ni je
Včasim sem prebirala ta forum sedaj pa sem se znašla tukaj da še jaz nekaj napišem … nekomu moram povedati ….
Dobrih pet let nazaj je umrla moja mami … zelo iznenada … še vedno ko pomislim nanjo se zjočem ker jo še vedno tako zelo pogrešam … rada bi da bi ta bolečina že malo zbledela vendar se bojim da sem se v tem času samo naučila živeti s to bolečino …zbledeti pa noče …
Sedaj sem sama postala mamica …imam prelepo 6 mesečno hčerko…in v srcu me tako boli ko je ona ne more videti … ko ne morem svojega zakladka predstaviti mami za katero vem da bi bila tako vesela zame … v svojih mislih se kar pogosto pogovarjam z njo … jo prosim naj pazi na mojo malo miško …upam da jo vidi … upam da vidi kako jo pogrešam ..njen glas …njene besede … njen nasmeh ….
Renično upam da bom kdaj lahko pomislila nanjo ne da bi imela slze v očeh … in upam da me vidi …. v mojem srcu je še vedno živa ….
Ravno sem se vrnila iz obiska pri očetu in te berem.Vse drži kar si napisala,vendar ko sem te brala mi zopet tečejo po licih solze,saj moje mame ni več 19 let.Res je,se prepričujem,da je v bolečini umirala,bilo ji je hudo in se ji je s smrtjo prekinilo to trpljenje, a ji tega ne privoščim in vedno,ko so trenutki ,ko bi si jo želela ob sebi,se odpravim brat ta sporoččila,se zjokam in mi je lažje.Otroka sta jo komaj dobro poznala,že moja hči je poročena,oba otroka sta dobila službi , imata čudovita partnerja,to ji pa tiho povem v mislih in se pogovorim z njo.Ravno danes sem se ji ob grobu lahko pohvalila,kako sta oba otroka kupila nov avto,da so bolj varni na poteh,pa še mnogo novega se je nabralo.Kako hudo je še danes,še sama ne morem verjeti,na mojem nekdanjem domu pa “tamlada” rovari okrog vseh,ki so še doma-kako mi je hudo,pa kaj naj?Drži se in ohranjajmo lepe spomine na vse naše drage,ne s svečo ,rožami,ikebanami,ampak s toplo mislijo na dni in trenutke,ki smo jih preživeli z njim.Pozdrav vsem.
nataša, skoraj približno te razumem. Kako boli ta želja, da bi tvoja mami spoznala tvojo štručko.
Velikokrat se tudi spomnim MimeŠ, ki se je malo preden je postala babi poslovila.
Moji mamici pa je bilo dano, da za nekaj časa premaga ta zločesti rak in med tem sem povila svojega drugega sineka. Ko je prvič udarilo je prvi sine štel 15 mesecev, bili smo boj, jaz sem rodila in usoda je hotela da je drugič (ko je bilo moje drugo pišče staro 14 mesecev) udarilo močneje in po 10 mesecih se je mami poslovila v hudem trpljenju. Seveda me še vedno boli in stisne pri srcu, a jokam komaj kdaj, čeprav je od takrat minilo komaj 4 mesece. V mislih ji zaželim lahko noč in lažje zaspim.
Oni dan sem prvič pomislila, da četudi bi si želela tretjega otročka, ga ne bi imela že iz razloga ker ga moja mami ne bi mogla spoznati. A sem se okarala, da so take misli nezdrave. Moj mlajši brat je star 25 let in bo skoraj zagotovo imel nekoč svoje otročke. In prav je tako, v njih bo živela tudi moja mami, saj bodo del nje. Prav tako moji otroci.
In prav tako je del tvoje mami v tvoji hčerkici. Pripoveduj ji o babici. Tudi moj mlajši sinek se svoje babi ne bo spomnil, jo pa bo poznal skozi moje pripovedovanje.
Stisni k sebi svoje dete in se veseli življenja. Jaz sem vesela že, če sta moja pobča zdrava.
Draga Nataša!
Popolnoma razumem tvojo bolečino. Jaz sem tako izgubila mojega ljubljenga očeta, ki mi je bil najboljši prijatelj na svetu. Takrat sem bila noseča z drugo hčerko, danes pa mineva 11 let, odkar ga ni. Tudi jaz ga imam ves čas v mislih in navadila sem se živeti, da ga ni. Nikakor pa ga ne morem preboleti. Zakaj morajo dobri ljudje zapustiti svet prezgodaj? Doma imam namreč obratno situacijo – mami že 18 let boleha za rakom na prsih (lani se ji je bolezen ponovila) in trenutno zdravila uspešno delujejo. Ampak ona ni kot očka – vedno jezna, tečna in nezadovoljna – pa kar živi. Nikoli je še nisem slišala, da bi bila srečna, ker živi. Oči pa, ki je bil hud astmatik in invalid, ni enkrat potarnal nad življenjem. In vedno ga imam za vzor na svoji življenjski poti in Bogu sem hvaležna, da mi je dal takšnega očeta – človeka, ki me je znal naučiti pozitivno živeti v trenutkih, ko je hudo. Zato ga toliko bolj pogrešam, vendar vem, da mi stoji ob strani in me bo spremljal do konca mojega življenja. To mi daje moč in hkrati tolažbo, da mu je sedaj lepše, ko se je rešil zemeljskih tegob (bolezni ipd.).
