NI MI BILO LAHKO!!!
Šele pred kratkim sem zasledila ta forum , ki mi je zelo všeč. Tako sem se tudi odločila, da napišem svojo zgodbo.
Nekaj za razumevanje pisma: To pismo sem napisala pred 6 leti (torej 3 leta po koncu moje nočne more). Danes ga bom samo prepisala in malo priredila.
Že kot majhna deklica sem bila malo bolj okrogla. Velikokrat sem bila kamen spotike v razredu. Sošolci so mi večkrat privoščili kakšno sočno žaljivko. Neštetokrat sem pričela z dietami, ki niso bile dolgotrajne. Še danes se spolnem, kako sem hujšala pri svojih 9 letih. 4 dni nisem skoraj nič jedla, potem pa spet po hrani. Saj veste, da se otrok ne more in nezna spopasti s takšnim problemom. Danes sem celo hvaležna, saj bi mi takšna dieta bolj škodovala kot koristila. Vsak odraščujoč otrok mora jesti raznovrsno kvalitetno hrano.
Živim v urejeni družini. Oba strša sta prezaposlena. Oče je zdravnik, mati predavateljica na univerzi, brat je absulvent gradbene fakulete.
Bom kar začela s svojim problemom.
Stopila sem v 16 leto. Vsa druga dekleta so že imela fante le jaz ne. Ja normalno kdo bo pa mel debeluško. Sem si govorila. Vedno sem veljala za zgovorno, živahno dekle, vendar fanta nisem imela, čeprav sem imela veliko prijateljev. Velikokrat sem začela z raznimi dietami, ki pa so bile uspešne. Nekega dne sem se odločila, da tako nemorem več in sem res začela hujšati. Začela sem manj jest, jedla sem samo neredilno hrano, telovadila sem veliko več. Z jedilnika sem črtala sladkrije, pecivo, meso, masno hrano. Jedla sem zgolj samo sadje, zelenjavo in mlečne izdelke. Pila sem več kot običajno. Priznam, prišle so krize, ko sem v 3 dneh nadoknadila ves teden nazaj. Vendar takšnih nažiranj je bilo vse manj. Na začetku sem imela 77 kg. Hitro sem izgubila 10 kg. Prijateljice so bile navdušene, ko so videle kako se topim. Prve spremembe je upazil moj profesor kitare. Najprej me je vprašal, če sem kaj bolana ali kaj podobnega. Miki je poleg tega, da je profesor tudi moj dober prijatelj. Vedno se lahko pogovoriš z njim. V 10 letih sem ga dobro spoznala in prav tako on mene. Ima samo dve napaki ima punco in je 10 let sarejši od mene. V cca pol leta sem izgubila 12 kg. Kako sem bila vesela, polna življenja. Sama s sabo še nisem bila zadovoljna. Hotela sem izgubiti še 10 kg (do 55kg).
Verjetno se sprašujete kje so bili starši, ali niso nič opazili? Kot sem napisala sta ponavadi cele dneve v službi in prideta pozno domov. Če pa prideta prej domov pa sem imela veliko dela s šolo in drugimi dejavnostmi. Starša sta ugotovila da sem shujšala, vendar sta bila prej vesela, kot pa zaskerbljena. Doma sem se vedno bolj ohlapno oblačila (trenerka, široke halče). Vse manj sem jedla in tako sem shulšala še 7 kg. Tako se jih imela 58 kg. Nemorem vam povedati, kako sem bila vesela, polna življenja. Prvič v življenju se se lahko stlačila v hlače št. 38. Kupila sem si veliko nove gardabobe. Prav privlačna sem bila v novem krilu, oprijetih kavbojkah, majčki… Prijateljice so bile začudene, nekatere celo nevoščljive. Spremnila sem si tudi frizuro. Iz dolgih las sem prešla na čisto kratke. Tudi nova barva pramenov mi je bolj pasala. Prvič v življenju sem si bila všeč sama sebi. Praznovala sem svoj 17. roj. dan v povsem spremenjeni podobi. Večkrat sem na sebi začutila moški pogled in to mi je bilo všeč. Takrat sem si rekla : »Vredno je bilo vsega odrekanja!« . Miki je bil kar zaskrbljen z mano, saj me je že vsako uro spraševal kaj je z mano narobe. Rekel je celo, da se mu lahko spovem, če imam kakršne koli težave. Velikokrat sem razmišljala ali ga naj pokličem in mu povem kako je z mano, vendar za tako velik korak nisem imela poguma. Res, bila sem budala, saj sem ob sebi imela prijatelja, ki bi si ga vsak želel. Enkrat sem mu celo rekla, da naj se ne obremenjuje z mano in naj me pusti pri miru. S svojo postavo še nisem bila zadovolna, hotela sem imeti 50 kg. Teh 8 kg sem najtežje spravila s sebe. Vendar mi je uspelo. Bila sem že kr mahnjena, saj sem se vidla še kr debelo. Nekega dne me je Miki videl v kinu. Baje me skoraj ni prepoznal. Bila sem s prijateljico in zato ni hotel zganjati nobenega cirkusa.
