Ni lahko najti redne zaposlitve
Pozdravljeni!
Glede na to, da na forumu opažam tudi razne osebne izpovedi glede zaposlitve, sem se odločila, da vam svoje izkušnje o iskanju redne zaposlitve povem tudi jaz.
Končala sem študij ekonomije. Vedno sem si mislila, da bom z diplomo v roki kaj hitro dobila redno zaposlitev. Kajti kot študentka sem namreč neprestano opravljala razna dela preko študentskega servisa, za katera se mi ni bilo potrebno kaj prida potruditi, da sem jih dobila. Pridna sem bila, prijatelji so to vedeli in delovna veriga je bila tako stkana. 🙂
Danes pa je drugače. Sicer sem trenutno redno zaposlena preko programa javnih del, vendar ne na svojem področju. Seveda sem vesela, da vsaj lahko delam in se srečujem z ljudmi, ampak kaj, ko sem hodila v šolo zato, da bom lahko opravljala bolj zahtevna, umska in kreativna dela. Pripravljena sem delu posvečati veliko časa, potovati kamorkoli bi bilo potrebno, se izobraževati…skratka karkoli bi bilo potrebno, ampak kaj, ko zato nimam niti možnosti.
Pišem prošnje, hodim na razgovore, ampak vsi vemo, da je za večino delovnih mest že vnaprej določeno, kdo jih bo zasedel. Včasih sem bila še optimist in sem sklepala, da temu ni tako. Vendar danes spoznavam da temu žal je tako. In po svoje takšno funkcioniranje popolnoma sprejemam. Potencialnim delodajalcem je sigurno lažje in z manj tveganja sprejeti osebo, katero mu kdo priporoča, kot pa popolnoma neznano osebo.
Ko ponavadi dobim na poslane vloge negativen odgovor si mislim sama pri sebi, še žal vam je lahko, ker ne veste kakšna oseba vam je spolzela iz rok. Ampak to je samo moja tolažba..
Kdorkoli me pozna in ve kakšna oseba sem, se zanima za zaposlitev zame. Ampak kaj, ko se ne vrtim v družbi, kjer bi moji starši, sorodniki, prijatelji in znanci poznali ljudi na položaju.
Vem, da bo enkrat bolje. Če ne prej kot čez 100 let. Pravijo namreč, da je prvih 100 let težjih, drugih 100 pa že gre. 🙂
Dejstvo je, da je redna zaposlitev pri delodajalcu, ki bi delavca zaposlil takoj za nedoločen čas izredno redka. Izobrazba sicer predstavlja precejšno možnost, da neka oseba dobi zaposlitev, vendar vse bolj postajajo vrednote za delodajalce samoiniciativnost kandidata, izkušnje ki si jih je moč pridobiti v prostovoljnih organizacijah, sposobnost za vztrajanje pri doseganju zastavljenih ciljev, volja do izpopolnjevanja znanja in veščin…, skratka gre za obilico veščin in sposobnosti, ki se jih ne učimo v šoli ali na univerzi.
Največ možnosti ima tisti, ki se giblje v krogu potencialnih delodajalcev in tisti, ki se kljub 50 napisanim prošnjam z negativnim odgovorom ponovno odloči za 50 novo napisanih. Uspeh pri iskanju službe je stvar statistike. Nekje sem zasledil, da je danes treba za zadovoljivo službo napisati in oddati 75 prošenj ter opraviti toliko razgovorov.
Sicer pa…pri nas iščemo osebe kot ste Vi; takšne, ki verjamejo, da tisti, ki jih izpusti iz rok in jim ne da možnosti, da se pokažejo, izgublja nekaj izrednega. Oglasite se na moj mail.
Marjan
Lepo pozdravljena!
Nisi edina, ki ima težave pri iskanju prve zaposlitve. Sama sem diplomirala februarja in odtakrat aktivno iščem zaposlitev. Želim si opravljati poklic pri katerem potrebujem veliko znanja, ki ga bi lahko dobila samo s pomočjo postopnega uvajanja. Ne najdem podjetja, ki bi me zaposlilo kot začetnico, neglede nato kako zelo dobro opravim razgovor. Na vsakem razgovoru nekajkrat poudarim, da bi me takšno delo zelo veselilo, da se pripravljena v to vložiti ves prosti čas, pa vendar vedno izberejo kandidata z več izkušnjami. Da o tem, da me zelo malo podjetji upošteva zaradi diplome spoh ne govorim. Mislim, da je glavni razlog zakaj ne najdem zaposlitve to, da nimam vez. Kadar se prijavim na razpis, moram tistemu podjetju dokazati, da sem super kandidatka. Nimam nič proti, če podjetje izbere boljšega kanditata od mene, vendar sem bila tudi jaz v nekaterih primerih najboljši kandidat. Moti me to, da sem jaz z diplomo na cesti, drugi pa z neprimernimi izobrazbami zasedajo moja delovna mesta.
