“nežne” zgodbice za otroke
Zdravo!
Hčerka je stara 2 leti in 7 mesecev. Zelo rada ima, da ji pripovedujem pravljice, zgodbice…
Doma imamo Sneguljčico, Trnuljčico ipd. in ko listava knjigo, ji pripovedujem, kaj se dogaja v njej.
Problem je v tem, da ima hčerkica zelo bujno domišljijo in če se v zgodbi zgodi kaj slabega, ji gre takoj na jok in še ponoči se zbuja in sanja o tem, pa ji ne govorim ful groznih reči. Recimo že samo to, da je mačeha nagnala Sneguljčico od doma, jo spravi v jok.
Zato bi ji rada pripovedovala kakšne bolj nežne zgodbice o živalih ali kaj podobnega.
Mi lahko katera priporoča kakšno dobro knjigico?
Hvala!!!
tako to ne bo šlo, otroku dopovej, da je to le pravljica, narisana , napisana v knjigici, otrok mora to dojet in pri dveh letih že lahko ve, da je to le popisan list. ne jo ovijat v vato, praktično prikažita zadeve kaj je res in kaj ne, recimo kamen vržeš in ga ne boli, ne bo jokal, ker ni živ, ona če pade bo jokala, ker je resnična, živa. papir kjer je napisana pravljica lahko pretgraš in ne bo nič hudega, če hočeš muci izruvat dlako bo zamijavkala ker je prava živa stvar, na tak način ji dopovej da je knjgica le knjigica kjer so napisane pravljice, ki pa nisp prave, žive, resnične in zato nikogat tam nič ne boli, to beremo le zato, da mi uživamo, ne da se jokamo in mislimo kako je vse tam res, enako velja za televizijo, to je le škatla… če tega ne bo dojela se pravljice izmisli ane, tam kjer je kaj takega ti tega ne poveš in poveš po svoje, samo opozarjam te slej ko prej bo otrok moral dojet, da svet ni le lep in kaj je res in kaj ne.
Naš fant je enako star in pravzaprav raje beremo druge knjigice in ne pravljic. Enkrat sem začela z rdečo kapico, pa mu nisem mogla nikakor rečt da volk poje babico, pa da pride lovec in mu razrežejo trebuh… in sem jo malo priredila :). Pravljice so sicer poučne, ampak večinoma tudi krute (lumpega kralja so razčetverili ipd.), pa tudi kakšne stare pesmice znajo bit hude. Jaz bom s tem še počakala. Kasneje bo za to še čas.
LP
Enkrat sem brala razlago strokovnjaka, zakaj je treba otrokom brati tudi take pravljice in to od začetka do konca, ma sem že pozabila… Menda morajo otroci se navadit ločit dobro in zlo, nujno pa je prebrat do konca, ki je seveda vedno srečen… to ji skušaj povedati, da zdaj se je pa junaku nekaj hudega zgodilo, kar se pač žalibog dogaja vsem v življenju, ampak bo s svojo srčnostjo in pomočjo prijateljev zadevo rešil.
Morda se bo še kdo bolj pametene oglasil 😉
Nedolgo nazaj sem poslušala enega psihologa, ki je pripovedoval, da so te ”krute” pravljice pravzaprav nujno potrebne za otrokov razvoj.
Otrok se namreč nauči, da obstaja dober konec. In to zaupanje v dobro v nekih kriznih trenutkih je za otroka zelo pomembno. Otroštvo je namreč zelo kruto in otrok doživlja veliko stisk. Če ve, da se stiska lahko konča dobro je to za njega samo pozitivno.
No tudi jaz mislim, da tovrstne pravljice ne bi smele biti problem za naše malčke.
Nodi ima tudi luštne knjigice.
Ja saj je prav, da se otroku tudi take pravljice prebere, ampak vse ob svojem času. Pa tudi vsake toliko. Pri nas je sicer ful zanimivo ko volk poje babico, ker se pol začnemo en čez druzga jest.
Ampak tist da reče mačeha lovcu da naj pelje Snegulčico v gozd in jo ubije pa raj priredim.
Še predno sem prišla do konca odgovorov, sem imela tudi jaz namen, da ti priporočim tole Melje melje mlinček (mislim, da je avtorica Anja Štefan), pa še ena je potem izšla od nje tudi z živalskimi pravljicami. Jaz sem bila nad njimi čisto navdušena. Tako lepega in bogatega jezika zlepa ne najdeš v pravljicah (če to primerjam recimo s Pikijem ali Frančkom, čeprav so tudi te lušne…), ali pa Mavrična ribica…mi na splošno obožujemo pravljice, ki izidejo pri založbi EPTA…pri teh nikoli ne zgrešiš…
Meni je ful luštna moja 3-letnica, ko recimo v postelji pred spanjem poslušava Volka in 7 kozličkov in ko volk požre kozliče, se jaz delam žalostno (“Ojoj, kaj pa zdaj, zdaj bo pa mama koza tako žalostna, ojoj!”), potem se pa hči zasmeje in mi reče “Ne mami, saj mu bo prerezala trebuh in bodo spet ven prišli!”
Tako dejansko posnema mene, ko ji berem kako novo pravljico, ki je še ne pozna in se vmes ustraši za kakega junaka, pa ji vedno povem, da bo na koncu vse v redu.
Se mi res zdi, da te pravljice delujejo zelo terapevtsko na otroke.
tud sama sem v začetku zbirala zelo nežne zgodbice..in pri janku in metki spuščala “grozne strani”. Do drugega leta res lahko izbiramo bolj luštne zgodbice..
priporočam, da greste v knjižnico, prelistate knjigice in vidite, katera vam je všeč..
ko je otrok malo večji, pa otrok sam HOČE take pravljice.
Priporočam knjigo Zalokar Divjakove: Vzgoja za smisel življenja. Lepo napiše, kako otrok ravno skozi pravljice predela svojo osamljenost, težke stvari, ki so se mu v dnevu zgodile…Tako da se strinjam, da ni dobro otroka zavijat v vatko…Jasno pa ne bomo brali stvari, ki ga silijo na jok..
nada
Pri nas so bile Katje zakon, pa Matevži.
Tamaledva sta se našla v njih, pa še čisto prijazne so:
KAtja naredi neumnost
Katja gre v park
Katja noče v posteljo
Katja gre k zdravniku
Adijo, duda! O zajčku, ki se je odvadil dude
MAtevžu je uspelo! O zajčku, ki je dobil kahljico
Matevž pri zdravniku
Matevž noče zaspati
To je moje
Kdo bo pospravil igrače
To sta celotna kompleta o Katji in Matevžu.
Trenutno pa odkrivamo zgodbice od Guida van Genechten, ki pa so tudi zakon, nežne in poučne. Trenutno obdelujemo njegove zgodbice o Riku:
Rik in Ani
Uhlji takšni in drugačni
Pa vem, da jih je še nekaj, pa se jih ne spomnim