Odšla je na hitro. Brez slovesa. Še dve uri pred smrtjo smo se slišali po telefonu. Tako vesela je sporočila, da je dobila karte za 5žensk.com. In čez dve uri je ni bilo več. V napačnem trenutku je bila na napačnem kraju. Žrtev nekega norca, ki je brezglavo prehiteval. Cesta je zopet terjala svoj davek.

Sedaj se vsi sprašujemo zakaj ravno ona? Toliko življenja je imela v sebi, toliko sreče, ki jo je delila z nami. Res je bila sonček. Bila je resnično nesebičen človek. Najbrž ni bilo človeka, ki je ne bi imel rad. Če si jo poznal, si jo preprosto vzljubil. Rada je imela življenje in ljudi. V vsakem je našla kaj dobrega. Najraje pa je imela svojega cukra. Svojo malo vnukinjo, s katero je preživela le 13 mesecev. Tako rada jo je imela, tako rada je bila njena dada. Med njima se je prav čutila tista posebna energija. Bili sta neverjetno povezani. Česa takega še nisem doživela. In zdaj ta mali cuker več nima svoje dade. Boli, ko pomislim, kaj vse bi lahko skupaj še doživeli. In boli, ko dojamem, da je ne bo več nazaj.

Verjamem, da se vsaka stvar zgodi z nekim namenom. Vendar tokrat res ne vidim smisla. Želim si, da bi nekoč prišla do tega odgovora. To je namreč edini način, da bom razumela, zakaj je morala oditi najboljša oseba, kar sem jih poznala. Hvaležna pa sem, da sem jo imela čast poznati (pa čeprav samo nekaj let) in da je bila najboljša dada moji hčerki.

Edina dobra stvar, ki jo vidim v vsem skupaj je ta, da vem, da imamo zdaj nekoga, ki bo ves čas pazil na nas. Vendar bolečina še vedno ostane, prav tako pa tudi tisti zakaj….

Iskreno sožalje.

moje iskreno sožalje

moje iskreno sožalje…..včasih se ti res zazdi, da ni pravice na tem svetu

Iskreno sožalje. Tudi sama sem izgubila drago osebo v tragični nesreči in še veddno iščem odgovor, zakaj in in s kakšnim namenom se je to zgodilo? Mogoče pa bomo nekoč našli odgovore…

Moje iskreno sožalje, vem ni besed ob tako tragični izgubi.

Tudi jaz sem 14.3. izgubila mamico, je imela raka, bolezen je napredovala, pa vendar se na to ne moreš prej pripraviti. Hudo je, res hudo. Pa pri 27. letih sem ostala še brez mami, očeta sem izgubila pri 8. letih.

Vas razumem, ne moreva dojeti, tudi še nekaj časa ne bova, ne vi, pa tudi ne jaz…Ne dojamem, da je ne morem poklicati, iti k njej, ne dojamem enostavno se zalotim, ko pri sebi mislim, ja zdaj jo bom spet poklicala, potem pa se stresem, ko ugotovim, da ne morem….Jočem in jočem…

Žal, mogoče bo čas prinesel svoje…Spomini ostanejo, v srčku jo bova imeli vedno, tega vam pa nihče ne vzame, ne nesreča, ne nadnaravne sile, na katere nimamo vpliva.
Imejva ju v mislih, zdaj sta angelčka, ki čuvata naju. Usoda je žal hotela tako. Usoda ne izbira pravijo in bo držalo tako.

lp