Star sem 35 let, imam 6 let starega sina. Njegovo spočetje ni bilo načrtovano, z mamico sva se poznala samo nekaj mesecev, pa sva se vseeno odločila za otroka (ki je danes čudovit in v vsem nadpovprečen fant in sem vesel in ponosen, da ga imava). Vendar se je s spočetjem razvoj najine zveze ustavil, vse je bilo podrejeno samo otroku, ko je bil sin star približno eno leto sem njegovo mamico prvič zapustil, pa potem prišel nazaj in to v zadnjih 5 letih ponovil enih 30 x. V tem času sem stalno imel po eno ali več ljubic. Zgodilo se je, da sem se zaljubil v kako damo, jo osvojil, bil nekaj tednov v devetih nebesih, potem pa se zaprl vase, začel razmišljati, svoj celotni čas razporedil samo med službo in sina in “ubil” ljubezen do ljubice, šel nazaj k mamici mojega otroka, po 3 tednih zopet postal čemeren, zadrt, žalosten, se zopet odselil, občutil veliko olajšanje, se zopet zaljubil v katero, zopet začutil slabo vest do mojega otroka, itd…

V tem času sem imel več ljubic, od tega eni dve po eno leto, to zadnjo pa imam že leto in pol. Lani sem šel celo z obema na morje, najprej z ljubico, potem pa še s partnerko in otrokom. Partnerka in sedanja ljubica vesta druga za drugo, da spim z obema, pogosto celo isti dan, vendar me nobena noče zapustiti in na nek način obe tekmujeta za mojo pozornost in v njunih očeh jaz seveda nisem nič kriv ampak vedno ona druga. Obe bi takoj imeli otroka, če bi se jaz dokončno odločil za katero, jaz si pa v resnici zelo želim imeti veliko družino in bi rad imel še nekaj otrok. Kot očka sem (v okviru možnosti) zelo požrtvovalen, predvsem vlagam v otroka zelo veliko prostega časa in eneregije in je moj sinček zelo navezan na mene, malo izkoriščam tudi to, da je mamica izredno veliko in dolgo v službi, jaz pa si lahko privoščim izhode tudi v delovnem času, s sinom hodiva veliko v hribe, pa na kopanja, pa lutkovne predstave, pa obiskujeva moje prijatelje z malimi otroci….,.. lansko leto sva celo šla sama na morje za 10 dni… Je pa res, da imam relativno dovolj denarja in da obe dami in sina zasipavam z darili…

Partnerka je poiskušala že vse mogoče, da bi me pridobila nazaj (solze, grožnje, zateka se k vedeževalkam, črni magiji…).
Sedanja ljubica mi intelektualno bolj ustreza, imam jo res rad, vendar kaj mi pomaga, ko si ne upam iti do konca, lahko bi se preselila k meni (imam svoje opremljeno stanovanje, kjer živim sam), najino zvezo tako na pol skrivava.

Večkrat sem že pustil obe in obema to povedal, pa potem nikoli nisem v zdržal več kot en mesec, ker sem se prej ali slej zapletel in pristal v postelji z eno ali drugo in se je zopet vse ponovilo.

Mislim, da sem postal mojster v režiji morečega stanja in morečih situacij, da mi to ustreza in vsako stvar, ki bi lahko bila lepa, takoj ko se pokaže prilika pokvarim.
Ko se bo ta ljubica končno naveličala, prišla k pameti in me zapustila, si bom verjetno bržkone našel drugo, tudi v zadnjem letu sem občasno spal še s kako tretjo žensko, nasploh nikoli v življenju nisem bil zvest.

Kar se seksa tiče, je bil seks z mojo partnerko prvih nekaj let čisto zanič, potem pa sva oba izredno napredovala, tako da je danes vrhunski. Enako vrhunski je tudi s to tazadnjo ljubico. Večkrat se zalotim, da iz nekih posledic skušam analizirati zadevo nazaj v smislu: aha, poglej kako čudovito sva seksala s to in to , to najbrž to pomeni, da se imava zelo rada…

Vrtim se v začaranem krogu. Jedro problema je verjetno sin, ki je edini človek na svetu, ki ga pa imam resnično in brezpogojno rad. Včasih se mi zdi, da se resnične ljubezni pravzaprav učim samo od njega. Sin mi je vedno služil za izgovor, da sem potem zavrgel ljubezen s kako ljubico in se vrnil nazaj k mamici. Sina to precej bega in mu s tem ravnanjem precej škodim, sploh ker mu še nisem razložil, kako je pravzaprav najino razmerje z mamico. Živim namreč drugje, včasih prespim pri njima, sin ve, “da smo ločeni”, hkrati pa je bil neznansko vesel, ko sem se jima letos pridružil na morju.

