bunnbunny zelo lepo napisano, se popolnoma strinjam.
Pred kratkim mi je prijateljica rekla, da za njo so smisel življenja otroci in si ne zna predstaljati življenja brez njih. Popolnoma se strinjam, ampak če ti ni dano da jih imaš, moraš pač poiskati drug smisel življenja. To je stvar izbire. Lahko izberem, da bom nesrečna, hudobna do tistih, ki otroke lahko imajo ali pa izberem srečo, sprejmem stvari takšne kot so neham obsojati in zavrtim kolo sreče v drugo smer. Sreča je odvisna samo od nas samih, ne od naših partnerjev, ne od otrok.
Jaz sem se odločila, da bom srečna.
Vsem, želim veliko razumevanja, spoštovanja, notranjega miru predvsem pa zdravja. Srečno leto 2012.

Mi je tako hudo, ko berem, kaj vse morajo ženske prestati, da pridejo do otroka. Ko je pa moški neploden, pa tega ne more prenesti, se morate pa kar sprijazniti, da boste brez otrok. Tisti, ki ji je oče rekel, da naj ga pusti, bi morala poslušati očeta.
Za moške je težje če so neplodni a dejte no! Če nimajo nič plavalcev, jim ni potrebno narediti nič, če imajo pa slabe jih pa malo punktirajo.
Kaj vse pa morajo s svojim telesom počet ženske, da ratajo plodne, pa prenašat spontane splave. Da vas ni sram, da se tako malo cenite. Nič čudno, da vas tudi moški ne.

Jaz pa verjamem da je za moške težje. Ego trpi. Zanje je to res hud poraz da tako rečem. Sploh pa ne gre primerjat. Sploh smo pa ženske tiste, ki rinemo v te postopke, bodimo iskrene.

se kar strinjam tole je res vredno razmisleka naj bi bilo “v dobrem in slabem dokler naju smrt ne loči”-ženske smo res bolj požrtvovalne moški imajo pa daljši nos kot j….,če ni tako kot so si zamislili,treba se je cenit.ne vem zakaj je za moškega težje – če sta skupaj je za oba težko.

Ko se ti zgodi neplodnost je to stanje, ki ima več faz. Ženske in moški smo popolnoma različni. Stvari vidimo, dojemamo si razlagamo in jih rešujemo na drugačne načine.
Koliko debaterjev na forumih za neplodnost je moškega spola? Zakaj mislite, da je tako?
Njihova narava je drugačna od naše. Najbrž res težko sprejmejo neplodnost, ampak takšni so. Enako trpijo kot me včasih še bolj, ampak jim njihova narava ne dopusti, da bi dali to ven. Moški, ki so bili vzgojeni v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja po večini ne znajo jokati in kazati svojih čustev. Dostikrat so ujeti s svojo bolečino, me jo znamo dat ven, po tej strani nam je lažje.
V svetu je toliko nestrpnosti, nerazumevanja, hudobije, zakaj bi vnašali to še v svoje domove. Če smo skupaj iz ljubezni in spoštovanja si moramo to pokazati tudi takrat ko se ne cedita med in mleko.
Naju je to povezalo, na nek poseben način.
Tiste, ki se s tem niste srečale tega nikoli ne boste razumele, isto kot me ne moremo vedeti kakšen je občutek ko pestuješ svojega otroka.
Ko gledaš in poslušaš s srcem vidiš in slišiš veliko več.

Nezmožnost sprejemanja lastne nepopolnosti je odraz čustvene nezrelosti. In čim bolj si čustveno nezrel bolj te skrbi odziv okolice na tvoja dejanja: kaj bo rekla mama in ata, kaj soseda, kaj sosedov pes,…, ker pač jaz nisem tak kot drugi, ker sem drugačen, ker imam otroka, ki biološko ni moj,… ojoj…raje se bom zabubil v svoji žalosti in dal glavo v pesek ter se delal, da je vse OK, čeprav moja partnerka trpi, ker si najbolj na svetu želi otroka – samo, če ne more imeti mojega otroka, pa ne bo imela nobenega, ker valda je moja bolečina bolj pomembna kot njena – a ne?

Malo karikirano, ampak po moje tako razmišljajo nekateri primerki moškega spola. Na žalost sem imela v življenju opravka s parimi takimi osebki – hvala bogu sem se jih pravočasno znebila 🙂

Zdaj sem poročena z moškim, ki je daleč od popolnega, vendar mi je ena njegova lastnost blazno všeč: sposobnost vživetja v drugo osebo in ne postavljanje samega sebe v središče vesolja. Ena stvari, ki me je v življenju najbolj ganila je bilo to, da je šel moj takrat bodoči mož samoiniciativno pred poroko na pregled plodnosti, ker je imel v otroštvu varikokelo. Je rekel, da je to naredil, da bom vedela na čem sem, še preden dahnem usodni DA 🙂 Jaz bi se seveda poročila z njim tudi, če bi bil rezultati slabi, se mi je pa ta njegova gesta zdela zelo lepa. No potem sva se pa res par let matrala za našo pupo, ampak ne po njegovi krivdi 🙂 – sem imela jaz težave s spontanimi splavi, čeprav je vse zgledalo OK z mano.

Skratka, mislim, da partner ki trpi, kljub svoji bolečini mora videti tudi bolečino drugega in iz tega se ponavadi rodijo kompromisi, ki osrečijo oba.

Ko sexs imenuješ postopek, namesto, da bi v njem uživala.

Po vsakem postopku bolj razočarana?

Mu ne bi svetovsla, kaj ti je všeč?