Pozdravljeni!
Stara sem 16 let, dijakinja.
ko sem prejsnje leto vstopila v srednjo solo ( gimnazijo) je bilo nekaj tednov vse ok, potem pa je postalo vse vedno vse bolj naporno in utrujajoče. Spala sem po cele dneve, obupana sem bila ko sem dobila kaksno 4ko- na nek način sem hotela biti perfektna, kar je nemogoče. Jokala sem brez vzroka po cele dneve, odmaknjena od sveta v sobi in se učila do dveh zjutraj. Tudi zdaj ko se vstanem se mi pogosto zvrti, imam občutek kot da me nekdo stiska in imam grozno tisčanje v prsih. Včasih ko se mi kdo preveč pribiliža se odmaknem. Po nekaj mesecih sole se je vse stopnjevalo in prislo tudi do samoposkodovanja in samomorilskih misli zato sem se odločila da zamenjam solo. Po tem je bilo nekaj časa v redu. Vendar se je po novem letu 2013 vse spet začelo vračati, zato sem marca stopila do psihologinje,ki je naredila psiholoski test in nakoncu izvida napisala da imam hudo depresijo. Vse, kar je naredila je da me je poslala k psihologinji, kjer nisem zdržala niti mesec dni. Po tem sem vse nadaljevala sama, nekaj časa je bilo v redu a potem se je začelo vse znova. Včasih se mi zdi kot da imam obdobja manije in depresije včasih pa se obnasam kot da nimam čustev. V soli imam dobre ocene / sem odličnjakinja, čeprav rabim 2 tedna, da si zapomnem in včasih imam 15 min učenja s 2 urnim premorom ker se preprosto nemorem skoncentrirat.Rada bi se tega znebila, a sama saj sovražim da se mi kdo preveč približa, zato tudi nimam nobedega socialnega življenja. Nevem kako naj naprej. Nimam ne psihologa niti psihjatra.
Kaj naj storim?

Lp.

s.p se opravičujem, ker na s manjka sumnik

Pozdravljeni Tamcy,

hvala za vaše sporočilo.

Slišim, da ste zelo zahtevni do sebe in od sebe terjate nič manj kot perfektnost. Verjetno je to veliko breme za vas? Umikate se od sveta in zapirate vase – ko se vam kdo preveč približa, se umaknete. Kaj vas sili, da se umikate kontaktu?

Obiskovali ste psihologa in potem niste zdržali niti mesec dni. Kaj je bilo tisto, kar vas je odgnalo stran? Ali ste svoje težave zaupali staršem?

Verjamem, da boste našli pravo pot zase, poizkusite pa najti oporo tudi v vaši okolici – bodisi pri starših, psihologinji, sorodnikih ali prijateljih. Morda vam bo lažje?

V pričakovanju vašega odgovora vas lepo pozdravljam,

Hvala za vas odgovor.

Da, ta perfektnost je zame veliko breme, ker s tem odrivam stran druge saj se bojim, da me bodo prizadeli, zato imam rajsi da ni nikogar okoli mene, čeprav si tega želim.
Za moje težave starsi vedo, saj sem morala večkrat v soli k svetovalni delavki, ki je obvestila starse in zaradi česa sem tudi prisla do psihologinje. Pri njej nisem zdržala ker je preveč silila vame, hotela je podrobnosti, ki jih nevem niti sama oz o katerih nočem govoriti pa tudi hotela je “popraviti” tisto, česar sploh ni. Nisem je razumela zato sem jo nehala obiskovati. najdem “oporo” pri družini in “prijateljih” vendar na koncu dneva ostanes sam, včasih tudi ko imas osebe okoli sebe se ti zdi kot da jih sploh ni oz. kot da zanje sploh ne obstajas.

Lp.

Pozdravljeni,

odrivate stran druge, ker se bojite, da vas bodo prizadeli, hkrati pa si želite njihove bližine. Ali imate kakšne slabe izkušnje, ko vas je kdo prizadel?

Staršem niste povedali za svoje težave, ampak so izvedeli preko svetovalne delavke. Je kakšen razlog za to? Jim ne zaupate?

S psihologinjo nimate dobrih izkušenj, saj je silila v vas. Ste razmišljali, da bi poizkusili s psihoterapijo? Morda bi vam koristilo. Kliknite na mojo spletno stran (spodaj) in si preberite kaj psihoterapija je. Psihoterapevt ni niti psihiater, niti psiholog.

Ja, na koncu dneva ostanemo vedno sami, pa vendar je ta občutek lahko tudi prijeten – če le uredimo svoje notranje dogajanje in postavimo stvari na svoje mesto.

Lep pozdrav,

Da, imam slabe izusnje in ne želim da se to ponavlja.
Starsem zaupam in oni meni , vendar kakor sem že povedala nemaram govoriti o svojih težavah in da se mi kdo preveč približa, četudi so to moji starsi. Vem, da se slisi smesno, vendar je res in nato nisem ravno ponosna.
Da, vendar si moramo stvari znati urediti, kar pa ravno ni preprosto. Potrebno je veliko časa, podpore in lastnega potrplenja. Delam z ljudmi in velikokrat vidim, da ljudje obžalujejo stvari, ki jih niso naredili in stvari, ki so jih naredili narobe. Skusam jih spraviti v dobro voljo in resiti njiihove težave, čeprav imam že svoje. Res ne razumem kako lahko resujem njihove težave, svoje pa ne?

Za psihoterapijo se nisem slisala, vendar se slisi zelo zanimivo, a nažalost nisem iz okolice Ljubljane. Vseeno hvala za ponudbo!

Lp.

Pozdravljeni,

ne marate govoriti o svojih težavah, radi pa ostale ljudi spravite v dobro voljo in rešujete njihove težave. Ste tako navajeni iz preteklosti? Komu ste reševali oz. rešujete težave in jih spravljate v dobro voljo?

Psihoterapevti se nahajajo po celi Sloveniji in ga lahko poiščete tudi v svoji okolici. Bodite le pozorni, da boste šli k psihoterapevtu, ki je primerno usposobljen, saj pri nas še nimamo zakona, ki bi nadziral psihoterapevtsko delo in zato ga lahko opravlja prav vsak. Naj ima ta oseba narejen specialistični študij iz modalitete (pomeni vrsta psihoterapije – jaz opravljam psihoanalitično psihoterapijo in psihoanalizo, obstajajo pa še druge: npr. psihodinamska psihoterapija, geštalt psihoterapija, sistemsko-družinska terapija, transakcijska analiza itd.). Študij mora trajati vsaj 3 leta, psihoterapevt pa naj ima vsaj 200 ur osebne izkušnje v obliki svoje individualne ali skupinske psihoterapije.

Lep pozdrav,