Lep pozdrav!

Prosim za nasvet,kateri me pesti že eno leto. Ločila sem se pred tremi leti,po odhodu bivšega moža sem spoznala drugega, zanosila in poročila. Sedanji mož je mlajši od mene 4 leta in pol in pred letom dni sem spoznala, kako je nezrel in neizkušen. Sedaj imava probleme, ki naju spremljajo vsak dan in končajo vedno tako, da obljublja stvari, ki jih ne izpolnjuje. Namreč že od prej, ko je živel pri starših (mi družina živimo sami) ni imel neke vzgoje, kot je treba in so mu starši vedno pustili delati vse kar je hotel. Je edinec in čeprav pravi, da nima veze to, ker pravi, da ni nikoli doma “ubogal” trdim jaz drugače.

Mož je drugače zelo pozoren na oba otroka,rad me ima,čeprav jaz opažam,da je to bolj obsedena ljubezen do mene kot prava ljubezen.Njega so prej v življenju vedno izkoriščali,ker je res bil predober:bivše punce so ga finančno izkoriščale,ker je on mislil,da je tako živeti prav in sedaj kar se tiče denarja ga ima samo za položnice.Nekatere punce,še posebej tista pred mano ga je psihično uničila in takrat niti starši niso upali mu pogati,ker baje se ni pustil oziroma starši so to videli,a niso nič ukrepali,oziroma kar je on rekel na primer pustite me pri miru in oni so ga pustili.

Drugače pa doma POZABLJA IN TO RESNO POZABLJA KOT NA PRIMER:pobrisat školjko za sabo,ko urinira,stolico vrniti nazaj k mizi,ko vstane,ne pospravi nikoli stvari do konca,ko se loti enega dela moram dokončati jaz,ne zna okoli hiše delati prav nič,ker vedno je samo oče delal (mi živimo v hiši in je potrebno postorit marsikaj,a se ne ve lotiti ničesar) ,ni znal nikoli menjati plina (tudi zdaj,ko ga včasih menja mu ne zaupam in jaz grem preverit),ne zna držati niti kladiva v roki,ne zna organizirati stvari,včasih bi najraje naredil vse in nato začne od konca do začetka,ne pa od začetka do konca,tudi ko pometa ne pometa od začetka,pometa obratno.Če se na primer loti zlaganje perila in vmes skoči iskat na primer otroka v sobo,potem tisto perilo ostane nedotaknjeno dokler ga ne primem jaz v roke in uredim vse,ker pravi vedno po njegovo OH,SEM POZABIL IN TO RES POZABLJA STVARI.Včasih se loti nekaj,kar ni nikoli delal in naredi narobe,tako se je zgodilo en dan,ko mu je moj kolega posodil motorno žago in moj mož je ni nikoli prižgal,da ne govorim dalje,ker sama sreča,da si ni odrezal noge.Ko mu rečem na primer odnesi mi naslednji dan,ko greš delati smeti v kanto,jo ne odense,ker pozabi,tako je tudi če mu rečem,da naj mi nese pošto v nabiralnik,ker naprimer je pošta takoj zraven službe on,POZABI.

Polno je teh stvari motečih za mene,ker jaz ne bom rekla,da znam vse ampak vsak bi moral osnovne stvari vedet že prej,ker starši so tisti,kateri vzgajamo otroke.Jaz mojih otrok niti ne morem vzgajat kot je treba,če pa toliko energije porabim za moža.Jaz na primer delam vse sama okoli avta,pogledam olje,dolijem vodo,operem avto,menjam manjše stvari pri avtu,določena opravila delam jaz okoli hiše kot naprimer beljenje,kitanje,razbijanjen ploščic,vrtanje z vrtalnim strojem,nošenje kamnov za zid,….mož pa tega ne ve,on ni nikoli niti sam si olja pogledal v avtu,kaj šele dolil vode za čistit vetrobransko steklo,ga ni nikoli to zanimalo in to je to,ker prej je vedno poklical prijatelje,se z njimi zmenil,potem je plačal in delo je bilo narejeno brez nobenega truda.

No toliko,da sem se vam malo izpovedala,sedaj pa bi vas prosila,da mi svetujete kakšen konkreten odgovor oziroma nasvet,ker res sem ga potrebna.
Hvala in lep dan vsem.

Lepo pozdravljeni!

Ko berem vaše pismo, začutim veliko jeze na vašega moža, na njegovo neodgovornost in nezrelost. To je tisto osnovno čutenje, ki se vam prebuja ob njem in ga je vaš mož prinesel že od doma. Najverjetneje je težko ob možu, ki bi kot odrasel moški moral postaviti družini strukturo, poskrbeti za osnovne stvari, kot je nalivanje olja v avto, ali menjava plina, ob tem pa vse to počnete vi. Nekako ne čutim sodelovanja med vama. Mož se obnaša kot najstnik, ki mu ni potrebno postoriti ničesar, vam pa ostaja jeza in počasi že obup. Sprašujem se kako je živeti ob tako nedozorelem moškem, ki ne prevzame odgovornosti zase, nenehno pozablja stvari in ga morate opomniti, kot otroka. Kako vam je, ko že naprej veste, da ne bo odnesel smeti? Eno zmedo čutim pri njem. Kod da se ne zmore toliko zbrati, da bi uredil stvari. Najverjetneje tudi njemu ni enostavno, ko ga nenehno kritizirate, ker ni naredil tega in onega, ker je spet pozabil, je neroden ko se loti novih stvari in zato vi vse postorite namesto njega, ker je on nesposoben. Kdo je njega doma že toliko kritiziral in ga imel za nesposobnega, popravljal za njim stvari ali delal namesto njega, ker on ni znal? Tukaj je odgovor in to kar je prinesel s seboj v zakon, se vam sedaj prebuja ob njem. Nekdo se je na tega fantka nenehno jezil in mu dajal občutek nesposobnosti. Kot pravi ni nikoli ubogal staršev, saj je bil to edini stik, ki ga je s starši imel. Biti poreden otrok pomeni, da zelo poskrbiš za jezo svojih staršev, postaneš grešni kozel, saj je ta jeza najgloblji stik, ki ga z starši imaš. In vaš gospod je še kar otrok in ima z vami najgloblji stik ravno v jezi. Tukaj se vidva najmočneje začutita.

