Stara sem 33 let. Pred približno letom in pol sem končala petletno zvezo, ki me nikakor ni osrečevala. Bilo je veliko prepirov, čustvene prizadetosti tako z moje kot z njegove strani. Končno sem zbrala pogum in ga zapustila, čeprav sem se ob tem počutila zelo zmedeno. Nekaj v meni mi je pravilo, da sem ravnala prav, nekaj pa da ne. Po eni strani olajšanje, po drugi strani pa strah pred osamljenostjo. Kar kmalu po koncu veze, ko še niti nisem prekinila s tem mojim bivšim, saj mi nekako ni dal miru in me je prepričeval, da bi še poskusila, hkrati pa se prav nesramno obnašal do mene, sem spoznala osebo. Ta oseba je pravo nasprotje mojega bivšega. Je krasen človek, ki ga nadvse spoštujem in mu popolnoma zaupam. Čeprav mi na videz ni bil ravno všeč in sem ta čas iskala le prijatelja in se nisem hotela spustiti v vezo, me je vse skupaj nekeko potegnilo noter. Mislim, da sem se zaljubila. Spet sem po depresivnem obdobju nekako začutila, da živim, da imam v sebi moč. Kljub temu, da me je nekoliko motil njegov videz, sem si rekla, da pri teh letih vendar ne bom komplicirala zaradi tega, saj mi vse njegove druge lastnosti res ustrezajo in ga zato zelo cenim. Vendar sem se sčasoma začela oddaljevati in ga odrivati. Nekaj v meni mi je govorilo, da ga ljubim,a da z njim vendarle ne morem biti. Sedaj me ta dvom v sebi nažira. Ne vem, kaj naj storim. A je problem res v videzu, ali pa enostavno nisem sposobna ljubiti?

Narobe razmišljaš. Ta novi človek ni bil izbira tvojega srca, ampak izhod iz stiske. Pomagal ti je končati nezdravo zvezo s tem, da si lahko primerjala dve osebnosti in spregledala. Navezala si se nanj, ker si ga potrebovala, morda si ga celo vzljubila, a nikdar nisi bila vanj zaljubljena. Zagotovo ne, saj te sicer njegov videz ne bi niti najmanj motil.

Sedaj si se postavila na noge in stvari vidiš še jasneje. Si zmožna ljubiti, prav gotovo, a nekoga novega, žal. Nikar si ne očitaj, srcu ni moč ukazovati.

Se popolnoma strinjam s She. Bodi postena do sebe in do njega. Lahko se vedno prideta skupaj, ko bos imela cas preboleti prejsnjo zvezo in ugotoviti, kaj si zelis.

Nova veza je bila le tisto, kar prej nisi imela. Instant rešitev. Zato ga sedaj odrivaš, ker ne ustreza. Imela sem podobno situacijo, identično.

Predhodnice so ti prav povedale.To ni rešitev za resno razmerje,če te nekdo odbija in te motijo telesne hibe.Če bi ga res ljubila,bi nič ne našla na njem ,kar bi te motilo.
Je pač tako,da največkrat pamet in lepota ne hodita skupaj.Pa srečno in si priznaj resnico.Nalij si čistega vina!

In kako se je potem zadeva pri tebi iztekla? Jaz sem svojemu sedanjemu že predlagala, da bi si vzela malo časa zase in se nekaj časa ne bi videvala, pa mi to ni uspelo. Pogrešam ga. Oziroma, takole: če sva preveč skupaj že komaj čakam, da sem malo sama, ko pa sem nekaj časa sama, ga pa zelo pogrešam. ta moja razdvojenost me že pošteno načenja. V najtežjih trenutkih se sprašujem, kaj je z mano narobe. Imam tak občutek, da si ga hkrati ful želim, ampak se mu ne morem popolnoma predati. To me ubija.

Res je možno, da tisti fant ni pravi, vendar se splača premisliti. Recimo, da ga sedaj pustiš … potem pa se ti isto zgodi z novim, morda celo z naslednjim itd. Veš, toliko let si bila v zvezi, kjer ni bilo vse pošlihtano, potem pa kar naenkrat vse lepo štima – ustrašiš se tega, nenavadno se ti zdi, ker si navajena na vznemirjenje, negotovost. Morda so te že kot otroka vzgajali, da mora ženska potrpeti ali kaj podobnega. Samo to sedaj ni važno, pomembno je, da se zavedaš, da imaš verjetno nizko samopodobo, zaradi katere podzavestno ne verjameš, da si vredna enega poštenega in dobrega fanta. Zato si tudi izbrala bivšega in bila z njim toliko časa. Vendar se ti je oglasila tvoja zdrava ženskost, zato si tudi naredila konec bivši zvezi in spoznala fanta, ki ti nudi vse, kar pričakuješ. Morda je ta fant res samo eden, ki ti je pokazal, da še obstajajo dobri moški, vendar pa so tvoja občutja do njega dokaz, da moraš še marsikaj razčistiti – kaj si res želiš.

Ko sem jaz končala svojo čudno zvezo, sem sicer šla z parimi fanti ven in sem ravno tako potem zbežala, vendar se je to zgodilo že po nekaj zmenkih, še predno sva postala par. Potem pa sem spoznala sedanjega fanta, ki me je ful privlačil, bil dober do mene in potem mi je čez par mesecev šel tako na živce, da sem ravno tako premišljevala o koncu. Vendar sem vztrajala, si ponavljala, kaj si želim, kaj si zaslužim, se kljub nasprotujočim občutkom obnašala ljubeče do njega (čeprav sem imela faze, ko sem hotla bit sama, pa sem mu zatežila, da morda nisva za skupaj in blabla, saj verjetno poznaš), sem čez nekaj časa zopet začutila tisto privlačnost do njega. Polega tega mi je tudi rekel, da se moram odločiti v enem mesecu kaj hočem, drugače bo odšel. Verjetno je tudi to pomagalo, ker drugače bi se odločala ne vem koliko časa. Torej sem bila prisiljena razmišljati o meni, razčistiti zadevo. No, odkar so se mi spet pojavili ti dobri občutki, je minilo že več kot tri leta in vse je samo boljše. Ni mi žal, da sem takrat vztrajala, da sem mu morda v tistem kriznem obdobju marsikateri čuden občutek do njega zamolčala.

