Punce ste se kdaj spraševala, če nam mogoče sploh ni usojeno biti mame? Jaz včasih kar obupam, nad vsem. Mogoče mi pa res ni namenjeno imeti otrok … Včasih se sprašujem tudi, kako bi bilo, če bi partnerja zapustila in odšla iskati srečo drugam. Poznam kar nekaj pravo, ki jima skupaj ni uspelo, vsakemu za sebe pa potem v kratkem času. Priznam partnerja ljubim neizmerno, ampak se z vsakim neuspelim postopkom oddaljujem od njega. Vsakokrat začnem razmišljati, kaj pa če me kje drugje čaka sreča. Včasih se mi celo zdi, da bi mi bilo lepše biti samski, in vsaj imeti razlog zakaj nimam otrok, kot pa gledati vse ostale prijatelje, ki so noseči, imajo otroke in hkrati gledati naju dva, ki tega verjetno nikoli ne bova imela … Ali nebi bilo lažje živeti sam, žurati in skrbeti samo za svojo kariero, kot pa živeti v razmerju, ki ti prinaša razočaranje z vsakim novim postopkom. Čeprav si po drugi strani tega ne znam predstavljati, kako naj živim brez človeka, ki ga ljubim? Prosim brez hujših obsojan, pač preživljam že x-ti neuspeh in včasih pač more človek, dati kaj iz sebe.

Napisala si,da partnerja zelo ljubiš.Če bi ga res tako zelo,potem o tem,da bi ga zapustila nebi niti razmišljala.Ne obsojam te,vem da ti je hudo,ker vama ne uspe,a ne obupajta in si najdita pomoč.Če še nista v ambulanti za neplodnost,potem začnita o tem razmišljati.
Upam,da postaneta starša in ne boš več razmišljala,da bi ljubljeno osebo zapustila.

Mislim, da se tudi zaradi ljubezni do partnerja odločamo za otroke. Postopki nas vsekakor čustveno zdelajo, vendar smo ženske močne! Sama se raje ne sprašujem o ostalih možnih scenarijih, ker se potem izgubim v sanjarjenju. Raje sem sorazmerno optimistična in če je treba se tudi zjočem, sama ali v dvoje. Saj sva konec koncev v tej zgodbici dva, v dobrem in slabem. Poskušaj se osredotočiti na lepe trenutke s partnerjem, ostalo pa se bo že postavilo na pravo mesto.
Optimistično in vztrajno naprej!

Najbrž smo vse že marsikaj razmišljale. Moj zaključek je tak da očitno tako mora biti.
Če si v življenju kaj resnično želim je to otrok in to že od nekdaj. Pri nama jih on ne more imeti, ampak v zvezdah mi je ravno on zapisan. Včasih je pač tako da nekaj izgubiš dobiš pa nekaj drugega. Nikdar v nobeni situaciji nisem tako duhovno zrasla kot ravno na tej poti do otroka. Koliko sem se naučila, ko se drugače najbrž ne bi in hvaležna sem zato, ker sedaj vem kaj je resnično pomembno. Nič ti ne pomaga denar, dobra služba če narava ne sodeluje s teboj. Kako cenim da sem zdrava, da so zdravi moji najbližji. To je pomembno. Vedi, da se vse zgodi z nekim namenom.
Nikjer ne piše, da če boš šla k drugemu boš pa imela otroka, mogoče ga boš tudi imela pa ne boš mogla bit srečna.

Punce hvala vam za vse besede. Tudi pri nama on ne more imeti otrok. In zdravniki so naju kar pred dejstvo postavili, da naj greva po donirano celico ali pa razmišljava o posvojitvi otroka. Partner ni ne za eno ne za drugo stvar. Upam da si kdaj še premisli. Saj si sama ne predstavljam življenja brez otrok. In ne glede na to koliko ga ljubim, se bojim, da bo to, da zaradi njega nimava otrok enkrat prišlo med naju. Zato se sprašujem kaj mi torej ni usojeno ta partner ali to, da nimam otrok. Eno in drugo boli, in samo čakam, da se mi od nekje pokaže pravi odgovor.