Tudi vi prinašate v ta odnos “dovoljenje” za njegovo vedenje. Tudi vi se nekje zelo globoko najdete v tej jezi. Kako bi bilo preprosto nehati skrbeti za njega? Naj sam poskrbi zase. Naj enkrat v življenju dobi ta prostor. Toliko sta zasedena s to jezo, da se sploh ne zmoreta globlje začutiti. In oba doprinašata delež v odnos, ki ga ustvarjata. Gospod bo moral začeti uporabljati svojo jezo na konstruktiven način. Sedaj pa je pasivno agresiven, ker vam ne zmore povedati koliko je besen v sebi, ker je nenehno kritiziran, nesposoben in ga nihče ne začuti, kako mu je s tem živeti. Jezo, ki jo čutite ob njem je njegova, samo izratiti je ne zna na primeren način, zato ljudi okrog sebe nenehno jezi, kar je počel že doma.

Gospa, rešitev je v tem, da se mu naredi prostor, da postane odgovoren. Preveč skrbite zanj. In na nek način to obema ustreza, ker s tem ohranjata domače odnose iz vajinih prvotnih družin. Včasih je potrebna odločitev in veliko volje, da gredo stvari v drugo smer. Vaš mož bo moral odrasti, vi pa boste morali malo popustiti v vlogi, ki jo igrate ob njem. Verjamem, da je to lahko zelo težko, saj vas vedno znova, ko pridete z njim v odnos, čutenja potisnejo v reakcijo. Začnite govoriti o tem, kar doživljate ob njem, katero občutje se vam ob njem prebuja, kako se vidva ob tem počutita… Veliko čutenj bo potrebno ubesediti, da se bo to kolesje ustavilo.

Vse dobro vam želim v prihodnje.

Sabina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]

V prvi fazi se mi poraja vprašanje, kako dobro sta se sploh uspela spoznati ? Je bila to hipna zaljubljenost, “menjava staro za novo”, ali kaj ? Očitno ima dečko dve levi roki, težko da se bo kaj prida spremenil. Žal, nekateri so pač tudi taki.

Kaj sploh lahko storiš je veliko vprašanje. Najprej naj vse svoje kikse popravi sam, ne ti za njim, to bodo osnove. In kaj hitro zahteve stopnjuj, ne se še ti obnašati po njegovo, ni druge !

Polna luna 13,
razumem tebe in razumem tvojega moža. Veš, ko sem bil jaz prizadet zaradi grdih dejanj moje partnerice v partnerskem odnosu (varanje, laži…), se nisem znal sestaviti. Moje prošnje po pogovoru je odklanjala. Začel sem do ene ure zjutraj delati na domačem objektu, potem sem se dobro najedel in šel spat (posledično sem se zredil 20kg). Okoli četrte ure zjutraj me je zbudil še jok hčerke, nato pa sem odšel v službo. Postajal sem nekakšen zombi. Žena ni hotela na terapijo (to ji je priporočala terapevtka), ni se hotela pogovarjati, jaz pa sem bil čustveno ubit. Žena je sicer priznala, da mi je delala grde stvari, a ni naredila tistega, kar sem si želel. Želel sem si, da bi me objela, da bi me poljubila, da bi me vprašala, kako bi lahko oblažila mojo bolečino, želel sem, da bi me prosila za pogovor, želel sem, da bi me kot moškega postavila na prvo mesto…

Posledica tega je bila, da sem bil čedalje bolj raztresen, napet in razdražljiv (pretirana debelost, neprespane noči, neustrezna pozornost…).

Minilo bo dve leti, odkar je moja partnerica odšla. Šele sedaj sem se začel ponovno dobro koncentrirati in po velikem vloženem trudu, se zopet lahko ustrezno zberem.

Vse kar sem jaz doživljal v partnerskem odnosu, je verjetno tvoj mož doživljal v svoji primarni družini. Meni bi pomagalo, da bi me v takem trenutku partnerica objela in mi dala čutiti svoje zaupanje. Pomagal bi mi pogovor. Vesel bi bil, da bi imela partnerica do mene ustrezen odnos, ko bi naredil napako, tako, da bi me s primernim tonom poučila in mi pokazala neko zaupanje, da to zmorem. To zaupanje se ne da povedati, ampak se ga lahko le začuti.

Predlagam vama čim več zaupnih pogovorov. Mož te očitno ne vara, ni alkoholik in tudi ni nasilen. Ljubi te, le raztresen je, kar pa se da spremeniti z ustrezno toplino, pogovorom in potrpežljivostjo.

Če imaš čas, mi prosim napiši, kaj pomeni zate OBSEDENA LJUBEZEN in kaj pomeni PRAVA LJUBEZEN. To me zanima zato, da bom lahko vedel, kaj ženske čutite, če bom še kdaj imel partnerski odnos.

