Sem najstnica (hodim na gimnazijo) in imam ITM 26,67. Vse svoje življenje sem rada jedla veliko sladkarij in nisem se dosti gibala, a nikoli nisem bila zelo debela, le rahlo pretežka večino časa. Konec OŠ sem imela nekakšno obsesijo s hujšanjem, shujšala sem precej (s pomočjo odrekanja hrane in preskakovanja obrokov) in sem imela končno postavo kot sem si jo želela, takrat sem nehala. Potem sem se spet zredila, a se nisem zelo sekirala, ker sem prebolela tisto obsesivno stopnjo.

Zadnje pol leta pa se mi dogaja, da spet odrekam hrano, čeprav ne čutim neke resne želje po hujšanju, sploh ne tako strogem. Ampak do hrane mi sploh ni, niti do reči, ki sem jih ponavadi res zelo rada jedla, velikokrat pojem le en obrok na dan in še takrat zelo malo. Ne čutim nobene potrebe po hrani v sebi, ne čutim lakote, nimam apetita, hrana mi ne diši. Na dan večinoma pojem okoli 400-500kcal, kakšenkrat na teden celo čisto nič. Mojo družino že zelo skrbi, mislijo, da se namerno stradam, ker vejo, da nisem ravno zadovoljna s svojim telesom, ampak ni to to, le želje po hrani nimam oz. mi takoj postane slabo, že če pojem grižljaj preveč. Prvi mesec, dva ko sem tako začela jesti, sem shujšala skupaj 6kg. Kasneje pa sem nehala hujšat in sedaj kljub temu, da komaj kaj jem, ne hujšam, oz. če kak dan pojem le vrstico čokolade, košček tortice, itd. se takoj naslednji dan zredim in je to nemogoče sploh odpraviti.

Problem je, da me je strah, da bi šlo to tako daleč, da bi bili resni zdravstveni problemi in bi mogla v bolnico. Vsak dan se počutim šibkejša, bolj utrujena, z eno roko komaj dvignem 2kg, spim po 12 ur na dan, nimam več koncentracije… Skratka, opazila sem, da se mi je splošno počutje zelo poslabšalo. Res ne želim, da bi to šlo še dalje. Poskušala sem vsak dan dodajati malo več hrane, ampak ni šlo, ker mi je postalo zelo slabo, če sem pojedla npr. 3 žlice juhe več kot običajno, mi je šlo na bruhanje oz. sem celo včasih bruhala (ne pod prisilo). Prosim, povejte mi, če je kakšen način, da si sama pomagam. Hvala in opravičujem se za dolgo objavo.

Pozdravljena,

nimaš se za kaj opravičevati, saj nisi naredila nič drugega kot napisala kaj se ti dogaja – to pa je dobro, ne slabo. Pravzaprav je tvoje slabo počutje in vse zdravstvene posledice, ki jih opisuješ povezano s pomanjkanjem hrane – spanje, utrujenost,… vse kar si naštela je povezano s tem, da telo ne dobi dovolj hrane. Veš naši možgani delujejo kot peč – daš hrano notri, lahko misliš, daš hrano notri, lahko dviguješ stvari, ne daš hrane notri, si utrujena in telo potrebuje več energije, ki je nima kje dobiti in zato večja potreba po spanju, verjetno si pa potem še bolj utrujena. Tvoje starše skrbi upravičeno. Sama boš težko rešila to kar se ti dogaja. Čeprav se ti zdi, da imaš nadzor nad sabo in svojim telesom ter hrano, si ga izgubila. Ga nimaš. Telo se tako odziva, ker skuša delovati s tisto malo kuriva ki mu ga daš, je pa dejstvo, da je premalo. Glede na to, da praviš, da se ne počutiš dobro, če ti kg narastejo in da šteješ kalorije, ki jih poješ, pa vse zdravstvene težave, ki jih opisuješ, imaš resen problem. Težko boš to rešila sama. Bruhanje, ki ga opisuješ je verjetno že tudi posledica tega, da v svoje telo daješ tako malo hrane, da vse kar je več težko prenese in pride do bruhanja. Vendar pa lahko z večimi obroki po malem skozi dan, tudi do 10 obrokov mogoče za začetek, pa do so manjši začneš navajati telo na hrano. Vendar pa brez pomoči ne bo šlo.
Ko sem brala tvoje pismo sem prebrala, da greš sama sebi v nasprotje. Najprej si napisala, da si zadovoljna s seboj, potem, da nisi. Pa da te ne moti, kakšna si in se končno sprejemaš, pa spet, da te moti in da paziš na kalorije in redno spremljaš vsak gram dnevno, ki gre gor. To je resna težava. Veš veliko deklet se srečuje s temi težavami ali podobnimi. Nisi sama v tem. vprašanje pa je, če si resnično želiš poiskati pomoč, da bi pogledala kaj se dogaja? Najprej zdravniško, da ugotovijo, če ni kaj narobe z želodcem in kakšne so posledice, ki so nastale in kaj se da narediti. Potem pa še v smislu pogovora – kako to vpliva nate, kako se je začelo, kaj se dogaja drugače v tvojem življenju, kako si zadovoljna z življenjem, ne le telesom, ipd. Najbolje je celo, da potekata obe pomoči skupaj.
Vendar je vse odvisno od tebe. Dokler ne boš res trdno želela pomoči, ti nihče ne bo mogel pomagati. Če pa se boš odločila zanjo, ti bodo pomagali pogledati kaj lahko spremeniš, da bi bilo bolje zate.
Torej, kaj praviš?