Partnerka v tem času ni spala z drugimi, je pa bila resno zaljubljena v poročenega moškega, ko sem izvedel za to, sem se avtomatsko za nekaj časa poboljšal in napel vse sile, da sem jo dobil nazaj. Sicer moje partnerke ne spoštujem preveč, ker nimam več zaupanja v njo, ker me je v nekem obdobju finančno oškodovala (na nezakonit način mi je odtujila precej denarja), vendar po drugi strani jo imam na nek način rad, kdor ima rad, odpušča, z njo si lahko predstavljam nadaljne življenje v smislu ti boš rodila otroke in skrbela za dom, jaz bom skrbel za denar, da ga bo vedno dosti, da boš gospa, ti boš pa zamižala na obe očesi, če bom imel kako ljubico, važno je, da drugi tega ne zvejo. Mislim, da je v Sloveniji veliko družin, ki funkcionirajo na tem načelu… Nisem več mlad, poleg tega je moj sin izjemno nadarjen in zelo vesel bi bil, ko bi imel še kakega brateca ali sestro…

Ljubica je iz drugega testa, rada čita knjige, je trmasta, sposobna, vendar ni ravno družinski (kuharski) tip, čeprav bi rada imela čim več otrok (tudi ni več tako mlada). Je pa tudi ambiciozna in gradi lepo kariero. Zaenkrat ji še kar zaupam, vendar ona zahteva mene celega, ona se ne zadovolji s polovično ljubeznijo, verjamem ji, da je iskrena, čeprav včasih posumim tudi v njo, ker se mi ne zdi normalno, da mi toliko tolerira…

Rezime:
Iščem pravo ljubezen. Ko sem blizu tega, da sem jo našel, se umaknem. Partnerka mi služi kot rezervo, morda se bom sprijaznil s povprečnim slovenskim načinom življenja in ostal z njo, vendar po drugi strani mislim, da je to zame poraz. Na vseh drugih področjih življenja sem perfekcionist in sem (poslovno) zelo uspešen.

Po drugi strani pa imam ves čas odprte oči za druge dame in ves čas nekaj flirtam. Nisem lep, vendar znam biti šarmanten, znam dami (za nekaj časa) pričarati čudovito romanco, sem v resnici dobrega srca (nikomur ne želim nič žalega), vsakemu pomagam, ne pazim na denar…

V preteklosti sem že poiskal strokovno pomoč (pred 10. leti), kjer so mi povedali, da za moje stanje nisem kriv sam, ampak družinske razmere v mojem otroštvu, ker sem živel v družini brez ljubezni. Skratka diagnoza je bila čustveni invalid, mamin sinček, …. Takrat sem se potem odselil na svoje in z mamo že nekaj let praktično nimam stikov, kar se čustvene zrelosti tiče pa čutim, da zadnja leta napredujem, vendar če bo šlo tako naprej, bom dozorel ravno okoli 60. leta, jaz pa imam iskreno željo, da bi si tudi to področje življenja v nekaj letih uredil in se potem posvečal lepotam urejenega in umirjenega družinskega življenja.

Morda tole pismo deluje bolj zmedeno, vendar tako zmedeno moje življenje v resnici je. Malo sem čital tale vaš forum in moram reči, da ker imam določene izkušnje in ker sem tudi precej prečital, da bi marsikomu od vas znal pravilno svetovati, vendar zase očitno ne najdem pravega recepta.

Pričakujem različne odgovore, nekateri me boste morda raztrgali, kar dajte, itak se me nič ne prime ..;))))

Hvala za pozornost.

p.s. Če se kak dan ne bom oglasil, pomeni, da sem šel obiskat ljubico, ki je s prijatelji na morju.. Drugače pa obljubim, da bom dosledno komentiral vaše odgovore.