Pa lep dan ti želim!

Evgen

Predlagam, da obiščeta terapevta in skupaj ugotovite ali gre res samo za vzorce iz otroštva, ki jih lahko premaga ali pa je vse skupaj že tako daleč, da je preraslo v psihično bolezen. Lahko da je vaš mož tudi malce zaostal v razvoju na določeni stopnji, da se zaradi otroštva in drugih faktorjev ni mogel celostno osebnostno in čustveno razviti, hkrati pa je nekaj tudi to, kar nosi, kot gensko zasnovo v sebi,…

Takšen je in iz opisanega in izkušenj dvomim, da bo tukaj kar prišlo do kakšnih sprememb… je le vprašanje do kdaj mu boste še pripravljeni igrati mamo in mu biti zgolj najstniška ljubezen. ko boste dodobra uvideli, da vaš mož ni v resnici niti mož in partner do vas, niti prav oče do otrok, boste pripravljeni nekaj spremeniti… za začetek oditi po strokovno pomoč.

Problem v takšnih odnosih je prav to, da je očitno njemu in vam sprva prav ustrezalo kakšna sta en in drugi… vi ste lahko bili mama, on pa večen najstnik… in ko boste začeli zahtevati spremembe in če se bo on začel na to zrelo odzivati in kaj spremenil pri sebi – šele potem se bo pokazalo, če je ta odnos sploh za skupaj, kajti čisto lahko se zgodi, da ko on nekoliko pridobi na zrelosti in vi na odločnosti, da počasi spoznata, da tam med vama ni več tiste vezi, ki je bila prej… a se tega ne ustrašite: le resnica vas bo osvobodila, takšna ali drugačna, ker to kar živite sedaj je zgolj neko pretvarjanje in vztrajanje ob nekom, v upanju, da ko se ustvari nov dan, da bo vendar sam prijel za delo, se spomnil obljube in jo izpeljal do konca… a se to noben dan ne zgodi.

Najdita pomoč ali pa orng zarobantite po hiši in dajte njemu in sebi jasno vedeti – ali bodo spremembe ali pa … kaj pa vi najbolj veste.

Sija

najboljši odgovor ti je dala Sabina Stanovnik, ker je strokovnjakinja, toda ne morem si kaj da nebi nekaj dodala. popolnoma te razumem, ker te je očitno partner razočaral v tem smislu, da ni moški kot si ga ti predstavljaš. tvoj moški mora očitno dobro vihteti in uporabljati orodje in potem bi bila zadovoljna. kaj nisi že v začetku videla da ni noben “majster”? ali nisi hotela videti? zakaj mora vrtati stene, lepiti ploščice, žagati debla? zato, ker ti to znaš? mu zameriš?
ali veš, da ni idelanih ljudi in da ima tvoj mož druge lastnosti, ki jih lahko ceniš in se jih veseliš. mene kot mestno žensko zelo čudi splošno mišljenje Slovencev, da je treba obrtniška dela opravljati sam.
vživi se v njegovo kožo! je ljubeč in pozoren toda ti ga nenehno opozarjaš,da si se zmotila pri izbiri in da se bosta vsak čas nehala ljubiti. tebi na ljubo pleše z metlo in si skoraj odžaga nogo namesto, da bi mu pustila da je to kar je.ljubi svojega nepraktičnega pesnika saj si si ga sama izbrala ali pa ga zapusti, da bo konec tvoje in prevsem njegove agonije. predstavljaj si, da ti on ves dan očita tvojo nerodnost, ti s prstom kaže na slabo opravljeno delo – se ti nebi zmešalo?

Lep pozdrav!