Iskalka prve zaposliteve, Irena.
Zdravo, tudi jaz imam enak problem. Vedno sem mislila, da bom z diplomo v žepu veliko lažje našla zaposlitev. Vendar sem zdaj pristala na trdih tleh. Če se potegujem za službo, kjer je zahtevana V. stopnja izobrazbe, izpadem ker imam previsoko izobrazbo in razumljivo je, da delodajalec ne bo plačeval nekoga s VII. stopnjo, če lahko dobi nekoga s V.,.., kjer pa je zahtevana višja izobrazba pa spet izpadem, ker imam premalo delovnih izkušenj. Skratka začaran krog,…
Lp
Punce, pozdravljene,
Tudi sama sem trenutno ena od teh, ki išče zaposlitev. Ne sicer prve zaposlitve, dobro leto delovnih izkušenj že imam in to ravno na področju kadrovanja. Vsi zgoraj napisani nasveti vsekakor držijo, bi pa dodala še nekaj:
ne pozabite, da ste v položaju, ko se prodajate. Poudarite svoje izkušnje, tudi neformalne, povejte, kako hitro se lahko priučite novih znanj, povejte, da lahko zastavite ogromno energije in volje, da jemljete službo kot izziv. Obenem pa ostanite pokončne, ne izbira samo delodajalec vas, ampak tudi vi izbirate delodajalca. Zato pokažite zanimanje, sprašujte, bodite taktne in vedno tudi prijazne. Ob koncu pogovora vprašajte kdaj in kako vas bodo obvestili, ponudite, da vi pokličete, s tem boste vsekakor dobile odgovor!! Ob koncu intervjuja je na mestu tudi vpašanje – kako mi kaže v primerjavi z ostalimi kandidati? Kako me pa vi ocenjujete? itd. Tukaj gre za pogovor iz oči v oči in ne za podrejenost nekoga in nadrejenost drugega.
Pa čeprav vam je hudo in mislite, da ne bo spet nič – nikoli ne pokažite obupa!!! Obupanih ljudi ne marajo. Zato samozavestno in z veliko mero samozaupanja. Če ste končale faks, boste našle tudi zaposlitev. Na Zavodu za zaposlovanje ni prav veliko tistih s 7. stopnjo izobrazbe.
Po vsakem razgovoru si tudi zapišite, kaj ste opravili dobro in kaj ne tako dobro. Vsa vprašanja, na katera ste slabo odgovorili (po vašem mnenju), tokrat zvadite in jih ponovite pred naslednjim razgovorom. Ne boste verjele, kako pogosto se vprašanja ponavljajo.
Čas brez zaposlitve pa porabite tudi za honorarne delovne izkušnje, prostovoljno delo, učenje novih znanj – jezikov, računalniških znanj. Vse to vam bo prav prišlo!
To, kar piše Neja, pa je slovenski absurd. V tujini gledajo samo na to, ali boš lahko takšno delo opravljal ali ne, ne glede na stopnjo izobrazbe. Žal pa je pri nas tako, da se enkrat gleda izobrazbe, drugič pa se izobrazbo spregleda…
Res je, takšnih problemov naši starši vsekakor niso imeli. Ali ste vedele, da je bila v rajnki Jugoslaviji brezposelnost prepovedana? Kar je vendarle druga skrajnost…
Eno prav prijetno službico želim čim prej vsaki od vas!
meta
Lepo pozdravljena gospa Meta!
Vse to, kar navajate sama zelo upoštevam pri iskanju zaposlitve. Zelo dobro sem poučena o tem kako je potrebno napisati prošnjo in kako se je potrebno obnašati na razgovoru in se tega tudi zelo strogo držim. Pred približno mesecem dni sem bila na razgovoru v manjsem podjetju, kjer je bil direktor zelo navdušen nad mano, vse dokler ni ugotovil, da mi manjka znanja in izkušenj. Sama se ogromno učim, da bi nadoknadila manjkajoče znanje, vendar se mi zdi, da bi bilo dosti lažje, če bi me kakšno podjetje uvajalo.