Ni mi čisto jasno kakšne odgovore sploh pričakuješ – poboljšal se ne boš ( kot si sam napisal ). Da je situacija malo smešna,ti je tudi jasno.
Kaj naj ti pa rečem ?!
V naslovu si kar lepo napisal,mislim le,da tista predpona ni potrebna.
Jaz te že ne bi gledala,kako pa bo naredila tvoja partnerka ne vem.
Kar se pa tiče tiste diagnoze pred 10 leti – a misliš da,če je bilo težko otroštvo,pa lahko delaš z drugimi ljudmi kot s smetmi ( seveda z izjemo tvojega sinka ).
LP!

Dragi X,

sem priblizno tvojih let (leto mlajsi), prav tako – lahko recem brez pretiravanja –
poslovno zelo uspesen in – locen. To sem napisal zato, da ne bi izgledalo, kot
da ti nekdo “nekompetenten” zeli soliti pamet, ampak zato, da bos videl, da
vsaj priblizno razumem vsaj del tvojega zivljenja.

Mislim, da moralno obsojati te ni na mestu, da tega pisma tudi nisi napisal
zato, da bi se prostovoljno izpostavil pljuvanju in obsodbam anonimnezev z
interneta (ceprav bo morda kdo na tvoje pisanje tudi tako reagiral – ne vem).
Rekel bi, da si ga napisal po daljsem oklevanju, razmisljanjih, stiskah in ker
ne ves, kako naprej.

Na podlagi napisanega bi rekel, da si v vsej situaciji, ki si jo (tukaj pa roko
posteno na srce) – skuhal v glavnem sam, najvecji revez in (ce tako hoces –
“looser”) ravno ti sam, cesar mislim, da se v sebi globoko tudi zavedas. Kaj
bi naredil, ce bi ti obrnil hrbet sin, ce iz takega ali drugega razloga ne bi vec
mogel zlahko prihajati do zensk, ce bi ostal sam ?? Zdis se mi zelo negotov,
razklan, po svoje nesposoben ljubiti. Pametno svetovati ti kot laik ne morem,
najbrz pa je res, da se bos sam tezko spremenil, stvari so ocitno zelo dolgo-
trajne in globoke. Svetujem – ce ti sploh lahko – ti lahko edino, da ponovno
poisces poglobljeno strokovno pomoc. Sicer – bos – cesar pa ti prav gotovo
ne privoscim – sel pocasi, a zanesljivo po tragicnih poteh znanih literarnih
junakov – Ane Karenine, Fitzgeraldovega Velikega Gatsbyja in se koga.

A ja, se to – v podobnih trenutkih notranje razklanosti se sam ponavadi nisem
zatekal v objem ene ali druge, ampak raje v – samoto. Tolstoj je napisal:
” Ce dvomis in ne ves, kaj bi naredil, zapusti mnozico in bodi nekaj casa
sam s sabo, pa bos vedel.”

Veliko moci,

Aligator

PS – Ce zelis in se ti zdi, da sem primeren sogovornik, mi pisi na mail:
[email protected] (ceprav tudi sam odhajam kmalu na dopust).