No,saj sem pričakovala take odgovore,ker drugače ne more bit.
Vzorce,ki jih ima iz preteklosti so posledice tega,ker njegov oče ga je zmeraj kritiziral,da je nesposoben in vedno,ko se je kaj lotil sam, mu je oče neredil “sive lase”,ker niti on ni imel potrpljenja z njim in (takrat še fantek) se je hitro užalil, oziroma ni prenesel že takrat konfliktov in razburjanja in potem je njegov oče moral dokončati vse sam,ker ta “fantek”se je pobral stran od jeze.To je to.
Ampak,sedaj ker ima družino bi moral dozoret,ker ne živi več s starši ampak smo družina,katera potrebuje varnost,….
cec:ja,bila je hipna ljubezen(zaljubljenost) in če pogledaš lanski moj problem na forumu,mislim,da pod ločitev ti bo marsikaj jasno,ker takrat si mi dal konkreten nasvet in sem se ga držala.
Lih ni bilo staro za novo,ker bivši mož me je pošteno finančno oskubil in prevaral z drugo,ampak ni bil to vzrok.Takrat zakon se je že pošteno lomil in posledica tega je bila skoraj jasna kaj se bo zgodilo.Dve levi roki ima res,ker ni nikoli nič delal,zdaj pa ima preveč nalog,da jih sestavi skupaj.To hipna zaljubljenost ne vidi,ker je slepa oziroma sem bila slepa in odkrito povedano jaz moža imama rada in na začetku sem mislila,da je res ta pravi zame.
evgen:jaz,ko sem jezna se ne morem stisnit kar k možu v naročje in se delat,kot da ni nič.Čeprav to on hoče in reče:primer:se skregava,skoraj sem mu en dan prilepla žlepo in on nič,nato ga spodim stran,on spet nič in kako se konča,tako,da me prosi za tesen objem,ker takrat se on pomiri ,začuti ob meni neko energijo,kot otroci,ko se udarijo in ga je potrebno potolažit.Sili vame na način,ki ga ne maram,da ga takrat še poljubim in ne vem kaj,a jaz tega ne zmorem,ker sem preveč razburjena,TEMU PRAVIM JAZ OBSEDENA LJUBEZEN DO MENENa.Na koncu mi reče:dejmo se umirit,pozabimo na vse,on funkcionira samo,če je “prijazno okolje”okrog njega,če se kregamo postane razstresen in zmeden.To zame je “bolano”,ker življenje je tako,da so dobri in slabi trenutki,ampak na trezen način jih je potrebno reševat in naj mi kdo ne reče,da v nobeni družini ni konfliktov?!
ena tuja:cenim njegovo ljubezen,ampak meni gre ljubezen skozi želodec in ne živim od ljubezni ampak od drugih stvari,živim za otroke,živim zaradi tega,da nam ne pade streha na glavo,ker hiša je stara in je potrebna obnove,lansko leto smo se vselili noter in je potrebna še obnove ,kot noter,kot zunaj,jaz z mojim znanjem,in časom,ki ga imam ne zmorem vse zato,pa je tu on ,da naredi kaj.Ne,nisem vedela prej,da ne zna menjati plina, in vse druge osnovne stvari,katere prinese en normalem moški v zakon.Konec koncu kdo bo to naredil,če ne on,spet njegov oče????
Za konec:zavedam se,da meni bi se zmešalo,da mi vedno nekdo očita napake,AMPAK toliko bolj bi bila pozorna drugič,da ne naredim iste napake,ker potem bi se jaz vprašala ali je z mano kaj res narobe in jaz bi iskala najprej v sebi rešitev,nato pa kje drugje pomoč,ne bi dovolila,da se sama sramujem pred otroci,ker jaz mojega otroka učim,da naredi stvari kot treba.

Zdravo.

Sem z radovednostjo prebrala tvoj problem, ker imam istega. Problem je v nas, ker se me predobro spoznamo na delo. Moj je živel v bloku z mamo, edinček, nikoli ni rabil ničesar narediti. Sedaj se jaz kregam, on bi pa nekaj rad naredil, zna pa tako ne. Ponavadi naredi še slabše kot bi jaz. Raztresenost: pri nas imamo odprto stanovanje, ko gre v službo, ključ v avtu v ključavnici, sem na porodniški in vsako večer navijem uro za službo : bog ne daj, da bi se mogoče sam spomnil.Imam osem mesecev starega sinka, ki ga bom verjetno boljše vzgojila, ker ga bom vzgajala od malega. Ti tvojega ne boš nikoli spremenila, s tem sem se jaz že sprejaznila. Za vsako stvar moram poskrbeti sama, sicer pa ga opomniti. Bila sem že na centru za socialno delo, en mesec je boljše, nato pa isto. Jaz se kregam, ker sem sita že vsega: skrbeti za otroka in še za velikega otroka. Aja, tudi moj je mlajši in prav tako nobene odgovornosti( kar pa ni merilo). Sicer pa sem brala o tem že v članku: v Sloveniji je to resničen problem moških od 30 do 35 let. So edinčki, delati ne znajo, ponavadi počnejo to bolje od njih njihove partnerice.
Razumem te bolj, kot si misliš: te drobne malenkosti me nažirajo že v taki meri, da resnično razmišljam o prekinitvi veze. Če kaj rečem, pa je tako ogenj v strehi. Oče otroku je super, partner zanič.Za vse sosede je idealen, kar pa je med štirimi stenami, pa je druga pesem. In še nekaj po mojem mnenju:ti si tista, ki odločaš, kako bo naprej: se boš ti privadila in naslednjih 30,40 let skrbela za njega ali pa se bosta razšla. Močno dvomim, da bo on kaj manj raztresen ( to je samo izgovor).

No, pri nas sem jaz postala ravnodušna. Dobra stran je, da se ne kregava več, slaba pa, da dolgotrajno to ne vodi nikamor. Sicer pa: mi je že tako vseeno. Vsi govorijo,če da se naj pomeniva. Pa kaj bom se pogovarjala, če sem se že stokrat, pa je na koncu enak rezultat. No, tudi jaz sem se izkašljala.
Želim ti, da bo vsaj tvoj kaj spremenil in začel malo pospravljati za seboj, pa bo že veliko boljše. Pri mojem sem jaz že obupala. Mogoče pa še tvoj ni tak problematičen; moj si še ne zapomni, kdaj imam rojstni dan. Če je na kakšnem uradu me pokliče in vpraša.

Mogoče pa sem ti celo pomagala. Ko boš to prebrala, boš mogoče ugotovila, da tvoj še ni tako skrajen primerek in boš boljše volje.

LP

“cec:ja,bila je hipna ljubezen(zaljubljenost) in če pogledaš lanski moj problem na forumu,mislim,da pod ločitev ti bo marsikaj jasno,ker takrat si mi dal konkreten nasvet in sem se ga držala.”

