Hči obiskuje 3. razred OŠ. težave v šoli so se začele pojavljati že v prvem razredu ( izredna počasnost, pomanjkanje koncentracije…).Tudi ročne motorične spretnosti ji delajo probleme. NPR: Veliko lažje kot male pisane črke , piše male tiskane !Njena pisava je grda, problemi pa so tudi pri matematiki , zaradi slabe koncentriranosti pri delu( kadar ima “dober dan”), ji računanje ne dela problemov. Zaradi počasnosti ne prepiše snovi iz table v zvezek in ne dokonča nalog do konca.
Glede na vse te težave smo bili 3x v Svetovalnem centru.Učiteljica v šoli nam ne nudi kakšne posebne podpore, ker pravi, da nima časa ukvarjati se s problematičnimi učenci !
Vse kar so nam po komaj treh obiskih v Svetovalnem centru svetovali, pa je bil predlog, da deklici slikajo glavo in če bo potrebno predpišejo določena zdravila ! Zaenkrat sem to vrsto pomoči odklonila !
Deklica je sicer zelo razgledana, vseskozi smo se z njo veliko ukvarjali.Stvari, ki jo zanimajo se loti z velikim veseljem in ogromno bere.
Tudi doma( pri vsakdanjih opravilih), pa je zelo raztresena in pozabljiva. Pogosto, ko jo na kaj opomnim imam občutek, da me sploh ne posluša!
Ker se problemi samo še stopnjujejo( glede na zahtevnost šole), kljub našim velikim prizadevanjem nismo prišli daleč.
Lepo prosim za nasvet, kaj storiti???!!!