Pozdravljeni neznanec
Tvoja zgodba mi je bila zelo zanimiva. Sedaj ti pa želim napisati nekaj besed kritizirala te ne bom, ker vsak ima pravico, do svojega življenja, da lahko dela kaj mu odgovarja pa še polnoleten si tako, da veš kaj počenjaš. Rada bi ti povedala, da od tebe je zelo lepo, da sina imaš tako rad, da ga ne zapostavljaš. Praviš kolio imaš ljubic in denarja. Tako ti bom jaz povedala vsaka te bo imela rada dokler jo boš peljal vsepovsod jo posujal z darili itd. Sedaj ti bom pa razložila zakaj nekatere ženske bi z tabo imele rade otroka? Ker pri tebi so videli, da finančno si zmožen dobrega srca si itd, da ti ne naštevam., Ti imaš sina, ki poveš, da te zelo ima rad in, da te pogreša tako ti bom jaz svetovala. Otroci so naše največje bogastvo recimo tvoj sin je še majhen, da bi dojemal kaj se z tabo in njegovo mamico dogaja ampak otrok ima občutek, da ni vse tako kot bi moralo biti. Verjami mi, da enkrat ti bo to sin povedal pa ni treba, da mu kaj razlaga tvoja oz njegova mamica ,ker imam z tem izkušnje od moje prijateljice in, ko ti bo sin kaj takega povedal zakaj ati tako ali pa tako? boš videl kako te bo bolelo srce in si boš misll zakaj sem bil takšen. Vse lepo in prav, da si ti kavaljir, do žensk zato tudi te imajo rade, ker imajo korist od tebe, če pa ti nebi imel nič bi te pa vprašala, koliko imaš ljubic? Malo razmisli pa boš videl, da je to resnica, da ti jaz ne nakladam ali pa kakšno lekcijo devam jaz še sebi nisem mogla pomagati, ki sem imela grozen zakon samo moj bivši ni imel ljubice ampak za njega je bila ljubica flaša kot pravi pregovor v srbohrvaščini tako:(FLAŠE ČAŠE TO SU SEKE NAŠE) Ja tako je in nič drugače. Zato ti svetujem drži se sinove mamice nudi jim koliko jim boš možen bodi z njimi in imejta še otroka tako, da tvoj sin bo ponosen na svojo pravo sestrico ali brateca. Ne rečem, če bi bila tvoja oz, sinekova mamica pokvarjena, če je pa slučajno imela kakšno razmerje je pa popolnoma opravičena. Sedaj ti bom povedala eden primer, ki je sedaj pred kratkimi se to zgodilo pa se boš malo zamislil. Isto, kot ti je bil eden moški, ki je imel ženo in še in še ljubic, ker se je žena tako borila, da obdrži zakon ga ni mogla obdržati, ker je on se pač zaljubil v zelo mlado dekle tako, da ji je začel že hišo graditi, da bosta skupaj živela in njegova žena se je morala z to usodo potolažiti. Občasno je on imel stike z otroki in tako je bilo še povrh je imel še drugih dosti ljubic. In enega lepega dne je imel hudo prometno nesrečo, ki je izgubil hmmm (NOGO) In kaj sedaj niti ena ljubica ga po domače povedano ne jebe ne stručno in kaj mu je preostalo drugega, kot njegova žena in otroci. Sedaj so mu pa dobri, ki je postal življenski invalid. Sedaj pa ni ne ljubic ne denarja samo zdravniki pa še dobro, da ga žena še hoče peljati zdravnikim tako je to moj dragi neznani prijatelj(ZATO SE ZRESNI) Postani dober do tvoje ljubice oz, do tvojega sineka mamico pa boš videl, da boš srečen v življenju. Če pa že imaš toliko denarja pa raje zato si nekaj ustvarita z sinekom in njegovo mamico ostale pa odpiši to je osebno moje mnenje, da se ne boš kdaj tepel po glavi in se boš spomnil na moje besede. Sedaj pa delaj kakor ti odgovarja moje mišljenje je tako, kot sem ti napisala želim ti pa, da se čimprej vrneš iz začaranega kroga želim ti veliko sreče pa piši mi na moje pismo.
Lepo te pozdravlja marelica Vso srečo

Kaj pričakujem?
Pravzaprav nič.
Zaupal sem vam pač svojo zgodbo, zgodovina ni opravičilo, ker imam vse možnosti, da spremenim sedanjost. Morda pa bo zapisano lahko služilo kot opomin nekomu…

Aha, “smet”. Vem, da ravnam napačno, to, da dame same to dopuščajo ni opravičilo. Mogoče podzavestno čakam na eno rešitev, na neko spreobrnjenje, ko me bo v trenutku spreletelo in bom takoj vedel, kaj mi je narediti. Ampak tega ni od nikoder, jaz pa vedno bolj mučim sebe in okolico….

Morda pa vseeno pričakujem kakšen nasvet. Morda v stilu pojdi za pol leta v Tibet in razmisli… ali kaj podobnega.

Nič te ne bom kregal, ker te do neke mere razumem in ker lahko najdem tudi kao vzporednico s svojim življenjem, na srečo ne v tako hudi obliki.

Po mojem je tvoj največji problem, da ti partnerka ne ustreza (ker če bi ti, bi bila skupaj in ji ne bi povzročal teh stvari, čeravno mi je tudi ona sumljiva, ker očitno ni najbolj samozavestna in tisto kar čuti do tebe ne more biti (po mojem) res prava ljubezen, ampak bi bila rada s teboj, ker upa, da ji boš nudil lagodno življenje.

