(ne)zrelost
Jamram, ker sem v stiski.
Vseskozi se spremijam in delam na sebi, veliko meditiram, veliko čitam.
Zadnjih nekaj mesecev imam napad iskrenosti.
Ja, res je da iščem napake pri partnerkah in kdor išče ta najde. Ampak bistvo ni to, da ti ne vidiš napak, ampak da jih sprejmeš, da sprejmeš človeka takega kot je z vsemi napakami vred. In s tem nimam več težav.
Rad bi ustvaril iskreno dobro zvezo, ki bi mi prinesla duševni mir in osnovo za kvalitetno življenje.
/ Mogoče podzavestno čakam na eno rešitev, na neko spreobrnjenje, ko me bo v trenutku spreletelo in bom takoj vedel, kaj mi je narediti. Ampak tega ni od nikoder, jaz pa vedno bolj mučim sebe in okolico…. /
Pozdravljen,
iz lastnih izkušenj ti lahko povem, da razsvetlitev pride od tistega, ki ti največ pomeni. Če zelo zaideš, se razsvetlitev začne s popolno zatemnitvijo. In potem, v popolni temi, počasi dobivaš drugačen občutek za svetlobo…
Kaj naj bi naredil, ti težko rečem. Ampak, kjer je volja, je tudi pot. Kar si napisal, je že nekaj. Razčistiti pa boš moral najprej sam s sabo. Ko boš to naredil, boš lahko tudi z drugimi.
Kako se boš odločil, ali se ne boš odločil, bo gotovo vplivalo na to, kako se bo, ko bo prišel čas, odločal tudi tvoj sin.
Srečno pot!
Saj ne pričakuješ terapevtskega učinka pogovorov. Saj si že kar na začetku napisal, da se te ne prime, kakorkoli te že kregamo. Hočeš samo malo sočustvovanja in potrditve, da si bogi.
Jaz ti pa samo zaželim vso srečo, saj se mi zdi, da imaš vendarle voljo kaj spremeniti v sebi in da ne poskušaš spremeniti drugih ljudi (kar bi te peljalo samo… navzdol). Mislim, da boš enkrat ugotovil, da si sam ne moreš pomagati in boš našel pravega psihologa, ki ti bo lahko pomagal, morda tudi skupino, ne vem. Pa tudi tu rabiš nekaj vztrajnosti, gotovo ni vsak psiholog dober za vse probleme reševat.
Praviš, da meditiraš in dosti bereš. Lahko kaj izdaš, kakšne literature si se lotil?
Pa lep pozdrav.
Pozdravljen!
Vedno ta glavni, vedno v ospredju, vedno z diktirko v roki. Ostali pa čakajo, da s prstom pokažeš na njih in se odločiš posvetiti jim svojo “kraljevsko” pozornost. Sediš na prestolu in vladaš. Pod teboj pa so številni podaniki, ki čakajo na tvojo kretnjo, na usmiljenje in kanšek pozornosti. Kako patetično!
Preveč govoriš o svojih divjih podvigih in “uspehih” pri ženskah, premalo pa o svojih morebitnih padcih in razočaranjih. Praviš, da si premožen in, da lahko ženskam nudiš veliko v materialnem smislu in delno pripisuješ svoje “uspehe” svojemu dobremu finančnemu položaju in blaznim retoričnim spretnostim. Vendarle pa verjetno nisi bil vedno tako dobro situiran in “samozavesten” ter tako prefinjen govorec kot danes. In tudi ne tako uspešen osvajalec, kajne? Morda te je katera pošteno zavila okoli prsta in ti pustila rane, ki si jih danes celiš tako, da trpijo drugi??? Izgovarjaš pa se na svoje “nepravično” otroštvo.
Nisi samozavesten kot praviš, vedno potrebuješ samodokazovanje, ki ga potešuješ s svojimi “uspehi” pri ženskah. Res ni težko spraviti nekoga v posteljo, umetnost ga je tam obdržati in predvsem osrečiti.
Veš, da so ženske ob tebi nesrečne. Logično in popolnoma normalno. Saj o tem sam govoriš: ena krivi drugo, žena se podaja v sfere nadnaravnega, da reši svojo dušo in omili svojo bolečino, ki ji jo povzročaš ti.