Najbolj pa me razjezi to, da sem prijavljena na delovno mesto, kjer se zahteva 5.stopnja izobrazbe pa niti na razgovor nisem povabljena. Če bi bila prijavljena na ZZRS in bi imela srednjo šolo bi mi svetovali, da naj grem študirati. Danes, ko pa imam diplomo, pa ljudje z srednjo šolo prej dobijo delo. In naj Vam navedem še primer : na fakulteti sem imela sošolca, ki še danes ni diplomiral, komaj je izdeloval letnike, vmes tudi pavziral in je danes še vedno brez diplome zaposlen na nekem državnem uradu. To je možno samo zato, ker v tej državi na vseh področjih in tako tudi na področju zaposlovanja vlada kaos. Sama prihajam iz socialno šibke družine in bi glede na smer in stopnjo izobrazbe bila pod nujno upravičena do zaposlitve. Za druge, ki iščejo prvo zaposlitev oz. zaposlitev ne vem, ampak vem, da ta država meni močno krši človekove pravice.
V upanju, da se bom nekega dne izkopala iz revščine Vas pozdravlja iskalka prve
zaposlitve, Irena.
Draga Irena,
Popolnoma se strinjam z vami. Ravno včeraj sem izvedela za znanca, ki prav tako ni zaključil nobenega študija, pa je danes predsednik uprave – ne svojega podjetja, ampak enega večjega slovenskega podjetja. Ob tem sem se zelo zamislila…
Treba je stvari vzeti optimistično, ne jamrati, da nam ne dajo zaposlitve, ampak poskušati te informacije uporabiti v naš prid. Verjamem, da “imate v želodcu” tega vašega sošolca, da ste jezni, če se samo spomnite na to, ampak… kaj če bi poskusili (spet) navezati stik z njim? Očitno ima tip dobre veze, mogoče bi lahko tudi vas kje “priporočil”.
Glede tega direktorja manjšega podjetja: v takih primerih pogumno recite, da naj vas vzamejo na probo, saj boste imeli poskusno dobo. Ne bodo riskirali preveč, lahko pa veliko pridobijo.
Tudi sama se javljam na delovna mesta s 5. stopnjo izobrazbe, čeprav imam 7. stopnjo. V takem primeru v spremnem pismu vedno poudarite, da se zavedate, da imate višjo izobrazbo od zahtevane, da pa bi vas tako delo zelo zanimalo iz naslednjih razlogov: 1. ker bi uporabili svojo kreativnost, 2. ker obožujete stike z ljudmi, 3. itd. To so primeri seveda. Če tega ne storiš, izpadeš kot da ne znaš brati oglasa, da so zahtevali 5. stopnjo izobrazbe.
Ali kdaj pokličete po kakšnem tednu, če so dobili vašo prošnjo, če so že kaj brali… Jaz sem dobila nekaj vabil na razgovor prav po tem vzorcu.
Samo pogumno in samozavestno. Službo si zaslužite, ker ste delavni, pametni in uspešni, ne zato ker prihajate iz socialno šibke družine.
Še poskušajte, ma da rata!!!
m.
Spoštovani Irena in Meta!
Upam, da ne zamerita, ker se nekako mešam v vajino debato, vendar vidim, da se precej spoznata na te zadeve, zato bi vaju prosila za par nasvetov. Upam, da ne bom izpadla kot ena trapa, ampak resnično me zanima par stvari, predvsem z tistega drugega vidika, torej vidika kadrovske službe.
V začetku prihodnjega leta bom diplomirala, vendar nameravam že zdaj začeti iskati zaposlitev (prvič).
Ali je sploh smiselno iskati službo že pred diplomo, ali ne izgleda to nekako neresno? Kakšne prošnje so zdaj “moderne”? Verjetno so tiste klasike “spodaj podpisana …” že močno preživete, kajne?
Kako v podjetjih gledajo na prošnje (oz. so to bolj ponudbe), če jo pošlješ brez da bi oni objavili razpis, torej kar tako. Ali to deluje vsiljivo?
Po naravi sem sicer velik optimist, vendar kolikor vidim, iskanje prve zaposlitve le ne bo tako lahka naloga kot sem mislila.
In še ena pripomba. Opazila sem, da se v veliki večini podjetij otepajo gimnazijskih maturantov, kot da smo kužni. Vsem je pomemben samo papir, ne pa to, koliko dejansko znaš, koliko si se pripravljen še naučiti in predvsem kako hitro se učiš. Zgrešena miselnost, v več pogledih.