Ojej, tolko nazaj se pa res ne spomnim :))

Veš, jaz pri spolih sicer dopuščam neko načelo – pač nekaj “ne znaš delati če ti ni treba”, mislim da to kar drži. In če nimaš zanimanja. Se spomnim dolga leta nazaj ko so v naselju delali hišo – “ona” je bila glavna pri mešalcu, on pri kozarcu… In poznam tudi veliko žensk, “tehničark” ker so pač “silom prilike” to morale postati in seveda moške, totalen minus na tem področju, ampak – in njihovega lonca bi človek jedel vsak hip… Torej, to sploh ni v kontekstu kdo je kak karakter, temveč kake delavne navade ima, koliko je sam pripravljen narediti kaj zase in druge…

Oprosti, ampak obsedena ljubezen pa res ni, ce bi te moz rad objel in poljubil, ko si ti nanj jezna. Prevec si kriticna in prevec osredotocena na probleme. To je zakon privlacnosti…bolj ko razmisljas o problemih, vecji so in bolj jih privlacis, ker dajes pozornost na to. Zenska, lahko si srecna, da si zeli sprave. A bi ti bilo bolje, ce bi te nadrl, da mu skoz tezis, te poslal nekam in zaloputnil vrata za sabo??? Potem bi pa pogresala to, kar imas zdaj. Tudi v slabih trenutkih moras biti sposobna topline in ljubezni.
Dobro je, da se zavedata ran iz otrostva, ki jih vsak prinese v odnos, ampak ne mores kar pricakovati, da bo pa s tabo cez noc odrasel. Ocetovo kritiziranje je prenasal recimo 25let, v glavi ga skoz spremlja obcutek, da je nesposoben in da mu nic ne uspe, totalno razvrednoten in misli, da si ne zasluzi prave ljubezni in ti mu pri tem misljenju zelo dobro pomagas, ko mu kot njegov oce vsakodnevno dokazujes, da je njegovo mnenje o njem samem resnicno. Ljuba dusa, razumi ga, na svetu smo zato, da si pomagamo, ko bos pomagala njemu, bos posredno tudi sebi. Ni samo on v tem odnosu, ki ima probleme, tudi ti jih imas, sicer se ne bi privlacila. Ce bi bila ti custveno nelabilna, se ne bi porocila s custvenim revezem. Skupaj sta zato, da si zacelila rane in to lahko storis ze zdaj v tem odnosu…ker naslednji bo spet podoben, ker v glavi nimas predelas stvari iz otrostva in te taki ljudje privlacijo. Zakaj ga ne bi ti naucila tisto, kar se ti zdi, da bi moral znati, mu pomagala, stala ob strani in kdaj dala pozitivno kritiko. V vsaki zvezi pride do krize, ko se pokazejo pravi obrazi in nas kar naenkrat nekaj moti, ampak tako pretirano nas moti zato, ker nam dogodek obuja spomine na ze podobno situacijo. So tud tebe starsi kritizirali, ko ti nekaj ni slo in si ta vzorec prenesla od njih? Tukaj bos morala cez sebe, se zavestno odvaditi krizitiranja in zaceti sodelovati s svojim mozem. Tud ti si razlog, da moz to nesposobnost nadgrajuje.Da ne govorim o tem, da bodo otroci isti, saj s svojim kritiziranjem ucis, kako se morajo vesti in kaj pomeni ljubezen med dvema… A bos nad njimi tud obupala, ce kaj ne bodo znali, jih bos vzgajala v tem kriticnem duhu??? Otroci pijejo kot gobe in posnemajo odrasle, ker smo jim vzor. Ze za ljubo otrok zacni delati na sebi in jih vzgajaj z ljubeznijo. Tudi tvoj moz je potrebuje ogromno, saj je cisto neuboljen zraven tebe, krici po toplini in sprejetosti, ti pa ga ne vidis. Toliko si ze custveno oddaljena od sebe in njega, da je prav zalostno. Preberi knjigo NAJINA LJUBEZEN, ce si bos dovolila, bos nasla odgovor, kako resiti vajino zvezo.
Veliko ljubezni vama zelim!

Lep pozdrav!

Tako bom rekla Tara Zoja:če bi vsak od nas nosil s sabo slabe izkušnje iz preteklosti (otroštva),potem ne vem kam bi prišli.Jaz tudi,nisem imela ne vem kako lepo (otroštvo),preteklost,bilo je veliko kreganja,alkohola,starši me niso v času odraščanja pustili hoditi ven tako,da prijateljev oz.prijateljic nisem nikoli imela in pri 18 letih sem se odselila od staršev.
Imela sem lepe in slabe trenutke,ampak kljub temu,da sem imela taka starša sta mi vedno stala ob strani,še posebej moja mama.Življeneje je teklo naprej dokler si nisem našla prvega moža pri 26 letih in pri 28 letih zanosila prvega otroka.Zakon ni šel tako,da sva se s prvim možem ločila in čez nekaj časa sem si našla drugega,čeprav se mi ni niti sanjalo,da se bom še kdaj poročila in zanosila,ker konec koncu nisem niti iskala “zamenajvo”.Tako,da kar se tiče tega,jaz priznam,da nimam živcev,potrpljenja,da sedaj pri 34 letih moram učit moža o stvareh,katere bi moral že znati,govorim osnovne stvari.
V primerjavi z njim,ki ni nikoli skrbel za golo preživetje,kot jaz,se ni nikoli spraševal ali bo družina imela za skozi mesec,za hrano,za prespat,ker jaz v življenju sem se 7 krat selila in odselila,kar seveda njemu to ni rabilo,ker je živel vedno samo pri starših.Ampak,jaz teh mojih slabih izkušenj iz preteklosti ne nosim s sabo in v življenju sem se jaz naučila,da s tem postajam samo močna in trdna po karakterju.

