Tudi jaz moram napisati. Izgubila sem očeta, rak. Dva meseca v bolnišnici in konec. Šele sedaj vem kako zelo sem ga imela rada, a vendar ne vem ali sem mu to tudi povedela in pokazala dovolj. Sedaj je ostala ena sama velika bolečina. Boli skoz boli. Vem, da čas celi rane vendar zakaj on.. Popolnoma sama sem z to bolečino. Žlahte ne boli, pomagati ne znajo, saj so jim bile vedno v ospredju materialne dobrine. Prijateljica bi me poslušala, a vendar ima svojo družino in svoje poti. Prosim za kakšno besedo.
lp dani

Draga Dani!
Tudi jaz sem izgubila očeta. Premagal je hudo bolezen, umrl pa v neskončno neumni tragični nesreči.
En mesec je tega to pa še vedno takoooooooo boooooooooliiiiiiii!
Sploh ne pridem na tir življenja, ki bi to lahko bil!
Kakšni smo res ljudje, da šele potem, ko nekoga izgubimo vidimo, koliko nam je pomenil, kako smo ga imeli radi, zakaj mu to nismo večkrat povedali? Bolečina je neznosna!
Mislim nate in te objemam. Drži se! Joži

Pozdravvljeni,

Moje sožalje.
Tako zelo razumem vse te občutke, ki bolijo za znoret in včasih je bolečina tako huda, da mislimo, da tega pa res ne bomo zdržali.

Tudi sama grem skozi vse to, zato dobro vem za občutke vseh tistih, ki tudi žalujejo. Sama sem pet mesecev brez moža in doživljam vso to bolečino, samoto, razočaranje, skatka to grenkobo življenja in ravno te dni imam občutek, da vse to še posebno težko penašam.

Ko že imam občutek, da mi je pa kakšen dan že nekako bolje zopet pride obdobje, ko mi je za znoret. Kot bi bolečina hodila v nekih valovih, in vsak naslednji val je močnejši in bolj boleč.

Res je kruto, da se naše ljubezni do nam dragih ljudi še najbolj zavemo ob izgubi in ko je že prepozno, da bi pokazali čustva. Ostane le veliko razočaranje in velikanska praznina in obžalovanje, da nismo to njim vsak dan sproti pokazali, ko smo jih imeli še ob sebi. Ja, tudi sama nisem preveč očitno kazala čustev, saj mi je bilo samoumevno, da on to itak ve. Pa tudi sveto sem bila prepričana, da bo on tako in tako vedno pri meni in ob meni, saj človek pri 40-ih res ne misli na smrt. Pa nama usoda žal tega ni namenila. Udarila je kot strela, brez napovedi, brez vsake slutnje, da bi se nama lahko bljižalo slovo. Verjetno je zato še vse toliko bolj boleče.

Ni ga sicer fizično, a v mojem srcu je vsak trenutek in tam bo vedno ostal, nekoč pa se zopet srečamo…..

Obema pošiljam objem. Tudi vajinih očetov ni več z vama, v vajinih srcih pa bo verjetno vedno posebno mesto zanju. Ta misel včasih pomaga, da nekako preživimo dan, in nato še en dan, ja po malih korakih gre po izgubi to naše življenje, ki ga skušamo nekako spraviti na nek tir, ki pa verjetno ne bo več to kar je bilo nekoč. Še enkrat lepo pozdravljeni,
Nataša

Draga moja, vem kako ti je, ker mi je junija zaradi raka umrla mami.

Jaz vem, da sem ji pokazala koliko mi pomeni, pa še vedno si očitam, da nisem bila več z njo. A nisem mogla biti zaradi svoje družinice.

Po moje je tvoj oče vedel kako zelo ga imaš rada, bolj je težko tebi, ker si zastavljaš toliko vprašanj in dvomov. Tvoja duša trpi in je zbegana, on je svoje dotrpel.

Poskusi na plan priklicati lepe spomine, čeprav je to zdaj še tako težko.

Meni je pomagalo da sem gledala (in jih še) mamičine fotografije, poleg tega se res najbolj spominjam zadnjih hudih mesecev, pa vseeno v njih najdem zase toliko lepega. Od tega kako gladka lička je imela do tega da me je bodrila, ko sem izgubila službo. Toliko se je zgodilo, da mi je komaj zdaj malo uspelo urediti misli.

Najbolj pa mi je žal, da je nisem nikoli posnela na kamero, da bi slišala njen glas. To bo za vedno neuslišana želja.

Pošiljam ti objem, poleg tega pa jokaj, če boš tako čutila. Sama sem solze zatirala, pa mi je dobra prijateljica rekla, naj jih izlijem, da ne bom od tega še sama zbolela.

Dani, imam podobno izkušnjo kot je tvoja. Pred štirimi leti mi je ista bolezen vzela oba starša v razmaku 60 dni. Tisto leto je bilo grozno… sploh zato, ker je mesec dni za starši umrla tudi babica, ki je do takrat živela z nami. S sestro sva bila še bolj na začetku študija in sva ostala sama… bio je precej negotovo.
Bolelo je zelo. Boli odsotnost, praznina, ki je ostala za ljudmi, ki so bili do nedavnega vse tvoje življenje. Boli in boli in vendarle skozi čas boli malo manj in potem kak dan spet več, a postopoma vedno lažje shajaš s svojo izgubo. Ne smeš obupati nad seboj, to je res pomembno. Ne smeš!
S sestro sva obdobje žalovanja – za katerega nisem povsem gotov, da se je že končalo – preživljala zelo različno. Jaz sem poskušal ohraniti svojo socialno mrežo, kar mi je do neke mere k sreči uspevalo. Imeti nekoga s komer se lahko pogovarjaš, to je res zlata vredno! Ni nujno, da te razume… nihče ne more razumeti tvoje bolečine… važno je, da nisi popolnoma sama. Če si, moraš nujno poskrbeti, da ne boš.
Po drugi strani pa se mi je zdelo pomembno, da sem si priznal bolečino in se z njo soočil. Sicer boli, a sem si nekako dopovedal, da je to normalno in da ni z menoj nič narobe, čeprav včasih še sam sebi nisem verjel.
Še danes mi je včasih hudo. Še posebej, ko mi kaka stvar uspe. Pred kratkim sem diplomiral in na zagovoru je bil marsikdo, njih pa ni bilo, pa bi si ravno oni najbolj zaslužili biti tam. Ne bom rekel, da nenehno čutim njihovo prisotnost, vendar je pa res, da se skoraj nikoli ne počutim osamljenega. Imel sem jih rad, kot ima otrok rad starše in vem, da so oni imeli mene radi. To je velika reč, ki ni samoumevna. Morda je malo čudno, a še vedno se z njimi pogovarjam, včasih celo kregam…
Na žlahto morda niti ne gre preveč računati. Morda niti ne vedo kako pristopiti, morda jim je nerodno. Predvsem pa svojo izgubo najbolj občutiš ti in ti se z njo najbolj soočaš. Tudi jaz sem jim sprva marsikaj zameril, a sedaj na stvari gledam bolj prizanesljivo. Tudi moram – že zato, da sebe ne obremenjujem s tem.
Želim ti srečo na tvoji poti.