Tole, kar si napisala, me je pa kar malo pogrelo. Mislim, moški “ego” je pa včasih res too much.
Moj nasvet: najprej si predstavljaj, da bi bilo obratno-da mi bila ti tista, ki ne bi mogla imet otrok in bi bila edina možnost darovana ženska celica ali posvojitev. Kaj bi ti naredila? A bi požrla svoj ego in sebičnost in se odločila, da boš imela rada otroka, ki sicer biološko ne bo tvoj, bo pa od partnerja, ki ga imaš neskončno rada in ga želiš osrečiti. Če je tvoj odgovor na to vprašanje DA, ti svetujem, da greš čim prej iz te zveze in poskusiš srečo drugje. V nasprotnem primeru te bo to razjedalo in boš potihem očitala partnerju, kar bo na koncu itak privedlo do razpada zveze, le da par let kasneje. Prihrani si čas in živce.

Ne vem če je samo moški ego. Vedeti moramo da moški drugače razmišljajo od nas, ker ne delujejo samo na čustvih ampak bolj razmislijo in se na podlagi tega navadno bolj racionalno odločijo. Vedeti je potrebno, da si tudi tisti partner, ki otroka ne more imeti tega otroka zelo želi, moški pač to ne kažejo tako intenzivno kot me, verjemi boli jih pa včasih bolj kot nas.Problem pri vama bi bil če on otrok nasploh ne želi, če pa so tu drugi razlogi o katerih razmišlja je pa prav da se pogovorita. Poskusi razumeti, če pa misliš, da si ujeta in resnično dvomiš v vajino zvezo potem pa nič ne čakaj in raje odidi.

če ženska ne more imeti otrok gre moški sigurno lažje drugam,poznam starejši par,ženo bi itak skoraj kap,ko je izvedela,da ima mož že skoraj odraslo hčer,sicer je on zdaj že pokojni,ona pa ima stike z njegovo hčerko-to ženske premoremo!!!!!!!!!sigurno lažje požremo več stvari kot moški
po letih zdravljenja in neuspelih poizkusih ti pa tole naredi a to pa je fer,a to ni moški ego-morda ja moška narava,da ublažimo vso stvar-on je pustil za sabo potomca.
če ni razumevanja,če ni posluha se strinjam,da je v taki vezi mogoče res bolje spakirat kufre…

Stvari niso tako enostavne, da bi se dalo posploševati. Seveda so moški, ki oddidejo, imajo otroke drugje ampak tak moški bi najbrž skakal čez plot tudi, če bi ženska otroka lahko imela. Moje mnenje je, da je vse v tem zakaj si v bistvu otroka želiš. Če je to samo egoistična želja posameznika, ki bo šel čez vse vrednote in meje samo, da željo uresniči, se vprašam, ali bo potem srečen.
Neplodnost v zakonu je zelo težka stvar, ki par zbliža ali pa loči.
Ne zgleduj se po drugih primerih, ker vidva sta edinstvena in samo vidva vesta kaj kdo čuti in misli.
Naj ti pa povem, tudi jaz sem bila jezna pa kako jezna. Izrekla sem hudobne besede njemu v obraz, ker sem ocenila, da mu je itak vseeno, ko pa sem nekega dne videla vso njegovo bolečino bi pa dala vse, da tistih besed takrat ne bi izrekla.

OK, do neke mere razumem tvoje razmišljanje. Moraš pa vedet, da so moški evolucijsko tako narejeni, da je za njih najhujši poraz v življenju, da bi vzgajali potomca nekoga drugega – saj dejansko z biološkega stališča je to neke vrste “nateg”. Ker če sem prav razumela originalno sporočilo, njen partner hoče samo svojega biološkega otroka , čeprav praktično za to ni možnosti. Torej dejansko preprečuje svoji partnerici, da bi imela otroka (njej pa je vseeno ali je ta otrok njen biološki ali ne). Avtorica, bi se lahko tako sprijaznila s tem, da pač ne bo imela otrok, ker ne želi prizadeti partnerja. Vendar za njo očitno to ni opcija, saj navaja, da si ne predstavlja življenja brez otrok. Iz tega sledi, da bo, če bo vztrajala v tej zvezi, nesrečna. In ker ima vsak človek pravico, da je srečen, je za njo najbolje, da situacijo, ki jo dela nesrečno pač zapusti.