Kar se tiče pa mojih dveh otrok pa tako:jaz moja dva že učim prav,ampak z njima dvema imam potrpljenje,ker eden je majhen drugi pa 7 let.Otroci se učijo od staršev,se ne naučijo vsega,ko pridejo na svet,zato,pa sta tle oba starša potrebna pri vzgoji in to kar sta mogla starša naučiti njihovega sina (sedaj mojega moža),moram jaz prevzet vlogo obeh.Jaz imam dolžnost naučiti moja dva otroka vzgoje,lepega vedenja,pravil v življenju,on pa,ker tega ni naučen od prej ne vem kaj lahko nudi otrokom.Že samo to,da ga moram jaz nenehno opozarjati na stvari,ki jih ponavlja,ker pozablja.To je isto,kot da bi jaz v službi delala iste napake dvajset krat,učili bi me eno stvar prav,a jaz kljub temu bi vztrajala po mojem in delala naprej napake,ne vem potem,če bi me še vedno držali v službi zaradi tega.
Če me razumete :jaz moram sedaj učit mojega moža in moja dva otroka in ne vem,če je to normalno?Pa prej se nauči moj starejši sin stvari,kot moj mož.In tukaj jaz nimam potrpljenja,priznam.
Poudarjam,z mojimi otroci imam potrpljenje,ker če ne kam pridemo in
nočem,da prevzameta slabe vzorce od očeta.

No, pri naši hiši je tako, da sem jaz pozabljiva, on pa nepraktičen za vsakršno delo pri hiši!
Zato sva pač uredila tako, da jaz porihtam tehnične stvari, on pa me večkrat spomni da je treba plačat položnice, etc…in seveda priskoči na pomoč pri čiščenju, pomiva,…
Priznam, včasih pogrešam tisto ‘dec’ lastnost, da vem da mam nekoga da mi bo porihtal avto če kej crkne…ampak konec koncev se počutim veliko bolj sposobna in samozavestna prav zato ker vem, da mi ni treba nekoga drugega prosit in čakat da mi zamenja varovalko ali dolije olje, ker lahko večino stvari storim sama!

Glede ostalega pa se kar strinjam s Taro Zojo…

Poskusita najti pot…!

Draga žena, vsi nosimo v sebi vzorce, ki smo jih dobili od svojih starsev. Eni jih bolj skrivajo, drugi manj, eni se trudijo slabih odvaditi, drugi se jih sploh ne zavedajo.
Glej, ce nimas potrpljenja z njim, ce vidis samo slabo, neresljivo situacijo, potem se preprosto loci. Ni ti ga treba vzgajati, prevzgajati, prenasati, ce to slabsa kvaliteto tvojega zivljenja. Nima smisla primerjati, kaj je on imel in kaj si imela ti v preteklosti. Ni se ti treba braniti, kako si ti trpela in kako je on zivel lagodno. Zdaj to sploh ni pomembno, ce si zelis resiti zakon, narediti nekaj za to, sicer odidi.
Zalostno je, da ga sploh noces razumeti, kdo pa ga bo, ce ne njegova partnerica??? Gre se za to, da je on tak in se ne spremeni, ker ga ti pri tem podpiras, pa tega sploh ne ves.
Tudi jaz sem imela oceta, ki me je skoz zaniceval, ponizeval, govoril, da nic ne znam, da nisem za nic sposobna, tako da vem, kako tezke posledice to pusti v cloveku in ce bi si se nasla takega partnerja, ki bi nadaljeval ocetovo ponizevanje, bi bil zacaran krog popoln.
Potem se se pojavlja vprasanje, zakaj gre tvoj zakon ze drugic v propad? Nekaj ne delata prav in tud z bivsim mozem nista. Kaj je tisto, kar te vedno oddalji od moza? Bos se enkrat dovolila, da gre vse v nic, da se je lazje lociti, kot nekaj narediti?
Ne recem, da slabo vzgajas svoje otroke, ampak na otrosko samopodobo vplivata oba starsa. Ne bi bilo lepse, ce bi otroci videli, kako pomagas njihovemu ocetu, ker vsega ne zna, kot da gledajo, kako si nepotrpezljiva in zanicevalna, ker mu nic ne gre? To ne pomaga nikomur, ker se ne mores dobro pocutiti, ce nosis v sebi vso jezo. Verjetno imas tud ti ko tvoj moz obcutek, da te nihce ne razume, da si sama za vse. Ampak globoko v obema je velika zelja biti ljubljen in razumljen. Povej mu, da se pocutis sama za vse, da bi bila hvalezna za pomoc, da se naj potrudi, zbere, da ga razumes, da to ne bo v prvi minuti, ampak s casom, vendar si se pripraljena tud ti potruditi in nikoli vec kritizirati, ker ga bos spet spomnila na njegovega oceta. Vsak si zeli biti ljubljen, ne glede na svoje napake, ki jih ima vsak. Tudi tebi ni bilo lahko, sploh ce je bil v druzini alkohol. Ni se ti treba delati, da si mocna, pusti si biti ranljiva in si priznaj, da tudi ti potrebujes razumevanje in si zeljna ljubezni. Ce nisi opazila…zelim ti pomagati, sicer ne bi zapravljala casa. Tudi sama sem imela probleme, dolgo sem jih resevala, ker mi nihce ni znal povedati, zakaj je tako, kaj delam narobe. Rada bi ti prihranila vso trpljenje in dolga leta iskanja resnice in prave ljubezni.
Odlocitev pa je tvoja.
lp

Ojej ojej … kako pa ti, polna luna 13, kompliciraš in kritiziraš in sodiš in se nasploh repenčiš! Ja, mislim tako, kot še nekaj drugih tule, da si prav ti sama probleme vlačiš v življenje – če jih nimaš, si jih pa narediš; zgleda nekako tako, kot bi bila potem sama sebi bolj pomembna, bolj zverzirana v kao nekih osnovnih stvareh, ki naj bi jih človek znal ali se naučil v primarni familiji ali kakorkoli. V stvareh, katerih znanje ti poseduješ, drugi pa ne; že prav otipljivo uživaštvo in naslado je čutiti ob tem, ko pišeš, kaj vse znaš ti in česa vsega on ne zna. kot da bi to bilo kaj važno! To, ali zna popravljati zadeve, je za odnos, v katerem obstaja varen prostor za pogovor, namreč povsem nepomembno! Takega varnega prostora pa s kritizerstvom ni moč ustvariti.