Lep pozdrav obema in že vnaprej hvala za odgovore!
Lepo pozdravljeni gospa Meta !
Glede na to, da ste napisali, da naj uporabim veze preko sošolca naj Vam povem, da imam glede tega zelo slabo izkušnjo. Pred dvema letoma, ko sem bila še študentka, sem bila prijavljena na prakso v neko podjetje. V tem podjetju je bil tudi moj sošolec, vendar ne ta, ki ga zgoraj omenjam. Po uspešno opravljenem razgovoru sem to prakso tudi dobila. Nekaj dni pred tem, ko naj bi začela sem klicala tja, kdaj točno na pridem in takrat, mi je poddirektor povedal, da so si premislili glede mene. Pozneje sem izvedela, da so tega sošolca spraševali o meni in verjetno jim je povedal nekaj s čim me je postavil v slabo luč.
Vem, da so v tem podjetju rabili nove ljudi in vem, da sem jaz bila tja zelo primerna glede na smer študija. Ta sošolec je danes tam zaposlen, jaz pa …. Po treh mesecih iskanja mi je uspelo najditi prakso, ki pa je bila prava polomija. Praksa je bila zame zelo pomebna, saj naj bi si v okviru prakse pridobila znanja, ki mi danes tako manjkajo pri iskanju zaposlitve. In to, da danes nimam dela, zato je krivo to podjetje. Naj Vam povem, da so vedeli, da prihajam iz socialno šibke družine in mislim, da je tudi to delni razlog zakaj tja nisem nikoli prišla.
Irena.
Kleopatra,
Pred iskanjem službe se vprašaj, kdaj bi dejansko lahko začela delati. Svetujem ti, da vsaj narediš vse izpite in med pisanjem diplome lahko tudi začneš tipati za možnostjo zaposlitve. Lahko bi se recimo zgodilo, da bi službo takoj dobila (to ti vsekakor želim), nato pa bi zaradi časovne stiske in utrujenosti le s težavo dokončala fakulteto ali pa celo ne… Take zgodbe sploh niso redke, problem pa nastopi čez nekaj let, ko ima delavec vendarle formalno samo 5. stopnjo izobrazbe.
Drugače pa ni nič narobe, če začneš iskati že pred diplomo, s tem lahko navežeš koristne kontakte, ki ti bodo v pomoč tudi kdaj kasneje. Vseeno pa ne pričakuj preveč, saj če se bodo na razpis javili kandidati z dokončano ustrezno fakulteto in nekaj let delovnih izkušenj, v takem primeru pa bodo oni seveda dobili prednost.
Tudi sama sem iskala zaposlitev še pred diplomo in na enem razpisu so me celo izbrali, vendar pa sem takrat tudi izvedela, da bi se morala preseliti na drug konec Slovenije, kar se mi je v tistem trenutku zazdelo nemogoče, saj bi bila razpeta med službo, fakulteto in fantom, vsak na svojem koncu. Logistično verjetno ne bi zmogla, zato sem se službi odpovedala in vem, da je bila odločitev prava. Hočem ti povedati, da ni nemogoče, da dobiš zaposlitev še preden diplomiraš.
Za iskanje službe si pripravi življenjepis (kakšen vzorec najdeš v Wordu), zraven pa daj vedno spremno pismo, ki naj vsebuje podatke o tem, zakaj se javljaš na razpis. Nekaj o tem sem že pisala Ireni. Lahko seveda začneš “Spodaj podpisana..”, lahko pa tudi: “Pritegnil me je vaš oglas…”, “Na osnovi vašega oglasa…” itd. Mislim, da forma sploh ni tako pomembna, če boš podala vse potrebne podatke, če bo prošnja napisana lično in brez napak, potem bo vsekakor prišlo do tega, da bodo pretehtali VSEBINO tvojega dopisa. Zatorej se osredotoči na to.
Glede ponudb, ki jih pošlješ “na slepo”: danes jih je že toliko, da si veliko podjetij te prošnje arhivira in ko iščejo novega sodelavca, pogosto pobrskajo med temi prošnjami. Zatorej ni neumno pošiljat prošnje, če je le mogoče, pa si poišči kakšno kontaktno osebo, ki jo lahko pokličeš, se ji predstaviš, poveš, da bi rada poslala prošnjo. Lahko tudi najprej pošlješ in nato pokličeš, povprašaš če so dobili, če rabijo kakšne dodatne podatke. Predvsem če je prošenj veliko, se lahko zgodi, da povabijo tiste, ki se nekako “bolj zanimajo”. Včasih pa so telefonski klici brez haska, žal.