Naslednji dan me je poklical po telefonu. Rekel je, da ga skbi zame, da se moreva pogovorit in da tako ne morem več naprej. Priznam začela sem razmišljati, da je zdaj pa že skrajni čas, da začnem jesti. Dva tedna sem zdravo živela. Nobenega stradanja, nobenega prenajedanja. Jedla sem samo sadje in ogromne količine solate in pa seveda mojo najljubšo hrano jogurt. Po dveh tednih nisem mogla več, saj sem že opazila večjo rit in stegna, čeprav tehnica tega ni zaznala. Spet sem hujšala in tako shujšala na 48 kg. Še bolj sem bila zadovolna s sabo.
Prišla je sobota. Domov sem prišla iz treninga in ne boste verjeli, pred hišo sem zagledala Mikijev avto. Niti na pamet mi ni prišlo, kaj dela pri nas. Mislila sem, da je kaj pozabil pri nas.
Takoj sem šla v svojo sobo in se spreoblekla. Na hitro sem se stuširala, saj sem bila vsa prešvicana. Med tem me je že mati klicala naj pridem v kuhinjo. Oblekla sem se malo bolj »debelo«, da bi prikrila svojo shujšano postavo. Nato sem šla v kuhinjo. Mati je bila v kuhinji, očeta nisem videla. Takoj sem vedela, da je nekaj narobe. Vprašala sem mamo kje je Miki, saj sem ga hotela pozdraviti. Z očetom sta bila v dnjevni sobi. Odnesla sem jima kavo. Na zofi sem zagledala očeta bil je drugačen, pogledala sem Mikija, bil je žalosten. Ni mi šlo v račun kaj je narobe. Takoj sem vprašala očeta kaj je narobe. Oče me je vrpašal: » Lana, koliko kg imaš?« Priznam, dobila sem vse barve mavrice, bila sem kuhana in pečena hkrati. Molčala sem nekaj časa, potem pa le spravilal nekaj lažnih kg skupaj. Povedala sem, da imam 57 kg in, da je to za mojih 160 cm ravno prav. Miki je vedel, da lažem. Predlagal mi je da naj grem na tehnico. Seveda nisem hotela iti. Rekla sem da te navadne tehnice itak niso nikol točne. Potem so še vsi trije nekaj pametovali in me na nek način mučili. Komaj sem zadrževala solze, bila sem že čist na koncu. Bilo mi je vsega dovolj. Odšla sem v svojo sobo in se na postelji razjokala kot še nikoli v življenju. Iz mene je kar lilo kot iz slapa. Slišala sem še mamo kako si očita, da ni bila bolj pozorna na mojo izgubo kilogramov. Prvič v življenju sem si želela, da bi imela 65 kg. Takoj sem si prisegla, da bom začela jesti. Komaj sem se pomirila. Malo zatem je že na vrata potrkal Miki. Najraje bi ga kar zadavila. Iz žalosti sem ga nadrla in ga poslala domov. Ni me upošteval. Povedal mi je, da sem na nek način sama kriva, saj se nisem želela z njim niti pogovorit, čeprav mi je 100x rekel, da mu lahko zaupam. (Nevem zakaj mu nisem). Baje je moral povedati staršem, saj sem že bila tako suha, da me na cesti skoraj ni mogel prepoznati. Po nekaj minutnem pametovanju se je le spakiral domov. Takrat nisem želela nikogar videti. Zaspala sem v morju solza. Zjutraj sem se zbudila čisto z zabuhlimi očmi.
Nebom naštevala kaj se je dogajalo v naslednjih dneh. Sama nočna mora in nakladanje, kako je zdrava hrana pomembna za zdravo telo. Bla, bla bla, …. to sem že 1000x prebrala v knjigah.
Naslednji meseci so se vrteli okrog hrane in hujšanja. Kar 4 mesece sem potrebovala, da sem se »pozdravila«. Začela sem redno jesti. Na jedilniku sta sledila tudi meso in kruh. Komaj sem se navadila na ta jedilnik. Seveda sem še 2x na teden imela sadno-zelenjavni dan. Tista dva dni sem jedla zgolj samo sadje in zelenjavo. Ne jem sladkarij, masne hrane. Zaradi razgibanega urnika sem morala upustiti trening odbojke. Vendar namesto tega sedem na kolo ali pa grem tečt v bližnji park. Pred mesecem sem se videla z Mikijem na kavi. Skoraj me je kap, ko mi je priznal, da je na moji pisalni mizi videl dnjevnik (preden je povedal strašem). Bila sem razočarana, saj je to nekaj osebnega in nihče ne sme brati drugih dnjevnikov. A ne? Prebral ga je. V njem sem večkrat napisala, da sem vesela, ker cel teden nisem jedla nič drugega kot pa grenivke, pomaranče in jabolka. Zdaj na to nisem bila ponosna. Dnevniku sem tudi zaupala, da mi je Miki že od nekdaj všeč. Priznam, zaradi tega sem se skor pogreznala v zemljo.