Torej, Nataša, prenašaj vse lepe misli o mami na svoje otroke in občutek sreče in mamine bližine bo neizmeren.
Lp,
Mateja
Pošlji oblikovano (23-10-06 07:46)
Pozdravljene,
danes sem prvic na tem forumu, pred desetimi meseci sem nenadoma izgubila oceta, mojega prijatelja. Zelo, zelo ga pogresam. Moj sinko ga ne bo nikoli poznal, bil je se premajhen, ko ji dedi odsel. Ko pridem domov, kjer sem odrasla, se bolj doma pocutim na njegovem grobu, kot pa v hisi starsev. Z mamo nisem imela nikoli tako prijateljskega odnosa, trudim se, ji oprostiti, ker oceta ni razumela, ko je imel tezave.
Ni lahko, a hvalezna sem, da sem ga nekoc imela.
Pozdravljene,
starše imam, hvala bogu, še žive, pred pol leta pa smo pokopali nono, na katero sem bila ful navezana. Ne mine dan, da se ne bi spomnila na njo. In kar me čudi in veseli obenem je, da se tudi moja dva otroka, ki bila takrat stara 4 in 5,5 velikokrat spomnita na njo, na njen čaj, ki ga večkrat skuhala in zvečer, ko ležemo v posteljo, tavelik izrazi željo, da zmolimo sveti angel za nono in ji na koncu pošljemo še poljubčka. In ko smo pred tremi meseci v žlahti dobili dojenčka in so bile komplikacije (zavozlana popkovina + ovita okoli vratu) smo bili vsi prepričani, da je nad tem otročičkom bedela nona. Pogrešamo jo, a kljub temu vemo, da se ima tam nekje dobro, ker je preveč trpela in dala dosti hudega skozi.
Je pa tako, kot je že ena zgoraj omenila, v njeni hiši živita zdaj njen sin in nevesta. In po dobrega pol leta sta že prenovila njene prostore… To boli. Kot da bi nekateri bili veseli… Dejstvo pa je, da ni bilo sile za to prenovo. In mene v tisto hišo ne vleče več, ker ni tam nič noninega.
Ostajajo samo spomini. So zelo lepi, a bolijo.
Lahko noč. Če jih preveč pogrešamo in žalujemo za njimi, so tudi naši pokojni žalostni in nemirni. Pustimo jim mir.
Ja, manjkajo nam naši dragi od katerih smo se tu poslovili. Veliko je in bo takih prilik in dogodkov, ko bomo čutili željo, da bi to videli tudi oni, da so ob nas, da delijo z nami vse občutke danega trenutka.
Pa je žal vse to minilo, a v naših srcih bodo vedno ostali. Prav je, da čutimo njihovo prisotnost, njihovo bljižino, našo ljubezen do njih. Teh občutkov pa nam res nihče ne more odvzet in mogoče bo nekoč ob misli na naše drage poleg solz tudi nasmeh.
Naši dragi niso umrli pred nami, mrtvi bodo šele, ko bomo umrli mi. Živi so, dokler bo živel spomin nanje.
lep pozdrav, Nataša
Pozdravljene,
Tudi včeraj je bil zame in za mojega sončka poseben dan, ko bi dala vse na svetu, da bi lahko uzrla zraven tudi svojega moža, očka. Pa smo žal bili na sprejemi našega prvošolčka v šolsko skupnost brez njega, čeprav sem ga v srcu in mislih imela vseskozi zraven.
Ob nastopu sem se tudi malo nasmejala, hkrati pa sem komaj zadrževala solze. Lepo in obenem hudo mi je bilo, ko sem gledala te male galvice kako se trudijo, da bi kar najbolj razveselili svoje starše. Hudo je in vem, da bo še veliko takih dogodkov, ko si bom neizmerno želela, da bi bila fizično prisotna oba. Boli, o kako boli…. ja, nekoč se zopet srečamo….
V srcih vseh nas, ki smo ga imeli radi in ga neizmerno pogrešamo pa bo vedno ostal živ in prisoten.
lp Nataša
Pozdravljene,
Ja, tudi sama se dostikrat ujamem v misel, da imajo naši dragi tam svoj mir, vse imajo rešeno, mi pa, ki smo ostali tu pa bijemo boj z življenjem in z vsemi problemi in tegobami, žalostjo, trpljenjem, ki nam ga prinaša.
Mama Ana, zdrživa še malo, saj bo tudi za naju prišel enkrat ta čas, do takrat pa morava živeti za najine otroke in zaradi njih, saj oni niso krivi, da so se rodili ravno nam in najina dolžnost je, da vsaj njim omogočiva lepo življenje. Res pa je, da je včasih tako hudo, da ima človek občutek, da bo vsak čas popustil in zapustil ta brzeči vlak, ki je za nas čisto prehiter in ga ne bomo dohiteli nikoli več.
Pošiljam ti objem.
lp Nataša