Ti pa nisi dovolj samozavesten, da bi to zvezo s to partnerko končal. Zato se tudi ne moreš dokočno navezati z nobeno ljubico, ker tvoja prvotna zveza pač ni končana. Dokler ene zveze nismo preboleli, ne moremo vzpostaviti nove dobre zveze, pa pika!

Če boš nadaljeval po tej poti, si boš uničil življenje, ker boš prej ko slej prišel do situacije, ko ne boš več zmožen normalno funkconirati s kot jih ti imenuješ, damami, in boš prišel v vedno hujše psihične težave (depresija…).

Moj predlog:
– pusti ljubice
– najprej razčisti s partnerko, poiskusi se z njo čim več pogovarjati, če želiš, si daj recimo nekaj mesecev časa za “popravo” te zveze. Če čez en mesec ne bo nič bolje, potem moraš nujno prekiniti stike z njo, ampak prava prekinitev pomeni: nič seksa, nobenih skupnih stvari, nobenega vstopa v njeno stanovanje (otrok do praga in nič več), nobenih dolgih telefonskih pogovorov… Bodi neko obdobje čisto sam, čitaj knjige, začni se ukvarjat s kako dejavnostjo s katero se do sedaj nisi, da boš spoznal čisto nove ljudi (pevski zbor, kupi si psa, pojdi v društvo za opazovanje ptic, vpiši se v en plesni tečaj – vedno primanjkuje moških…)

Nič pa se ne da narediti na hitro oziroma čez noč. Tudi star še nisi toliko, da si ne bi mogel čez nekaj let ustvariti tistega, kar si želiš, vendar na zdravih temeljih.

Sina boš v vsakem primeru kratkoročno prizadel. Ampak gledati moraš njegove dolgoročne interese. Sedaj je toliko velik, da se mu verjetno da marsikaj (seveda prilagojeno njegovi starosti) dopovedati. Bolje, da ga malo boli, kot pa da kao ne ve, kaj se dogaja, ker otrok si že sam razlaga to, kar vidi (da niste skupaj..). In nikar mu ne govori, da se z mamo nimata več rada, če bo treba, mu reci, da se sicer iamta rada, da pa se ne razumeta in da sta se pač odločila, da ne boste skupaj ali kaj podobnega…

Dragi nezrelez,
prva stvar, ki jo moras dojeti je, da je seks le zacimba in ne glavna jed zivljenja 🙂 Zdi se mi, da clovek pogosto gradi svoje dostojanstvo in osebnostno trdnost s tem, da se zna tu in tam tudi cemu odpovedati. Predlagala bi ti, da se nehas smatrati za zrtev, kar dejansko sedaj tudi si (nobena od tvojih prileznic te nima resnicno rada in tudi ti nobene ne; to, da je tvoje custveno zivljenje posledica nezdravega druzinskega okolja v otrostvu pa je sploh pri tvojih 35. le oblika bega pred odgovornostjo, ki bi jo pri teh moral cutiti do samega sebe!) Sele ko se bos znebil zensk, ki skupaj s teboj igrajo to neumno igro, bos zmogel zacutiti samospostovanje, ki pa je predpogoj, da pricnes obvladovati svoje zivljenje. Brez vsega tega je tudi tvoja takoimenovana ljubezen do sina le sebicen izgovor za neprave stvari, ki jih pocnes – saj to ze tako ali tako cutis globoko v sebi, kajne?
Da bi ti uspelo odpreti oci in se postaviti na DVOJE nog – lep pozdrav!
Flower+

Dragi nezrelez,
prva stvar, ki jo moras dojeti je, da je seks le zacimba in ne glavna jed zivljenja 🙂 Zdi se mi, da clovek pogosto gradi svoje dostojanstvo in osebnostno trdnost s tem, da se zna tu in tam tudi cemu odpovedati. Predlagala bi ti, da se nehas smatrati za zrtev, kar dejansko sedaj tudi si (nobena od tvojih prileznic te nima resnicno rada in tudi ti nobene ne; to, da je tvoje custveno zivljenje posledica nezdravega druzinskega okolja v otrostvu pa je sploh pri tvojih 35. le oblika bega pred odgovornostjo, ki bi jo pri teh moral cutiti do samega sebe!) Sele ko se bos znebil zensk, ki skupaj s teboj igrajo to neumno igro, bos zmogel zacutiti samospostovanje, ki pa je predpogoj, da pricnes obvladovati svoje zivljenje. Brez vsega tega je tudi tvoja takoimenovana ljubezen do sina le sebicen izgovor za neprave stvari, ki jih pocnes – saj to ze tako ali tako cutis globoko v sebi, kajne?
Da bi ti uspelo odpreti oci in se postaviti na DVOJE nog – lep pozdrav!
Flower+

