ni mi hudo, ker vem da še živi
sprašujem se, ali je z mano kaj narobe namreč sam imam naslednji način razmišljanja:
Ni mi hudo za nobenega pokojnega, pred leti mi je umrl prijatelj in nisem čutil skoraj ničesar, enako se včasih sprašujem kako bi bilo, če bi mi umrla kaka bližja oseba in mislim, da ne bi bilo dosti drugače. Namreč VERJAMEM, DA DUŠE UMRLIH ŽIVIJO NAPREJ, lahko bi celo rekel, da sem vesel za njihovo smrt, ker to pomeni za njih konec težav, problemov ampak neskončno življenje brez skrbi nekje v idealnem svetu. Zakaj bi mi bilo torej hudo za njih? Lahko sem samo vesel, verjamem, da se bomo nekoč ponovno srečali…
Mogoče bi za tiste, ki ne verjamejo o nadaljnem obstoju odprli posebaj temo, kjer bi razpravljali naprimer posamezne primere iz različnih koncev sveta, kjer so bile osebe klinično mrtve, toda so se zbudile in povsem enako opisale svoje doživetje s srečanjem na onkraj, kako si lahko zamišljaš, da te je kar naenkrat konec, da ničesar ne misliš, …
Sama še kako čutim in še kako jočem za pokojnim sinom in zdi se mi,da se nobena bolečina ob izgubi ne more primerjati z izgubo otroka.Pa vseeno…nekako ti dam prav marko2,saj sama ne znorim od bolečine samo zaradi tega,ker razmišljam podobno kot ti.Že prej sem brala o teh doživetjih ljudi,ki so bili klinično mrtvi,a se me to ni prej nikoli dotaknilo kot sedaj,ko potrebujem tolažbo.V tem času,kar žalujem sem prebrala veliko knjig in me to zelo,zelo tolaži.Pa kljub vsemu,smo le zemeljska bitja in iz svoje kože pač ne moremo,zato kljub temu,da vem,da je nekje na lepšem,vseeno jočem in jočem,ker ga tako neskončno pogrešam.In misel na to,da ga ne bom več videla ,ne slišala,ne gledala kako rase,do konca mojega življenja-vse to je le prehudo,da bi se lahko veselila.
Z Markom se pa zelo strinjam. Ampak se ne morem veselit. Teoretično ja…bi se veselila, ker vem, da dobri ljudje, ko umrejo, gredo na boljše in da ne rabimo žalovat, saj slovo ni bilo dokončno. Praktično pa je občutek izgube, četudi tiste trenutne, zemeljske, prehud. In nič ni narobe če jokamo, ko občutimo tesnobo. Menim pa, da se žalosti ne smemo predajat, ampak moramo poskusiti misliti čimbolj pozitivno in čimprej normalno zaživeti naprej, naše drage pokojne pa ohraniti v čimlepšem spominu. Včeraj smo pokopali dedija…in je žalostno in niti približno lahko in četudi veš, da nobena solza ne bo pomagala, so solze vseeno prisotne. Ampak pokojne, ki smo jih imeli radi in so nam bili kakorkoli blizu, moramo ohraniti v tistem pozitivnem spominu, jih imeti za vzor pri njihovih najboljših lastnostih. Slovo ni za vedno.