Seveda obstajajo tudi moški, ki so sposobni preseči evolucijske omejitve svojega spola in so danes srečni s svojimi otroci (povdarjam svojimi, ker DNA itak ni tisto kar naredi otroka tvojega). In takim pač kapa dol 🙂

Ne gre za prizadeti partnerja ali ne.
Mislim, da tako površinsko tega pa le ne gre jemati.
Ne verjamem, da bi ga tako ljubila kot navaja če je to samo nek egocentrik ali pač!

Tu ne gre za to kdo je egocentrik, ampak enostavno za navzkrižje interesov, ki je rešljivo samo, če eden izmed njiju popusti.
Kar se pa tiče ljubezni: Ko je človek zaljubljen, včasih ne vidi najhujših napak svojega partnerja in jih poskuša opravičiti sam pred sabo. Vem iz lastnih izkušenj – žal.

Jaz sem ena tistih,ki ima doma fantka,spočetega z darovano moško celico. Samo pogovor pomaga ,seveda je najprej šok,toda če si resnično želita otroka,potem to ne sme ostajati vprašanje,kako do njega.Žal 🙁
Tudi ,ko greš vedno znova čez postopke,ko te minusi vedno znova dotolčejo,ko te popolnoma razgalijo in na koncu dihaš za plusek… verjemi,da se nikoli nisem vprašala ,kdo je njegov “biološki ” oče.Najin je!

Čisto razumem in podpiram tiste, ki se tako odločijo. Je pa dejstvo, da smo različni in ne razmišljamo vsi enako. Tudi jaz sem razmišljala že marsikaj pa vedno pridem do zaključka, da nisem pripravljena na donirano celico pa ne zaradi naju ampak zaradi otroka. Morda bom izpadla čudno ampak meni je zelo pomembno da vem od kod izhajam kdo sem, podrl bi se mi svet če bi recimo zdaj zvedela, da eden od staršev ni moj pravi, pa nimam idealnih staršev ampak vem kdo sem. In temu otroku ne bi nikoli mogla povedati kdo je njegov oče. Iz mojega stališča je pa nemogoče, da ne bi povedala temu otroku resnice. Seveda je res, da je starš tisti ki vzgaja ampak na koncu vseeno kri ni voda. Tako jaz razmišljam in če mož avtorice razmišlja podobno in iz teh razlogov ne pristane na donirano celico ga je potrebno razumet in potem je res najbolje da se razideta.

Verjetno je res odvisno od posameznika. Meni pa, če bi sedaj rekli, da sem posvojena bi mi bilo malo mar. Repliciram na post pred mano. Mogoče bi se vprašala zakaj me nekdo ni želel ampak big deal. Moji starši so me vzgajali in mi nudili vso ljubezen in materialno podporo. Mi pa res dol visi nek xy tujec ali tujka, ki je darovala celico…Moj mož je tudi na začetku rekel, ko sva prišla do tega, da bi posvojila otroka, da on pa ne bo. Še na oploditev ni želel. Na koncu se je pomiril in uvidel, da si tudi on želi otroka.

Punce najprej opravičilo, zakaj me toliko časa ni bilo, samo malo si je bilo, za te praznike, treba vzet čas zame in za družino.

Ja moj odgovor je valda bi imela donirano celico. Sem partnerju tudi že predlagala, da bi magari posvojila zarodek, pa da nobeden od naju ni prikrajšan. Še vedno pa rodim jaz otroka, ki pa genetsko gledano ni od nikogar od naju. Zaenkrat tudi ta opcija še ne pride v poštev. Mislim, da je partner precej prizadet glede njegove neplodnosti, samo ne upa priznati, niti se ne želi o tem dosti pogovarjati. Pravi, da tako ali tako se ni dosti za pogovarjat, on ne more imeti otrok in to je to 🙁