lp

Tatjana

Draga Ninitaa,

popolnoma te razumem v tvoji stiski. Tudi sama sem bila nekoč tam. 90% motenj hranjenja je povezanih s spolno zlorabo v otroštvu ali mladosti. Lahko, da se ni tebi zgodilo nič takega, vendar iz opisanega sklepam, da resnično trpiš in sem lahko skoraj prepričana, da izvira iz otroštva. Zloraba spremeni možgane! Dobesedno! Mehansko…zato svet dojemaš drugače, kot bi ga sicer. Velikokrat se zgodi, da je psiha tako šibka, da zlorabo potlačimo in se je sploh ne spomnimo, ker je preveč grozno. Morda sem ti s tem postom kaj pomagala. Če se najdeš v temle pisanju, si le najdi pomoč, ker so stvari rešljive.

Srečno,
Baali

Meni je pa na žalost preveč do hrane. Ves čas razmišljam samo o hrani, od jutra do večera, še celo v sanjah ali če se zbudim sredi noči. In to traja že neskončnih 20 let …

Očitno je res kot pravi Baali – zloraba spremeni možgane. Jaz bi se rada priklopila na elektrošok, da bi resetirala svoje, ker sama svojega mišljenja že toliko let ne preusmerim niti za milimeter. Absolutno nobene spremembe v mišljenju ali odnosu do sebe. Za samomor pa nimam dovolj poguma. Tipično. Ostane samo bedno životarjenje iz dneva v dan.

Živim sama. Vse zveze, ki sem jih imela, so se prav hitro končale, ker sem hitro našla stvar, ki mi je šla preveč na živce. Ne želim si svojih otrok, partnerstva tudi ne več. Pravzprav je ostala le ena želja – biti suha. Žalostno, ampak je res. Pa še te edine želje nisem sposobna uresničiti.

Pred par meseci sem si zadala načrt, da shujšam 10kg, da bi za svojih 30let vsaj približno dobro izgledala. Ukinila sem sladkarije in večerne obroke. Dobila sem tudi službo, ki sem si jo želela. Vse je kazalo dobro, bila sem dobro razpoložena, optimistična. Vendar se teža ni nikamor premaknila, kljub gibanju. Počasi sem spet lezla v depresijo. In zdaj, ko sem ugotovila, da je pred vrati pomlad, jaz pa še vedno vsa napihnjena in debela, sem spet v podnu. Slabo spim, ves čas bi jedla. Cele ure prebiram forume o hujšanju in razmišljam, kakšne diete se bom lotila, ampak potem se ničesar ne držim. Obsedena sem s hrano. Včasih zmešam take kombinacije, da bi se mi moralo že ob pogledu na tisto zagnusiti. Ampak ne neham, dokler ni vse v meni. Večkrat na teden se tako najem, da mi je slabo. Večkrat je to pozno zvečer. Dvakrat sem v zadnjem času tudi bruhala, ne da bi to sama izzvala. Gnusim se sama sebi. Pred drugimi me je sram jesti, doma se pa nažiram. Pri drugim sem znana po tem, da pazim na zdravo, bio prehrano, in gotovo se čudijo, kako da sem ob tem pretežka…