Kot vidiš, je iskanje zaposlitve obsežen projekt, ampak z optimizmom gotovo daleč prideš! Zatorej ne obupat, ampak kar pogumno v boj. Srečno!
meta
P.s. Ja, se strinjam, da velja več papir, kot pa kaj znaš in koliko se lahko naučiš. To vsekakor ni prav, ampak če ne moremo sistema spremenit, se mu moramo prilagodit. Saj boš prav kmalu imela papir, mar ne?
Draga Irena!
A lahko preideva na tikanje? Mislim, da sva si po letih dokaj blizu in po izkušnjah tudi.
Verjamem, da imaš takšno izkušnjo s prakso in sočustvujem s tabo. Vendar pa te tole ne sme potreti, niti ni treba posploševati. Na svetu smo zelo različni ljudje in zaradi sošolca, ki te je očrnil, ni treba obrniti hrbta vsem sošolcem, kaj praviš?
Sploh pa se mi zdi to podjetje kar malo neresno, da te takole postavijo v kot, te niti ne pokličejo, da so si premislili. Očitno niso mislili preveč resno. A vseeno: škoda!
Tudi jaz imam za sabo izkušnje, ko sem bila 100% prepričana, da bi bila ta služba prava zame, pa je nisem dobila. Vedno obstaja več možnosti: lahko se usedem na tla in razjočem, lahko pa vstanem in grem naprej, izkušnjo pa si zapomnim, saj bi mi utegnila še kdaj prav priti…
Veliko poguma za prihodnje bitke ti želim!
meta
Pozdravljena,
Moram reči, da me je prebiranje tvoje izpovedi kar potolažilo. Ugotovila sem namreč, da nisem edina, ki razmišlja enako kot ti. Zdelo se mi je že, da sem mogoče čudna, da sem že čisto zavozila iz prave smeri. Nato pa se mi zazdi, kot da bi brala svojo izpoved.
100% se strinjam s teboj in tvojim razmišljanjem. Tudi sama imam diplomo v žepu, od vedno so mi govorili, da sem pridna, da znam toliko jezikov, da mi bo lahko najti službo. Pa ne samo to, za diplomo sem celo dobila nagrado kot eno najboljših del v letu, ko sem diplomirala. Vendar sem kmalu ugotovila, da si lahko s tem samo obrišem pod nosom. Raje sem glede tega tiho, kajti ugotovila sem, da samo da kaj takega svojemu bodočemu delodajalcu omeniš, dobiš takoj manj možnosti, da te bodo sprejeli. Kot da bi se bali mladih ljudi z znanjem.
Med študijem sem bila optimistična. Ogromno sem delala preko študentskega servisa. Imela sem boljše dohodke kot sedaj. Trenutno komaj preživljam mesece. Službo sicer imam, vendar samo za določen čas. Delam na čisto drugem področju, kot tistem, za katerega sem se šolala in bila nad njim vsa navdušena. Ne samo to, delam v pretežno moškem kolektivu, v primerjavi s katerimi se moram trikrat bolj dokazovati in prenašati njohive žalitve češ: saj ženske ste itak samo za tajnice dobre. Čeprav delam popolnoma isto delo kot sodelavci. Vem tudi, da imam nižjo plačo kot moški kolegi.
Ugotovila sem, da se v naši družbi sploh ne ceni znanje, temveč le to, kakšne veze imaš ipd. Od konca študija dalje, čeprav so minila le dobra tri leta, se mi je razmišljanje o prihodnosti glede kariere obrnilo totalno navzdol v negativno razmišljanje. Včasih se sprašujem, zakaj sem porabila toliko denarja in moči, da sem fakulteto sploh zaključila.
Zato pa sem našla drugo rešitev. Čez malo več kot pol leta bom postala mamica. Vse svoje negativne misli sem usmerila na to, da je trenutno glavna moja skrb zagotoviti svetlo prihodnost svojemu otročičku. Najprej je bil zame to šok, zdaj pa vsi opažajo, da kar žarim od energije. Mogoče bo njemu lažje.
Tako, dovolj sem se razpisala. Sklenem lahko, da danes mladim sploh ni lahko.
Lep pozdrav vsem!
Lep pozdrav!
Če še iščete delo, vam priporočam ogled tele strani: http://www.vitahit.com/slo/s0.html