Morda je k temu pripomoglo tudi moje mišljenje, da za začetek in nadaljevanje zveze ni potrebno biti ful zaljubljen, ker to sčasoma tako ali tako mine, pomembna je privlačnost, pa tudi to da se drug do drugega ljubeče obnašata, čeprav včasih ne čutita tako, samo če vztrajajta, se dobri občutki slej ko prej spet pojavijo in se potem z dejanji in pozitivnimi mislimi o tej osebi še utrjujejo. To je moje prepričanje, samo mi je uspelo urediti moje življenje in sem zelo zadovoljna.

Pri meni je šla situacija tako… Najprej sem se morala soočiti, da kar bom naredila dobro zase, bom prizadela nekoga drugega. To sem morala sprejeti. Šla sem narazen z novim in prišla zopet skupaj s starim. Veza je bila še vedno polna nasilne komunikacije in “metanja polen” pod noge, kdo bo koga, kdo ne bo koga. V glavnem, nič prijetnega. Po dolgem času sva šla potem narazen. Za vedno. potem sem imela obdobje norije (dve leti sem se zdivjala) in potem spoznala fanta, ki ima lastnosti, ki sem jih iskala.

Če te obhajajo dvomi, to že ni to. Verjetno se bojiš ostati sama, verjetno te obhajajo misli, da ne bo nikogar več zate. Da so vsi že poženjeni. Cincanje je najhujše stanje. Ko se z mesta premakneš (nekaj narediš, karkoli) pa gredo stvari svojo pot, v pozitivo.

Vendar… bodi kruto iskrena s seboj. Si srečna?

Jaz sem tut vztrajala…. sem si rekla, pa kaj bi pa ti rada? Un je bil baraba, ta pa je prijazen, rad me ima, saj dela napake, ampak revež le zato, ker drugače ne zna, ga bom že naučila, mu pomagala… Dons je 20 let od tega.

In lani sem ga skenslala.

Is that what you want?

Srečno.

Kruhov cmok je napisala: “Jaz sem tut vztrajala…. sem si rekla, pa kaj bi pa ti rada? Un je bil baraba, ta pa je prijazen, rad me ima, saj dela napake, ampak revež le zato, ker drugače ne zna, ga bom že naučila, mu pomagala… Dons je 20 let od tega.”

1. pogoj za zadovoljujočo zvezo je, da se partnerja ne spreminja, ne uči itd. (razen nezavedno z vzgledom – to pomeni, če ti sledi super, če ne pa se ne sekiramo zaradi tega). Torej privlačnost mora biti in zavest, da boš lahko živel z njim, čeprav se ne bo spremenil in postal tak, kot si slikaš v mislih. Po mojih izkušnjah bolj skušaš koga spreminjati, bolj se ti upira, bolj ga sprejemaš, bolj ti sledi in se potrudi (sam od sebe). Vendar je pomembno, da tega ne počnemo manipulativno, češ, če ga bom “sprejemala” bo na koncu naredil tako kot si želim jaz.

2. dvajset let je dolga doba, da čakaš glede čustev in vsega. Jaz sem predlagala le, da se počaka nekaj mesecev, da se morebitna pozitivna čustva pojavijo. Če se ne, potem si lahko rečeš, da si naredil vse, vendar pač ni človek zate.

Draga Lejla!

Ne eno in ne drugo – bi bil moj odgovor na vaše vprašanje na koncu pisma. Mislim, da je pravi razlog za težave, ki jih imate sedaj (pravite, da si po eni strani želite biti z njim, po drugi strani pa ga odrivate oz. z njim ne morete biti zares) ta, da svoje prejšnje zveze niste v resnici preboleli, predelali in čustveno zaključili. Preveč vaše energije je še ujete v stari odnos (verjetno se tega sploh ne zavedate) in to vam onemogoča, da bi bili zares s sedanjim partnerjem. Prehitro ste začeli z novim partnerjem, tudi sami pravite, da ste kar kmalu po koncu prejšnje zveze, ko še niste niti prekinili s partnerjem, spoznali novega. Morda vas je bilo na nezavedni ravni strah samote ali/in ste si želeli nekoga, ki bi vas (po)tolažil. Pa vas je potegnilo čustvo zaljubljenosti in ste se “znašli” v novem partnerskem odnosu. Sedaj je, kar je. Pomembno je, da veste, kaj se dogaja z vami in da v miru razmislite, kaj boste storili.

Vsekakor bi bilo dobro, da bi si vzeli čas in v miru predelali svoj prejšnji odnos in se za novega odprli šele, ko boste zares pripravljeni. To bi lahko pomenilo, da sedanji partnerski odnos “zamrznete” za določen čas. Če ste tega seveda sposobni in se s tem strinja tudi vaš partner. Na dolgi rok se bo to lahko izkazalo kot koristno, saj vas bo v nasprotnem primeru več čas dohitevala nepredelana čustvena energija iz prejšnjega odnosa in se boste srečevali z občutki, ki jih opisujete v svojem pismu.

Karkoli boste že storili – želim vam, da to naredite iz svoje notranje modrosti!