Imam pa občutek, da tole z donirano celico ne želi predvsem zaradi svoje družine. Njegova družina ne ve nič o najinih bojih za otroka, in so tudi precej “omejeni” kar se tega tiče. Včasih me prav boli, kako lahko živijo na način kot živijo in ne sprejemajo nikogar drugega. Zato se partner po mojem boji, da ga potem, če zvejo, ne bodo sprejeli oziroma ne bodo sprejeli najinega otroka. To se bojim tudi sama, saj že majo enega vnuka, s katerim delajo kot da je zlato. Ko pride naslednji otrok, in če genetsko gledano ne bo njihov, si pa ne upam predstavljati kaj bo. Mislim, da ga nebi znali sprejeti. Mene to sicer ne moti, ker tako ali tako živiva zase, in manj kot taščo vidim rajši jo imam, ampak partner pa mislim, da ja zaradi tega prizadet.

Ali obstaja možnost dobiti kakšno svetovanje na napotnico, privat si tega ne moreva privoščiti, glede neplodnosti. Ali nam kaj pripada?

mamika* kako so pa vajini sorodniki sprejeli dejstvo? In lepo mi je, da da se javi tudi kdo, ki ima moško donirano celico. Večinoma se govori samo o ženskih doniranih celicah. Si se vmes med minusi in postopki kdaj vprašala, če vama je usojeno? Ali si enostavno vedela, da je to to, pa naj traja kolikor dolgo časa pač more.

Ker meni to ni jasno, zakaj dvomim v nekaj v kar bi morala biti 100 %. Naj omenim, da je enkrat med temi prazniki med nama prišlo do gorznega prepira, sicer zaradi banalne stvari, in da ko sem pričakovala najhujše si nisem mogla predstavljati, da bi šla narazne. Mislim, da brez njega nebi morala živeti, po drugi strani pa me je groza, kako bo če ne bova mela otrok …

Hvala vam še enkrat za vsa svoja menja in lepe praznike še naprej.

Drage punce.

Tudi sama sem se našla v tej zgodbi. Pri nama pa je tako, da partner ne more imeti otrok. Ko sva to izvedela, sem bila čisto na tleh. Sicer se mi je zdelo sumljivo zakaj po 1 letu in rednih spolnih odnosih ne zanosim, vendar sem vse pripisovala psihi…
Sam imam že otroka in splav, tako, da me je čudilo, kaj je narobe. Po spermiogramu sva izvedela resnico. Kako je moj reagiral? Najprej je gledal v papir in bil čisto tiho. Ni se želel pogovarjati, le solzne oči je imel. Puustila sem ga na miru, ker vem, da je brez pomena vrtati v njega, ker glede čustev ne govori rad.
Sedaj sva pri Dr. Rešu, za sabo imava že vse preglede, le še čakava na zeleno luč, da se podamo v umetno oploditev.
Strah? Ja zelo me je strah…Premišljujem zakaj se je to zgodilo, zakaj ne morem po naravni poti imeti otroka. Toliko vprašanj, na katere nimam odgovora. Partner se o tem ne želi pogovarjati in to moram sprejeti. Meni pa je hudo. Za novo leto so vsi, ki so mi voščili zaželeli naj imava čimprej enega otročička. Da sva dovolj stara, da leta bežijo. Ko bi le vedeli, me ne bi spraševali. Iz partnerjeve družine ga vsak dan nekdo vpraša, kdaj bova imela otroka. In on laže, da bova še počakala, da bo imel stalno zaposlitev…Začaran krog iz katerega se ne vidim.
Partner mi pravi, da kdaj bova šla k zdravniku, da mu prereže moda in dobi semenčeca ven. Njega zanima samo to, kdaj bo za njega konec, ne briga ga pa zame. Ne zanima ga, da si bom morala vbrizgavati hormone, se vsak dan špikati, hoditi na UZ v Lj,…Za njega je pomemben samo končni cilj- otrok.
Razumem, da je prizadet, da ga boli, vendar sem tukaj tudi jaz in tudi mene boli.
Trenutno sva v fazi, kjer se kregava za vsako stvar, čisto brezvezne stvari, vendar pa mi vse to da misliti. Nočem imeti otroka samo zato, da se bo on počutil kot moški. Želim ga imeti kot ljubezen in povezanost dveh ljudi. Že s prvim partnerjem sva se razšla, ne želim spet tega.
Včasih bi najraje obupala, pustila vse in živela kot sem do sedaj. Mogoče je to, da partner ne more imeti otrok, znak, ki ga ne želi videti.
Oče mi je pred nekaj leti rekel, da naj ga pustim, saj mi bo še žal. Njegove besede se mi včasih prikradejo v misli in se sprašujem, če le ni imel prav.
Upam, da vas nisem preveč zamorila, vendar sem v eni taki situaciji, da nekomu moram povedati. Mogoče so krivi vsi ti prazniki, voščila, da sem padla v neko moro.