Pri teh letih, ko bi se morala ukvarjati s partnerstvom, otroki in kariero, je moje edino zanimanje hrana. Ki jo sovražim. Pa jo vendarle toliko spravim vase. Obupno. Sposobna sem iti v trgovino samo zato, da si kupim kruh, čokolado in piškote in potem pojem vse naenkrat.

S starši se nisem nikoli razumela. Leta in leta sem preživela v hudi depresiji. Ogromno, res ogromno sem prejokala, cele dneve sem preživela sama v svoji sobi in brala, da sem pregnala neskončni dolgčas. Bila sem prepričana, da se bo z odselitvijo na svoje vse popolnoma spremenilo. Da bom sama skrbela za svoje obroke in shujšala. Pa nič od tega. Podrlo se je prepričanje, da so za moje težave s hrano krivi drugi. Pravzaprav me nihče ne sili jesti, nihče namesto mene ne kupuje, nihče mi ne daje hrane v usta. To je najtežje sprejeti. Odgovornost. Sama sem kriva, da sem debela …

Bila sem zlorabljena. Spolno. Od brata. Par let. Od 10. do 14. leta. Ni šlo na srečo nikoli povsem do konca, ampak je bilo parkrat blizu. Groza. In jaz nisem naredila popolnoma nič. NIČ. Nič rekla, nikomur povedala. Tega ne bom nikoli razumela. Tipično zame. Mi je vseeno, kaj se dogaja z mano. Nič ne ukrenem. Nobene volje nimam. Nobenih obljub se ne držim. Pri meni sklep nič ne pomeni. Vsak dan se odločim, da bom normalno jedla, pa sem že čez pol ure nabasana so slabosti.

Imam eno prijateljico, ki ve za vse napisano. Vendar me poskuša že 10 let. Vedno enake težave. In mislim, da je že pošteno naveličana. Zdaj se rajši poskušam delati, da je vse v redu. Pa ni. Daleč od tega. Nič me ne veseli. Potihem si želim, da bi si kmalu nakopala kakšnega raka, ki bi me na hitro pobral. Saj pravijo, da si raka lahko sami pridelamo z negativnimi čustvi. In jaz imam teh na tone.

Med tem pisanjem sem spet pojedla en kup slanega in sladkega peciva. In spet mi je slabo …

Kaj naj naredim?

