je res, kaj hočete, kaj je prav – za mene, za naju in za otroke. Ko nihaš med upanjem in obupom – vse bo še v redu, saj se bo vrnil, pa hkrati nekje globoko kljuva »črv« – kaj pa če je to zdaj res dokončno konec, če se te rane več ne da zaceliti?
Kakor se da razbrati iz vaše zgodbe, sta že bila jasno dogovorjena za ločitev (ne vem, ali tudi uradno) – vsaj fizično odselitev. In se je gospod premislil »v dobro otrok«. Vi pa ste ob tem samo še bolj izdani in razočarani, ne veste, ali se smete postaviti zase in se razjeziti, postaviti jasne meje … Naj boste veseli ali jezni in prezirljivi? Predvsem ker nekje globoko še vedno verjamete in upate, da se bo vrnil… In hkrati se tega bojite.
Najprej boste morali vi čisto odkrito sebi priznati, kaj res želite s tem odnosom, zakaj ločitev… In koliko ste pripravljeni še prenesti te negotovosti… Povsem razumljivo in pričakovano je, da ga po vsem tem ne morete objeti, niti on vas – saj bi bilo povsem neiskreno in prisiljeno. (In hkrati je razumljivo, da po tem še vedno hrepenite.) Vajini telesi zavračata nekaj, kar ni usklajeno s celotnim doživljanjem vajinega odnosa. In dokler se o stvareh, zaradi katerih se ločujeta, ne da govoriti, ne da pustiti prostora za čutenja izdajstva, razočaranja, zamenjanosti, prevare, jeze, bolečine, žalosti in še česa, kar je skrito zadaj, dokler se ne da začeti znova (če se bo sploh še kdaj in če sta pripravljena oba), se tudi objeti ne da. Ločenega partnerja težko še kdaj koli iskreno objameš … To je človek, ki te je zavrgel dokončno. In tudi če se odločita, da želita skupaj še kaj narediti za vajin odnos (nadaljevati od tam, kjer sta končala) – bo do spontanega in res sproščenega objema moralo preteči še kar nekaj časa.
Ne vem, kje je vzrok za odločitev o ločitvi oz. odselitvi, niti ne vem, kaj vse ste že poskusila, da do tega ne bi prišlo. A občutek je, da se počasi počutite zmanipulirani in izigrani, ker ste kot »trava, ki se maje v vetru njegovih prihodov in odhodov«, sami pa lahko le gledate in upate, da bo »enkrat ponižno prišel nazaj«, a hkrati je v vas še toliko bolečine zaradi stvari, ki vam jih je izrekel, da ne veste, če bi ta odnos sploh lahko še kdaj zaživel…
Sami vi (in vaš mož) se lahko odločita, kaj želita narediti z vajinim odnosom. Vsak od vaju ve zase, koliko upanja še ima v vajin odnos, kaj je še pripravljen prenesti… In kaj je pripravljen narediti za dobro odnosa. O tem se bosta morala jasno in iskreno pogovoriti (brez prisotnosti otrok, če ne zmoreta sama, potem ob pomoči tretjega) in nato se odločitve držati. Glede na vse boleče besede, ki so že bile med vama, je v primeru, da je tu še kakršna koli možnost nadaljnjega odnosa, verjetno skoraj nujno poiskati pomoč strokovnjaka – nekoga, ki vama bo pomagal, da bosta lahko iskreno, a spoštljivo se začela pogovarjati o bolečih točkah vajinega odnosa in počasi spet začela verjeti, da je tam še kaj možno. Brez iskrenega pogovora in sprejemanja odgovornosti za svoje ravnanje tudi ne moremo govoriti o odpuščanju, brez tega pa bo vajin odnos na trhlih temeljih.
Kar pa se tiče odhoda in otrok, je tako, da vaš mož bo/je odšel ali ne odšel zaradi sebe. In ne zaradi otrok ali vas – ne glede na to, kaj bo v resnici navzven povedal vam, otrokom in okolici. In ne glede na to, kaj bi vi storili (prav ali narobe). Reči, da zaradi nekoga tretjega ostajaš ali odhajaš, je že kar manipulacija in valjenje odgovornosti na nekoga (ne vem, ali si bodo vajini otroci čez desetletja želeli slišati – zaradi vas sva ostala skupaj ipd. – ker jim to nalaga preveč odgovornosti in krivde, ki je ne zmorejo nositi, niti ni njihova, pa četudi vidva tega ne želita).