Ja, seveda da vam “pripada” otrok! Tega vam partner, ki premore vsaj nekaj empatije, altruizma in ima rad ljudi in otroke, ne more odreči. Pa naj bo še tako težko sprejeti dejstvo oz. se sprijazniti z darovanjem. To vam povem kot moški, torej ne bi smeli biti ravno na naši strani to ovira oz, hud problem!

Torej se mi zdi, kot da se prehitro oklenete stereotipov, češ da gre za “moški” problem oz. reakcijo. Ravno pravi moški naj bi bil razsoden, racionalen in širokogruden. Če želite izvedeti, kako pač razmišljamo “pravi moški” 😉 vam bom rade odgovoril na npr. z maila [email protected]

LP, Galileo

Ko sem prebrala vse tole, sem se malo zamislila. Mislm, da ste mogoče malo sebične tudi same.

Tudi sama sva v tej situaciji, midva celo zelo dolgo nisva razmišljala o otrocih, partner je celo rekel, da mu je vseeno – to je bilo veliko let nazaj, ker se je nekako zdelo samoumevno, da ko bodo ene stvari urejene, da bo to šlo zlahka 🙂 Mislim sicer, da si ni upal priznat svojih želja 🙂

Potem sva enkrat pač ne da bi na veliko govorila o tem, začela delat na tem. Ko ni bilo nič, sem šla do gin. ki me je poslala na preiskave. Moj si pa ni hotel priznat, da je karkoli narobe in je šel z mano v postopek bolj zaradi mojih res hudih bolečin pri M. Zdaj, ko je vse jasno, da ni tako kot je treba, me podpira, stoji ob strani, naredi karkoli… Zdaj je v fazi, ko ne more sprejet, da bova mogoče mogla na IVF. Zelo je pozoren, cel mesec je sam čistil hišo, po laparo… :)) Gledala sem stvari za dojenčke in je hotel kar kupit eno sobico – ko sem mu rekla, da bova mogoče imela samo domače živali, se ni strinjal. Je zelo optimist.

Je pa tako – za moške je po mojem veliko težje sprejet dejstvo, da niso plodni. To je isto, kot bi mu rekel, da je gej… si predstavljam 🙂 Zato jaz razumem, da mogoče nočejo v posvojitev. Ženske pa na to gledamo bolj s čustvi. Jaz v svojega ne bom silila. Če ne bo, ne bo. Da bi ga zaradi tega pustila , niti slučajno – glede na to, koliko mi stoji ob strani, ga zaradi tega cenim in spoštujem do konca življenja. Pa tudi ni preveč navdušen nad posvojitvijo. Vsak ima svojo usodo, enim mogoče nikoli ne bo uspelo. To, da imaš partnerja samo za sredstvo doseganja želja, je grdo in sebično. V situaciji sta pa prizadeta oba.

Bunnbunny, zelo lepo si napisala. Prizadeta sta oba in tako je tudi pri ostalih zadevah glede zdravja. Žal jih je kar nekaj 🙁

Da je grdo in sebično imeti partnerja samo kot sredstvo za doseganja želja in pokrivanje svojih potreb, pa se še posebej strinjam! Posebej še to, da svojemu partnerju ne omogočiš doživeti čudež očetovstva ali materinstva na tak ali drugačen način,…

Vso srečo, Galileo