Ljuba moja Applegirl,

nisi kriva in odgovorna za spolno zlorabo brata. Odgovoren je on in nihče drug. Tudi, če nisi nikomur upala povedati ali zmogla povedati, ne pomeni, da si si tega želela. Verjamem, da si nisi, ker si nihče ne želi, da bi bil spolno zlorabljen. To kar je storil brat, je naravnost nagnusno, vendar nisi nagnusna ti. Ti ničesar nisi naredila narobe draga moja mala velika deklica. Ta otrok, ki je v tebi, tista mala punčka v starosti 10 let, ki je izkusila težo bratovih dejanj trpi še danes in ona joče v tebi. Logično je, da ne maraš svojega telesa, sploh zaradi bratovih dejanj. Vendar je on odgovoren za spolno zlorabo ne ti. Čustva, ki jih čutiš v sebi so del te majhne punčke, ki se ni mogla braniti, ni mogla pobegniti in ni mogla povedati kaj doživlja, kako je to grozno. In je bilo grozno zate takrat in je grozno danes. Motnje hranjenja, prenajedanje je posledica spolne zlorabe. S hrano želiš pobegniti pred svojimi občutki, kakor, da bi hotela ta čustva, ki so v tebi zabasati, da nič ne bi mogla čutiti. Sovraštvo, ki ga čutiš do sebe in svojega telesa je tudi povezano s spolno zlorabo. Verjetno si prepričana, da bi mogla povedati, da bi ga lahko ustavila, da bi lahko naredila kaj, da bi se nehalo? In se zato obtožuješ? Draga moja, bila si majhen otrok, majhna punčka, ki tega ni mogla preprečiti sama, brat pa je dobro vedel kaj počne. Ti nič nisi naredila narobe, nimaš se za kaj obtoževati. Vsa ta leta, ko trpiš, trpiš zaradi njegovih dejanj. To kar se ti je zgodilo je grozno in ni čudno, da želiš pobegniti pred tem. Takšni občutki so vedno grozni, če jih moraš prenašati sam – s tem mislim, da ni nikogar, ki bi te objel, ko se zgodijo. Vsa tvoja razpadla razmerja, so razpadla, ker so bili občutki, ki so se zbudili v tebi ob drugih moških, podzavestno povezani s tem, kar je počel brat, ko te je zlorabljal. Logično, da nisi mogla ravnati drugače kot si, vendar nisi kriva za to, da so odšli. Ti občutki so tako močni, da če ne veš kam jih dati, kam spadajo prej ali slej delamo avtomatsko in za ohranitev sebe. Vsa tvoja ravnanja so bila tvoja obramba in so še in bodo vse dokler si ne boš poiskala konkretne pomoči in na novo oblikovala sebe, dala tisti majhni punčki razumevanja za to kar je doživela. Tega pa nihče ne zmore sam. In ni pošteno, da to pričakuješ od sebe in te majhne deklice. Ni se ti treba s tem boriti sama.
Vse kar si omenila, kariero, partnerja in otroka še lahko imaš. Daleč od tega, da bi bilo prepozno za karkoli od tega. Vendar pa je v prvi vrsti najpomembnejše, da sedaj omogočiš tej majhni punčki v sebi, da dobi objem, zasluženo tolažbo in možnost, da se sprejme, čeprav so se ji zgodile grozote – so se ti. To pa boš lahko dosegla, če boš poiskala pomoč. Psihoterapija je izredno dobra oblika pomoči, s katero lahko pogledaš, kako na novo pognati korenine in odgnati sence, da bo v tvoje življenje posvetilo sonce.
Tvoje življenje je lahko drugačno. Lahko je svetlo, lahko se boš imela rada, ker si tega vredna, ker si v redu ženska, v redu dekle in v redu je tudi deklica, ki je doživela spolno zlorabo – si v redu in si vredna, da živiš polno žilvljenje.
Ena izmed deklet, ki ti je odgovorila na drugo sporočilo, je tudi pisala o izkušnjah s psihoterapijo. Bi bila ti pripravljena poskusiti? Bi šla na psihoterapijo?

Vse dobro ti želim,

Tatjana

Hvala za obširen odgovor. Sem dogovorjena za svetovanje na ženski svetovalnici. Upam, da bo kaj pomagalo. Lep pozdrav.

Iskrene čestitke za tvojo odločitev in pogumen korak naprej. Verjamem, da bo pomagalo in da bo šlo na bolje.

Vse dobro ti želim.

S prijaznimi pozdravi,

Tatjana

Draga Applegirl,

res mi je žal, da se ti je zgodila zloraba. Čutim s tabo! Sama sem bila večkrat zlorabljena v mladosti…In, ne. TI NISI NIČESAR KRIVA! Vsa čutenja, ki ti jih je povzročila zloraba…TO NI TVOJE! To ti je dal rabelj, ki te je zlorabil. Vse bo ok. Zdi se mi izjemno pomembno, da o tem spregovoriš. Da se slišiš. Ker tako lahko ovrednotiš vse, kar čutiš. Zmoreš! Vsi to zmoremo! Le pogumno naprej. Ko se stvari pospravi tja kamor pašejo, tja odkoder so prišle, se tudi v življenju začne vse obračati na bolje. 100% zagarantirano 🙂

Želim ti, da na poti k ozdravitvi ne obupaš, ker te na koncu čaka lepo življenje.

Z lepimi pozdravi

Baali