Tale “tvoj” te ima verjetno potihem že poln kufer, če te še nima, te bo imel pa sčasoma. Na njegovem mestu bi ti že zdavnaj povedala svoje – ma ne, še več: na čevelj bi te dala, gladko. Ker sploh ne gre za to, kar tako vztrajno poskušaš predstaviti kot neke njegove grozne napake, ampak za tvojo nezmožnost videnja dobre lastnosti pri drugih ter za tlačenje drugih na račun njihove domnevne “nesposobnosti” za grajenje lastnega ega, ki bi bil sicer na psu.

Ja, draga polna luna, povsem normalno je, da v življenju ne znamo vsi vsega, kakor si to ti predstavljaš. Kdo pa tudi misliš da si, da si kar tako z lufta jemlješ pravico soditi, kaj so tiste “osnovne stvari”, ki naj bi jih vsak znal, in kaj niso? Vse, kar ti naštevaš, da je menda tako nujno – no, nič od tega ni tako nujno, da bi se zdaj pa svet podrl, če ni narejeno!

Takole je: nekomu drugemu bo veliko bolj nujno kot obrisati školjko za sabo ali pospraviti stol ali pometati v “pravo” smer (aja, katera je “obratna” smer pometanja, to me pa res zanima, in kdo to določa?) to, da zna – v ilustracijo, ker mi trenutno pade na pamet ta primer – slovnično pravilno pisati. Ker je recimo njegovo “preživetje” odvisno od tega, ne pa od smeri pometanja ali ptevila obrisanih školjk.

In če bi jaz v zvezi s tem na primer uporabljala tvoj našpičeni jezik, bi potem rekla nekako takole:

“Zdaj, pri svojih 34 letih, moram pa še ženo učiti slovničnih pravil pisanja; saj to bi morala vendarle že znati – ali morda ne govorimo o čisto osnovnih stvareh, ki jih zna vsak? V primerjavi z njo, ki ni nikoli znala prav dobro pisati, ki se ji ni bilo treba nikoli spraševati, ali bo lahko prodala članek ali ne, sem sam, recimo, vrgel stran že ničkoliko besedil, prebedel marsikatero noč in zamenjal par revij, za katere pišem; njej se s tem seveda ni bilo treba ubadati, saj se ji pravilno izražati nikoli ni niti malo ljubilo naučiti, pa tudi treba ji tega ni bilo. Sam sem bil v to primoran, pa vendar v nasprotju z njo takšnih izkušenj iz preteklosti ne jemljem za slabo; v življenju sem se naučil, da me to samo krepi.

… Že samo to,da jo moram nenehno opozarjati na slovnične napake, ki jih dela, ker si ne zapomni niti najbolj enostavnih pravil … Pa saj to je povsem enako, kot bi jaz v službi delal iste napake dvajsetkrat! Učili bi me, kako pisati stvari prav, jaz pa bi kljub temu vztrajal pri svojem in napake bi delal še naprej – ne vem, no, ali bi mi revije potem še želele objavljati članke?

Upam, da me razumete: čeprav sta zdaj moja otroka tista, ki na vrsti, da jima predam svoje znanje, moram pri teh letih slovnice učiti svojo ženo. Pa je to normalno, da odrasla ženska pri teh letih ne pozna niti najbolj osnovnih slovničnih pravil? Kajti moj starejši sin se jih nauči veliko prej kot ona in priznam, da pri njej hitro izgubim potrpljenje. Poudaril bi, da mi pri otrocih potrpljenja ne zmanjka (kam pa bi tudi prišli, če bi mi ga). Nočem pa, da bi slabe vzorce v neznanju lepega in pravilnega izražanja v slovenskem jeziku prevzela od matere, zato sem do nje pogosto zelo nestrpen.”

Postavi se vendar kdaj še v koga drugega kožo, ne pa stalno samo v svojo. Že samo to, kolikokrat se v tvojih sporočilih pojavi besedica “jaz”, ti lahko da zelo, zelo misliti. V borih treh prispevkih jo omeniš kar 31-krat.

Mislim, da se ti za očetov vzor otrokom ni toliko bati. Sama praviš tako: “Prej je vedno poklical prijatelje,se z njimi zmenil,potem je plačal in delo je bilo narejeno brez nobenega truda.” V čem je torej problem, saj je več kot očitno, da zna svoje probleme kar dobro reševati. Samo ne rešuje jih tako, kot se tebi zdi edino zveličavno, kajne? Delo, narejeno brez vsakega truda, tebi očitno ni neka vrednota, ali kako? Človek se mora po tvoje truditi, garati, da si zasluži tvoje spoštovanje? To, da je samo človek, ni dovolj?