Analiza bo kratka in hladnokrvna:
1. Sin ni bistvo problema
2. Ni veliko takih družin, ki jih opisuješ – (srčno upam)
3. Samo razmere v otroštvu niso krive za to, da ga ti danes serješ, ampak se ti za to odločaš- trezno in premišljeno
4. Jaz bi te malo za ušesa…
5. Kako misliš dozoreti, ko pa nisi iskren in pošten (čeprav grem staviti, da si prepričan v to, kako iskren in fer si)
5. Mislim, da se ne želiš spremeniti
6. Sin bo lahko isto nekoč rekel, .”.nisem jaz kriv, ampak razmere v moji ne-družini”.
Sem bila kruta?

Srečno, pa upam, da ti dame, ki jim je pomembnejši notranji mir, ne bodo nasedale.

1. Če čakaš, da te bo kaj streznilo, se bo to tudi zgodilo, ampak ne pričakuj, da bo prijetno.
2. Najlepše je odhajanje, a ne?

Ne bom te kregala,

po eni strani je res , da si čisto sam kriv za vse, po drugi pa poznam te travme iz otroštva.Tudi jaz nisem bila deležna kakšne pretirane ljubezni in to iščem sedaj.
Mislim, da dejansko rabiš strokovno pomoč, saj se sam iz tega začaranega kroga ne boš sposoben sam rešiti. Žal mi pa je za tvojo partnerko, da še zdaj ni dojela, da od tebe ne bo nič in še vedno moleduje.Ljubici pa tako ni hudega in uživa.

LP,Kaja

Mislim, da si nezrel in egoističen. In zaradi takih, kot si ti, ženske pogosto trpimo. That’s all.

Prepričan sem, da moramo v življenju nekaj žrtvovati, da potem nekaj dobimo in da nam nič ni podarjeno, vendar kaj se mi lahko najhujšega zgodi (če odštejem kako fizično ali zdravstveno nesrečo mene ali sina)? Če bi me obe zapustili, bi verjetno bil prisiljen graditi na bolj zdravih temeljih…
Ampak v tem stanju jaz pravzaprav trpim in sem (po lastni zaslugi) žrtev, čeprav je res, da povzročam trpljenje osebam okoli sebe, ki so si pa zato (razen sina) tudi deloma same krive.. Ko se pokaže svetla luč v predoru, hitro naredim kaj, da podaljšam agonijo… Vendar nekak se to mora končati, jaz srčno upam, da ne v psihični bolezni, ampak v nekem spoznaju prave poti.

Kar se tiče seksa sem šel že čez kar nekaj faz. Od tega, da ko sem prvič imel dve dami naenkrat, da sem se potem pri obeh dosti bolj potrudil in bil potem tehnično boljši ljubimec, da sem se sam sebi dokazoval in štel s koliki različnimi ženskami sem spal v enem tednu (žal potem nisem imel nobenega prijatelja za gostilniškim šankom, da bi mu to povedal), da sem do svoje partnerke čutil take negativne mravljince, če se me je samo dotaknila, in sem seksal z njo z veliko truda samo zato, da sem imel potem mir in da je bila ona drug dan dobre volje, da sem doživljal “nebeške” orgazme potem ko sem z eno zopet seksal po enem mesecu in sva oba “naskočila” drug drugega in sva se ves čas blaženo smejala drug drugemu, do tega da sem se odločil vmes za en mesec abstinence, ….

Dokopal sem se do zaključka, da število seksualnih partnerjev in količina nista bistvena, čeprav pa je en solidno dober seks pogoj za dobro zvezo. Skratka ni mi seks več v ospredju…, vendar s komerkoli bom, se bom vedno potrudil..

Zakaj misliš, da me nobena ne ljubi? Moram ti povedati, da sta obe kar solidni in da jima ponudb ne manjka….