Jula,
Odločala sem se med daljšim in kratkim odgovorom. Odločila sem se za daljšega, ker boste mogoče lažje razumeli tudi kratek predlog SC, ki vas je odvrnil od nadaljnjega sodelovanja z njimi. Škoda, da staršem kdaj ne povedo več. Najbrž zato, ker je otrok, ki potrebujejo razne vrste pomoči veliko.
Torej, že v začetku naj povem, da sem mnenja, da bi naj s sodelovanjem nadaljevali. Predvsem zato, da vaša hči dobi ustrezno pomoč in da se ustvarijo pogoji, v katerih bo lahko učinkovitejša. Glede terapije (zdravila) se boste odločali potem, ko bodo opravljene potrebne preiskave in pregledi.
V tem smislu razumem tudi komentar učiteljice. Če bi namreč vedela, kakšne vrste težave ima vaša hči bi se lažje odločala kako naj ravna in dela z njo, kaj in koliko dodatne pomoči naj ji nudi, kaj lahko zahteva in kje naj jo podpira (fotokopije, podaljšan čas dela ipd.) Tako pa jo vidi kot celo »problematičnega otroka« in ji lahko pripisuje druge razloge za vedenje in delo kot so resnični (Ljudje si vedno poskušamo stvari razlagati – žal ne vedno pravilno). Učiteljica ne more »diagnosticirati« težav vaše hčerke, zato ni usposobljena. Tu potrebuje vašo pomoč in pomoč ljudi, ki so za to usposobljeni. Šele na tej osnovi se bo sama razbremenila, sprostila in ugledala vašo hči kot otroka, ki potrebuje določeno vrsto pomoči. Skratka lažje bo razumela za kaj gre in predvsem to, da so razlogi, da je učenka takšna kot je in da ne gre za nedelo, lenobnost in podobno.
Včasih delamo učiteljem ravno na tej osnovi krivico in se odnosi dodatno porušijo. Potrebujejo pa le dodatne in prave informacije. Učitelj namreč čuti in doživlja otroka »da bi lahko« pa ne dela. Še posebej, če gre za učenca, ki ima dobre in slabe dneve. V dobrih pokaže kaj vse zmore, v slabih pa se zdi kot da sploh ni prisoten. Učitelj si to res težko razlaga, če nima ustreznih informacij, zakaj tako.
Če nadaljujete sodelovanje s SC sem prepričana, da bo vaša hči pridobila ure dodatne strokovne pomoči (Zahtevo za usmerjanje podate vi). To pomeni, da bo v okviru šolskega časa prejemala dodatno strokovno pomoč nekoga in v obsegu, kot ga opredli komisija za usmerjanje (specialnega pedagoga, psihologa, učiteljice razrednega pouka ali kaj podobnega).
Iz vašega opisa, ki je sicer kratek, vsebuje pa mnoge težave na področju šolskega dela bi slutila, nikakor pa ne trdila (za to so potrebne natančne preiskave in diferencialna diagnostika), da gre pri vaši hčerki morebiti za t. i. ADHD (Attention Deficit/ Hyperactivity Disorder), kar pri nas rečemo kar hiperkinetični sindrom, vendar pod tem imenom takoj pomislimo na nemirnega otroka.
AD/HD ima tri oblike:
1. v ospredju je POMANKLJIVA POZORNOST:
*otrok se težko osredotoči na detajle, zaradi nepazljivosti so pogoste napake pri šolskem delu
*ima težave pri vztrajanju, zadrževanju pozornosti pri nalogah, igri
*pogosto se zdi, kot da ne sliši, kar mu govorimo
*težko sledi navodilom, ne zmore dokončati šolskih nalog, drobnih opravil, zadolžitev (ne zaradi nerazumevanja ali opozicionalnega vedenja)
*ima težave pri načrtovanju, organiziranju nalog, aktivnosti
*pogosto se izogiba nalogam, aktivnostim, ki zahtevajo mentalni napor (šolske, domače n.)
*pogosto izgublja stvari (šolske, igrače …)
*pogosto ga zmotijo nebistveni zunanji dražljaji
*je pozabljiv pri dnevnih aktivnostih.
(Iz diagnostičnih kriterijev Svetovne zdr. org,)
Če se pojavlja vsaj 6 od naštetih težav in trajajo vsaj 6 mesecev govorimo o pomanjkljivi pozornosti.
Seveda so tu še drugi kriteriji (simptomi so se pokazali pred 7. letom, so generalizirani (v različnih situacijah), diferencialna diagnostika – niso posledica nekih drugih težav)
(2, 3) Drugi obliki sta še : v ospredju je hiperaktivnost ali v ospredju je bolj impuzivnost. Tu simptomov ne bi naštevala.
Mogoče le še to:
Težave pri šolskem delu kot jih opisujete (pisava, prepisi ….) so lahko posledica pomanjkljive pozornosti in težav na področju percepcije (proces zaznavanja- gre za vsa čutna področja ne le vid):
Tu je eden osnovnih problemov nezmožnost ali težave pri usklajevanju vidnih dražljajev (kar je na tabli), spoznavnih aktivnosti (poleg zaznavanja še mišljenje, učenje) in psihomotorike (npr. pisava kot odgovor na dražljaj). Še posebej se kažejo te težave pri hitrosti pisanja (počasnost, otrok se izgublja, zamudi npr. pri narekovanju), pri prepisih, tudi pri učenju MA pojmov.
Podobno je pri risanju (težave so posledica slabšega vidnega in grafičnega načrtovanja, neposrednega pomnenja, slabših vizualnih predstav, vizualne analize – sinteze, npr. otrok slabše loči podobne like, črke, glasove, prostorske odnose …).
Pri vaši hčerki je nekaj značilnosti, ki kažejo, da gre za individualne posebnosti: deklica nima težav pri matematiki (dobri dnevi) in rada bere. To je še posebej potrebno upoštevati, to so močna področja iz katerih mora tudi izhajati pomoč. Kaže pa tudi to, da noben otrok ni čisto enak drugemu. Eden ima več težav na enem, drugi na drugem področju. Prav zato je potrebno biti pozoren pri načrtovanju PRAVE pomoči, kar pa seveda omogoča široka diagnostika. Šele na tej osnovi lahko oblikujemo ustrezen individualiziran program pomoči.

Upam, da vam bo moj odgovor koristil. Premislite, kaj je smiselno. Pri vsakem poseganju v življenje in delo otroka pa so seveda starši tisti, ki imajo zadnjo besedo. Dobro je torej vedeti za kaj gre in se na tej osnovi odločiti, kaj boste od predlaganih pomoči sprejeli in kaj ne.

Lep pozdrav
Francka