Še ena stvar: četudi trenutni mož ni biološki oče otrok, pa bi lahko izkazala vsaj malce spoštovanja do tega, da ima tako otroka kot tebe, kot je videti. Mnogo lepše (in bolj družinsko) bi se slišalo “najini otroci”, k odnosu bi pa tudi mnogo pripomoglo. Ker zdaj je slišati, da imaš TI otroke, TI probleme in TI veš odgovore na vsa vprašanja, kje je pa vaša družina in kaj si o tem mislijo drugi njeni člani, se pa prav nič ne vidi.

Če povzamem: glede na napisano tem “tvojim” otrokom sploh ne grozi toliko domnevno “slab” očetov zgled, ampak predvsem to, da se ob taki materi učijo nespoštljivega odnosa do očeta, tvojega nasploh kritikantskega odnosa do življenja, dajanja posplošenih sodb in nespoštovanja drugačnega načina življenja in navad.

Brez zamere, LP.

Tule je govora o delovnih navadah in o tem, kako cenimo človeka samo zaradi njegovega dela. Vprašujem se, če je v takem vzdušju pogojevanja sploh mogoče živeti, kaj šele se imeti lepo!? A ni dovolj, da živimo tak mezdni odnos v službi? Pa še tam večinoma nismo v taki meri razvrednoteni in potisnjeni v vlogo objekta. Vidim, da marsikje prevladuje več človečnosti v službenem kot v domačem okolju.
Kje v vajinem odnosu je: ljubim te, ker si, spoštujem te kot bitje? Le iz teh kvalitet se živi in črpa moč za opravljanje dela, za učenje novih navad in za preraščanje starih. Vsa domača dela lahko opravijo različni obrtniki. Kako bi bilo, ko bi mož pričakoval in zahteval od tebe predenje, tkanje, šivanje, štrikanje in natančno opravljanje vseh gospodinjskih del, medtem ko bi on npr. vrtnaril? Pa bi sproti ocenjeval, kako dobro so stvari opravljene. Za delovno uspešnost bi te stisnil k sebi, drugače ne. Bi se v redu počutila?
Partnerja ljubimo že zato, ker je, ker obstaja. Ne ljubimo ga zato, ker neke stvari zna super narediti. V tem je razlika. Ko znamo nepogojeno ljubiti, znamo tudi na primeren način pridobiti in privzgojiti delovne navade.

jaz skozi govorim,da je to vse isti šit samo drugače zapakirano. Ko mine strast boš še težje sprejemala take stvari od njega. Na koncu boš ugotovila,da v bistvu trpiš. In če že nekoga moraš trpeti bi jaz raje očeta mojega otroka.

Ali pa ,če menjaš tipa vsake 2 leti,ker toliko približno traja zaljubljenost.Potem pa vidiš vse kar prej nisi.

Polna luna 13,

še nekaj bi ti rad povedal. Pred mojo ženo sem imel partnerico edinko, ki je bilo mestno dekle in strašno razvajena. Vozil, popravljal in vse stroške za avto sem kril jaz, težka opravila sem delal jaz, rezal drevje sem jaz, kosil sem jaz, kuhal kosilo sem jaz, pomival posodo sem jaz, pral sem jaz ali njena mama, izlete in potovanja sem plačal jaz, kosila v restavraciji sem plačal jaz…

Njeni starši so ji kupili stanovanje in vse račune v stanovanju je plačevala ona. Čeprav je bila vedno utrujena (v službi je bila, moram priznati urejena, dosledna in natančna) je pa imela trdna moralna načela…

Čez nekaj časa sem znorel in sem zapustil to razmazano edinko, predvsem zato, ker se ni mogla izjasniti ali si želi otroke ali ne. Moja žena? Pravo nasprotje! Je uspešna v službi, dobro kuha, dobro pleše, lotila se je tudi popravila avtomobila, je iznajdljiva, ni nikdar utrujena, si želi otroke… Ja pa še nekaj ti moram povedati: dobra v kur…, pa varanju, pa laganju… Sedaj je že bivša.

Zapomni si, da je boljši neiznajdljiv partner, ki te ljubi, kot iznajdljiv partner, ki te vara…

LP Evgi

LEP POZDRAV EVGEN!

NAPISAL SI:Zapomni si, da je boljši neiznajdljiv partner, ki te ljubi, kot iznajdljiv partner, ki te vara…

Hvala ti,to mi je dalo malo za razmislit.Vem,da imam tudi jaz probleme sama s sabo in upam,da jih bom razčistila,saj smo tu,da si pomagamo,ne pa grajamo ljudi,kateri so potrebni pomoči.

Polna luna 13,

iz srca ti čestitam. Glede na tvoj zadnji mail ti lahko povem, da si čustveno inteligentna in tudi vztrajna. Če bosta zagnano začela reševati vajin problem (pogovori, delavnice za zakonce – brezplačno so pri patru Cristianu Gostečniku pri frančiškanih v Ljubljani, mediacija…), bosta premagala krizo, ki jo v svojem življenju doživi vsak par in šla srečno naprej.

Zapomni si, vsi imamo slabe lastnosti. Ko smo jezni na ljudi, ker nas tako razjezijo, bi se morali vedno spomniti, da imajo prav oni tudi veliko dobrih lastnosti.

Naj ti bo moja draga življenjska šola v poduk, da ne boš v življenju plačevala tako veliko ceno, kot jo plačujem jaz sedaj in jo bo celo življenje plačevala moja lepa hčerka, ker je otrok razporočenih staršev.

Želim vama veliko sreče in uspehov!

Evgen