Ni Izhoda zame
Zal čutim veliko stvari hkrati. Sram me je priznati,da imam psihične tezave in kaj bodo drugi rekli zato.
Zame ni izhoda ne vidim nič pozitivnega, počutim se samo, zalostno mlado dekle jahh včasih še dan nima pomena še sama nevem kaj pišem tolikokrat sem vse opredelila šla skozi in zmeraj je eno in isto…
Pozdravljeni!
Razumem vašo stisko. Včasih se soočamo s takšnimi obdobji, ko se zdi vse brezizhodno. Morda se vam ne zdi tako, ampak s psihičnimi težavami se soočamo vsi ljudje. Ste se komu zaupali? Vas vabim, da (tudi) tu zapišete kaj več o tem kar vas muči.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
annii3 podobno sem tudi jaz šel skozi še sploh ker sem v določenem obdobju zgubil cilj in sem prenehal verjeti v sebe. Odkar sem šel resetirat svoje življenje se je vse spremenilo in dubil sem cilj in pomen. moj predlog je da poskusiš spremenit svoje življenje. Pri meni je to pomenilo da sem pustil službo šel v šolo. se preselil stran od kjer sem živel in skenslal stare prijatelje ter veliko manj videvam starše kar je spremenilo tudi njihov odnos. iz življenja pa sem odstranil vse kar mi je povzročilo stres (od avtomobila do bivše punce). po letu in pol novega jaz še nisem doživel napada depresije kakor jaz pravim temu. pri meni je bil reset nujen saj po preizkusu samomora (tablete) drugega ni preostalo.
Kaj pa naj vam povem, sạj nima smisla se pogovarjati, ker preprosto sem sprejela da bom zmeraj sama za celo zivljenje pač nihče se ne meni zame , nihče ni prisoten zame, nihče se ne pogovarja, vstaneš ješ, spiš si sam, cel dan sam, sam, sam, sam in tudi meni se ne da več da na silo iz človeka nekaj izvlečem, da se vidimo, da se slišimo vsaj 2 besedi, jaz jih pokličem oni nimajo časa jaz pa cel dan brez druzbe, brez pogovora, kot zid, zid vsaneš, zid spiš, vidim na fb, instagram vsi so zekam skupaj, vsi nekaj v družbi se zabavajo..tko da ne vidim pomena za nič več, sam rečem hvala vsem za nič ta tem svetu. Mal smešno ampak dejansko ste zdaj edini ki se pogovarjate z mano razumem tudi vi opravljate svoj poklic…Eni osebi sem pomagala, ker se je celo zivljenje borila z odvečnimi kg en sam moj klic ji je dal motivacijo in se naredila fit oseba. Jaz ki potrebujem pomoč sedaj mi je obrnila hrbet in šla še ta oseba ki sem v stiku bila,
Človek rabi mir, ampak ta mir te včasih ubija., kdaj bo konec tega?.
Ni pomena sploh govoriti, ker jutri bo isto, in še naslednji dan, pa čez 4,5 dni , verjemte mi da nihče ne bo vprašal kje sem in kako sem al je druzina al frendi al sorodniki al nevem kdo še …
Jemljam tablete zato k mislim, da imam bolečine levo spodaj, zadaj, in v zelodcu (čeprav jih imam me res boli) sam nevem ali je Zardi depresije ali kaj drugega tudi zdravniki niso več resni, sam tablete nabijajo, in pošljejo domov,
ko sem imela panični napad, tezave z dihanjem in bolečine v prsih prsni koš me je bolel zelo, so me v urgenco pripeljali, nevem ali mi verjamete, da so mi rekli “to ni nujen primer” sam vprašali so me kaj se dogaja z mano in ajd čaw domov.
Tko da ne rabim več pomoči od nobenega bom pač depresivna doma, tko je tko bo, če me pobere od zalosti bolj zame ne čutim več.
@Annii
Samota in osamljenost nista isto. Imaš kakšne hobije, ki so solo? Ali pa lepši, ko si sam. Da obrazložim kaj mislim: veliko ljudi reče, da radi smučarjo, ko malo podrezaš pa ugotoviš, da jim ni do smučanja ali celo odveč (na smučeh po zasneženem klancu), ampak do tega, da gredo s skupino, in bi bilo isto ali je smučanje, pohodništvo, morje ali iti na stranišče.
Ali imaš kakšne hobije, ki jih izvajaš sama. Npr. Risanje, zentangle, kvačkanje, videoigre, pasjansa, puzli, TV. Naredi si seznam pa poskusi 3x. V dobri družbi je vse lepše, v slabi je vse slabše – če si sam ti ni treba biti osamljen.
Mogoče pomaga… Lp
Depresija je ponavadi simptom čustva žalosti. Mogoče bi se splačalo vprašati, zakaj bi bila žalostna in ali je kaj takega za čemer ali za kom žaluješ?
Depresija je mehanizem ki človeka prisili da se ustavi, saj stvari postanejo nezanimive. Lahko gre za celoten lifestyle in kemičen rezultat ampak skoraj vedno je to čustvo. Počasi bo bolje če pustiš čustvom da se izrazijo. Meni je precej pomagal “Family part system”.
Annii, pozdravljeni!
Slišati je kot, da ste obupali in da nima nič ves smisla. Glede na to, kar ste napisali bi vam toplo svetoval psihoterapijo. Tudi panični napadi so zgolj simptom globljih težav, ki jih sami težko razrešimo in nosimo. V psihoterapiji boste imeli prostor govoriti o vsem kar doživljate in mislite. Verjamem, da vam lahko takšna obravnava pomaga.
Z lepimi pozdravi,
Miha Štrukelj