Nezmožnost učinkovitega komuniciranja
Opažam da nisem zmožen učinkovito komunicirati.
Ko želim povedati kakšno zgodbo ali povzeti nekaj kar sem izvedel, mi pogosto enostavno zmanjka besed. Zgodi se mi da poskušam začeti govoriti, povem 5-10 besed in se izgubim. Ne vem kako nadaljevati in nato z veliko muko in presledki nekaj poskusim vreči iz sebe ter upam da me bo sogovornik razumel… če ne pač ne in se hitro strinjam z njihovo interpretacijo povedanega, tudi če ni točna. Potem sem pa raje tiho in upam da bo kdo drug začel govoriti o čem drugem.
Nimam težav s podajanjem krajših izjav, trditev ali celo sarkastičnih opazk, ampak se mi vse skupaj ustavi, ko jih morem utemeljiti. Svojih misli namreč ne uspem ubesedititi dovolj hitro in konsistentno. Najraje bi iz sebe strosil ključne besede po alinejah in upal da me bodo sogovorniki čudežno razumeli. Sicer se rahlo lažje pogovarjam o temah iz moje stroke, vendar tudi tukaj stvari pogosto niso tekoče.
To je verjetno tudi eden iz med glavnih razlogov, da sem se začel izogibati druženju, kadar je glavna aktivnost pogovor, saj potem pač sedim ob ljudeh in čakam da bo vsega konec. Čeprav se trudim občasno vključiti v pogovor s kakšnim komentarjem, mi žal ne uspe dosti več od tega. Tudi poskušam nadaljevati kak pogovor s kom ki me je ogovoril in poskušam postaviti enostavna podvprašanja in upam da bodo oni tisti ki bodo vodil vse skupaj… dokler pač ne zmanjka besed tudi njim. Podobno se izogibam spoznavanju novih ljudi, saj se bojim svojega prvega vtisa, ko bom moral povedati nekaj o sebi.
Menim da ne gre za govorno težavo, saj zaradi opaženega včasih poskusim kakšno zgodbo vaditi sam pri sebi v mislih in se mi zgodi podobno. Poskusim ponovno od začetka in morda pridem malo dalje nakar se mi ponovno ustavi.
Približujem se svojim tridesetim. Kot otrok sem tudi bil bolj sramežljiv, tih in zadržan… ampak se doma nismo preveč ozirali na to, saj so nekateri otroci pač bolj “mirni”. Sedaj pa me to stanje ovira.
Bi mi morda kdo znal povedati v čem je problem in če lahko kaj storim da si pomagam?
Pozdravljeni.
Hvala za vaš prispevek. iz besedila se lahko občuti stisko, ki jo doživljate.
Žal vam težko odgovorim zelo zanesljivo. Možno je, da vam enostavno manjka socialnih veščin, ki izhajajo tudi iz vaše sramežljivosti. Tako intuitivno pa bi rekel, da je vsaj deloma vaš način komunikacije verjetno povezan z s tem kako delujejo vaši možgani. Iz stališča čutnih zaznav so vizualni tipi ljudi ekstremno hitri v svojem dojemanju in odzivih. Na drugi strani so kinestetični, olfaktorni in gustatorni tipi ljudi počasnejši v svojih odzivih in drugače oblikujejo stavke. To pa ne pomeni, da so bolj “butasti” ali kako drugače manj vredni.
Tudi sam spadam med bolj kinestetične tipe ljudi (in precej nas je takšnih) zato vem o čem govorite. Preko samozavesti, sprejemanjem sebe v celoti in socialnimi veščinami pa je vseeno mogoče narediti veliko.
Predlagam vam, da poiščete pomoč logopeda ali psihoterapevta. V živo bo lažje identificirati kaj je v resnici izziv. Tudi kakšna komunikacijska delavnica bi vam lahko pomagala narediti preboj.
Vse dobro.