POVZETEK:
Z ženskami se samodokazuješ in poizkušaš zakrpati svoj ranjeni in razcepljeni ego in čakas ter upaš, da se boš morda preko tega nekoč začel samospoštovati, ceniti. Pa boš čakal in čakal…
Oglasam se se enkrat. Zdi se mi, da kljub obseznim razpravam in
lastnemu zavedanju, da seveda ne delas prav ne sebi, ne drugim, kar
vztrajas na svojih staliscih in jih venomer utemeljujes s tem, da
” pac tako je “. Izgleda celo, kot da bi na nek cuden nacin malce
uzival v vlogi po eni strani mucenika, po drugi strani pa unicevalca
srece drugih.
Verjetno sta pred tabo le dve moznosti:
1. lazja – nadaljevati, kot do zdaj, kar ti bo kratkorocno prineslo na pot
pac se nekaj novih trofej, dolgorocno pa zanicevanje kupa zensk (in tudi
moskih) in, kar bo lahko dolgorocno najhujse – nekoc tudi lastnega sina,
ki si si ga sam postavil v oltar.
2. pot korenite spremembe in preobrazbe, ki pa ne bo niti kratka, niti
lahka in bo lahko pravilno usmerjana le strokovno.
Bravo Aligator,
tebe se je po naših debatah vsaj malo prijelo in si začel drugače razmišljati.
Avtor tega prispevka pa bo rabil kar še nekaj časa, da bo dojel, kaj bi mu radi dopovedali. Upam, da bo nekega dne pripravljen naše odgovore sprejeti kot dobrodošle. Dejansko pa bo njegov sin, če še ne pa še bo, občutil vse težave svojega očeta (posredno ali neposredno) .
LP,Kaja
No, tako zelo načitan tudi nisem. Dokler se mi ni uprla, sem precej prečital ameriške literature v stilu kako uspeti (v 5 lekcijah…;)))) Ampak ta mentaliteta mi je tuja. Od naših sem prebral praktično celega Košička (marsikdaj sem se našel v kakem primeru in Sanjo Rozman, saj moje življenje je neke sorte odvisnost ali ne ? )
Je pa zanimivo za mene, da mi večina predlaga terapevtsko pomoč. Tega nisem pričakoval in nekak sem se nad tem zamislil. Ali ima kdo konkreten predlog kam bi se lahko vključil? Sem pa po naravi zelo skeptičen in težko me je pripraviti do tega, da bi komu zaupal, sploh pa ne državnim institucijam, pa tudi kakršnimkoli strokovnjakom. Vedno imam v ospredju misel, le kaj ima za bregom oziroma vedno hočem “nasprotnika” prečitati in mu preprečiit, da bi manipuliral z mano. Tako sem bil že na večih izobraževanjih s področja prodaje, v takih izobraževanjih ima vodja težko nalogo, sicer korektno opravljam zahtevane naloge in na motim drugih, ampak nikoli si ne dovolim nekega navdušenja nad vodjem. Mogoče sem bil malo nejasen, ampak rezime: težko komu toliko zaupam, da mu dovolim, da me vodi.
Mislim pa, da imajo tile naši pogovodi nek pozitiven učinek. Prisilijo te, da izraziš svoje misli, da zagovarjaš kako tezo, nenazadnje se sam uloviš v kako protislovje, kar ti zopet pomaga ločiti trenutno razpoloženje od realnosti…
/ Jedro problema je verjetno sin, ki je edini človek na svetu, ki ga pa imam resnično in brezpogojno rad. Včasih se mi zdi, da se resnične ljubezni pravzaprav učim samo od njega. Sin mi je vedno služil za izgovor, da sem potem zavrgel ljubezen s kako ljubico in se vrnil nazaj k mamici. Sina to precej bega in mu s tem ravnanjem precej škodim, sploh ker mu še nisem razložil, kako je pravzaprav najino razmerje z mamico. Živim namreč drugje, včasih prespim pri njima, sin ve, “da smo ločeni”, hkrati pa je bil neznansko vesel, ko sem se jima letos pridružil na morju. /
/ Kako si to mislil od tistega, ki mi največ pomeni? Kako naj to ugotovim? Ali si imel podobno izkušnjo? /
Podobno izkušnjo v tem, da sem ponavadi jaz odhajal. Nisem pa nabral toliko kilometrine kot ti… V zvezah sem bil vedno samo z eno in ko sem odšel, se nisem vračal. Dokler… Nisem srečal ene, s katero sem si končno želel, da bi trajalo, da bi ostal. Pravzaprav sva si oba želela. In oba spoznala, da ne bo. Samo, da je ona to ugotovila pred mano. Enkrat za spremembo. In sem potem videl, kako je to. Pravzaprav še enkrat videl že videno. Si že sam ugotovil, od kje to izvira.