Kot ste že sami pravilno zapisali, otroci si vedno želijo, da se starša razumeta in se imata rada, da živita skupaj, kar jim nekako po naravi pripada – ta želja je v vseh nas in je naravna. A hkrati pa v primeru, ko se starša ne razumeta in je med njima prišlo do razdora, ki ga ni več možno popraviti (ali pa ga ne želita), potem je za otroke najbolj pomembno, da vedo, da bosta oče in mama za vedno ostala njihova oče in mama, tudi če ne živita več skupaj. Sicer niste napisali, od kod možev strah, da bi si sin kaj naredil – je zadaj utemeljen sum (in ste zato že iskali pomoč strokovnjaka) ali pa je zgolj “izgovor”, da se ni potrebno zares odločiti in nositi posledic. Mislim, da bo tudi vašemu sinu, če ne gre za resnejše težave (tu pride do veljave vaš materinski čut), to zadostovalo – seveda po temeljitem pogovoru z njim in po zagotovilu, da ima še vedno kadarkoli dostop do obeh (vsaj po telefonu), možnost rednih stikov z obema, da sta mu oba vedno na razpolago in ga imata rada, in da bosta tam zanj. In za vse vas kot družino (in hkrati zase kot starša) poiskala dodatno pomoč (če drugače ne bo šlo), da bodo otroci lahko res povedali o vseh stiskah, strahovih in negotovostih, v katerih so, ko samo pomislijo na to, da bi se oče res odselil. Kajti otroci v tej fazi dejansko potrebujejo veliko prostora za pogovor, za govorjenje o stiskah, tudi če še o tem ne zmorejo spregovoriti (vedeti morajo, da sta tam mama in oče, ki vsak posebej čutita njihovo stisko, ki bosta kadar koli pripravljena zato prisluhniti…). Naj imajo dovolj prostora, da izrazijo, karkoli že čutijo – od strahu, jeze, besa, zavrženosti, krivde. Predvsem to zadnje jim morata odvzeti – zelo jasno povedati, da oni niso nič krivi, da so še vedno OK, le da se vidva kot mož in žena ne razumeta v določenih stvareh, zato bosta odslej živela ločeno, da pa bosta še vedno skupaj kot oče in mama skrbela zanje in jih imela rada. In da bodo otroci to razumeli in sprejeli, predvsem pa začeli zaupati, da sta vidva zanje še vedno skrbna starša, bo trajalo kar nekaj časa.
Draga gospa Marjetica, kakorkoli se že bo razpletla vajina zgodba, si boste vsi morali vzeti kar nekaj časa za iskren pogovor (ali vidva z možem o vajinem nadaljevanju odnosa ali pa v primeru, da je ločitev oz. selitev dokončna, z otroci (pa tudi vidva o vajinem skupnem starševstvu in skrbništvu)).
Vse dobro!
Včasih pomaga tudi kakšen sončen dopust z otroki in partnerjem, da se misli prevetrijo, zamenja okolje in se osredotočite na zemljevid in znamenitosti ( Paris-DisneyWorld, Legoland, Celovec-Minimundus, Gardaland, Terme 3000,Dunaj-Prater,…).
Včasih se da kaj odpustiti, saj sta v teh letih veliko tudi trpela, se angažirala, trudila in izmučila. Potem ljudje bežijo v iluzije, ki jim pozornost preusmerijo stran od problemov. Čaka vaju valeta, mogoče birma, matura…najtežja leta, ko ni niti prej niti potem tako pomembna starševska ljubezen in podpora. Vse bo v redu, če bosta vidva držala skupaj in postala spet ljubeča drug z drugim. Otroci imajo ušesa kot sloni in na glavi najbolj natančno anteno na svetu, priklopljeno na srce 🙂 Držim pesti za tvojo družino !