Pred 10 leti sem imela fanta s katerim sva živela navidezno srečno življenje. Navidezno zato, ker sva ostala skupaj le zaradi otroka ki sva ga spočela v kratki vezi. Po treh letih igranja in pretvarjanja-seveda so bili prisotni tudi prepiri- sva sklenila da se, tudi v otrokovo dobro- razideva. Prav v tem obdobju razhajanja sem spoznala 4 leta mlajšega fanta. Odigrala se je burna romanca in kmalu smo srečnoo zaživeli skupaj jaz moja hči in novi fant. družinici sva dodala še enega člana, še eno deklico. Ker sem jaz čustven človek in mi otroci pomenijo vse (naj še enkrat poudarim, da s prvim fantom sva tehtno premislila ločitev in kot se je izkazllo je bila odločitev zelo pametna. Zdaj se normalno pogovarjava in soodloča z mojo družino glede prve hčere. Je ostal krasen očka in moj novi partner je to zelo z razumomsprejel), moj novi partner pa zelo razumevajoč, vendar človek kariere in službenih poti. In se je ponoovno v meni začelo dogajati… Skrivoma sem se platonsko zaljubila v 6 let mlašega sodelavca. Nic posbnega, samo domišljija. Do nekega trenutka, ko se je izjasnil tudi ta sodelavec. Tudi vezan. In zaigrali so ciganski orkestri….. Odneslo naju je v samotne kotičke, neizabljene vikende…..brez slabe vesti…ampak z veliko porabljene energije. Oba svoje hočeva obdržati, da pa bi ravnala razumno in prekinila avanturo??? Premočna strast!! Za vse nasvete in predloge vam povem da …kot bobob steno, le skašljati sem se morala. Sicer dobrodošli vsi forumovci, najbolj pa tisti ki imate take in podobne izkušnje. In zgodbe o zaključkih!

Zakaj se nekatere stvari dogajajo znova in znova? Preberi si knjigo (P)OZDRAVI STARE RANE. Seveda, če imaš voljo do tega. Se mi zdi, da jo lahko že najdeš v knjižnicah in nekaterih knjigarnah. Jaz sem jo naročil preko interneta.

Zrela si že dovolj. Zanesljivo. Ljudje z vsakršnim ravnanjem zadovoljujemo svoje potrebe. Tudi pri tebi je tako.

Eh…..veš kakšne so moje izkušnje s ciganskimi orkestri…danes jokam za izgubljenimi ljubeznimi, pa včasih pustim, da joka namesto mene dež…kot danes, naprimer.
Jokam za mački, ki jih ni več, ker so jih povozili avtomobili, jokam za mojo edino ljubeznijo, ki je sicer ni povozil avto, so jo pa povozili prazni upi in nepripravljenost vložiti v vezo maksimum sebe…moja nezrela ljubezen je bila najbrž od vsega začetka obsojena na propad, samo jaz tega takrat nisem hotela videt, nisem tako gledala na to.
V avanturo sem šla iz dolgega časa, iz želje po dogajanju, iz gole sebičnosti…danes pa s strtim srcem gledam nazaj in včasih, tako kot danes, namesto mene joka dež.
Moja osem let mlajša ljubezen pa….kdo ve? Mogoče je celo srečen da je tako, kot je….mogoče ni. Iščem se in lovim, pa čeprav bi morala s svojimi življenjskimi izkušnjami že bit dodobra nekje usidrana…pa nisem.
Sprašujem se, takole, a mi bojo še kdaj igrali ciganski orkestri. Kako je, če čutiš na telesu ljubljene roke? Nore misli, vem….ampak, tak čas je. Destruktiven škorpijonski čas.

Hočeš zgodbe o zaključkih? Evo, izvoli: zamenjaj sedanjega partnerja z novim, ločitev je mala malca, kadar igrajo Cigani, kajne? Zaživi z novim, srečaj spet enega mlajšega, mogoče bo takrat kriv kakšen Iglesias, pridelaj še kakšnega mladička… In tako naprej…
Poznam nekaj takšnih nesrečnic, ‘žrtev velikih strasti’. Na koncu so same, uboge in nesrečne.