Se mi zdi, da si sam tudi že enih parkrat napisal, kdo ti največ pomeni. Ampak če bi samo zaradi sina ostal z njegovo mamo, verjetno ne bo šlo, kar si tudi že sam ugotovil. Razložiti mu boš pa moral, slej ali prej. Sicer si bo pa takointako sam. Meni so bile take razlage prihranjene, kaj več pa lahko vprašaš tiste, ki tudi imajo otroke.
Tvoji pobegi se bodo verjetno končali takrat, ko boš z nekom ostal najprej zaradi sebe in potem tudi zaradi njega.
Menda obstaja zakon jemanja in dajanja, ki je v tem, da če nekomu nekaj daješ, on ti pa na noben način ne more tega vračat, te bo zasovražil. Do tega pa pride zato, ker ali on ne zna dajat, ali pa ti ne znaš ali ne moreš sprejemati tega, kar ti on daje.
Odloči se!
Zanimivo.
Kot otrok sem bil zelo zakompleksan, hkrati pa precej reven, slabo oblečen in v velik posmeh sošolcem. In priznam, ni je večje slasti, ko na srečanju sošolcev “zmagam” in pokažem, da sem od vseh naredil praktično največ. (govorim o gimnazijcih). In takrat sem svojim sošolcem v razredu pokazal kdo sem ne samo s tem da sem bil med najboljšimi v razredu (kljub temu, da nisem imel doma pisalne mize in praktično nobenega časa za učenje), ampak da sem grdi raček kot sem bil kakšno tudi položil…
In potem sem zadnjih 15 let garal, da sem sploh lahko študiral… in ko sem imel dosti za življenje, se nisem ustavil in sem šel naprej…
Čeprav danes (še) ne morem reči, da sem ravno bogat, vendar je pa res, da veliko trošim, se pravi, da si lahko privoščim vse kar si zaželim od vsakdanjih stvari (mislim na hrano, pijačo, obleke, avto, počitnice in to..).
Pišem iskreno. Svojega življenja se pravzaprav nisem zavedal, vse je bilo podrejeno študiju in delu. V študentskih časih sem komajda kdaj šel za nekaj dni na morje…
Pred 5 leti sem ob smrti očeta doživel eno tako presvetljenje, ko sem se prvič resno vprašal, kaj je smisel mojega življenja, ko sem ugotovil, da živim napačno življenje, da nisem srečen, da kar naprej garam zato, da bo jutri drugače, pa jutri ni nič drugače…
Od takrat se je v meni nekaj zlomilo in od takrat delam na sebi. Zapustiti “ženo” in otroka je bilo za mene prej bogokletno in nedojemljivo, vendar je črviček v meni glodal in glodal, dokler nisem zmogel moči in naredil tudi to…
Spoznal sem, da moram srečo najti naprej v sebi…
Da je največ, kar lehko daš ljubljeni osebi čas, ki ga preživiš z njim.
Ampak sedaj pa kot da mi zmanjkuje moči, da bi šel naprej.
Ja, res je, VEDNO sem jaz odšel. In ne razumem druge strani, hkrati pa si želim, da bi bilo enkrat drugače, pa da se scvrem od žalosti in ljubosumja, naj trpim, saj bo to temelj novega spoznanja.
Drugače pa, Ponočnjak (in Aligator), malo sem se sprehodil po forumih, jaz bi vaju takoj posvojil… ;)))) Res sta fanta na mestu!
Bistvo problema je, da je potrebno eno razmerje končati, če hočemo biti povsem pripravljeni na drugo. Jaz sem definitivno spoznal, da za sina naredim največ, če enkrat definitivno grem, da bo lažje živel v izračju čistih računov, kot pa takole. Ampak vedno mi potem zmanjka moči. Kaj se še mora zgoditi, da bom zmogel?
Se strinjam s to hladnokrvno analizo, predvsem v točki 3.
Mogoče si v nekaterih svojih opisovanjih dogodka malo usekal mimo.
To, da si “uspešen” v postelji, da se te punce ne branijo, da si bil že z dvema naenkrat, itd, nima nikakršne zveze s tem, kakšno življenje živiš.
Vso pravico na tem svetu imaš, da špilaš playboya, in tega ti nikakor ne očitam.
Problem je v tem, da ta funkcija ni združljiva s funkcijo špilanja družinskega očeta.