1. Sin ni bistvo problema, vendar me zadane v srce, ko me vpraša: ati, kdaj se bomo pa mi trije poročili, in pa: kdaj bom pa dobil sestrico? Če ne bi bilo sina, jaz DEFINITIVNO ne bi bil več s to partnerko!
Veliko mi je do tega, da bi bil dober oče, da bi za sina naredil največ, kar je možno. Nekaj časa sem mislil, da naredim največ za njega, če potrpim z njegovo mamico in se prisilim da živim z njima. Vendar to ni prava pot, ker sem potem tečen, smotan, žalosten očka, ki vedno grdo gleda.
2. Bojim se, da jih je. So pa seveda tudi take, ki niso take samo zato, ker se eden od partnerjev boji in se preda dominaciji drugega, vendar pa nista srečna. To, da pobegnem, je tudi neke sorte reakcija na problem, je bolje, ko da ostanem in smo vsi slabe volje…
3. Razmere so vzrok, kar pa ne pomeni, da nisem odgovoren za svoje življenje.
4. Pošlji email ;))))
5. Zadnjih nekaj mesecev obema povem vse bolj ali manj po resnici. Tudi prej se nisem rabil veliko lagati, ker me določenih stvari dami preprosto nista spraševali oziroma upali vprašati. Ta moja iskrenost prenaša del bremena na njiju in se je že zgodilo, da me katera da za nekaj časa na hladno. Ampak po kakem tednu in nedolžnem povabilu na pijačo je spet vse po starem. Sploh ljubica verjetno ne bo več dolgo vzdržala… (je mlajša, lepa, brez obveznosti, tipi se ji kar naprej ponujajo, ona pa zapravlja čas z menoj…)
6. Tega me je strah. Pravzaprav se v tej vlogi očitno znajdem. Če mi katerakoli kaj zateži, grem za dva dni k drugi in sem rešil problem. Pred to partnerko sem imel eno super damo, ki pa je bila malo muhasta, skratka, namesto da bi pristopil k reševanju problemov v zvezi, h kompromisom, sem jo raje popihal…
7. Vsi nekaj podedujemo od staršev. Moj oče je bil alkoholik, celo življenje je odhajal od mame, bil pa je izredno priden in je veliko ustvaril. Ampak v primerjavi z njegovim očetom (torej mojim dedkom) je naredil velik korak naprej, mislim, da je moja dolžnost, da bi bil boljši od očeta, da mora vsaka generacija nekaj narediti na sebi. Prepričan sem, da sem na nek način boljši od očeta (nisem alkoholik, nisem nasilen, ne obračunavam fizično z nikomer…), hočem doseči to, da bi bil moj sin … normalen…

Ok, strokovna pomoč. Kaj pa lahko pričakujem od strokovne pomoči, oziroma kako bo potekala? A je to sodelovanje v neki terapevtski skupini? Prepričan sem, da od nikogar ne morem pričakovati neke odrešujoče rešitve, rešitev je lahko samo znotraj mene, za sam terapevtski učinek pogovorov pa sem se že obrnil na vas ;))))

ciao:)) mislim,da ti je sedaj lazje ,ker si se izpovedal, vendar ,sumim, da sploh ne pricakujes pomoc,ker dokler se sam ne bos spremenil, ga bos sekal naprej, dokler ti bodo nasedale custveno labilne dame kot si sam ! ti enostavno ne ves in nisi zmozen ljubiti, ker si pac taksen kakrsen si in se nikoli ne bos spremenil! zakaj isces nasvete? da ti bo lazje, ker te bomo okregali ? he he,dragi moj, ti si custveni revez, prav zal mi je zate, ker nikoli ne bos vedel kaj je prava ljubezen, kajti prava ljubezenni le sex, denar itd…je predaja duse in srca drugi osebi in ni potrjevanje samega sebe s skoki po tujih posteljah, no ja , saj pravzapra si kar zadovoljen s tekim nacinom zivljenja kot ga zivis, mar ne ? si uspesen,imas denar imas sina, partnerko, ljubice… kaj se hoces? eni nimajo za prezivet dneva, in se ne ubadajo s takimi traparijami kot ti:) uzivaj se naprej in moli boga, da ti da zdravja , da bos pri moceh za taksno zivljenje se naprej, pa lep pozdrav soncek

