Spoštovana ga. Marija!

Vprašala bi vas, ali ste v Sončku seznanjeni tudi s tovrstno problematiko, ki jo prinaša CP v osnovnih šolah (včasih tudi srednjih), npr. zbadanje vrstnikov, maltretiranje, posmehovanje,…

…in potem z njo nesprejemanje samega sebe in še invalidnosti povrhu? Kaj se dogaja s takim otrokom, ki sta ga označila biologija in družba? Da je potrebno zdraviti psihične rane s pogovorom,…?

Seveda podpiram, kar Sonček počne (kolonije, prispevki, davčna olajšava,…), zanimalo pa me je tudi, kje so razni prispevki/članki/ kjer bi se lahko opisovalo izkušnje zatrtih otrok, kaj se je z njimi dogajalo in se še dogaja, ali so pripravljeni naprej živeti, zakaj jih po eni strani vsi ujčkajo in crkljajo, ko pa pridejo “v svet”, pa so predmet posmeha?

Kaj storiti, ko so preveč zaščiteni preko staršev, in sami postanejo nesposobni voditi lastno življenje? To je sicer že druga tema –

– ampak lahko vam povem, da imam veliko izkušenj z zatiranjem, s premagovanjem tovrstnih težav, veliko CP-jevih otrok poznam z različnimi vidiki na življenje, ker pa sama zelo dobro obvladujem opisovanje različne problematike, bi lahko sodelovala z vami z npr. odprtjem nove smeri, to pa bi pomenilo, ustvarjanje časopisa, ki bi razkrivalo še drugo plat težav, s katerimi se soočajo predvsem otroci in kjer so starši (nemalokrat) nemočni.

Premislite!

Lep pozdrav! TINA – CP; ki ji je dodobra premešala življenje

Spoštovana Tina,

v marsičem se strinjam z Vami, predvsem glede dejstva, da družina običajno premalo pripravi otroka z določeno obliko invalidnosti na “tazaresno” življenje. Iz Vaših besed je razvidno, da imate lastne izkušnje z dejstvom, da vključevanje v okolje zahteva pravilno vzgojo in sprejemanje najprej v družini, realno samopodobo in osveščeno ter strpno okolje. Vendar vse prevečkrat poslušam, tako od staršev kot od oseb z invalidnostjo, razmišljanja, ki se pravzaprav izključujejo. Gre za to, da bi želeli biti enakopravni z drugimi in hkrati neke posebne ugodnosti. Le en primer: če želiš biti del vrstnikov v redni šoli, pač moraš računati tudi s tem, da te bodo kdaj zbadali in se ti posmehovali – saj to pač počno vsi otroci in zakaj naj bi bil otrok s CP pri tem izjema?

Tega se tudi mi v Sončku zavedamo in zato v sodelovanju z regijskimi društvi usposabljamo starše, mlade z različnimi invalidnostmi in seveda tudi okolje – npr. otroci in učitelji v rednih šolah v projektu KORAK K SONČKU spoznavajo drugačnost, se srečujejo z otroci in odraslimi z različnimi težavami in se učijo sprejemanja. Na izobraževalne delavnice za starše in zunanje sodelavce velikokrat povabimo osebe z invalidnostjo, da teoretična razmišljanja dopolnijo s svojim izkušnjami in spoznanji.

Zato se oglasite in videli bova kakšen je lahko Vaš prispevek.

Lep pozdrav.

Marija Božič