Dejstvo je, da smo ljudje različni. Da si nekateri mogoče nikoli ne bodo našli partnerja ki jim ustreza, ali pač niti tega nočejo. Sporno je to, da če imaš rad tako razburljivo in pestro življenje, si to najprej sebi priznaj.
Ko boš razčistil sam s sabo, boš kmalu uredil tudi druge probleme, najprej moraš pa pričeti imeti sebe rad in se ceniti, kajti občutek imam, da to rad počneš, se pa zaradi tega ne spoštuješ, kar pa ne gre skupaj, in tudi ne vodi daleč.
Šele ko boš do sebe pošten, boš lahko razrešil odnos do sina, za katerega ti verjamem, da ga imaš brezmejno rad. Kot ga imaš rad, ga tudi spoštuj, pa bo.
Da si z njegovo mamo samo zaradi njega in ne zaradi nje, je največja krivica, ki jo delaš svojemu sinu. Ko bo čez nekaj let spregledal da si se samo pretvarjal, ne bo našel načina da ti oprosti, čeprav si to kao delal zanj. Kako se boš počutil takrat, ko te ne bo maral več ta, katerega imaš najraje?
Si pač tak kot si, zato bi bilo bolje, da bi živel sam, sina bi videl in imel kolikor bi hotel, pa ga nebi zato “varal”, da se imata z mamico lepo, nihče ti tega nebi zameril, da si tak kot si, tista ki bi te hotela, bi pač vedela kaj je.
In ko bi zrastel, bi ti bil sin lahko prijatelj, v kar sedaj močno dvomim.
Ali se mogoče bojiš dati partnerki svobodo, ker bi potem lahko prišel še kak ata v sinovo življenje, mogoče boljši?
Ne razumi me napak, ne obsojam tega kar počneš, obsojam to, da se ne ceniš preveč, in od vseh najbolj izgubljaš prav sina. Lep pozdrav, Sašo.
Dobro sprejmem. Sem baraba. Ampak barab je več vrst:
– so tiste barabe, ki so se s tem sprijaznile. Če bi se jaz sprijaznil s tem, bi se poročil s partnerko, naredil še kakšnega otroka, ljubice? , ja kdo jih pa nima, 2/3 slovencev skače čez plot, s koma pa seksajo moški?, ja v glavnem z damami, se pravi da je pri njih isto in vse je lepo in smo vsi happy
– in so barabe, ki se s tem niso sprijaznile in bi se rade spremenile. In tukaj sem sodim tudi sam. Pa ne zaradi tega, da ne bi več onesrečeval drugih, ampak iz čistih sebičnih razlogov, ker bi rad bil sam srečen. Pot je trda in ima mnogo stranpoti, iz različnih razlogov sme to pozno spoznal, pa vendar ne bom se sprijaznil in bom šel vedno naprej…
Kar se pa tiče mamine vzgoje, pa je ravno v tem velika nevarnost in moja dolžnost, da preprečim, da bo mamin vpliv prevelik. V tem trenutku je mamica tista, ki ga neustrezno vzgaja, ki naredi vse namesto njega, ki mu iz pečene jajce odstrani beljak, ker ga pač revček ne mara in iz kosa kruha odstrani škorjo, sredico zreže na lepe kockice…
Nočem grdo govoriti o mamici, dejstvo pa je:
– da tudi ona ni najbolj zrela osebnost, ker če bi bila, bi že znala obračunati z menoj oziroma me ne bi vabila nazaj in bi preprečila to, kar se dogaja
– da je ena izmed tistih mamic, ki pretirano skrbi za vsak otrokov korak (pazi da ne padeš, ne tak hitro letati, ..), že vnaprej hoče preprečiti, da se mu ja ne bi nič zgodilo..itd… Jaz pa sem tisti, ki otroka učim samostojnosti, se zelo veliko pogovarjam z njim, mu prepuščam, da se sam odloči o stvareh, ki se tičejo njega,..
Mamica vedno reče ne, vendar otrok potem če ne drugače, pa s solzami vedno doseže svoje. Jaz redkokdaj rečem ne, dovolim, da se o kaki stvari pogajava, da me “prepriča”, tisto kar je pa NE je pa NE in končna posledica je ta, da otrok mene uboga dosti bolj kot mamico.
Mamica je pogosto slabe volje in govori z otrokom z negativnimi čustvi in nesramnim glasom, meni se kaj takega verjetno nikoli ne zgodi. Kadar sem z otrokom sem njegov 100% in se mu posvečam in takrat ne brkljam po kuhinji….