Za konec še naj povem da mi ni žal, da sem šla čez ta pekel. Danes sem suha. Nevem kaj bi bilo z mano, če nebi imela Mikija, ki je bil veliko bolj pameten kot jaz. Brez podpore družine mi nebi uspelo se »pozdraviti«. Potrebovala sem kar dolge 4 mesece, da sem začela normalno jesti.
To je moja zgodba. Prepisala sem jo iz lista, ki sem ga nekoč napisala kot svoj opomin, da se to nesme ponoviti.
Danes sem stara 25 let. Sem absulventka gradbene fakultete. Velika sem 160 in imam 53-54 kg. Še vedno pazim na hrano in redno športam. Včasih se pa pregrešim s kakšnim pecivom ali štrudlom, vendar ne jem masne hrane kot so klobase, ocvrto meso, majoneza, pomfrit,….
Moram še omeniti, da je Mikija punca postila pred tremi leti. Že 10 mesecev hodima ven v kino, na pijačo, naravo, bila sva tudi skupaj na morju. Imam nekaj pomislekov saj je 10 let starejši in vedno mislim da mi je »nadrejen« (zaradi kitare). Do zdaj se samo zabavama in ne vem kako bo v prihodnje. Starši ne vedo da z njim hodim ven. Nevem kako bi sprejeli to razliko. Sicer so ga kot učitelja dobro sprejeli, dobro se razumejo. Miki večkat pride na »nedolžen« obisk. Drugače se pa tako vidiva med tednom, ko mojih ni doma. Kitare pa že ne vadim od 19 leta. Samo še vedno poprijamem za njo. Zdaj imam brezplačne urice.
SREČNA SEM KOT ŠE NIKOLI. V Mikija sem že dolgo zaljubljena, on me je vzljubil šele ko sva bila na morju. Nevem kako se bo ta pravljica končala…..
VEM, KI ŽELITE SHUJŠATI PA SVETUJEM: JEJTE PAMETNO IN NE HIRAJTE, ŠPORTAJTE VSAK DAN IN NE OBUPAJTE, KO SE VAM KAKŠEN DAN PONESREČI!!!. Meni se je tudi, pa mi je le uspelo. Saj ni tako težko boste videli. Ko se boste začeli »topiti«, boste videli da boste srečni kot še nikoli. Potreben je le pogum in veliko dobre, zdrave volje. USPELO VAM BO!!!
Lep pozdrav!
Vašo hčerki bi priporočila kakšno strokovno pomoč. Naj gre najprej k osebni zdravnici, ki jo bo potem napotila k specialistu. Pogovorite se z njo o problemu in ji povejte, da tako več ne gre naprej, da se samo uničuje. Prepričate jo, da potrebuje pomoč, saj sama temu ne bo kos.
Meni sta ob strani stala starša. Ker je oče zdravnik mi je večkrat priredil pravo predavanje o zdravi prehrani in posledicah, ki jih hujšanje prinese. Pojdite v knjižnico in si sposodite literaturo in jo dajte hčerki. Naj si Vaša hčerka prebere moj »članek«, mogoče bo pa le začela drugače razmišljati.
Vam pa bi predlagala, da je ne silite jesti, ker potem dobi odpor do hrane!!! Tudi pri men je bilo isto. Oče me je silil jest in za vsako, ko je rekel naj jem sem dobila nekakšen odpor do hrane. Rečte ji samo enkrat naj vzame, ne pa je silit naj kaj poje. Doma imejte večkrat na mizi, kaj drugega kot pa sladkarije. Me pa zelo čudi, da se od sladkarij in kruha ne zredi. Skuhajte ji kakšno jed, ki jo je imela včasih najraje. Vsak dan mora pojesti vsaj eden topel obrok, če ne si bo pokvarila želodec. Bodite potrpežljivi, saj se tega ne bo morala odvadit čez noč. Pomemben je čas. Kakšno leto.
Bodite močni in Vam bo uspelo.
Srecna si lahko da ti je uspelo se pozdravit in verjamem da si zdaj suha,lepa in pametna punca.morala si i meti res trdno voljo….obcudujem te..sama imam anorexijo ze 3leta in mi je ful tzko splavat s tega bojim se debelosti,kako me bojo drugi vidli,hitro pa postanem zalostna ko samo vidim da sem se za 19 dag zredila.prosim svetuj mi kaj.