Kar se tiče nezrelosti se strinjam.
Kar se tiče pa egoizma pa ne čisto. Mislim, celo, da sem premalo egoističen. Mislim, da je za marsikatero stvar krivo to, da sem predober. Ko sem spoznal, da s partnerko več ne bo šlo, sem se odselil. Lepo sem ji razložil za kaj gre, stopil sem tudi do tasta in tašče, jima vse razložil in povedal, da moramo vsi skupaj poskrbeti, da bo otrok čim manj trpel.
Moja partnerka je delala vse, da bi prišel nazaj, stalno si je izmišljala kaj vse ne more narediti sama, zjutraj sem moral ob 6h hoditi k njej domov, ker je ona šla v službo, da je otrok lahko spal do pol osmih in sem ga jaz potem peljal v vrtec, še vedno sem bil dežuren mojster za vse v stanovanju, za avto…, če je šla na kako žurko (kar je bilo kar pogosto), sem moral v njenem stanovanju paziti na otroka… no in potem me je zapeljevala, itd… Skratka, kar naenkar je bila totalno nesamostojna itd…, resnici na ljubo v kasnejših fazah nisem več 100% padal na to.
Hočem povedati, da ni ona nič kriva, sam sem kriv, ker se temu nisem znal upreti, vendar če bi bil dovolj egoističen in pameten, ne bi več prestopil njenega praga in bi bilo danes vse drugače.

zakaj skoz nekaj jamras ? a si se sploh pripravljen spremeniti ? in kako ? a razmisljas o tem ? vidim da si zdaj na forumu ? vedno isces napake pri partnerkah ? v sebe se poglobi, zacni z jogo:)) zacni prebirati knjige , da bos osebnostno rastel , se spreminjal, vrtis se u zacaranem krogu ? kaj bi sploh rad ????

Pomoči v obliki odrešilnega nasveta res ne pričakujem, pričakujem pa malo debate in morda polemike, saj če meni ne bo pomagalo, pa bo morda nekomu drugemu. Mislim, da sta se zgoraj javila že dva, ki deloma simpatizirata z menoj, ker sta verjetno v lažji obliki doživela kja podobnega.

Da se spremeniti in vsak lahko spremeni, vendar samo sebe. Jaz sem danes bistveno drugačen človek, ko pred 10 leti. Kar sram me je, če pomislim, kako sem takrat razmišljal… Mislim, da sem v zadnjih letih veliko napredoval. In še bom in tudi ta problem bom rešil. Samozavesti in moči mi ne manjka. Morda je problem pri meni, da moram vsako stvar probati in da se nič ne naučim iz izkušenj drugih. Če naša fantovska morala, ki sem se jo imel priliko naučiti v mladosti pravi, da si frajer, če veliko seksaš z različnimi damami, potem sem moral to probati, da sem na lastni koži ugotovil, da pa to v resnici ni res. Nekoč sem si spolne stike zapisoval v nek zvezek in vem, da sem vzel okoli 15 nedolžnosti. Takrat se mi je zdelo, da sem zato svetski frajer. Zakaj, zato ker me je tako naučilo okolje, kjer sem odraščal… Danes si tega nobenemu, ki me pozna, ne upam priznati, ker me je preprosto sram.

Ni črne in bele barve so bolj ali manj sivi odtenki. Priznam, da je sin prva in edina oseba, do katere čutim brezpogojno ljubezen. Do njegovega rojstva takega občutka nisem poznal. Verjetno je prava ljubezen s partnerjem podobna tej ljubezni do otroka. Sedaj vem, kaj iščem. In moram povedati da to kar iščem na trenutke tudi doživljam. In razen te “napake” da nisem zvest, sem na trenutke dober partner, ki ne maltretira svoje partnerke, ki ji pomaga v vsaki situaciji, tudi ko ta naredi kako neumnost, ki zna biti romantičen, skratka vem da znam biti zelo soliden partner. Včasih morda kaj zaigram, ampak v glavnem pa ravnam tako kot čutim. Problem je samo v tem, da ko sem z eno imam rad samo njo, ko pridem k drugi pa drugo. In potem je en teden tako in drugi teden drugače.
Nisem in ne bom obupal. Trdno sem odločen da bom našel svojo ljubezen in svojo srečo.